Leto 2026, Letn. 5, št. 12

POVZETEK

Družbena omrežja so postala pomemben del vsakdanjega življenja mladostnikov in vplivajo na njihove navade, komunikacijo ter način pridobivanja informacij. Namen raziskovalne naloge je bil ugotoviti, kako uporaba družbenih omrežij vpliva na učne navade dijakov. Raziskava se osredotoča predvsem na pogostost uporabe družbenih omrežij, uporabo med učenjem, vpliv na koncentracijo, organizacijo časa in možnost uporabe družbenih omrežij kot pripomočka pri učenju.

Podatki so bili pridobljeni z anketnim vprašalnikom med dijaki. Rezultati kažejo, da večina dijakov družbena omrežja uporablja vsakodnevno in pogosto več ur na dan. Pokazalo se je, da lahko njihova uporaba med učenjem povzroča motnje, zmanjšuje zbranost in vpliva na čas, namenjen šolskim obveznostim. Hkrati rezultati kažejo, da dijaki družbena omrežja uporabljajo tudi za iskanje informacij, izmenjavo gradiv in sodelovanje pri šolskem delu. Ugotovitve potrjujejo, da vpliv družbenih omrežij ni samo negativen, temveč je odvisen predvsem od namena, časa in načina uporabe.

KLJUČNE BESEDE: družbena omrežja, učne navade, dijaki, koncentracija, digitalni mediji

ABSTRACT

Social media have become an important part of adolescents’ everyday lives and influence their habits, communication, and ways of accessing information. The purpose of this research paper was to determine how the use of social media affects students’ learning habits. The research focuses mainly on the frequency of social media use, the use of social media while studying, its impact on concentration, time management, and the possibility of using social media as a learning support tool.

The data were collected through a questionnaire among secondary school students. The results show that most students use social media every day and often spend several hours on these platforms. The findings indicate that using social media while studying can cause distractions, reduce concentration, and affect the time devoted to school obligations. At the same time, students also use social media for searching information, exchanging learning materials, and cooperating with classmates. The results confirm that the influence of social media is not only negative but depends mainly on the purpose, duration, and way of use.

KEYWORDS: social media, learning habits, students, concentration, digital media

UVOD

Družbena omrežja so v zadnjih letih postala nepogrešljiv del življenja mladih. Dijaki jih uporabljajo za komunikacijo, spremljanje različnih vsebin, zabavo, izmenjavo informacij in tudi za potrebe, povezane s šolskim delom. Zaradi njihove stalne prisotnosti se pojavlja vprašanje, kako vplivajo na vsakodnevne navade mladostnikov, predvsem na način učenja in opravljanja šolskih obveznosti.

Učne navade pomembno vplivajo na uspešnost dijakov. Učinkovito učenje zahteva sposobnost organizacije časa, vztrajnost, dobro koncentracijo in zmanjšanje motečih dejavnikov. Družbena omrežja lahko pri tem predstavljajo podporo, saj omogočajo hiter dostop do informacij, sodelovanje med dijaki in izmenjavo učnih vsebin. Po drugi strani pa lahko pogosta uporaba povzroča motnje, prekinjanje učenja in zmanjšanje časa, namenjenega šolskim obveznostim.

Problem raziskave je ugotoviti, kakšen vpliv imajo družbena omrežja na učne navade dijakov ter kako dijaki sami ocenjujejo njihov vpliv na svoje učenje. Posebej se raziskava osredotoča na čas uporabe družbenih omrežij, njihovo uporabo med učenjem, vpliv na koncentracijo ter možnosti uporabe v izobraževalne namene.

Namen raziskovalne naloge je bolje razumeti povezavo med uporabo družbenih omrežij in načinom učenja dijakov. Cilj raziskave je ugotoviti, ali družbena omrežja bolj pogosto predstavljajo oviro pri učenju ali pa jih dijaki znajo uporabljati tudi kot koristno digitalno orodje.

Raziskava je bila izvedena med dijaki s pomočjo anketnega vprašalnika. Z zbranimi podatki želimo prikazati navade dijakov pri uporabi družbenih omrežij ter ugotoviti, kako te navade vplivajo na njihovo vsakodnevno šolsko delo.

DRUŽBENA OMREŽJA

Razvoj pametnih telefonov in digitalnih tehnologij je v zadnjih letih močno povečal uporabo družbenih omrežij. Čeprav enotna definicija družbenih omrežij ne obstaja, se avtorji strinjajo, da gre za spletne platforme, ki uporabnikom omogočajo ustvarjanje osebnih profilov, povezovanje z drugimi uporabniki ter ustvarjanje, deljenje in komentiranje različnih vsebin (Boyd in Ellison, 2007; Kaplan in Haenlein, 2010).

Družbena omrežja predstavljajo prostor za komunikacijo, izmenjavo informacij in vzdrževanje socialnih stikov. Uporabniki lahko na njih objavljajo besedila, fotografije, videoposnetke ter sodelujejo pri ustvarjanju vsebin drugih uporabnikov (Ellison in Boyd, 2013; Carr in Hayes, 2015). Od tradicionalnih medijev se razlikujejo predvsem po tem, da uporabniki niso le prejemniki informacij, temveč tudi njihovi ustvarjalci (Nesi, 2020).

Med najbolj razširjena družbena omrežja sodijo Instagram, TikTok, Facebook, Snapchat, YouTube ter aplikacije za sporočanje, kot so WhatsApp, Messenger in Viber. Njihova priljubljenost, zlasti med mladostniki, pomembno vpliva na način komuniciranja, preživljanja prostega časa in vse pogosteje tudi na učenje.

Na podlagi različnih opredelitev lahko sklenemo, da so ključne značilnosti družbenih omrežij ustvarjanje in deljenje vsebin, povezovanje uporabnikov ter medsebojna komunikacija, zaradi česar predstavljajo pomemben del vsakdanjega življenja mladih.

Družbena omrežja so postala pomemben del vsakdanjega življenja mladostnikov, saj zadovoljujejo potrebo po komunikaciji, povezovanju in pripadnosti. Omogočajo ohranjanje stikov s prijatelji in družino, izražanje mnenj ter raziskovanje interesov in identitete (Larchet, 2022; Tonioni, 2013). Med najbolj priljubljenimi platformami mladih so Instagram, TikTok, Snapchat, Messenger in Facebook (Behin, 2023).

Raziskave kažejo, da mladostniki družbena omrežja uporabljajo predvsem za komunikacijo z vrstniki. Po raziskavi EU Kids Online (Smahel idr., 2020) je večina mladih ocenila, da se prek družbenih omrežij lažje izraža, podatki DataReportal (2025) pa potrjujejo, da je glavni razlog za njihovo uporabo prav ohranjanje socialnih stikov.

Uporaba družbenih omrežij je v zadnjih letih močno narasla. Po podatkih DataReportal (2025) jih uporablja skoraj 64 % svetovnega prebivalstva, med mladimi pa je delež še bistveno višji. Več kot 80 % evropskih mladih družbena omrežja uporablja vsak dan (Smahel idr., 2020; Eurostat, 2022). Ob tem se povečuje tudi čas njihove uporabe – povprečen mladostnik danes na spletu preživi več kot tri ure dnevno, številni pa na družbenih omrežjih preživijo več ur vsak dan (Dare in Robb, 2024).

Podobni trendi so značilni tudi za Slovenijo. Raziskave kažejo, da več kot 90 % mladih internet uporablja vsakodnevno, pri čemer družbena omrežja predstavljajo eno najpogostejših spletnih dejavnosti (SURS, 2017; Lahe in Cupar, 2019). Zaradi njihove razširjenosti imajo pomemben vpliv na način komuniciranja, preživljanja prostega časa ter tudi na učne navade mladostnikov.

Prekomerna uporaba družbenih omrežij lahko negativno vpliva na duševno zdravje in vsakodnevno življenje mladostnikov. Med najpogostejšimi razlogi za negativno doživljanje uporabniki navajajo pritisk zaradi všečkov in komentarjev, občutek izključenosti ter preobremenjenost z vsebinami na družbenih omrežjih (Anderson idr., 2022). Ker mladi velik del svojega socialnega življenja preživijo na spletu, pogosto razvijejo potrebo po nenehni povezanosti in potrditvi vrstnikov (Boyd, 2014; Kuss in Griffiths, 2017).

Mladostniki so zaradi manj izkušenj in slabše razvite samoregulacije posebej ranljivi za pretirano uporabo družbenih omrežij (Behin, 2023). Platforme z nenehnimi obvestili, všečki in komentarji spodbujajo pogosto preverjanje vsebin ter lahko vodijo v zasvojenost (Twenge in Campbell, 2019).

Znaki pretirane uporabe vključujejo težave pri omejevanju časa, zanemarjanje spanja in medosebnih odnosov, pogosto preverjanje obvestil ter uporabo družbenih omrežij za izboljšanje razpoloženja (Raypole, 2020). Raziskave kažejo, da je prekomerna uporaba povezana z večjim tveganjem za nizko samopodobo, občutke osamljenosti, depresivno razpoloženje in slabše duševno zdravje (Tonioni, 2013; Orben idr., 2022; Turayeva in Kholmurodova, 2022).

Čeprav odvisnost od družbenih omrežij še ni uradno priznana kot samostojna diagnoza, številni avtorji opozarjajo, da kaže podobne značilnosti kot druge vedenjske odvisnosti. Kaže se kot izguba nadzora nad uporabo, močna potreba po stalnem preverjanju družbenih omrežij ter zanemarjanje šolskih, družinskih in drugih vsakodnevnih obveznosti (Andreassen, 2015; Bjornsen, 2018; Tonioni, 2013).

 

Družbena omrežja so postala izjemno priljubljena tudi, ker učinkovito preganjajo dolgčas in zapolnijo praznino, ki jo sodobni človek pogosto občuti zaradi pomanjkanja duhovnosti in šibkejših odnosov z bližnjimi (Larchet, 2022). Omogočajo dostopnejšo in učinkovitejšo komunikacijo ter priložnost za samopromocijo in zabavo (Appel idr., 2020), krepijo občutek pripadnosti družbeni skupini, saj mladostnikom omogočajo povezovanje z ljudmi, ki imajo podobne vrednote in interese (Davis, 2012), ter zagotavljajo odobravanje in povratne informacije socialnih stikov, kar uporabnikom omogoča doživljanje zadovoljstva ob zabavi in prijetnem preživljanju prostega časa (Andreassen, 2015).

 

Ker družbena omrežja vsebine ustvarjajo tudi mladi sami, pomembno vplivajo na njihove vrednote, vedenje in medsebojne odnose. Mnogi uporabniki svoje izkušnje na družbenih omrežjih ocenjujejo kot pozitivne predvsem zaradi občutka povezanosti z vrstniki (Strasburger, 2014; Kranzler in Bleakley, 2019).

 

Raziskave kažejo, da lahko družbena omrežja spodbujajo tudi zdrave življenjske navade, odgovorno vedenje, državljansko angažiranost ter dostop do informacij. Pomembno vlogo imajo tudi pri izobraževanju, saj omogočajo sodelovanje med učenci in dijaki, izmenjavo informacij ter dostop do učnih vsebin (Kranzler in Bleakley, 2019; Strasburger, 2014).

 

O'Keeffe in Clarke-Pearson (2011) poudarjata, da družbena omrežja prispevajo k razvoju komunikacijskih in socialnih veščin, ustvarjalnosti, sodelovanja, oblikovanja identitete ter širjenju socialnih mrež. Ob odgovorni uporabi lahko pomembno prispevajo tudi k osebnemu, socialnemu in izobraževalnemu razvoju mladostnikov.

 

UČNE NAVADE

 

Navade so dejavnosti, ki se z vajo utrdijo do te mere, da jih posameznik izvaja z lahkoto, brez posebne pozornosti na njihov potek (Pečjak, 1977). Učne navade so utrjeni postopki in načini ravnanja v učni situaciji, pridobljeni z vajo in ponavljanjem, ki omogočajo lažje, racionalnejše in uspešnejše učenje ter se prenašajo tudi na podobne situacije (Marentič Požarnik, 2003). Mednje sodijo tako imenovane navade prostora in časa, ki določajo, kdaj, koliko in kje se učenec uči, ter učne metode in tehnike, ki opredeljujejo njegov način učenja.

Učenje ne pomeni zgolj branja zapiskov in reševanja nalog. Za dobre rezultate so poleg sposobnosti in motivacije ključne tudi primerno razvite učne navade, ki posamezniku omogočajo doseganje ciljev ob čim manjšem nepotrebnem trošenju časa in energije. Z usvojitvijo učinkovitih učnih navad bi bilo izobraževanje za mnoge učence bistveno manj stresno in uspešnejše (Paul, 2009).

Učne navade lahko razdelimo na tri temeljne sestavine (Marentič Požarnik, 1988):

• Delovne navade zajemajo smotrno ureditev prostora in časa za učenje, kar je pogoj za uspešno delo brez odvečnega napora.
• Učne tehnike so uspešni načini dela z različnimi viri in učnimi sredstvi, ki temeljijo na osnovnih besednih spretnostih, kot so branje z razumevanjem, pisanje in govor.
• Metode učenja so ustaljeni postopki, s katerimi pridobivamo znanje – kako razdeliti snov glede na čas in vsebino, ali se učiti strnjeno ali z odmori ter kako snov ponavljamo.

 

Za učinkovito učenje je priporočljivo upoštevati naslednja pravila (Pečjak, 1977):

a) Dejavnost

Učni uspeh je večji, čim več časa namenimo aktivnemu učenju – razmišljanju, podčrtovanju, zapisovanju, samoizpraševanju in razpravi. Priporočljivo je, da vsaj petino časa, namenjenega učenju, izkoristimo na ta način.

b) Zapiski in izvlečki

Lastni zapiski imajo večjo vrednost kot sošolčevi, saj si z njimi snov lažje zapomnimo in jo hitreje ponovimo. Med koristnimi strategijami za izdelavo zapiskov velja omeniti možgansko nevihto, strategijo določanja bistva, Paukovo strategijo (razdelitev lista na ključne besede in povzetek) ter grafični prikaz v obliki pojmovnih mrež (Pečjak, Kramarič, 2015).

c) Razdelitev učenja

Snov si razdelimo na manjše smiselne enote, ki jih najprej razumemo, nato povežemo v celoto. Mogoč je tudi obratni pristop – celostna obravnava, ki ji sledi poglabljanje v posamezne dele.

d) Učni načrt

Dnevni, tedenski ali mesečni učni načrt omogoča racionalnejšo izrabo časa. Vključevati mora učenje različnih predmetov, počitek in prostočasne dejavnosti ter biti dovolj prilagodljiv za nepredvidene situacije. Neprijetnih nalog se je priporočljivo lotiti čim prej (Weimer, Hess, Brademann, 2004).

e) Ponavljanje

Pozabljanje je najintenzivnejše takoj po učenju, zato je naučeno snov priporočljivo ponoviti isti ali naslednji dan. Ponavljanje po spominu je petkrat učinkovitejše kot zgolj branje, med posebej koristne oblike pa sodi razprava, saj je prediskutirano znanje trdnejše.

f) Prostor in čas

Delovno mesto naj bo urejeno in brez motečih dejavnikov. Učenje sede je najprimernejše, saj zagotavlja ustrezno mišično napetost. Priporočljivi so redni odmori – kratek (5 minut) po 30 minutah dela ter daljši (20–30 minut) po 1,5 do 2 urah trdega dela (Weimer, Hess, Brademann, 2004).

 

Učinkovitost učenja ni odvisna le od časa, ki ga učenec nameni učenju, temveč tudi od številnih drugih dejavnikov. Ažman (2008) izpostavlja naslednja ključna področja:

1. Časovno upravljanje

Učenci naj si pripravijo urnik učenja in določijo prednostne naloge. Učenje brez jasno določenega časa in ciljev je neučinkovito, zato je priporočljivo natančno slediti razpoložljivemu času.

2. Shranjevanje informacij

Pomnjenje se izboljša z rednim učenjem, ločevanjem bistvenih informacij od nebistvenih in uporabo ustreznih učnih strategij.

3. Učenje z razumevanjem

Snov usvojimo lažje, če jo povežemo s predznanjem, z vsebinami drugih predmetov in poiščemo dodatne vire informacij.

4. Preverjanje znanja

Priporočljivo je, da se učenci dobro seznanijo s standardi znanja in med ustnim ocenjevanjem sošolcev sproti beležijo učiteljeva vprašanja ter preverjajo lastno znanje.

5. Obvladovanje strahu in stresa

Strah pred ocenjevanjem je pogost in lahko zniža učni uspeh. Koristno ga je najprej ozavestiti, nato poiskati ustrezne rešitve in se po potrebi poslužiti vaj sproščanja.

6. Notranja motivacija

Notranje motiviran učenec vidi v znanju smisel, ga povezuje z vsakdanjim življenjem in se zaveda, da vztrajnost vodi do uspeha. Učitelji bi morali ustvarjati okolje, ki spodbuja vedoželjnost in občutek uspešnosti.

7. Zunanja motivacija

Zunanji motivacijski dejavniki so ocene, pohvala in graja ter vpliv staršev, učiteljev in sošolcev. Pohvala motivira bolj kot graja. Nekateri učenci se učijo predvsem za dobre ocene in si v ta namen zastavljajo konkretne cilje.

8. Uravnavanje koncentracije

Zbrano poslušanje pri pouku zmanjša čas, potreben za učenje doma. Med učenjem je treba odstraniti vse moteče dejavnike, kot so mobilni telefoni, televizija, glasba in podobno.

RAZISKAVA VPLIVA UPORABE DRUŽBENIH OMREŽJI NA UČNE NAVADE DIJAKOV

Digitalna revolucija je korenito spremenila način, kako mladi preživljajo prosti čas, komunicirajo in se učijo. Družbena omrežja, kot so Instagram, TikTok, Snapchat in YouTube, so postala nepogrešljiv del vsakdanjega življenja mladostnikov. Medtem ko ta omrežja ponujajo številne možnosti za komunikacijo, ustvarjalnost in dostop do informacij, se hkrati pojavljajo vse glasnejša opozorila pedagogov, staršev in raziskovalcev o njihovem morebitnem negativnem vplivu na učne navade in šolsko uspešnost mladih.

Ta naloga se ukvarja prav s tem vprašanjem – kako dijaki sami doživljajo vpliv družbenih omrežij na svoje učne navade. Zanimalo nas je, koliko časa preživijo na omrežjih, ali jih med učenjem uporabljajo, kako pogosto izgubijo koncentracijo in ali bi bili pripravljeni svojo navado spremeniti, če bi to vplivalo na boljši učni uspeh.

Za zbiranje podatkov smo uporabili spletni anketni vprašalnik, ki smo ga sestavili v orodju Google Forms. Vprašalnik je vseboval 19 vprašanj. Prva vprašanja so se nanašala na osnovne podatke – spol, starost in vrsto šole. Sledila so vprašanja o tem, katera omrežja dijaki uporabljajo, koliko časa porabijo zanje in ali jih med učenjem kdaj pogledajo. Drugi del se je osredotočil na učne navade – kako pogosto izgubijo koncentracijo, ali odlašajo z učenjem in kaj menijo o vplivu omrežij. Pri zadnjem sklopu so dijaki ocenili pet trditev na lestvici od »sploh se ne strinjam« do »popolnoma se strinjam«.

Anketo je izpolnilo 105 dijakov iz različnih vrst srednje šole. Med njimi je bilo 68,6 % dijakinj in 31,4 % dijakov. Večina anketirancev je bila stara 16 ali 17 let; skupaj predstavljajo 66,7 % vzorca, kar je pričakovano, saj je bila anketa namenjena splošni populaciji dijakov. Preostali anketiranci so bili stari 18 let (19,0 %) ali 19 let in več (12,4 %), le dva pa sta bila mlajša od 15 let.

Glede vrste šole je bil vzorec nekoliko neenakomerno porazdeljen. Največ anketirancev (61,0 %) obiskuje srednjo strokovno šolo, sledijo dijaki poklicnih šol (26,7 %), poklicno-tehniških šol (8,6 %) in gimnazij (3,8 %). To je treba upoštevati pri interpretaciji rezultatov, saj se vrste srednjih šol razlikujejo po zahtevnosti učnih programov, posledično pa lahko dijaki namenjajo učenju različno količino časa.

REZULTATI IN UGOTOVITVE

Vsi anketiranci, razen enega, so potrdili, da uporabljajo družbena omrežja. Med vsemi platformami je bil daleč najpogostejši Snapchat, ki ga uporablja kar 97,1 % dijakov. Sledita Instagram (86,7 %) in TikTok (82,9 %), YouTube pa uporablja 75,2 % anketirancev. Facebook je manj priljubljen – prisoten je pri 42,9 % dijakov, kar potrjuje, da mlajše generacije to platformo vse manj uporabljajo.

Ko pogledamo, koliko časa dijaki preživijo na teh omrežjih, so rezultati kar presenetljivi. Več kot polovica (53,3 %) jih na omrežjih preživi od 3 do 4 ure dnevno, 16,2 % pa celo več kot 5 ur. To pomeni, da skoraj 70 % dijakov vsak dan porabi za omrežja več kot 3 ure. Le 5,7 % jih preživi na omrežjih manj kot eno uro. Za primerjavo: pri vprašanju o učenju je kar 33,3 % dijakov odgovorilo, da se učijo manj kot pol ure na dan, 41 % pa od 1 do 2 uri. To pomeni, da mnogi dijaki preživijo bistveno več časa na omrežjih kot pri knjigah.

Na vprašanje, ali med učenjem uporabljajo družbena omrežja, je le 4,8 % dijakov odgovorilo, da tega nikoli ne počnejo. Skoraj polovica, 44,8 %,  jih omrežja med učenjem uporablja včasih, 21,9 % pogosto in 5,7 % vedno. To skupaj pomeni, da 95,2 % dijakov vsaj kdaj pogleda telefon med učenjem, kar je zelo visok delež.

Glede izgube koncentracije je slika podobna. Tretjina dijakov (33,3 %) priznava, da koncentracijo med učenjem pogosto ali zelo pogosto izgubi zaradi omrežij, dodatna tretjina (33,3 %) pa to doživi občasno. Le 8,6 % jih pravi, da tega nikoli ne doživijo. Skupaj torej dve tretjini dijakov vsaj občasno izgubi osredotočenost pri učenju.

Ko smo dijake vprašali, v kolikšni meri menijo, da omrežja zmanjšujejo njihovo zbranost, je 28,6 % odgovorilo »delno« in 23,8 % »v veliki meri«. Kar 14,3 % pa meni, da jih omrežja motijo zelo močno. Skupaj je torej 66,7 % dijakov vsaj deloma prepričanih, da omrežja negativno vplivajo na njihovo zbranost pri učenju.

Odlašanje z učenjem – torej ko vemo, da bi se morali učiti, pa raje pogledamo telefon – je eden od pogostejših vzorcev, ki jih omenjajo dijaki. V naši anketi je 22,9 % dijakov odgovorilo, da z učenjem odlaša pogosto, 14,3 % pa zelo pogosto. Skupaj torej 37,2 % dijakov redno odlaša. Občasno to počne 35,2 % anketirancev, le 11,4 % pa pravi, da tega ne počne nikoli. Skupno torej kar 72,4 % dijakov vsaj občasno odlaša z učenjem zaradi omrežij, kar je zaskrbljujoče visok delež.

Pri vprašanju, ali menijo, da jim omrežja vplivajo na učne navade, je 37,1 % dijakov odgovorilo, da gre za pretežno negativen vpliv, 4,8 % pa za zelo negativen. Rezultati kažejo, da kar 41,9 % dijakov pri sebi prepoznava, da imajo družbena omrežja na njihovo učenje pretežno negativen vpliv. 36,2 % meni, da vpliva ni, 17,1 % pa zaznava pretežno pozitiven vpliv – na primer pri iskanju šolskih informacij ali skupinskem delu.

Dejstvo, da družbena omrežja za šolske namene vsaj občasno ali pogosto uporablja 67,2 % dijakov, kaže, da ta niso zgolj vir motenj, temveč imajo tudi določen izobraževalni potencial. Kljub temu rezultati kažejo, da pri večjem deležu dijakov prevladuje zaznava, da imajo družbena omrežja na učenje bolj negativen kot pozitiven vpliv.

V zadnjem delu ankete so dijaki ocenili pet trditev. S trditvijo, da jih omrežja med učenjem pogosto motijo, se je strinjalo ali popolnoma strinjalo 34,3 % dijakov, delno 32,4 %, ne strinja pa se jih 33,3 %. Rezultati so torej dokaj enakomerno razporejeni, kar kaže na to, da dijaki to vprašanje doživljajo različno.

Pri trditvi »med učenjem prepogosto preverjam telefon« je bilo strinjanje že višje – 36,2 % se jih strinja ali popolnoma strinja, 38,1 % delno. Le 25,7 % se s tem ne strinja. To pomeni, da se kar tri četrtine dijakov vsaj deloma prepoznajo v tej navadi.

Zanimiva je trditev »znam omejiti uporabo omrežij, ko se učim«. Kar 38,1 % dijakov se s tem strinja ali popolnoma strinja, kar bi pomenilo, da se čutijo sposobne nadzorovati svojo navado. A ko pogledamo dejanske odgovore o tem, ali omrežja med učenjem dejansko uporabljajo, vidimo, da jih 95,2 % to počne vsaj včasih. Tu se kaže razkorak med tem, kar si mislimo o sebi, in tem, kako se dejansko obnašamo.

Pri trditvi o spalnih navadah – da omrežja negativno vplivajo na spanje pred šolskim dnevom – je 25,7 % dijakov odgovorilo pritrdilno, 35,2 % delno, 39 % pa se s tem ne strinja. Spanje je torej področje, kjer dijaki vpliv omrežij nekoliko manj čutijo, ali pa ga morda manj opazijo.

Kljub vsem opisanim težavam je spodbuden podatek, da bi kar 68,6 % dijakov bilo pripravljenih omejiti svojo uporabo omrežij, če bi to vplivalo na boljši učni uspeh. To kaže, da se dijaki zavedajo problema in da so odprti za spremembo, če bi imeli za to dovolj motivacije. Na vprašanje, kaj bi jim najbolj pomagalo pri izboljšanju učnih navad, je kar 57,1 % izbralo »več motivacije za učenje«, 27,6 % pa »boljšo organizacijo časa«. Le 8,6 % jih je odgovorilo, da bi jim pomagalo manj časa na omrežjih – kar znova kaže na to, da dijaki problem raje pripisujejo pomanjkanju motivacije kot pa neposrednemu vplivu omrežij.

ZAKLJUČEK

Rezultati raziskave kažejo, da so družbena omrežja močno prisotna v vsakdanjem življenju dijakov in pomembno vplivajo na njihove učne navade. Večina dijakov jih uporablja vsakodnevno, pogosto več ur na dan, pri čemer jih veliko uporablja družbena omrežja tudi med učenjem. Takšna uporaba lahko vpliva na kakovost učenja, predvsem na koncentracijo, organizacijo časa in pravočasno opravljanje šolskih obveznosti.

Ugotovitve naše raziskave kažejo, da družbena omrežja pri dijakih pogosto povzročajo motnje pri učenju. Dijaki poročajo, da jih obvestila, sporočila in zanimive vsebine na omrežjih odvračajo od šolskega dela, zaradi česar težje ohranjajo pozornost. Prav tako se kaže, da več časa, namenjenega družbenim omrežjem, pogosto pomeni manj časa za učenje in pripravo na šolo.

Primerjava rezultatov naše raziskave z raziskavo Mayen, Reinhardt in Wilhelm (2025) pokaže številne podobnosti. Obe raziskavi potrjujeta, da uporaba družbenih omrežij pogosto izpodriva čas, namenjen šolskim obveznostim. Tako naša kot tudi omenjena raziskava kažeta, da družbena omrežja negativno vplivajo na učenje predvsem zaradi preusmerjanja pozornosti in pogostih prekinitev. Razlika med raziskavama pa je v tem, da je bila raziskava Mayen, Reinhardt in Wilhelm (2025) širše usmerjena na različne oblike digitalnih medijev in je pokazala, da vse digitalne dejavnosti nimajo enakega vpliva. Ugotovili so, da lahko uporaba interneta za iskanje informacij podpira učenje, medtem ko družbena omrežja in zabavne digitalne vsebine pogosteje zmanjšujejo čas za šolske obveznosti.

Tudi naša raziskava potrjuje, da družbena omrežja niso samo negativen dejavnik. Dijaki jih uporabljajo tudi za iskanje informacij, izmenjavo učnih gradiv in sodelovanje s sošolci. To kaže, da je vpliv družbenih omrežij odvisen predvsem od namena uporabe, časa, ki ga dijaki namenijo tem platformam, ter njihove sposobnosti nadzorovanja lastnih navad.

Na podlagi rezultatov raziskave lahko sklepamo, da popolna omejitev uporabe družbenih omrežij ni nujno najustreznejša rešitev. Pomembnejše je spodbujanje odgovorne, premišljene in uravnotežene uporabe digitalnih orodij, ki dijakom omogoča izkoriščanje njihovih prednosti ob hkratnem zmanjševanju negativnih vplivov.  Dijake je treba spodbujati k oblikovanju takšnih učnih navad, pri katerih bodo družbena omrežja uporabljali kot pomoč pri učenju in ne kot dejavnik, ki zmanjšuje njihovo zbranost in učinkovitost.

Rezultati ankete kažejo, da so družbena omrežja zelo globoko zakoreninjena v vsakodnevno življenje dijakov. Velika večina jih omrežja med učenjem vsaj občasno uporablja, pri čemer dve tretjini priznavata, da jim to vsaj občasno pokvari koncentracijo. Skoraj 42 % dijakov meni, da omrežja na njihove učne navade vplivajo negativno, hkrati pa jih le peščica pravi, da jih ne moti, ko se učijo.

Zanimiv je podatek, da dijaki raje iščejo rešitev v večji motivaciji kot pa v omejevanju časa na omrežjih. To kaže, da se mnogi morda ne zavedajo dovolj, kako globoko so omrežja vpeta v njihove vsakodnevne navade. Spodbuden pa je visok delež tistih, ki bi bili pripravljeni svojo navado spremeniti, če bi videli konkretne rezultate.

Prispevek naše raziskave za stroko je predvsem v tem, da prinaša vpogled v dejanske navade slovenskih dijakov pri uporabi družbenih omrežij med učenjem ter opozarja na povezanost med pogostostjo njihove uporabe, motnjami koncentracije in organizacijo učnega časa. Ugotovitve potrjujejo, da problem ni zgolj količina časa, preživetega na družbenih omrežjih, temveč predvsem način njihove uporabe in sposobnost samouravnavanja. Raziskava tako predstavlja uporabno izhodišče za razvoj preventivnih in vzgojno-izobraževalnih programov na področju digitalne pismenosti, samoregulacijskega učenja in učinkovitega upravljanja s časom. Hkrati poudarja pomen vključevanja odgovorne rabe digitalnih tehnologij v učni proces, saj lahko družbena omrežja ob premišljeni uporabi predstavljajo tudi podporo učenju.

Članek je lahko koristen za učitelje, svetovalne delavce, ravnatelje, raziskovalce na področju vzgoje in izobraževanja, študente pedagoških smeri, starše ter vse, ki se ukvarjajo z vprašanji digitalne pismenosti mladih. Predstavljene ugotovitve lahko služijo kot podlaga za načrtovanje preventivnih dejavnosti, pripravo smernic za odgovorno uporabo družbenih omrežij ter oblikovanje učnih okolij, ki bodo bolje podpirala razvoj učinkovitih učnih navad.

Na podlagi ugotovitev raziskave bi bilo smiselno, da šole in starši dijake bolj sistematično podpirajo pri razvijanju strategij za učinkovito upravljanje s časom, samoregulacijo učenja in krepitev digitalne pismenosti. Šole bi lahko v svoje vzgojno-izobraževalno delo sistematično vključile vsebine o odgovorni rabi družbenih omrežij, organizaciji učenja, prepoznavanju digitalnih motenj ter razvijanju sposobnosti osredotočenega dela. Koristne bi bile tudi delavnice za dijake in starše, na katerih bi spoznavali učinkovite načine omejevanja motečih dejavnikov med učenjem, uporabo aplikacij za spremljanje časa pred zasloni ter oblikovanje zdravih digitalnih navad. Na podlagi ugotovitev bi bilo smiselno učitelje spodbujati k učinkovitemu in premišljenemu vključevanju digitalnih orodij v pouk, saj lahko ta ob ustrezni uporabi podpirajo učni proces in zmanjšujejo tveganje za motnje.

Prihodnje raziskave bi bilo koristno razširiti na večji in bolj raznolik vzorec dijakov iz različnih regij in izobraževalnih programov ter vključiti tudi perspektivo staršev in učiteljev. Poleg anketnega vprašalnika bi bilo smiselno uporabiti kvalitativne metode, kot so intervjuji ali fokusne skupine, ki bi omogočile globlje razumevanje razlogov za uporabo družbenih omrežij med učenjem. Zanimivo bi bilo raziskati tudi povezavo med dejansko izmerjenim časom uporabe družbenih omrežij in učnim uspehom, vpliv posameznih platform na učne navade, razlike med spoloma in starostnimi skupinami ter učinkovitost različnih intervencij za izboljšanje samoregulacije in digitalnih navad. Takšne raziskave bi omogočile oblikovanje še bolj ciljno usmerjenih priporočil za pedagoško prakso in prispevale k razvoju sodobnih pristopov pri spodbujanju kakovostnega učenja v digitalnem okolju.

LITERATURA IN VIRI

Anderson, M., Vogels, E. A., Perrin, A. in Rainie, L. (2022). Connection, Creativity and Drama: Teen Life on Social Media in 2022. Pridobljeno na https://www.pewresearch.org/internet/2022/11/16/2-teens-views-about-social-media/. [14. 1. 2026].

Andreassen, C. S. (2015). Online social network site addiction: A comprehensive review. Current Addiction Reports, 2(2), 175–184. Pridobljeno na https://doi.org/10.1007/s40429-015-0056-9. [8. 1. 2026].

Appel, M., Marker, C. in Gnambs, T. (2020). Are social media ruining our lives? A review of meta-analytic evidence. Review of General Psychology, 24(1), 60–74. Pridobljeno na https://doi.org/10.1177/1089268019880891. [2. 2. 2026].

Ažman, T. (2008). Učenje učenja – kako se naučiti spretnosti vseživljenjskega učenja. Ljubljana: ZRSS.

Behin, M. (ur.) (2023). Štekamo mlade: prekomerna in škodljiva raba zaslonskih tehnologij pri otrocih in mladostnikih — priročnik za strokovne delavce. Maribor: Društvo IndiJanez.

Bjornsen, C. (2018). Social Media Use and Emerging Adulthood. V M. Zupančič in M. Puklek Levpušček (ur.), Prehod v odraslost: sodobni trendi raziskave (str. 223–261). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete.

Boyd, D. (2014). It's Complicated: The Social Lives of Networked Teens. Yale University Press. Pridobljeno na https://doi.org/10.12987/9780300166439. [10. 2. 2026].

Boyd, D. M. in Ellison, N. B. (2007). Social Network Sites: Definition, History and Scholarship. Journal of Computer-Mediated Communication, 13(1), 210–230. doi:10.1111/j.1083-6101.2007.00393.x.

Carr, C. T. in Hayes, R. A. (2015). Social media: Defining, developing, and divining. Atlantic Journal of Communication, 23(1), 46–65. Pridobljeno na https://doi.org/10.1080/15456870.2015.972282. [4. 2. 2026].

Dare, C. in Robb, J. (2024). A Double Edged Sword: How Diverse Communities of Young People Think About Multifaceted Relationship Between Social Media and Mental Health. Pridobljeno na https://www.commonsensemedia.org/research/double-edged-sword-how-. [10. 2. 2026].

DataReportal (2025). Digital 2025: Global overview report. Pridobljeno na https://datareportal.com/reports/digital-2025-global-overview-report. [2. 2. 2026].

Davis, K. (2012). Friendship 2.0: Adolescents' experiences of belonging and self-disclosure online. Journal of Adolescence, 35, 1527–1536. Pridobljeno na https://doi.org/10.1016/j.adolescence.2012.02.013. [10. 2. 2026].

Eurostat (2022). Young people in Europe — a statistical summary. Pridobljeno na https://ec.europa.eu/eurostat/web/product. [14. 1. 2026].

Kaplan, A. M. in Haenlein, M. (2010). Users of the world, unite! The challenges and opportunities of social media. Business Horizons, 53, 59–68. Pridobljeno na https://doi.org/10.1016/j.bushor.2009.09.003. [14. 1. 2026].

Kranzler, E. C. in Bleakley, A. (2019). Youth social media use and health outcomes: Digging deeper. Journal of Adolescent Health, 64(2), 141–142. Pridobljeno na https://doi.org/10.1016/j.jadohealth.2018.11.002. [2. 2. 2026].

Kuss, D. J. in Griffiths, M. D. (2017). Social Networking Sites and Addiction: Ten Lessons Learned. International Journal of Environmental Research and Public Health, 14(3), 311. Pridobljeno na https://doi.org/10.3390/ijerph14030311. [14. 1. 2026].

Lahe, D. in Cupar, T. (2019). Prosti čas in življenjski slog. V A. Naterer idr. (ur.), Slovenska mladina 2018/2019 (str. 13–20). Zagreb: Friedrich-Ebert-Stiftung.

Larchet, J. M. (2022). Epidemija novih medijev. Ljubljana: Družina.

Marentič Požarnik, B. (1988). Dejavniki in metode uspešnega učenja. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani.

Marentič Požarnik, B. (2003). Psihologija učenja in pouka. 1. izd. Ljubljana: DZS.

Mayen, S., Reinhardt, A., Wilhelm, C. (2025). The complexities of digital media use in adolescents' learning and academic performance: An experience sampling study. Pridobljeno na https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0360131525001794. [10. 2. 2026].

Nesi, J. (2020). The impact of social media on youth mental health: Challenges and opportunities. North Carolina Medical Journal, 81(2), 116–121.

O'Keeffe, G. S. in Clarke-Pearson, K. (2011). The Impact of Social Media on Children, Adolescents, and Families. PEDIATRICS, 127(4), 800–804. Pridobljeno na https://doi.org/10.1542/peds.2011-0054. [2. 2. 2026].

Orben, A., Przybylski, A. K., Blakemore, S. J. in Kievit, R. A. (2022). Windows of developmental sensitivity to social media. Nature Communications, 13(1), 1649. Pridobljeno na https://doi.org/10.1038/s41467-022-29296-3. [6. 1. 2026].

Paul, K. (2009). Study smarter not harder. Vancouver: International Self-Counsel Press Ltd.

Pečjak, S., Kramarič, M. (2015). Barve strategije: priročnik za učitelje 3., 4. in 5. razreda. 1. izdaja. Ljubljana: Rokus Klett.

Pečjak, V. (1977). Poti do znanja – Metode uspešnega učenja. 2. popravljena in dopolnjena izdaja. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Raypole, C. (22. 1. 2020). How Facebook Can Become an 'Addiction'. Pridobljeno na https://www.healthline.com/health/facebook-addiction. [23. 1. 2026].

Smahel, D., Machackova, H., Mascheroni, G., Dedkova, L., Staksrud, E., Olafsson, K., Livingstone, S. in Hasebrink, U. (2020). EU Kids Online 2020: Survey results from 19 countries. EU Kids Online. Pridobljeno na https://doi.org/10.21953/lse.47fdeqj010fo. [28. 1. 2026].

Statistični urad Republike Slovenije (2017). Statistični pregled Slovenije 2017. Pridobljeno na https://www.stat.si/statweb/File/DocSysFile/9743/statopis_2017.pdf. [28. 1. 2026].

Strasburger, V. C., Jordan, A. B. in Wilson, B. J. (2014). Children, adolescents, and the media. Sage.

Tonioni, F. (2013). Ko internet postane droga: kaj morajo starši vedeti. Nova Gorica: Zdravstveni dom Nova Gorica.

Turayeva, C. T. in Kholmurodova, M. A. (2022). Advantages and Disadvantages of Digital Technologies in Language Teaching. Eurasian Journal of Learning and Academic Teaching, 5, 16–18. Pridobljeno na https://geniusjournals.org/index.php/ejlat/article/view/561. [28. 1. 2026].

Twenge, J. M. in Campbell, W. K. (2019). Media use is linked to lower psychological well-being: Evidence from three datasets. Psychiatric Quarterly, 90, 311–331. Pridobljeno na https://doi.org/10.1007/s11126-019-09630-7. [2. 2. 2026].

Weimer, B., Hess, B., Brademann, M. (2004). Konec s slabimi ocenami. Radovljica: Didakta (Zbirka Mladostniki).

POVZETEK

 

Zaradi digitalizacije, tehnološkega razvoja in spreminjajočih se pričakovanj zaposlenih postaja prilagajanje vodstvenih pristopov novim generacijam ena ključnih nalog sodobnih organizacij. Prispevek obravnava pričakovanja generacije Z do vodij, predstavlja značilnosti sodobnega vodenja ter rezultate empirične raziskave o odnosu pripadnikov generacije Z do vodstvenih kompetenc in vodstvenih vlog. Raziskava temelji na kvantitativnem raziskovalnem pristopu, podatki pa so bili zbrani s pomočjo spletnega anketnega vprašalnika med 75 pripadniki generacije Z. Ugotovitve kažejo, da pripadniki generacije Z največji pomen pripisujejo spoštljivemu odnosu, poštenosti, učinkoviti komunikaciji, strokovnemu znanju in vključevanju zaposlenih v odločanje, medtem ko formalni avtoriteti vodje pripisujejo manjši pomen. Rezultati potrjujejo, da generacija Z podpira sodelovalne, avtentične in participativne pristope k vodenju ter vodjo razume predvsem kot mentorja, koordinatorja in podpornika zaposlenih. Prispevek ugotavlja, da se pričakovanja slovenskih pripadnikov generacije Z v veliki meri ujemajo z ugotovitvami sodobnih mednarodnih raziskav, poudarja pomen prilagajanja vodstvenih pristopov potrebam novih generacij na trgu dela ter prispeva k boljšemu razumevanju pričakovanj pripadnikov generacije Z v sodobnem delovnem okolju.

 

Ključne besede: generacija Z, sodobno vodenje, vodstvene kompetence

 

ABSTRACT

 

As a result of digitalisation, technological advancement, and the changing expectations of employees, adapting leadership approaches to new generations has become one of the key challenges facing modern organisations. This paper examines the expectations of Generation Z of leaders, presents the characteristics of contemporary leadership, and discusses the results of an empirical study on the attitudes of members of Generation Z of leadership competencies and leadership roles. The study employed a quantitative research approach, with data collected through an online questionnaire completed by 75 members of Generation Z. The findings indicate that members of Generation Z place the greatest importance on respectful treatment, integrity, effective communication, professional competence, and employee involvement in decision-making, while attaching less importance to a leader's formal authority. The results confirm that Generation Z favours collaborative, authentic, and participative leadership approaches and perceives leaders primarily as mentors, coordinators, and supporters of employees. The paper concludes that the expectations of Slovenian members of Generation Z are largely consistent with the findings of contemporary international research, highlights the importance of adapting leadership approaches to the needs of new generations entering the labour market, and contributes to a better understanding of Generation Z's expectations of leadership in today's working environment.

 

Keywords: Generation Z, contemporary leadership, leadership competencies

 

Uvod

 

Digitalizacija, tehnološki razvoj in spreminjajoča se pričakovanja zaposlenih pomembno vplivajo na način vodenja v sodobnih organizacijah. Tradicionalni pristopi, ki temeljijo predvsem na avtoriteti in nadzoru, vse pogosteje odstopajo prostor sodelovalnim oblikam vodenja, ki temeljijo na komunikaciji, zaupanju, vključevanju zaposlenih in njihovem razvoju. V strokovni literaturi je v zadnjih letih vse več pozornosti namenjene generaciji Z, katere pričakovanja glede vodenja se razlikujejo od pričakovanj prejšnjih generacij. Poleg strokovne usposobljenosti vodij ta generacija posebej ceni spoštljiv odnos, odprto komunikacijo, etično ravnanje ter možnost sodelovanja pri odločanju.

Namen prispevka je predstaviti značilnosti sodobnega vodenja ter raziskati pričakovanja generacije Z do vodij. V prispevku so poleg teoretičnih izhodišč predstavljeni tudi rezultati empirične raziskave, izvedene med slovenskimi pripadniki generacije Z, ki omogočajo vpogled v njihove poglede na sodobne vodstvene kompetence in pristope k vodenju.

 

Vodenje in sodobni vodja

 

Vodenje predstavlja proces, s katerim posameznik vpliva na druge ljudi, jih usmerja in spodbuja k doseganju skupnih ciljev. Razumevanje vodenja se je skozi zgodovino spreminjalo, od tradicionalnega pojmovanja, ki je temeljilo predvsem na avtoriteti in nadzoru, do sodobnih pristopov, ki poudarjajo sodelovanje, zaupanje, komunikacijo in razvoj zaposlenih. V sodobnih organizacijah se uspešnost vodje vse manj povezuje z njegovim formalnim položajem in vse bolj z njegovo sposobnostjo navdihovanja, povezovanja in usmerjanja ljudi (Brezovšek in Kukovič, 2014). Posledično se je spremenilo tudi razumevanje vloge in lastnosti uspešnega vodje. Če je bila v preteklosti vloga vodje pogosto povezana predvsem z avtoriteto, nadzorom in sprejemanjem odločitev, sodobne organizacije od vodij pričakujejo bistveno širši nabor kompetenc. Poleg strokovnega znanja postajajo vse pomembnejše sposobnosti sodelovanja, učinkovite komunikacije, prilagajanja spremembam, razvijanja medosebnih odnosov ter ustvarjanja spodbudnega delovnega okolja (Stare in Seljak, 2013).

Med ključnimi značilnostmi sodobnega vodje avtorji pogosto izpostavljajo čustveno inteligenco, ki pomeni sposobnost prepoznavanja, razumevanja in uravnavanja lastnih čustev ter prepoznavanja in ustreznega odzivanja na čustva drugih (Mayer in Salovey, 1997). Pri vodenju prispeva k učinkovitejši komunikaciji, uspešnejšemu reševanju konfliktov, prilagajanju spremembam ter vzpostavljanju zaupanja in kakovostnih odnosov z zaposlenimi (Northouse,  2022). Vodja, ki zna prisluhniti zaposlenim, prepoznati njihove potrebe in se nanje ustrezno odzvati, lažje gradi pozitivno organizacijsko kulturo ter spodbuja njihovo zavzetost (Coronado-Maldonado in Benítez-Márquez, 2023). Pomembna lastnost sodobnega vodje je tudi integriteta, saj zaposleni lažje sledijo vodji, ki ravna pošteno, dosledno in v skladu z vrednotami, ki jih zagovarja. Raziskave med pomembne značilnosti sodobnega vodje uvrščajo tudi empatijo, učinkovito komunikacijo, prilagodljivost, odpornost na stres ter sposobnost motiviranja in povezovanja ljudi (Northouse, 2022).

 

Sodobni pristopi vodenjA

 

Sodobni vodja ni več zgolj nosilec formalne avtoritete, temveč posameznik, ki s svojim zgledom, odnosom do sodelavcev ter načinom vodenja ustvarja spodbudno delovno okolje in omogoča razvoj zaposlenih. Takšno razumevanje vodenja se uresničuje v različnih sodobnih pristopih, ki poudarjajo avtentičnost, sodelovanje, opolnomočenje zaposlenih ter partnerski odnos med vodjo in sodelavci (Coronado-Maldonado in Benítez-Márquez, 2023). Med osrednje sodobne pristope k vodenju uvrščamo avtentično vodenje, resonančno vodenje, coaching, opolnomočenje zaposlenih in sodelovalno voditeljstvo (Northouse, 2022).

 

1. Avtentično vodenje temelji na pristnosti, etičnem ravnanju in zavedanju lastnih vrednot. Avtentični vodje dobro poznajo svoje prednosti in omejitve, delujejo skladno s svojimi prepričanji ter s transparentnim in doslednim ravnanjem gradijo zaupanje zaposlenih. Takšen način vodenja spodbuja odprto komunikacijo, medsebojno spoštovanje ter razvoj sodelavcev, hkrati pa krepi njihovo zavzetost in pripadnost organizaciji (Northouse, 2022; Dimovski, Penger in Peterlin, 2009).
2. Resonančno vodenje temelji na čustveni inteligenci vodje in njegovi sposobnosti ustvarjanja pozitivnega čustvenega ozračja v organizaciji. Takšni vodje navdihujejo zaposlene, gradijo zaupanje ter spodbujajo motivacijo, sodelovanje in pripadnost organizaciji. Nasprotje resonančnega vodenja predstavlja disonančno vodenje, pri katerem vodja ustvarja negativno delovno okolje, kar zmanjšuje zavzetost zaposlenih ter učinkovitost organizacije (Goleman, Boyatzis in McKee, 2002).
3. Coaching temelji na razvoju potenciala zaposlenih in njihovem spodbujanju k iskanju lastnih rešitev. Vodja pri tem ne nastopa kot nadzornik, temveč kot mentor, ki z aktivnim poslušanjem, postavljanjem vprašanj in konstruktivno povratno informacijo spodbuja samostojno razmišljanje, prevzemanje odgovornosti in osebni razvoj posameznika. Takšen pristop je posebej učinkovit v organizacijah, kjer so pomembni ustvarjalnost, prilagodljivost in nenehno učenje (Northouse, 2022).
4. Opolnomočenje zaposlenih temelji na zaupanju, prenosu odgovornosti in vključevanju zaposlenih v sprejemanje odločitev. Vodja zaposlenim ne dodeljuje zgolj nalog, temveč jim omogoča ustrezno stopnjo samostojnosti ter jih spodbuja k prevzemanju pobude in odgovornosti za svoje delo. Takšen pristop povečuje motivacijo, zadovoljstvo pri delu, občutek pripadnosti ter prispeva k večji organizacijski uspešnosti (Northouse, 2022).
5. Sodelovalno voditeljstvo temelji na prepričanju, da uspešno vodenje ni odvisno zgolj od formalnega položaja vodje, temveč od kakovostnega sodelovanja vseh članov organizacije. Vodja pri tem spodbuja vključevanje zaposlenih v odločanje, izmenjavo znanja, medsebojno podporo ter skupno iskanje rešitev. Takšen pristop krepi zaupanje, odgovornost posameznikov in timsko delo ter omogoča učinkovitejše soočanje z zahtevnimi organizacijskimi izzivi (Northouse, 2022; Klopčič, 2016).

Opisani pristopi poudarjajo zaupanje, sodelovanje in razvoj zaposlenih. Prav te značilnosti literatura najpogosteje povezuje tudi s pričakovanji generacije Z, ki bodo predstavljena v nadaljevanju.

 

 

 

 

Generacija Z – značilnosti in vrednote

 

Generacija Z zajema posameznike, rojene približno med letoma 1997 in 2012. Gre za prvo generacijo, ki je odraščala v popolnoma digitalnem okolju, zaznamovanem z razvojem interneta, družbenih omrežij in sodobnih komunikacijskih tehnologij. Zaradi stalnega dostopa do informacij, globalne povezanosti in nenehnih družbenih sprememb se njihove vrednote, pričakovanja in način dela pogosto razlikujejo od prejšnjih generacij (Twenge, 2018; Dorsey in Villa, 2020). Raziskave kažejo, da pripadniki generacije Z visoko vrednotijo pristnost, transparentnost, medsebojno spoštovanje in možnost izražanja lastnega mnenja. Pri delu iščejo smisel, priložnosti za osebni razvoj ter okolje, v katerem se počutijo slišane in vključene. Za razliko od prejšnjih generacij pripadniki generacije Z kariernega uspeha ne povezujejo zgolj z napredovanjem po hierarhični lestvici, temveč tudi z možnostjo ohranjanja ravnotežja med poklicnim in zasebnim življenjem (Twenge, 2018; Deloitte, 2024). Pomembna značilnost generacije Z je tudi visoka potreba po povratnih informacijah. Pripadniki generacije Z pričakujejo redno komunikacijo z nadrejenimi, jasno opredeljene cilje ter sprotno usmerjanje pri delu. Hkrati cenijo samostojnost in možnost sodelovanja pri sprejemanju odločitev, ki vplivajo na njihovo delo (Dorsey in Villa, 2020).

V primerjavi s starejšimi generacijami pripadniki generacije Z pogosto manj poudarjajo formalno avtoriteto in položaj posameznika v organizaciji. Večji pomen pripisujejo kompetentnosti, pristnosti in odnosu vodje do zaposlenih. Pri vodjih cenijo predvsem odprto komunikacijo, spoštljiv odnos, sposobnost poslušanja ter pripravljenost na sodelovanje (Schroth, 2019; Deloitte, 2024). Čeprav raziskave kažejo, da generacija Z ni manj ambiciozna od prejšnjih generacij, pogosto drugače razume poklicni uspeh. Poleg finančne varnosti in možnosti napredovanja pomembno vlogo igrajo tudi kakovost medosebnih odnosov, fleksibilnost dela, dobro počutje ter občutek smisla in prispevka k širši skupnosti (Twenge, 2018).

Pri razumevanju pričakovanj generacije Z do vodij je uporabna teorija samodoločanja (Self-Determination Theory), ki sta jo razvila Deci in Ryan. Teorija izhaja iz predpostavke, da so za posameznikovo notranjo motivacijo in zadovoljstvo pri delu ključne tri temeljne psihološke potrebe: avtonomija, kompetentnost in povezanost. Avtonomija pomeni občutek, da posameznik lahko vpliva na svoje delo in sodeluje pri sprejemanju odločitev, kompetentnost se nanaša na občutek usposobljenosti ter možnosti za učenje in razvoj, povezanost pa na kakovostne medosebne odnose, občutek sprejetosti in pripadnosti delovnemu okolju. Kadar vodje s svojim načinom vodenja podpirajo zadovoljevanje teh potreb, so zaposleni praviloma bolj notranje motivirani, zavzeti in zadovoljni pri delu (Ryan in Deci, 2000). Teoretična izhodišča teorije samodoločanja se v veliki meri prekrivajo s sodobnimi pristopi vodenja, kot so avtentično in resonančno vodenje, coaching ter opolnomočenje zaposlenih, ki poudarjajo odprto komunikacijo, medsebojno zaupanje, vključevanje zaposlenih v odločanje ter podporo njihovemu osebnemu in strokovnemu razvoju (Northouse, 2022). Zaradi navedenega teorija samodoločanja predstavlja ustrezno teoretično izhodišče za razumevanje pričakovanj generacije Z do sodobnih vodij. Sodobno vodenje temelji na zaupanju, odprti komunikaciji, vključevanju zaposlenih ter spodbujanju njihovega osebnega in strokovnega razvoja. Prav te značilnosti sodobna literatura najpogosteje povezuje tudi s pričakovanji generacije Z, vendar se posamezne raziskave razlikujejo glede tega, katerim lastnostim pripadniki generacije Z pripisujejo največji pomen.

 

Empirična raziskava pričakovanj generacije Z do vodij

 

Namen empirične raziskave je bil preveriti, v kolikšni meri se ugotovitve sodobne literature o pričakovanjih generacije Z do vodij odražajo tudi med slovenskimi pripadniki te generacije. Teoretični del prispevka je pokazal, da sodobne raziskave poudarjajo vse večji pomen spoštljivega odnosa, odprte komunikacije, vključevanja zaposlenih v odločanje, etičnega ravnanja ter podpore pri osebnem in strokovnem razvoju zaposlenih. Ker je bilo na tem področju v slovenskem prostoru izvedenih razmeroma malo raziskav, je bil namen raziskave ugotoviti, katere vodstvene kompetence in načini vodenja pripadniki generacije Z ocenjujejo kot najpomembnejše. Posebna pozornost je bila namenjena vrednotenju posameznih lastnosti vodij, pomenu medosebnih odnosov, vključevanju zaposlenih v odločanje, odzivanju na neustrezno vodenje ter pripravljenosti pripadnikov generacije Z za prevzem vodstvenih funkcij.

Raziskava temelji na kvantitativnem raziskovalnem pristopu. Podatki so bili zbrani s pomočjo strukturiranega spletnega anketnega vprašalnika, ki je vseboval vprašanja zaprtega tipa, vprašanja z možnostjo več odgovorov ter petstopenjske Likertove lestvice. Ciljno populacijo raziskave so predstavljali pripadniki generacije Z, v raziskavo pa je bilo vključenih 75 anketirancev. Uporabljen je bil priložnostni vzorec, zato rezultatov raziskave ni mogoče statistično posploševati na celotno populacijo pripadnikov generacije Z, vendar kljub tej omejitvi raziskava predstavlja pomemben vpogled v stališča obravnavane skupine. Anketni vprašalnik je zajemal demografske podatke ter vprašanja o izkušnjah z nadrejenimi, pričakovanjih glede vodij, vrednotenju posameznih vodstvenih lastnosti, pomenu spoštljivega odnosa, vključevanju zaposlenih v odločanje, odzivanju na dolgotrajno nezadovoljstvo z vodjo ter pripravljenosti za opravljanje vodstvenih funkcij. Raziskava je bila izvedena v prvi polovici leta 2026. Zbrani podatki so bili obdelani z uporabo deskriptivne statistike ter prikazani s frekvenčnimi porazdelitvami in odstotki. Dobljeni rezultati so bili interpretirani glede na zastavljena raziskovalna vprašanja ter v povezavi z ugotovitvami teoretičnega dela.

V raziskavi je sodelovalo 75 pripadnikov generacije Z, med katerimi je bilo 53,3 % moških in 46,7 % žensk. Največ anketirancev (46,7 %) je bilo starih od 16 do 18 let, sledili so anketiranci, stari od 19 do 22 let (20,0 %) ter stari od 27 do 29 let (20,0 %), medtem ko je bilo 13,3 % starih od 23 do 26 let. Raziskava ponuja vpogled v stališča mlajšega dela generacije Z, ki vstopa na trg dela oziroma prve delovne izkušnje pridobiva prek študentskega dela ali praktičnega usposabljanja. Večina anketirancev (72,0 %) je že imela izkušnjo dela pod vodstvom nadrejenega, medtem ko jih 28,0 % takšne izkušnje še ni imelo. To pomeni, da odgovori večinoma temeljijo na dejanskih delovnih izkušnjah in ne zgolj na pričakovanjih. O tem, kakšnega vodjo bodo imeli v prihodnosti, 32,0 % anketirancev razmišlja občasno, 26,7 % redko, 16,0 % pogosto in 10,7 % zelo pogosto, medtem ko 14,7 % o tem nikoli ne razmišlja. Rezultati kažejo, da vprašanje kakovosti vodenja med pripadniki generacije Z predstavlja pomembno temo.

Med najpomembnejšimi ugotovitvami raziskave izstopa pomen medosebnih odnosov. S trditvijo, da je pri vodji pomembnejši spoštljiv odnos kot njegov formalni položaj v organizaciji, se je strinjalo 50,7 % anketirancev, dodatnih 24,0 % pa se je s trditvijo popolnoma strinjalo. Skupno to pomeni, da kar 74,7 % sodelujočih daje prednost spoštljivemu odnosu pred formalno avtoriteto vodje. Nevtralno stališče je izrazilo 12,0 % anketirancev, medtem ko se jih 13,3 % s trditvijo ni strinjalo oziroma se sploh ni strinjalo. Ugotovitve potrjujejo sodobne pristope k vodenju, ki uspešnost vodje povezujejo predvsem z njegovo sposobnostjo gradnje zaupanja, kakovostnih medosebnih odnosov in učinkovite komunikacije. Podobne ugotovitve izhajajo tudi iz odgovorov o najpomembnejših lastnostih vodje. Med tremi najpomembnejšimi izbranimi lastnostmi so anketiranci najpogosteje izpostavili spoštljiv odnos (46,7 %), poštenost in integriteto (44,0 %), sposobnost komunikacije (28,0 %), strokovno znanje (26,7 %) ter pravičnost (26,7 %). Redkeje so izpostavili sposobnost dajanja povratnih informacij (16,0 %), odločnost pri sprejemanju odločitev (16,0 %), empatijo (12,0 %) ter sposobnost razvoja zaposlenih (9,3 %). Rezultati kažejo, da pripadniki generacije Z največji pomen pripisujejo spoštljivemu odnosu, poštenosti, strokovnemu znanju in učinkoviti komunikaciji.

Pomemben vidik raziskave predstavlja tudi pomen vključevanja zaposlenih v odločanje. Da je vključevanje pomembno, meni 34,7 % anketirancev, dodatnih 41,3 % pa ga ocenjuje kot zelo pomembno. Skupno tako 76,0 % sodelujočih podpira sodelovanje zaposlenih pri odločanju. Nevtralno stališče je izrazilo 13,3 % anketirancev, 10,7 % pa vključevanju zaposlenih pripisuje manjši pomen. Rezultati potrjujejo, da večina anketirancev podpira sodelovalno odločanje in pričakuje, da bodo vodje zaposlene aktivno vključevali v oblikovanje odločitev. To potrjuje izhodišča teorije samodoločanja ter sodobnih pristopov k vodenju, ki poudarjajo avtonomijo, sodelovanje in opolnomočenje zaposlenih.

Raziskava je pokazala tudi, da kakovost odnosa med vodjo in zaposlenimi pomembno vpliva na pripravljenost pripadnikov generacije Z ostati v organizaciji. Ob dolgotrajnem nezadovoljstvu z odnosom vodje bi 30,7 % anketirancev začelo iskati drugo zaposlitev, 29,3 % pa bi težavo najprej poskušalo rešiti z neposrednim pogovorom. V organizaciji bi ostalo in se prilagodilo 18,7 % sodelujočih, 14,7 % bi se obrnilo na kadrovsko službo ali višje nadrejene, 6,7 % pa bi čim prej podalo odpoved. Ugotovitve kažejo, da generacija Z daje prednost odprti komunikaciji in dialogu, vendar je hkrati pripravljena razmeroma hitro poiskati drugo delovno okolje, če ne zazna izboljšanja odnosa. Rezultati potrjujejo pomen kakovostnega vodenja tudi z vidika zadrževanja zaposlenih v organizaciji.

Zanimivi so tudi odgovori glede pripravljenosti za opravljanje vodstvene funkcije. Vodstveno funkcijo bi si želelo opravljati 28,0 % anketirancev, 57,3 % jih je odgovorilo »morda«, 14,7 % pa si takšne funkcije ne želi. Med dejavniki, ki anketirance pri vodstveni funkciji najbolj motivirajo, izstopata možnost vplivanja na spremembe (37,3 %) in višji dohodek (33,3 %), sledi možnost pomoči sodelavcem in njihovega razvoja (16,0 %), medtem ko sta bila osebni razvoj (6,7 %) in večja odgovornost (6,7 %) navedena redkeje. Kot največje ovire so anketiranci izpostavili odgovornost za druge zaposlene (33,3 %), stres (24,0 %) in pomanjkanje prostega časa (22,7 %), sledijo konflikti z zaposlenimi (12,0 %) ter administrativne obveznosti (8,0 %). Rezultati kažejo, da večina pripadnikov generacije Z vodstvene funkcije ne zavrača, vendar jo razume predvsem kot odgovorno in zahtevno vlogo. Pri odločitvi za prevzem vodstvenega položaja pomembno vlogo igra možnost pozitivnega vplivanja na organizacijo, hkrati pa pripadniki generacije Z kot največje ovire zaznavajo odgovornost in stres.

Raziskava potrjuje ugotovitve teoretičnega dela, da pričakovanja generacije Z kažejo pomemben odmik od tradicionalnega razumevanja vodenja. Pripadniki generacije Z od vodij ne pričakujejo predvsem formalne avtoritete, temveč spoštljiv odnos, poštenost, odprto komunikacijo, vključevanje zaposlenih v odločanje ter etično ravnanje. Vodjo razumejo predvsem kot koordinatorja, mentorja in podpornika zaposlenih, kar potrjuje pomen avtentičnega, participativnega in razvojno usmerjenega vodenja.

Ugotovitve so primerljive tudi z rezultati mednarodnih raziskav. Raziskava Zehetner idr. (2022), izvedena med pripadniki generacije Z v Avstriji in Ukrajini, ugotavlja, da pripadniki generacije Z največjo vrednost pripisujejo etičnim vodjem, odprti komunikaciji, medsebojnemu zaupanju ter transformacijskemu in participativnemu načinu vodenja. Podobno pregledna raziskava Zahra idr. (2025) poudarja, da generacija Z pričakuje vključujoče in avtentično vodenje, ki temelji na sodelovanju, zaupanju ter občutku pripadnosti organizaciji. Naši rezultati so s temi ugotovitvami v veliki meri skladni, saj anketiranci kot najpomembnejše lastnosti vodij izpostavljajo spoštljiv odnos, poštenost, učinkovito komunikacijo in vključevanje zaposlenih v odločanje. Tudi ugotovitve Wojtaszczyk (2025) potrjujejo podobne trende, saj avtorica ugotavlja, da generacija Z vodstveni položaj razume predvsem kot odgovorno priložnost za pozitiven vpliv na organizacijo in razvoj zaposlenih, ne pa kot simbol moči ali statusa. Primerjava rezultatov z mednarodnimi raziskavami kaže, da se pričakovanja slovenskih pripadnikov generacije Z v veliki meri ujemajo z ugotovitvami tuje literature, kar potrjuje, da se sodobni koncepti avtentičnega, participativnega in transformacijskega vodenja vse bolj uveljavljajo kot temelj učinkovitega vodenja pripadnikov generacije Z.

 

ZAKLJUČEK

 

Sodobno delovno okolje od organizacij in vodij zahteva vse večjo prilagodljivost spreminjajočim se pričakovanjem zaposlenih. Ugotovitve prispevka potrjujejo, da pričakovanja generacije Z kažejo pomemben odmik od tradicionalnega razumevanja vodenja. Raziskava kaže, da generacija Z uspešno vodenje povezuje predvsem s kakovostnimi medosebnimi odnosi, odprto komunikacijo, vključevanjem zaposlenih v odločanje ter podporo njihovemu osebnemu in strokovnemu razvoju. Empirična raziskava je pokazala, da se pričakovanja slovenskih pripadnikov generacije Z v veliki meri ujemajo z ugotovitvami sodobnih mednarodnih raziskav, kar potrjuje pomen sodelovalnega, avtentičnega in razvojno usmerjenega vodenja.

Rezultate raziskave je treba razlagati ob upoštevanju omejitev uporabljenega vzorca in dejstva, da raziskava temelji na samooceni anketirancev. Kljub temu rezultati predstavljajo pomemben vpogled v pričakovanja pripadnikov generacije Z, ki vstopajo na trg dela, ter odpirajo možnosti za nadaljnje raziskovanje. V prihodnje bi bilo smiselno raziskavo razširiti na večji in reprezentativnejši vzorec ter vanjo vključiti tudi pripadnike drugih generacij zaposlenih, kar bi omogočilo primerjalno analizo medgeneracijskih razlik v pričakovanjih do vodij. Prav tako bi bilo koristno raziskati pogled vodij na pričakovanja generacije Z ter preveriti, v kolikšni meri organizacije svoje vodstvene prakse dejansko prilagajajo spreminjajočim se potrebam zaposlenih. Na podlagi ugotovitev raziskave lahko organizacijam priporočimo, da pri razvoju vodij poleg strokovnih kompetenc sistematično razvijajo tudi komunikacijske veščine, čustveno inteligenco, sposobnost podajanja kakovostnih povratnih informacij ter vključevanje zaposlenih v odločanje. Prav tako je smiselno spodbujati mentorski način vodenja, ki omogoča strokovni in osebni razvoj zaposlenih ter krepi njihovo pripadnost organizaciji. Takšen način vodenja lahko pomembno prispeva k uspešnejšemu vključevanju in zadrževanju pripadnikov generacije Z na delovnem mestu.

Pomemben prispevek raziskave predstavlja empirična potrditev, da se tudi med slovenskimi pripadniki generacije Z uveljavlja premik od tradicionalnega razumevanja vodenja k sodelovalnim, avtentičnim in razvojno usmerjenim vodstvenim pristopom. Raziskava prispeva k boljšemu razumevanju pričakovanj generacije Z do vodij v slovenskem prostoru ter ponuja strokovno utemeljena izhodišča za razvoj sodobnih vodstvenih praks. Njene ugotovitve lahko organizacijam, kadrovskim strokovnjakom in vodjem služijo kot podlaga pri oblikovanju programov razvoja vodij, prilagajanju organizacijske kulture ter načrtovanju ukrepov za uspešnejše privabljanje, vključevanje in zadrževanje pripadnikov generacije Z. Prispevek ne predstavlja zgolj pregleda obstoječih spoznanj, temveč jih nadgrajuje z empiričnimi ugotovitvami iz slovenskega okolja ter potrjuje, da so načela sodelovalnega, avtentičnega in razvojno usmerjenega vodenja relevantna tudi v slovenski organizacijski praksi.

 

LITERATURA

 

Brezovšek, M. in Kukovič, S. (2014). Javno vodenje: sodobni izzivi. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

 

Coronado-Maldonado, I. in Benítez-Márquez, M. D. (2023). Emotional intelligence, leadership, and work teams: A hybrid literature review. Pridobljeno na https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S2405844023075643. [1. 2. 2026].

 

Deloitte. (2024). 2024 Gen Z and Millennial Survey: Living and working with purpose in a transforming world. Pridobljeno na https://www.deloitte.com/global/en/about/press-room/deloitte-2024-gen-z-and-millennial-survey.html. [5. 2. 2026].

 

Dimovski, V., Penger, S. in Peterlin, J. (2009). Avtentično vodenje v učeči se organizaciji. Ljubljana: Planet GV.

 

Dorsey, J. R. in Villa, D. (2020). Zconomy: How Gen Z Will Change the Future of Business - and What to Do About It. New York: Harper Business.

 

Goleman, D., Boyatzis, R. in McKee, A. (2002). Prvinsko vodenje: Spoznajmo moč čustvene inteligence. Ljubljana: GV Založba.

 

Klopčič, S. (2016). Vodja kot povezovalec in raziskovalec novih poti. Beep!, 2(2), 12–16.

 

Mayer, J. D. in Salovey, P. (1997). What is emotional intelligence? V P. Salovey in D. Sluyter (ur.), Emotional development and emotional intelligence: Educational implications (str. 3–31). New York: Basic Books.

 

Northouse, P. G. (2022). Leadership: Theory and Practice (9. izd.). Thousand Oaks, CA: SAGE Publications.

 

Ryan, R. M. in Deci, E. L. (2000). Intrinsic and extrinsic motivations: Classic definitions and new directions. Pridobljeno na

https://www.selfdeterminationtheory.org/SDT/documents/2000_RyanDeci_IntExtDefs.pdf. [10. 2. 2026].

 

Schroth, H. (2019). Are You Ready for Gen Z in the Workplace? Pridobljeno na https://cmr.berkeley.edu/assets/documents/sample-articles/61-3-schroth.pdf. [5. 2. 2026].

 

Stare, J. in Seljak, J. (2013). Vodenje ljudi v upravi: Povezanost osebnostnega potenciala za vodenje z uspešnostjo vodenja. Ljubljana: Fakulteta za upravo.

 

Twenge, J. M. (2018). iGen: Why today's super-connected kids are growing up less rebellious, more tolerant, less happy – and completely unprepared for adulthood. New York: Atria.

 

Wojtaszczyk, K. (2025). Authentic leadership as an element of employer value proposition for Generation Z. Pridobljeno na https://doi.org/10.1007/s40622-025-00445-z. [10. 2. 2026].

 

Zahra, Y., Handoyo, S. in Fajrianthi, F. (2025). A comprehensive overview of Generation Z in the workplace: Insights from a scoping review. Pridobljeno na https://sajip.co.za/index.php/sajip/article/view/2263. [5. 2. 2026].

 

Zehetner, A., Zehetner, D., Lepeyko, T. in Blyznyuk, T. (2022). Generation Z's expectations of their leaders: A cross-cultural, multi-dimensional investigation of leadership styles. V Proceedings of the European Conference on Management, Leadership and Governance (str. 553–561). Reading: Academic Conferences International Limited.Dno obrazca

POVZETEK

V sodobnem prostoru zasebni vrtovi vse pogosteje presegajo tradicionalno vlogo dekorativnega zunanjega dela parcele in postajajo pomemben element kakovosti bivanja, okoljske odpornosti ter trajnostnega prostorskega razvoja. Namen članka je bil preučiti pomen strokovnega svetovanja pri načrtovanju in urejanju zasaditev zasebnih vrtov ter ugotoviti, v kolikšni meri takšno svetovanje vpliva na zadovoljstvo uporabnikov, funkcionalnost zunanjega prostora in trajnostne učinke. V teoretičnem delu so predstavljena domača in tuja spoznanja s področja krajinske arhitekture, vpliva zelenih površin na zdravje, biofiličnega oblikovanja, trajnostnih zasaditev ter pomena zasebnih vrtov kot dela urbane zelene infrastrukture. V empiričnem delu so bili izvedeni polstrukturirani intervjuji s tremi strokovnjaki s področja krajinske arhitekture in vrtnarskega načrtovanja ter tremi uporabniki, ki so koristili strokovno svetovanje pri ureditvi vrta. Rezultati kažejo, da strokovno načrtovanje pomembno prispeva k višji kakovosti bivanja, učinkovitejši rabi prostora, nižjim stroškom vzdrževanja, večji estetski vrednosti in trajnostnejši izbiri rastlin. Ugotovitve so primerljive s tujimi raziskavami, ki poudarjajo pozitiven vpliv kakovostno zasnovanih zelenih površin na dobrobit posameznika in odpornost urbanega prostora. Članek predstavlja prispevek k razumevanju pomena krajinskoarhitekturnega svetovanja v zasebnem sektorju ter odpira možnosti za nadaljnje raziskovanje tega področja v Sloveniji.

KLJUČNE BESEDE: krajinska arhitektura, zasebni vrtovi, kakovost bivanja, strokovno svetovanje, trajnostne zasaditve, zelena infrastruktura

ABSTRACT

Private gardens increasingly exceed their traditional decorative role and are becoming an important component of quality of life, environmental resilience, and sustainable spatial development. The aim of this article was to examine the importance of professional consultation in planning residential garden plantings and to determine how such consultation affects user satisfaction, spatial functionality, and sustainability outcomes. The theoretical section reviews Slovenian and international findings in landscape architecture, health effects of green spaces, biophilic design, sustainable planting systems, and the role of private gardens as part of urban green infrastructure. In the empirical section, semi-structured interviews were conducted with three professionals in landscape architecture and horticultural planning, as well as three users who had employed professional consultation services for private garden design. Results indicate that professional planning significantly contributes to higher quality of life, more efficient use of space, lower maintenance costs, greater aesthetic value, and more sustainable plant selection. Findings are comparable to international studies emphasizing the positive role of well-designed green spaces in wellbeing and climate resilience. The article contributes to understanding the importance of professional landscape consultation in the private sector and opens opportunities for further research in Slovenia.

KEYWORDS: landscape architecture, private gardens, quality of life, professional consultation, sustainable planting, green infrastructure

 

UVOD

V zadnjih desetletjih se je odnos do bivalnega prostora bistveno spremenil. Dom ni več razumljen zgolj kot notranji arhitekturni objekt, temveč kot celota notranjih in zunanjih prostorov, ki skupaj vplivajo na življenjsko izkušnjo posameznika. Poseben pomen v tem okviru pridobivajo zasebni vrtovi, terase, atriji in druge zelene površine ob stanovanjskih objektih. Zasebni vrt vse pogosteje predstavlja prostor sprostitev, druženje, rekreacijo, vrtnarjenje, estetsko doživljanje ter psihološki umika pred obremenitvami sodobnega življenja (Beatley, 2016).

Sočasno se zaradi podnebnih sprememb, naraščajočih temperatur, intenzivnejših padavin in izgube biodiverzitete povečuje tudi pomen kakovostno načrtovanih zelenih površin kot dela lokalne okoljske odpornosti. Zasebni vrtovi imajo lahko pomembno vlogo pri zadrževanju padavinske vode, zmanjševanju toplotnih otokov, vezavi ogljika ter zagotavljanju habitatov za opraševalce in druge organizme (Goddard, Dougill, & Benton, 2010).

Kljub navedenemu se številni lastniki nepremičnin še vedno odločajo za urejanje vrtov brez strokovne podpore, pogosto na podlagi trenutnih estetskih trendov, ponudbe v vrtnarskih centrih ali spletnih priporočil. Takšen pristop lahko vodi v prostorsko neusklajenost, previsoke stroške vzdrževanja, neustrezno izbiro rastlin in zmanjšano uporabnost prostora. Prav zato je strokovno svetovanje krajinskih arhitektov in drugih usposobljenih načrtovalcev pomemben dejavnik kakovostnega urejanja zunanjega prostora.

Namen tega članka je osvetliti pomen strokovnega svetovanja pri zasaditvah zasebnih vrtov ter s pomočjo empirične raziskave preveriti zaznane koristi takšnega pristopa med strokovnjaki in uporabniki.

 

PROSTORSKI, BIVANJSKI IN TRAJNOSTNI VIDIKI UREJANJA ZASEBNIH VRTOV

Krajinska arhitektura je izrazito interdisciplinarna stroka, ki povezuje prostorsko načrtovanje, ekologijo, botaniko, hortikulturo, arhitekturo, sociologijo prostora, psihologijo okolja ter oblikovalske in funkcionalne vidike človekovega bivanja. Njena temeljna naloga ni omejena na estetsko urejanje zunanjega prostora, temveč zajema celostno načrtovanje odprtih površin, ki so uporabne, trajnostne, identitetno prepoznavne in prilagojene naravnim ter družbenim značilnostim okolja. Corner (1999) poudarja, da krajina v sodobnem razumevanju ni pasivno ozadje grajenega prostora, temveč aktiven sistem odnosov med naravnimi procesi, infrastrukturo, človekovim vedenjem in kulturnim pomenom prostora. Prav zato je vloga krajinske arhitekture v sodobni družbi vse pomembnejša, saj prispeva k reševanju vprašanj kakovosti bivanja, podnebne odpornosti, upravljanja voda, biodiverzitete in javnega zdravja.

Na ravni stanovanjskega okolja se pomen stroke posebej izraža pri načrtovanju zasebnih vrtov. Ti predstavljajo neposreden stik med uporabnikom in zunanjim prostorom ter pomemben del vsakodnevne življenjske izkušnje. Ogrin (2010) navaja, da kakovosten vrt nastane kot rezultat usklajevanja prostorskih struktur, vegetacijskih elementov, poti gibanja, vizualnih odnosov, mikroklimatskih pogojev in dolgoročne rasti rastlin. Uspešna ureditev zato ne temelji zgolj na izboru rastlinskih vrst, temveč na povezovanju funkcionalnih, estetskih in okoljskih dejavnikov v smiselno prostorsko celoto. Takšen pristop zahteva strokovno znanje, saj je treba upoštevati orientacijo parcele, tip tal, naklone terena, obstoječo infrastrukturo, navade uporabnikov, vzdrževalne zmožnosti gospodinjstva ter dolgoročne spremembe vegetacije.

V sodobni praksi se vse bolj uveljavlja načelo evidence-based design, pri katerem prostorske rešitve temeljijo na preverjenih znanstvenih spoznanjih o vplivu okolja na človeka. Marcus in Sachs (2014) poudarjata, da kakovostno oblikovan odprti prostor lahko pomembno vpliva na psihološko stabilnost, zmanjšanje stresa, občutek varnosti in socialno povezanost. Takšen pristop se je najprej uveljavil pri terapevtskih vrtovih, zdravstvenih ustanovah in javnih parkih, danes pa vse bolj prehaja tudi v načrtovanje zasebnih vrtov. To pomeni, da se pri zasnovi vrta ne upošteva zgolj vizualni videz, temveč tudi vprašanja, kot so možnost umika in sprostitve, spodbujanje gibanja, pogoji za socialno interakcijo, sezonska pestrost prostora ter vpliv okolja na vsakodnevno počutje uporabnikov.

Kakovost bivanja je kompleksen pojem, ki vključuje fizično udobje, psihološko zadovoljstvo, kakovost socialnih odnosov, občutek varnosti, stik z naravo in možnost osebne identifikacije s prostorom. Številne raziskave potrjujejo, da imajo zelene površine pomemben vpliv na subjektivno dobrobit posameznika. Ulrich (1984) je v eni najvplivnejših raziskav pokazal, da že pogled na zelenje skozi okno bolnišnične sobe prispeva k hitrejšemu okrevanju pacientov in zmanjšani potrebi po analgetikih. Kaplan in Kaplan (1989) sta razvila teorijo obnovitvene pozornosti, po kateri naravno okolje zmanjšuje mentalno utrujenost in izboljšuje sposobnost koncentracije po kognitivnih obremenitvah. Kasnejše raziskave so pokazale, da stik z zelenjem ni pomemben le pri bolnišničnih ali delovnih okoljih, temveč tudi v domačem prostoru, kjer se učinki izražajo dolgoročno in vsakodnevno.

Zasebni vrtovi imajo v tem smislu posebno prednost, saj so stalno dostopni in neposredno vključeni v življenjski ritem uporabnika. Za razliko od javnih parkov ali oddaljenih naravnih območij jih posameznik lahko uporablja spontano, brez časovnih omejitev in v skladu z lastnimi potrebami. Soga, Gaston in Yamaura (2017) so v metaanalizi ugotovili, da vrtnarjenje in redna uporaba vrtov pomembno prispevata k zmanjšanju stresa, boljši samopodobi, večjemu zadovoljstvu z življenjem ter nižji ravni anksioznosti. Poleg psiholoških koristi vrtovi pogosto spodbujajo tudi več telesne aktivnosti, medgeneracijsko sodelovanje ter pogostejše zadrževanje na prostem, kar dodatno krepi njihovo bivanjsko vrednost.

Poortinga et al. (2021) so med pandemijo COVID-19 ugotovili, da so gospodinjstva z dostopom do zasebnega vrta poročala o višji stopnji psihološke stabilnosti, več gibanja na prostem in manjšem občutku socialne izolacije. Tudi novejše raziskave potrjujejo, da neposreden dostop do zelenega prostora zmanjšuje negativne učinke urbanega stresa in prispeva k večji odpornosti prebivalstva v kriznih obdobjih (Astell-Burt & Feng, 2021). Zasebni vrt se je tako pokazal kot pomemben podporni element bivanjskega standarda, zlasti v obdobjih omejenega gibanja ali povečanih družbenih obremenitev.

V zadnjih letih se je v urbanistični literaturi močno uveljavil koncept zelene infrastrukture, ki poudarja mrežo naravnih in polnaravnih površin z ekološkimi, socialnimi in ekonomskimi koristmi. Pri tem se vse bolj poudarja, da pomemben del te infrastrukture predstavljajo tudi zasebni vrtovi. Cameron et al. (2012) ugotavljajo, da v številnih evropskih mestih domači vrtovi predstavljajo velik delež vseh zelenih površin, zato imajo pomemben vpliv na mikroklimo, infiltracijo padavinske vode, kakovost zraka in vizualno podobo naselij. Podobno Hall et al. (2017) poudarjajo, da so zasebni vrtovi pogosto prostorsko bolj razpršeni kot javni parki, zato lahko enakomerneje prispevajo k okoljskim koristim v urbanem prostoru.

Pomen zasebnih vrtov je posebej izrazit v gosto pozidanih stanovanjskih območjih, kjer so javne zelene površine pogosto prostorsko omejene ali bolj oddaljene. V takšnih primerih zasebni vrtovi predstavljajo neposredno dostopen zeleni prostor, ki lahko dopolnjuje javno infrastrukturo in zmanjšuje prostorske neenakosti pri dostopu do narave. Z vidika urbanističnega načrtovanja zato zasebnih zelenih površin ni mogoče obravnavati zgolj kot individualne lastnine, temveč tudi kot del širšega okoljskega sistema naselja.

Smith et al. (2006) so dokazali, da imajo zasebni vrtovi pomembno vlogo pri ohranjanju biodiverzitete, saj nudijo habitate pticam, opraševalcem, koristnim žuželkam in manjšim sesalcem. Še posebej pomembni so vrtovi z raznoliko vegetacijo, cvetočimi gredami, drevesi, grmovnicami in vodnimi elementi. Goddard, Dougill in Benton (2010) poudarjajo, da lahko že majhne odločitve posameznih lastnikov – na primer sajenje medovitih rastlin, zmanjšanje uporabe pesticidov ali ohranjanje naravnih robnih delov vrta – v skupnem seštevku pomembno prispevajo k urbani biodiverziteti. To pomeni, da odločitev o zasaditvi vrta ni zgolj zasebna estetska izbira, temveč ima širši družbeni in okoljski pomen.

Podnebne spremembe dodatno povečujejo pomen strokovno načrtovanih vrtov. V Evropi se povečujejo tveganja zaradi vročinskih valov, sušnih obdobij in intenzivnih padavin. Posledično se v krajinski arhitekturi razvijajo novi pristopi zasaditev, ki temeljijo na odpornosti, prilagodljivosti in nižjih vzdrževalnih zahtevah. Dunnett in Kingsbury (2008) poudarjata pomen resilient planting design, kjer se uporabljajo vrste, prilagojene lokalnemu podnebju, večslojna vegetacija, zastiranje tal ter sistemi za zmanjšanje evaporacije. Ignatieva in Hedblom (2018) dodajata, da sodobni vrtovi vse pogosteje vključujejo rešitve za zadrževanje padavinske vode, naravno senčenje objektov in zmanjšanje energijskih potreb stavb.

Novejše raziskave potrjujejo, da lahko dobro načrtovane zasebne zelene površine pomembno zmanjšujejo lokalne temperaturne ekstreme. Norton et al. (2015) ugotavljajo, da drevesa in večplastna vegetacija v stanovanjskih območjih prispevajo k zmanjšanju poletnega segrevanja tal in fasad. Podobno Lin et al. (2023) poudarjajo, da urbana vegetacija postaja ključni element prilagajanja mest podnebnim spremembam. Pri zasebnih vrtovih to pomeni večji pomen senčnih dreves, zmanjšanje neprepustnih tlakovanih površin, uporabo odpornih trajnic ter zbiranje deževnice za namakanje. Dobro načrtovan vrt lahko zato predstavlja učinkovit mikroprostorski odziv na globalne podnebne spremembe.

Za Slovenijo je ta tematika še posebej pomembna zaradi izrazite naravne raznolikosti in prepletanja alpskega, panonskega, dinarskega ter sredozemskega prostora. Zaradi tega univerzalne zasaditvene rešitve pogosto niso primerne. Rastlinske vrste, ki uspevajo v obalnem delu države, niso nujno primerne za celinsko ali alpsko območje. Prav v tem se kaže dodana vrednost strokovnega svetovanja, saj omogoča prilagoditev zasaditev konkretni lokaciji, mikroklimatskim razmeram, tipu tal, razpoložljivi vodi in pričakovani rabi vrta. Ustrezna izbira rastlin zmanjšuje tveganje propadanja zasaditev, pretirane porabe vode ter kasnejših stroškov zamenjav.

V Sloveniji se zanimanje za urejanje zasebnih vrtov povečuje predvsem v suburbanih naseljih, pri novogradnjah in prenovah stanovanjskih objektov. Kljub temu ostaja delež investitorjev, ki vključijo krajinskega arhitekta že v začetni fazi projekta, razmeroma nizek. Pogosto se zunanji prostor obravnava šele po zaključku gradnje, ko so ključne možnosti že omejene. Takšen pristop zmanjšuje kakovost končnega rezultata, saj ni več mogoče optimalno uskladiti objekta, dostopov, pogledov, terena, komunalne infrastrukture in zasaditev.

To predstavlja pomembno strokovno priložnost za razvoj svetovalnih storitev, zgodnejše vključevanje krajinskih arhitektov v proces gradnje ter tesnejše sodelovanje med arhitekti, hortikulturnimi strokovnjaki in investitorji. Hkrati obstaja potreba po širši ozaveščenosti javnosti, da vrt ni zgolj naknadna dekorativna faza gradnje, temveč dolgoročna prostorska investicija. Dobro načrtovan vrt namreč povečuje uporabno in tržno vrednost nepremičnine, izboljšuje vsakodnevno kakovost življenja ter prispeva k širšim ciljem trajnostnega razvoja. Prav zato lahko krajinsko arhitekturo razumemo kot stroko prihodnosti, ki povezuje znanja o prostoru, naravi in človeku.

 

EMPIRIČNA RAZISKAVA O POMENU STROKOVNEGA SVETOVANJA PRI UREJANJU VRTOV

Empirični del raziskave je temeljil na kvalitativnem metodološkem pristopu, ki je bil izbran zaradi potrebe po poglobljenem razumevanju izkušenj, stališč in zaznav udeležencev glede strokovnega svetovanja pri urejanju zasebnih vrtov. Obravnavana tematika je v slovenskem prostoru razmeroma malo raziskana, zlasti z vidika povezovanja strokovne perspektive krajinske arhitekture ter uporabniške izkušnje naročnikov. Ker proučevani pojav vključuje estetske preference, funkcionalne potrebe, okoljske vidike, finančne odločitve in subjektivno zadovoljstvo, je kvalitativni pristop omogočil celovitejši vpogled v motive, zaznane koristi ter dejanske izzive, ki jih standardizirane kvantitativne metode pogosto težje zajamejo.

Kot raziskovalna tehnika so bili uporabljeni polstrukturirani intervjuji. Izbrana metoda omogoča jasno vsebinsko usmeritev, hkrati pa dopušča prilagodljivost pri dodatnih vprašanjih, pojasnilih in poglobitvi odgovorov. To je bilo pri obravnavani temi posebej pomembno, saj so se med posameznimi udeleženci pojavljale različne izkušnje glede tipa vrta, velikosti parcele, stopnje predhodnega znanja, finančnih pričakovanj in razumevanja vloge strokovnega svetovanja.

V raziskavo je bilo vključenih šest udeležencev. Prvo skupino so sestavljali trije strokovnjaki: krajinski arhitekt, vrtnarski projektant ter izvajalec zasaditev z večletnimi praktičnimi izkušnjami. Takšen izbor je omogočil večplasten vpogled v obravnavano področje, saj vsak izmed sodelujočih deluje na drugem delu procesa – od idejne zasnove in projektiranja do izvedbe ter vzdrževanja. Drugo skupino so sestavljali trije uporabniki, ki so v preteklosti koristili strokovno pomoč pri urejanju zasebnega vrta. Med njimi so bili uporabniki novogradnje, prenove obstoječega vrta ter manjšega urbanega vrta, kar je prispevalo k večji raznolikosti pogledov.

Intervjuji so bili vsebinsko usmerjeni v več tematskih sklopov. Obravnavali so razumevanje pomena strokovnega svetovanja, razloge za odločitev za sodelovanje s strokovnjakom, zaznane koristi po izvedenem projektu, tipične napake pri samostojnem urejanju vrtov, odnos do trajnostnih zasaditev, pomen funkcionalnosti zunanjega prostora ter vpliv vrta na kakovost bivanja. Posebna pozornost je bila namenjena tudi vprašanju, ali uporabniki vrt po strokovni ureditvi uporabljajo drugače oziroma intenzivneje kot pred posegom.

Rezultati intervjujev so pokazali izrazito skladnost med stališči strokovnjakov in uporabnikov glede ključnih problemov ter koristi strokovnega pristopa. Vsi intervjuvani strokovnjaki so poudarili, da večina uporabnikov k urejanju vrta še vedno pristopa predvsem vizualno in kratkoročno. Po njihovih izkušnjah se številni naročniki v začetni fazi osredotočajo na videz posameznih rastlin, modne trende ali trenutni estetski učinek, pri čemer pogosto zanemarijo dolgoročne rastne zakonitosti, prostorske povezave, potrebe uporabnikov in stroške vzdrževanja. Več sogovornikov je izpostavilo, da se vrt prepogosto dojema kot zaključna dekorativna faza gradnje hiše, ne pa kot sestavni del bivalnega okolja, ki bi moral biti načrtovan sočasno z objektom.

Kot najpogostejše strokovne napake pri samostojnem urejanju vrtov so intervjuvani navedli pregosto sajenje rastlin, nepravilno izbiro vrst glede na osončenost parcele, tla in lokalno klimo, podcenjevanje velikosti rastlin v odrasli fazi ter nepremišljeno umeščanje dreves v bližino objektov, tlakovanih površin ali komunalnih vodov. Opozorili so tudi na prevelik delež tratnih površin, ki zahtevajo visoko porabo vode, redno košnjo in intenzivno vzdrževanje, pri čemer pogosto ne prispevajo bistveno k funkcionalnosti prostora. Kot problematična je bila izpostavljena tudi nepovezanost vrta z arhitekturo hiše, saj se zunanji prostor pogosto oblikuje ločeno od celotnega koncepta bivanja.

Pomembna ugotovitev raziskave je bila, da strokovnjaki zaznavajo postopno spremembo uporabniških preferenc. Po njihovem mnenju se v zadnjih letih povečuje zanimanje za trajnostno zasnovane vrtove, naravnejši videz zasaditev, uporabo avtohtonih rastlin, zmanjšanje porabe vode in ustvarjanje prostorov za dejansko bivanje na prostem. Vedno več naročnikov si želi senčne kotičke, zunanje jedilne površine, vrtove prijazne opraševalcem ter zasaditve z nižjimi vzdrževalnimi zahtevami. To kaže na premik od reprezentančnega razumevanja vrta k bolj funkcionalnemu, ekološkemu in življenjsko usmerjenemu konceptu.

Tudi odgovori uporabnikov so potrdili visoko zaznano vrednost strokovnega svetovanja. Vsi intervjuvani uporabniki so ocenili, da je sodelovanje s strokovnjakom bistveno izboljšalo kakovost končnega rezultata. Najpogosteje so navajali boljšo organizacijo prostora, jasnejšo razdelitev vrta na posamezne funkcionalne cone, večjo uporabnost skozi različne letne čase ter estetsko skladnost celote. Posebej je bilo poudarjeno, da vrt po strokovni ureditvi ni deloval zgolj lepše, temveč tudi bolj logično, pregledno in uporabno.

Uporabniki so izpostavili, da so po ureditvi vrt začeli uporabljati bistveno pogosteje kot prej. Eden izmed intervjuvancev je navedel, da se je pred preureditvijo zunaj zadrževal redko, po izvedbi pa vrt uporablja skoraj vsakodnevno za sprostitev in druženje. Drugi je poudaril, da je šele po strokovni zasnovi pridobil občutek zasebnosti in jasno strukturiranega zunanjega prostora. Tretji je posebej izpostavil nižje stroške vzdrževanja zaradi pravilne izbire rastlin in racionalnejše zasnove vrta.

Dva uporabnika sta posebej poudarila, da pred začetkom sodelovanja nista razumela pomena orientacije sonca, vetrovnih smeri, sezonskih sprememb in dolgoročne rasti rastlin. Šele skozi proces svetovanja sta ugotovila, da uspešen vrt ni rezultat naključnega sajenja, temveč premišljenega načrtovanja, ki mora upoštevati naravne dejavnike in življenjske navade uporabnikov. Ta ugotovitev kaže na izrazit razkorak med laično percepcijo vrta kot estetskega izdelka in strokovnim razumevanjem vrta kot kompleksnega prostorskega sistema.

Raziskava je dodatno pokazala, da uporabniki strokovno svetovanje pogosto dojemajo kot strošek pred začetkom projekta, po izvedbi pa kot racionalno investicijo. Večina sodelujočih je ocenila, da bi brez strokovne pomoči verjetno sprejeli več napačnih odločitev, kar bi dolgoročno povzročilo višje stroške popravil, zamenjav rastlin ali prostorskih prilagoditev. S tega vidika strokovno svetovanje ne pomeni zgolj dodane estetske vrednosti, temveč tudi ekonomsko in funkcionalno optimizacijo projekta.

Na podlagi rezultatov lahko sklenemo, da se proučevana problematika v slovenskem prostoru nanaša predvsem na podcenjevanje strokovnega načrtovanja zunanjega prostora ter prepozno vključevanje strokovnjakov v proces urejanja vrta. Hkrati rezultati kažejo jasno razvojno priložnost za stroko, saj uporabniki po izkušnji sodelovanja strokovno svetovanje ocenjujejo izrazito pozitivno. To potrjuje potrebo po večji promociji krajinskoarhitekturnih storitev, zgodnejšem vključevanju stroke v stanovanjske projekte ter širši ozaveščenosti javnosti o pomenu kakovostno načrtovanega vrta kot dejavnika kakovosti bivanja in trajnostnega urejanja prostora.

PRIMERJAVA NAŠIH UGOTOVITEV S TUJIMI RAZISKAVAMI

Za strokovno vrednotenje rezultatov izvedene raziskave je smiselno ugotovitve umestiti v širši mednarodni raziskovalni kontekst. Primerjava s tujimi študijami omogoča presojo, ali zaznani trendi v slovenskem prostoru predstavljajo posebnost ali pa sledijo širšim razvojnim usmeritvam sodobne krajinske arhitekture ter raziskavam o vplivu zelenih površin na kakovost bivanja. Analiza je pokazala visoko stopnjo skladnosti med ugotovitvami naše raziskave in ključnimi mednarodnimi spoznanji, ki obravnavajo psihološke, funkcionalne in trajnostne učinke zasebnih vrtov ter pomen strokovno načrtovanega zunanjega prostora.

Tabela 1: Primerjava ugotovitev raziskave z izbranimi ugotovitvami tujih raziskav

Kazalnik	Naša raziskava	Tuje raziskave
Večje zadovoljstvo z domom	visoko izraženo	potrjeno (Soga et al., 2017)
Zmanjšanje stresa	pogosto omenjeno	potrjeno (Ulrich, 1984)
Večja uporaba zunanjega prostora	zelo pogosto	potrjeno (Poortinga et al., 2021)
Pomen trajnostnih zasaditev	naraščajoč trend	potrjeno (Dunnett & Kingsbury, 2008)
Potreba po strokovnem načrtovanju	izrazita	potrjeno (Marcus & Sachs, 2014)

Primerjalni pregled kaže, da slovenski uporabniki in strokovnjaki izražajo primerljive potrebe ter zaznavajo podobne koristi kot uporabniki v mednarodnem prostoru. Posebej izstopajo povezave med kakovostno zasnovanim vrtom, večjim zadovoljstvom z bivalnim okoljem, nižjo ravnijo stresa ter pogostejšo uporabo zunanjega prostora. Rezultati hkrati potrjujejo naraščajoč pomen trajnostnih zasaditev in strokovno vodenega načrtovanja, kar je v tujini že uveljavljen razvojni trend, v slovenskem prostoru pa predstavlja pomembno možnost nadaljnjega strokovnega razvoja in večje prepoznavnosti krajinskoarhitekturnih storitev.

 

RAZPRAVA, SKLEPNE UGOTOVITVE IN ZAKLJUČEK

Rezultati izvedene raziskave kažejo, da strokovno svetovanje pri zasaditvah zasebnih vrtov ustvarja večplastne koristi, ki presegajo zgolj estetsko izboljšavo zunanjega prostora. Udeleženci raziskave so kot najpomembnejše učinke izpostavili večjo funkcionalnost vrta, boljšo organizacijo prostora, nižje stroške vzdrževanja, večjo uporabnost skozi leto ter višjo stopnjo zadovoljstva z bivalnim okoljem. To potrjuje, da je zasebni vrt v sodobnem stanovanjskem okolju smiselno razumeti kot sestavni del kakovosti bivanja in ne zgolj kot naknadno ureditev okolice objekta.

Ugotovitve so skladne z mednarodnimi raziskavami, ki poudarjajo pozitiven vpliv kakovostno zasnovanih zelenih površin na psihološko dobrobit posameznika. Soga, Gaston in Yamaura (2017) ugotavljajo, da uporaba vrtov in vrtnarjenje prispevata k zmanjšanju stresa, večjemu zadovoljstvu z življenjem ter izboljšanemu duševnemu zdravju. Podobno Ulrich (1984) izpostavlja terapevtski učinek vizualnega stika z zelenjem, Kaplan in Kaplan (1989) pa pomen naravnega okolja pri obnovi pozornosti in zmanjšanju mentalne utrujenosti. Izsledki naše raziskave potrjujejo, da se navedeni učinki izražajo tudi v zasebnih vrtovih, kjer je stik z zelenjem neposreden, reden in tesno povezan z vsakodnevnim življenjem uporabnikov.

Posebej pomembna ugotovitev raziskave je, da uporabniki pogosto šele po izvedenem projektu prepoznajo dejansko kompleksnost načrtovanja vrta. Pred začetkom sodelovanja številni vrt razumejo predvsem kot vprašanje izbora rastlin in vizualnega videza, medtem ko skozi proces svetovanja spoznajo pomen orientacije sonca, vetrovnih razmer, kakovosti tal, dolgoročne rasti vegetacije, prostorske logike in funkcionalne razdelitve zunanjega prostora. To razkriva razkorak med laično predstavo o urejanju vrta in strokovnim razumevanjem krajinskoarhitekturnega načrtovanja kot celostnega procesa.

Raziskava je pokazala tudi postopno spremembo vrednot uporabnikov. Strokovnjaki zaznavajo naraščajoče zanimanje za trajnostne vrtove, zasaditve z nižjo porabo vode, uporabo avtohtonih rastlin ter ureditve, ki spodbujajo biodiverziteto. Takšne ugotovitve so skladne z mednarodnimi trendi trajnostne krajinske arhitekture, kjer se poudarja prilagajanje podnebnim spremembam, zmanjšanje intenzivnih tratnih površin ter razvoj odpornih zasebnih zelenih površin (Dunnett & Kingsbury, 2008; Ignatieva & Hedblom, 2018). Slovenski prostor tako postopoma sledi širšim evropskim usmeritvam, čeprav je vključevanje strokovnjakov v zgodnje faze načrtovanja še vedno manj razvito kot v nekaterih zahodnoevropskih okoljih.

Pomemben vidik ugotovitev predstavlja tudi ekonomska dimenzija strokovnega svetovanja. Večina uporabnikov je sodelovanje s strokovnjakom sprva razumela kot dodaten strošek, po izvedbi pa kot racionalno investicijo. Takšno vrednotenje kaže, da strokovno načrtovanje pogosto prepreči napačne odločitve, neustrezne zasaditve, nepotrebne gradbene posege, kasnejše zamenjave rastlin in previsoke stroške vzdrževanja. Strokovno svetovanje zato ni zgolj estetska storitev, temveč dolgoročno prispeva k stroškovni učinkovitosti, uporabnosti in trajnosti zunanjega prostora.

Na sistemski ravni rezultati nakazujejo, da je v Sloveniji še vedno prisotno podcenjevanje pomena zunanje ureditve v procesu gradnje stanovanjskih objektov. Vrt se pogosto načrtuje šele po zaključeni gradnji, ko so prostorske možnosti že omejene. Takšen pristop zmanjšuje kakovost končnega rezultata in otežuje optimalno povezavo med objektom, dostopi, senčenjem, pogledi, komunalno infrastrukturo in zasaditvijo. Zato raziskava potrjuje potrebo po zgodnejšem vključevanju krajinskih arhitektov, tesnejšem sodelovanju med arhitekti, izvajalci in investitorji ter večji ozaveščenosti naročnikov o dolgoročnih učinkih kakovostnega načrtovanja zunanjega prostora.

Za strokovno javnost je članek pomemben zato, ker zasebne vrtove umešča med relevantna področja sodobnega krajinskoarhitekturnega delovanja. V praksi se strokovna pozornost pogosto usmerja v javne parke, urbane prenove, krajinsko načrtovanje večjih območij in infrastrukturne projekte, medtem ko zasebni vrtovi ostajajo manj raziskani, čeprav predstavljajo številčno zelo razširjen in prostorsko pomemben segment odprtega prostora. Prav na ravni zasebnih vrtov se neposredno srečujejo vprašanja trajnostne rabe vode, biodiverzitete, mikroklime, prilagajanja podnebnim spremembam ter vsakodnevne kakovosti življenja prebivalstva.

Članek je uporaben za širok krog deležnikov. Pomemben je za krajinske arhitekte, projektante in vrtnarska podjetja, saj potrjuje strokovno ter tržno vrednost njihovih storitev. Koristen je za investitorje in lastnike nepremičnin, ker opozarja na dolgoročne koristi premišljenega načrtovanja zunanjega prostora. Uporaben je tudi za občine, urbaniste in razvijalce stanovanjskih sosesk, saj poudarja pomen kakovostnih zelenih površin pri razvoju bivalnega okolja, lokalne podnebne odpornosti ter privlačnosti naselij.

Kljub pomembnim ugotovitvam je treba opozoriti tudi omejitve raziskave. Vzorec intervjuvancev je bil majhen in kvalitativne narave, zato rezultatov ni mogoče neposredno posploševati na celotno populacijo uporabnikov v Sloveniji. Vendar raziskava ponuja dragocen vpogled v zaznane probleme, uporabniške izkušnje in razvojne možnosti področja, ki je bilo doslej raziskovalno manj izpostavljeno. Prav zaradi tega ima članek pomembno izhodiščno vrednost za nadaljnje raziskovanje in oblikovanje strokovnih usmeritev.

V prihodnje bi bilo smiselno izvesti obsežnejše raziskave na večjem vzorcu uporabnikov, vključiti kvantitativno merjenje zadovoljstva ter podrobneje analizirati ekonomske učinke strokovnega svetovanja pri urejanju vrtov. Posebej zanimivo bi bilo raziskati vpliv zasebnih vrtov na duševno zdravje, socialno povezanost gospodinjstev ter primerjati razlike med posameznimi slovenskimi regijami, tipi naselij in podnebnimi območji. Nadaljnje raziskave bi lahko pomembno prispevale k oblikovanju smernic za kakovostnejše, funkcionalnejše in trajnostnejše urejanje stanovanjskega prostora.

Na podlagi vseh ugotovitev lahko sklenemo, da zasebni vrtovi ob strokovnem načrtovanju postanejo prostori bivanjskega udobja, identitete, zdravja in trajnostnega ravnanja z okoljem. Krepitev strokovnega svetovanja na tem področju zato predstavlja pomembno razvojno priložnost tako za krajinsko arhitekturo kot za širšo kakovost bivanja v Sloveniji.

LITERATURA

Astell-Burt, T., & Feng, X. (2021). Time for ‘green’ during COVID-19? Inequities in green and blue space access, visitation and felt benefits. Landscape and Urban Planning, 216, 104241. https://doi.org/10.1016/j.landurbplan.2021.104241

Beatley, T. (2016). Handbook of biophilic city planning and design. Island Press.

Cameron, R. W. F., Blanuša, T., Taylor, J. E., Salisbury, A., Halstead, A. J., Henricot, B., & Thompson, K. (2012). The domestic garden – Its contribution to urban green infrastructure. Urban Forestry & Urban Greening, 11(2), 129–137. https://doi.org/10.1016/j.ufug.2012.01.002

Corner, J. (1999). Recovering landscape as a critical cultural practice. In J. Corner (Ed.), Recovering landscape: Essays in contemporary landscape architecture (pp. 1–26). Princeton Architectural Press.

Dunnett, N., & Kingsbury, N. (2008). Planting green roofs and living walls (2nd ed.). Timber Press.

Goddard, M. A., Dougill, A. J., & Benton, T. G. (2010). Scaling up from gardens: Biodiversity conservation in urban environments. Trends in Ecology & Evolution, 25(2), 90–98. https://doi.org/10.1016/j.tree.2009.07.016

Hall, J. M., Handley, J. F., & Ennos, A. R. (2017). The potential of tree planting to climate-proof high density residential areas in Manchester, UK. Landscape and Urban Planning, 160, 1–12. https://doi.org/10.1016/j.landurbplan.2016.12.003

Ignatieva, M., & Hedblom, M. (2018). An alternative urban green carpet. Landscape and Ecological Engineering, 14, 323–333. https://doi.org/10.1007/s11355-018-0341-x

Kaplan, R., & Kaplan, S. (1989). The experience of nature: A psychological perspective. Cambridge University Press.

Lin, B., Li, X., & Chen, Y. (2023). Urban vegetation and climate adaptation: A systematic review of ecosystem services in residential environments. Sustainable Cities and Society, 89, 104321. https://doi.org/10.1016/j.scs.2022.104321

Marcus, C. C., & Sachs, N. A. (2014). Therapeutic landscapes: An evidence-based approach to designing healing gardens and restorative outdoor spaces. Wiley.

Norton, B. A., Coutts, A. M., Livesley, S. J., Harris, R. J., Hunter, A. M., & Williams, N. S. G. (2015). Planning for cooler cities: A framework to prioritise green infrastructure. Landscape and Urban Planning, 134, 127–138. https://doi.org/10.1016/j.landurbplan.2014.10.018

Ogrin, D. (2010). Krajinska arhitektura in oblikovanje odprtega prostora. Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani.

Poortinga, W., Bird, N., Hallingberg, B., Phillips, R., & Williams, D. (2021). The role of perceived public and private green space in subjective health and wellbeing during and after the first peak of the COVID-19 outbreak. Landscape and Urban Planning, 211, 104092. https://doi.org/10.1016/j.landurbplan.2021.104092

Smith, R. M., Gaston, K. J., Warren, P. H., & Thompson, K. (2006). Urban domestic gardens (VI): Environmental correlates of invertebrate abundance. Biodiversity and Conservation, 15, 2515–2545. https://doi.org/10.1007/s10531-005-2784-y

Soga, M., Gaston, K. J., & Yamaura, Y. (2017). Gardening is beneficial for health: A meta-analysis. Preventive Medicine Reports, 5, 92–99. https://doi.org/10.1016/j.pmedr.2016.11.007

Ulrich, R. S. (1984). View through a window may influence recovery from surgery. Science, 224(4647), 420–421. https://doi.org/10.1126/science.6143402

POVZETEK

Družbena omrežja so korenito spremenila trženje v gostinstvu, kjer tradicionalne oblike oglaševanja izgubljajo učinkovitost v primerjavi s priporočili gostov. Ta raziskava obravnava neizkoriščeni potencial uporabniško ustvarjenih vsebin na družbenem omrežju Instagram ter predstavlja potencialno rešitev za organsko povečanje spletne vidnosti restavracij. Osrednji namen naloge je bil zasnovati in preizkusiti avtomatiziran sistem, ki z uporabo elementov igrifikacije spodbuja goste k objavi fotografij njihove izkušnje v restavraciji.

V okviru praktičnega dela je bil razvit delujoč tehnični prototip, ki preko platforme Make povezuje Instagramov programski vmesnik s podatkovno bazo v Google Spreadsheets. Sistem ob zaznavi omembe restavracije v Instagram zgodbi gosta samodejno izvede naključni žreb in gostu v realnem času posreduje neposredno sporočilo z nagrado presenečenja. Empirični del raziskave, izveden s kvantitativno analizo na vzorcu mladih potrošnikov, je potrdil obstoj izrazitega razkoraka med fotografiranjem hrane v restavracijah in deljenjem teh vsebin. Čeprav 16 % anketiranih vedno ali pogosto fotografira hrano v restavracijah, fotografijo na socialnih omrežjih objavi le majhen delež. Rezultati ankete kažejo, da bi vpeljava takojšnjega nagrajevanja povečala namero za objavo na do 76 %. Raziskava ugotavlja, da avtomatiziran sistem učinkovito naslavlja pasivnost uporabnikov, razbremenjuje osebje in predstavlja stroškovno vzdržen model za krepitev digitalne prepoznavnosti restavracije.

KLJUČNE BESEDE: avtomatizacija družbenih omrežij, gostinstvo, Instagram marketing, igrifikacija

 

ABSTRACT

Social media have fundamentally reshaped hospitality marketing, as traditional advertising formats increasingly lose their impact compared to authentic peer-to-peer recommendations. This research paper explores the potential of user-generated content on Instagram and presents a solution for organically enhancing the online visibility of restaurants. The primary objective of the study was to design and evaluate an automated system that utilizes gamification elements to encourage guests to share visual content of their dining experience.

The practical component of the research involved developing a functional technical prototype using the Make integration platform, connecting the Instagram Application Programming Interface with a Google Sheets database. Upon detecting a restaurant mention in a user's story, the system automatically executes a randomized draw and delivers a direct message with a surprise reward in real time. The empirical portion of the study, conducted through quantitative analysis of a young consumer demographic, confirmed a significant gap between photographing food in restaurants and its posting on social media; while 16% regularly photograph their food, only a small fraction shares it on social media. Survey results indicate that the introduction of immediate incentives would increase the intention to up to 76%. The study concludes that an automated system effectively addresses user passivity, reduces staff workload, and represents a cost-effective model for strengthening a restaurant's digital reach and consumer engagement.

KEYWORDS: social media automation, hospitality industry, Instagram marketing, gamification

 

UVOD

Gostinski sektor se nahaja v obdobju izrazite digitalne transformacije. Uspeh posameznega lokala ni več odvisen izključno od kakovosti kulinarične ponudbe in postrežbe, temveč v veliki meri od njegove prisotnosti in podobe na spletu. Tradicionalne marketinške kampanje so pogosto finančno zahtevne, njihov doseg in vpliv na končno odločitev potrošnika pa drastično upadata. Potrošniki, obdani z nepregledno količino informacij, ignorirajo oglaševalska sporočila in iščejo pristno potrditev s strani svojih vrstnikov.

Cilj raziskave je bil zasnovati in preveriti inovativno rešitev za pospeševanje organskega marketinga v gostinstvu. Osrednji problem, ki ga naloga naslavlja, je neizkoriščen potencial gostov, ki restavracijo obiščejo, zaužijejo obrok in odidejo, ne da bi svojo izkušnjo delili v digitalnem okolju. Ker je osebje med delom obremenjeno z osnovnimi nalogami strežbe, osebno spodbujanje gostov k objavi in ročno sledenje tem objavam nista izvedljivi.

Raziskava je sledila dvema glavnima ciljema. Prvi cilj je bil tehnični. Preverili smo možnosti, ki jih ponujajo sodobni programi za avtomatizacijo, in razvili sistem, ki bi pasivnega gosta (takšnega, ki samo poje in gre) spremenil v aktivnega promotorja restavracije. Z uporabo sodobnih integracijskih platform smo želeli narediti zanesljiv, popolnoma avtomatiziran sistem, ki premosti vrzel med fizičnim obiskom in digitalno promocijo. Uporabili smo koncept igrifikacije. To pomeni, da smo v celotno izkušnjo vključili elemente igre, na primer nagrade in presenečenja, ki v gostu prebudijo željo, da svojo izkušnjo deli z drugimi.

Drugi cilj je bil bolj usmerjen v ljudi, torej vedenjski. Zanimalo nas je, kako gostje sprejemajo tak sistem in kateri motivacijski dejavniki so zanje najpomembnejši. V ta namen smo izvedli anketo med mladimi potrošniki, v kateri smo ugotavljali, katere vrste nagrad (na primer brezplačna pijača, sladica ali popust) bi jih najučinkoviteje spodbudile k objavi fotografije in označitvi restavracije.

 

TEORETIČNA IZHODIŠČA NAGRAJEVANJA INSTAGRAM OBJAV ZA POVEČANJE SPLETNE VIDNOSTI RESTAVRACIJ

V sodobnem digitalnem okolju se gostinstvo sooča s premikom na področju tržnega komuniciranja. Tradicionalne strategije, kot so sponzorirane objave na Facebooku ali Instagramu, so vse manj učinkovite. Glavni razlog za upad učinkovitosti je nasičenost družbenih omrežij, po drugi strani pa postajajo potrošniki vedno bolj razgledani in vse manj zaupajo sporočilom, ki jih vsiljujejo oglasi. Raziskave kažejo, da potrošniki v digitalni dobi postajajo odporni na plačane oglase. Ta premik je razviden iz ocen organskega dosega, ki označuje število uporabnikov, doseženih z objavljenimi vsebinami brez plačanega oglaševanja (Li et al., 2023; Park et al., 2021).

Sodobni potrošniki se pri izbiri restavracije soočajo z visoko stopnjo t.i. informacijske asimetrije, saj kakovosti storitve in okusa hrane pred izbiro restavracije ne morejo zanesljivo preveriti. Ker gost kakovosti storitve restavracije ne more objektivno oceniti pred dejanskim zaužitjem hrane, to pri njem ustvarja negotovost pri odločanju. Da bi to negotovost zmanjšali, se sodobni gostje v veliki meri zanašajo na družbeni dokaz (angl. social proof), ki pomeni zunanjo potrditev kakovosti od drugih uporabnikov (Park et al., 2021).

Raziskave kažejo, da približno 88 % potrošnikov pred obiskom restavracije preveri spletne ocene, ki odražajo izkušnje gostov (Lee et al., 2021; Park et al., 2021). Zaradi tega so platforme, kot je Google Business, in objave prijateljev postale glavni filter za odločanje.

Zaradi opisane spremembe vzorcev odločanja pri potrošnikih se restavracije soočajo z izzivom, kako pridobiti čim več verodostojnih vsebin gostov (slik in visokih ocen), ne da bi nesorazmerno povečale stroške oglaševanja ali obremenile osebje v restavraciji.

Ena od najboljših rešitev za to je igrifikacija. Z integracijo tega koncepta je mogoče na zabaven način spodbuditi goste, da sami prevzamejo vlogo promotorjev restavracije in postanejo aktivni soustvarjalci njene digitalne vidnosti.

Uporabniško ustvarjena vsebina in moč vizualnih vsebin

Izraz uporabniško ustvarjena vsebina (angl. user-generated content, UGC) obsega vse oblike digitalnih vsebin, ki jih na spletnih platformah ustvarijo in delijo neplačani uporabniki. Gre za ocene, komentarje in predvsem slike, ki jih objavijo gostje. UGC je objektiven izraz izkušenj, občutkov in mnenj potrošnikov na javnih platformah (Li et al., 2023; Park et al., 2021). V gostinstvu je ta oblika promocije ključna. Na družbenih omrežjih se je razvil za gostinstvo specifičen fenomen, pogosto poimenovan foodstagramming – praksa fotografiranja vizualno privlačne hrane in pijače pred zaužitjem ter deljenja teh posnetkov na omrežjih. Fotografije, ki jih objavijo dejanski gostje, služijo kot vizualni dokaz kakovosti, ki mu potencialni obiskovalci zaupajo bolj kot obdelanim fotografijam in oglasnim sporočilom, ki jih promovira restavracija (Chen et al., 2026).

Slika znanca, ki uživa v določeni restavraciji, na druge uporabnike deluje dvorazsežno. Kot prvo učinkovitost UGC temelji na moči vizualnih vsebin, saj človeški možgani vizualne dražljaje zaznajo in obdelajo do 60.000-krat hitreje kot besedilna sporočila in si jih zapomnijo dlje časa. Ta pojav v literaturi opisujemo s terminom učinek vizualne nadmoči (angl. picture-superiority effect). Objavljene slike v spletnih ocenah poleg povečanja zaupanja v informacijo tudi neposredno pozitivno vplivajo na odločitev s sprožanjem t.i. »vizualno sprožene lakote« (Chen et al., 2026).

Drugič, UGC spodbudi željo po posnemanju (angl. mimicking desire). Ko potencialni gost vidi vizualno privlačno objavo vrstnika, se v njem vzbudi podzavestna težnja po posnemanju njegove izkušnje. UGC torej ne služi le kot informacijski kanal, temveč tudi kot orodje za zmanjševanje nezaupanja v kakovost gostinskih storitev in ustvarjanje trendov v digitalnih skupnostih (Park et al., 2021).

Koncept igrifikacije in teorija samodeterminacije

Igrifikacija je opredeljena kot uporaba elementov in mehanizmov, značilnih za igre, zunaj konteksta igranja iger z namenom motiviranja uporabnikov k določenemu vedenju (Černič & Golob, 2018; Hamie et al., 2025; Hollebeek et al., 2021). Cilj igrifikacije je spreminjanje vedenja uporabnikov in povečanja njihove angažiranosti ter s tem spremeniti pasivnega potrošnika v aktivnega soustvarjalca vrednosti. Igrifikacija se kaže z uporabo motivacijskih spodbud, kot so zbiranje točk in objavljanjem lestvic najboljših uporabnikov.

Učinkovitost igrifikacije je mogoče pojasniti s teorijo samodeterminacije (angl. self-determination theory), v kateri ločimo med zunanjo in notranjo motivacijo (Hamie et al., 2025; Hollebeek et al., 2021). Zunanja motivacija se nanaša na odločanje zaradi zunanjih spodbud, kot so popusti, kuponi ali druge nagrade. Notranja motivacija pa izhaja iz zadovoljevanja osnovnih psiholoških potreb po avtonomiji, kompetentnosti in povezanosti. Ko oseba sprejme odločitev čuti notranje zadovoljstvo, občutek pripadnosti, kompetentnosti in avtonomije. Uspešni igrifikacijski sistemi združujejo oba vidika (Hollebeek et al., 2021).

Zelo močan element igrifikacije je nepredvidljivost nagrajevanja ali t. i. »algoritem sreče«. Ugotavljajo, da neposredne nagrade (kot zunanja motivacija) spodbudijo samo začetno odločitev gosta, medtem ko element nepredvidljivosti prejema nagrade povečuje dolgoročno angažiranost potrošnika. Če potrošnik natančno ne ve, kakšna bo njegova nagrada (ali bo prejel kavo ali glavno jed), se situacija psihološko približa izkušnji srečelova. Negotovost in pričakovanje izida v centralnem živčnem sistemu sprožita povečano izločanje nevrotransmitorja dopamina. Ta mehanizem pri potrošnikih spodbudi dejanje za pridobitev nagrade (objavo na družbenih omrežjih) in okrepi čustveno navezanost na blagovno znamko, saj se izkušnja vtisne v spomin kot bolj razburljiva in pozitivna. Nepredvidljive nagrade so dokazano učinkovitejše od fiksnih nagrad, saj vsebujejo element presenečenja in preprečujejo hitro nasičenje. Omenjena krepitev čustvene vezi z blagovno znamko pa tudi povečuje verjetnost ponovnega ustvarjanja UGC. (Hollebeek et al., 2021).

Igrifikacija tako omogoča podjetjem, da ustvarijo zabavno in interaktivno izkušnjo, ki presega zgolj poslovni odnos in spodbuja soudeleženost uporabnika.

Avtomatizacija poti gosta

Pot gosta (angl. customer journey) v gostinstvu je zaporedje faz, skozi katere gre gost, da dobi oz. uporabi ponudbo restavracije. Obsega vse interakcije, ki jih ima gost z blagovno znamko, od prvega stika z restavracijo pred obiskom do dejanske izkušnje v lokalu in vedenja po uporabi storitve. Te interakcije so različne, od digitalnih oglasov in spletnih ocen do neposrednega stika z osebjem, in neposredno vplivajo na gostovo dojemanje restavracije (Tueanrat et al., 2021). Vsaka točka na poti potrošnika predstavlja priložnost za spodbujanje UGC, vendar spodbujanje gostov k generiranju UGC za osebje restavracije predstavlja veliko delovno obremenitev.

Rešitev predstavlja avtomatizacija trženja z uporabo integracijskih platform, kot sta n8n ali Make. Avtomatizacija omogoča povezovanje različnih aplikacij in družbenih omrežij v dosleden ekosistem, ki deluje po principu vnaprej določenih pogojev in sprožilcev. Logika pogojev in sprožilcev deluje tako, da ko gost npr. objavi fotografijo na Instagramu in označi lokacijo, avtomatiziran sistem to interakcijo zazna in nemudoma pošlje personalizirano povratno informacijo z igrifikacijskim elementom.

Prednost takšnih sistemov se odraža v (a) operativni učinkovitosti, saj sistem prevzame tehnične naloge, kar osebju omogoča osredotočenost na kakovost postrežbe, ter (b) doslednosti, saj sistem deluje neprekinjeno in zagotavlja doslednost komunikacije in nagrajevanja.

Detekcija določenega dejanja (uporabnikova objava) sproži verižno reakcijo algoritmov, ki podatke obdelajo in sprožijo povratno informacijo, povsem brez človeškega posredovanja. Avtomatizirani sistemi delujejo v realnem času, s čimer odpravijo tveganje za človeške napake in znižajo operativne stroške restavracije. Tehnologija prevzame tehnična opravila, kar osebju omogoča, da se osredotoči na kakovost dejanske postrežbe, medtem ko sistem deluje neprekinjeno in zagotavlja, da noben gost ni spregledan.

Restavracija z integracijo avtomatiziranih procesov izboljša trženje in ustvari okolje, v katerem se gostje počutijo kot soustvarjalci.

 

RAZISKAVA NAČINOV ZA POVEČANJE PREPOZNAVNOSTI RESTAVRACIJ

Za preverjanje izvedljivosti avtomatiziranega nagrajevanja UGC smo zasnovali in razvili delovni prototip sistema. Cilj je bil vzpostaviti avtomatiziran sistem nagrajevanja UGC, ki deluje v realnem času in ne prinaša dodatnih stroškov za restavracijo. Ta sistem igrifikacije in avtomatizacije temelji na integraciji treh platform: družbenega omrežja Instagram, oblačne preglednice Google Sheets in platforme za avtomatizacijo Make. Osrednji povezovalni člen je platforma Make, ki se z omrežjem Instagram podjetja Meta povezuje preko uradnega programskega vmesnika, ki omogoča integracijo zunanjih aplikacij z ekosistemom Instagrama za dostop do podatkov in avtomatizacijo procesov. Ta programski vmesnik omogoča varno avtomatizacijo procesov in upravljanje funkcionalnosti, vključno z zaznavanjem interakcij uporabnikov v realnem času.

Proces je zasnovan linearno in se sproži na podlagi interakcije gosta:

1. Zunanji sprožilec (fizično okolje): Na mizah restavracije so nameščeni promocijski materiali (QR kode in navodila), ki obiskovalce seznanjajo z možnostjo sodelovanja. Obvestilo (slika 1) gosta spodbuja k objavi fotografije postrežbe na Instagram zgodbi (angl. story) in označitvi (angl. mention) profila restavracije. QR koda vodi gosta na Instagram profil restavracije. Zaradi politike varovanja zasebnosti Instagram API ne omogoča zaznavanja označb s strani zasebnih profilov, zato obvestilo na mizi vsebuje opozorilo: "Sodelujejo lahko le javni profili".

 

 

  

Slika 1: Obvestilo z navodili (levo), scenarij v platformi Make s povezavama z Instagramom in Google Sheets (sredina) in preglednica nagrad (desno).

 

2. Zajemanje podatkov: Takoj ko gost objavi vsebino in označi restavracijo, modul v platformi Make zazna označbo, zajame podatke o uporabniku in sproži algoritem igrifikacije (slika 1).

3. Igrifikacija in izbira nagrade: Za element presenečenja algoritem v platformi Make generira naključno število (npr. med 1 in 100) (slika 2). To število služi kot iskalni ključ za branje podatkov iz baze nagrad v Google Sheets.

 

Slika 2: Izbor naključne nagrade in obvestilo gostu s povezavo Make-Google Sheets-Instagram.

 

4. Baza nagrad v Google Sheets: Preglednica (slika 1) omogoča, da restavracija obvladuje vrste nagrad in verjetnosti zadetka. Uporabili smo preglednico s 100 vrsticami, v kateri je restavracija natančno določila verjetnost dobitka (npr. 10 vrstic z večjo nagrado za 10 % verjetnost in 90 vrstic z manjšo nagrado za 90 % verjetnost). Naključno število, ki je bilo generirano v prejšnjem koraku, predstavlja vrstico z nagrado, in algoritem pridobi ime nagrade ter unikatno kodo za gosta.

5. Obveščanje gosta: Sistem se vrne v vmesnik Instagrama in gostu samodejno pošlje obvestilo o nagradi. Sporočilo vsebuje čestitko, osvojeno nagrado s kodo za prevzem. Celoten cikel od objave do prejema nagrade se izvede v nekaj sekundah, kar gostu nudi takojšnjo zadovoljitev pričakovanja.

Poseben poudarek smo namenili skladnosti z Googlovo politiko ocenjevanja, ki strogo prepoveduje neposredno nagrajevanje za ocene. Čez 1 uro uporabnik prejme povezavo do Google Business profila in spodbudo za oddajo ocene restavracije. Zamik je namenjen skladnosti z Googlovo politiko ocenjevanja. Algoritem to tveganje zaobide tako, da je nagrada izdana izključno za označitev na Instagram zgodbi, medtem ko je povezava za Google oceno poslana naknadno, kar je v skladu s pogoji uporabe platforme Google Business.

Zanesljivost sistema smo potrdili s testiranjem v kontroliranem okolju. Uporabili smo dva testna profila: Instagram račun restavracije ter Instagram račun gosta.

Ob simulaciji objave fotografije kot Instagram zgodbe z označitvijo restavracije s strani gosta se je algoritem v platformi Make uspešno sprožil v roku nekaj sekund. Sistem je pravilno generiral naključno vrednost, izbral ustrezno nagrado iz preglednice Google Sheets in poslal prilagojeno sporočilo gostu. Čez 1 uro je uporabnik prejel povezavo do Google Business profila in spodbudo za oddajo ocene restavracije. Potrdili smo, da je mogoče celoten cikel nagrajevanja izvesti hitro in brez kakršnekoli človeške intervencije s strani osebja restavracije, kar izpolnjuje glavni pogoj zmanjšanja operativne obremenitve zaposlenih.

 

RAZISKAVA MED GOSTI (ANKETA)

Da bi preverili, ali zasnovani sistem igrifikacije in avtomatizacije ustreza dejanskim vedenjskim vzorcem in preferencam gostov, smo izvedli kvantitativno empirično raziskavo. Želeli smo zbrati mnenja gostov glede deljenja vsebin in preveriti učinkovitost specifičnih elementov igrifikacije.

Podatke smo zbirali spomladi 2026 s pomočjo strukturiranega spletnega vprašalnika, ki je bil preko servisa 1ka distribuiran med srednješolci. Ta demografska skupina je bila izbrana načrtno, saj gre za generacijo Z, t.j. populacijo, ki je odraščala z digitalnimi tehnologijami in je med najaktivnejšimi uporabniki družbenih omrežij, hkrati pa je pomembna ciljna skupina za gostinske ponudnike.

V anketnem vprašalniku smo ugotavljali osnovne navade gostov, vključno s pogostostjo obiskovanja lokalov in pogostostjo spontanega fotografiranja hrane (foodstagramming). Drugi sklop je bil namenjen analizi razkoraka med ustvarjanjem in deljenjem vsebin, kjer smo raziskovali, ali gostje fotografije objavijo javno. Tretji sklop je preverjal odziv na zunanje motivatorje: anketiranci so ocenjevali verjetnost objave v zameno za takojšnjo avtomatizirano nagrado ter izražali preference glede različnih vrst ugodnosti (npr. brezplačna pijača, majhna verjetnost brezplačnega obroka itn.).

Rezultati so bili analizirani s statističnimi metodami, kar nam je omogočilo identifikacijo elementov igrifikacije, ki imajo največji potencial za motiviranje gostov k aktivnemu soustvarjanju digitalne vidnosti restavracije.

Za validacijo zanesljivosti procesa igrifikacije in avtomatizacije je bilo izvedeno testiranje v kontroliranem okolju. Uporabljena sta bila dva testna profila: Instagram račun restavracije ("Restavracija Pri hrustljavem raku") ter Instagram račun gosta ("Patrik Zvezda").

Ob simulaciji objave fotografije s strani gosta "Patrik Zvezda" se je algoritem v platformi Make uspešno sprožil v roku nekaj sekund. Sistem je pravilno generiral naključno vrednost, izbral ustrezno nagrado iz Google Sheets tabele in poslal prilagojeno sporočilo gostu "Patriku Zvezdi". Čez 1 uro uporabnik prejme povezavo do Google Business profila in spodbudo za oddajo ocene restavracije. Potrdili smo, da je mogoče celoten cikel nagrajevanja izvesti hitro in brez kakršnekoli človeške intervencije s strani osebja restavracije, kar izpolnjuje glavni pogoj zmanjšanja operativne obremenitve zaposlenih.

Podatke smo zbirali spomladi 2026 s pomočjo strukturiranega spletnega vprašalnika. Vzorec je zajemal 38 anketirancev na omrežju Snapchat. Glede pogostosti obiskovanja restavracij je 29 % anketirancev navedlo, da restavracijo obiščejo vsaj enkrat tedensko.

Za razumevanje izhodiščnega stanja smo analizirali, kako pogosto gostje spontano ustvarjajo UGC. Rezultati so pokazali, da kar 34 % anketirancev občasno ali pogosto fotografira hrano, preden jo zaužijejo. Kljub temu pa jih le 5 % te fotografije dejansko vedno ali pogosto deli na svojih družbenih omrežjih. Ta razkorak med ustvarjanjem vsebine (fotografiranjem) in njeno distribucijo (objavo) predstavlja neizkoriščen marketinški potencial restavracij, ki ga je mogoče zmanjšati z ustreznim zunanjim motivatorjem.

Nato smo preverjali vpliv igrifikacije in različnih vrst nagrad na pripravljenost za objavo vsebine. Na vprašanje, ali bi objavili in označili restavracijo, če bi za to v nekaj sekundah prejeli nagrado presenečenja, je pritrdilno (zagotovo ali verjetno da) odgovorilo 50 % anketirancev. Še dodatnih 26 % anketirancev bi se za objavo odločilo odvisno od ponujene nagrade.

Glede vrste nagrade, ki bi jih najbolj motivirala, so anketiranci izrazili naslednje preference:

• Srednja verjetnost brezplačne sladice ob trenutnem obroku: 31 % vseh odgovorov
• Večja verjetnost brezplačne pijače ob naslednjem obisku: 43 % vseh odgovorov
• Majhna verjetnost brezplačnega obroka ob naslednjem obisku: 25 % vseh odgovorov

 

5. ZAKLJUČEK

Ta raziskava je imela dva cilja: dokazati tehnično izvedljivost avtomatiziranega sistema igrifikacije za spodbujanje UGC v gostinstvu in empirično preveriti, ali takšen sistem naslavlja dejanske vedenjske vzorce gostov. Zaključimo lahko, da lahko integracija avtomatiziranega sistema igrifikacije predstavlja potencialno rešitev za sodobne restavracije, ki želijo povečati svojo digitalno vidnost brez povečanja obremenitev osebja. Razviti tehnični prototip je dokazal, da je ta proces mogoče v celoti avtomatizirati. Preverjanje v kontroliranem okolju je potrdilo, da uporaba platform, kot je Make, v povezavi z družbenimi omrežji, omogoča takojšnjo interakcijo z gostom. Avtomatiziran postopek od zaznave objave do podelitve nagrade lahko optimizira delovne procese in pozitivno vpliva na spletno vidnost restavracije. Ta igrifikacija obiska restavracije izkorišča psihološke mehanizme, ki dokazano povečujejo zaupanje pri potencialnih strankah.

Da avtomatiziran sistem igrifikacije ne deluje le v teoriji, temveč ciljno naslavlja dejanske vedenjske vzorce, jasno potrjujejo rezultati izvedene empirične raziskave. Analiza odgovorov anketirancev je razkrila izrazit razkorak med ustvarjanjem in dejanskim deljenjem vsebin pri obisku restavracije. Čeprav kar 34 % mladih pogosto ali občasno fotografira svojo hrano preden jo zaužije, te fotografije na svojih družbenih omrežjih vedno ali pogosto deli zgolj 5 % vprašanih. Ta podatek izpostavlja ogromen in predvsem neizkoriščen marketinški potencial. Fotografije ostajajo v zasebnih galerijah predvsem zato, ker gostje nimajo neposrednega zunanjega motiva za njihovo objavo. Rezultati ankete so pokazali, da bi takojšnja, avtomatizirana nagrada presenečenja znatno povečala verjetnost objave in označitve restavracije.

Rezultati ankete nakazujejo, da bi uvedba takojšnje nagrade pomembno vplivala na pripravljenost gostov za objavo. Polovica vseh anketirancev (50 %) je izrazila visoko pripravljenost (zagotovo ali verjetno da), da bi v zameno za nagrado presenečenja objavili vsebino in označili restavracijo, medtem ko bi se dodatnih 26 % za to odločilo glede na vrsto ponujene ugodnosti.

Rezultati glede visokega povečanja namere za objavo kot odziv na nagrajevanje se neposredno ujemajo z ugotovitvami Hollebeeka et al. (2021) ter Pasce et al. (2021). Tudi v teg raziskavah so zaključili, da vpeljava mehanizmov igrifikacije v programe zvestobe bistveno poveča vrednost vključenosti potrošnikov.

Podobno kot ugotavljajo tuje študije, tudi naša anketa kaže, da potrošniki ne zahtevajo nagrad visokih denarnih vrednosti. Anketiranci so izrazili večje zanimanje za verjetnejše, nižje vrednosti nagrade (zlasti brezplačno pijačo ob naslednjem obisku) kot za redkejše, a vrednejše nagrade. Ti podatki potrjujejo, da pri igrifikaciji ključno vlogo igrata element presenečenja in visoka verjetnost pridobitve nagrade, kar pri strankah dokazano povečuje zaupanje in angažiranost. Pragmatizem anketirancev, ki dajejo prednost visoki verjetnosti pridobitve osnovne ugodnosti, se ujema s teorijo samodeterminacije, po kateri pri potrošnikih element presenečenja in takojšnja, oprijemljiva nagrada delujeta kot izjemno močna zunanja motivatorja. Za restavracije to pomeni, da stroški takšnega sistema ne zahtevajo visokih naložb v nagrade, kar povečuje potencialno ekonomsko vzdržnost modela.

S spodbujanjem »foodstagramminga« restavracije preobrazijo goste v aktivne soustvarjalce blagovne znamke, katerih objave so za potencialne obiskovalce bolj verodostojne kot tradicionalno oglaševanje. Uvedba igrificiranih elementov, ki nagrajujejo interakcijo, tako ne krepi le trenutnega angažmaja, temveč gradi dolgoročno zvestobo in rast popularnosti.

Raziskava je bila izvedena v kontroliranem okolju in nismo preverjali nepredvidljivosti realnih uporabnikov. Avtomatiziran sistem ne razlikuje med estetsko fotografijo in neestetsko objavo, ki bi lahko celo škodila ugledu restavracije, če se pojavi na profilu z veliko sledilci. Prav tako nismo preverjali zanesljivosti delovanja tehnične rešitve, saj podjetje Meta, upravljavec platforme Instagram, pogosto spreminja varnostno politiko in pogoje uporabe. Za stabilno delovanje je zato nujno stalno tehnično vzdrževanje in strogo upoštevanje pravil platform, da se restavracija izogne tveganju blokade poslovnega profila.

Čeprav raziskava potrjuje, da sistem tehnično deluje in učinkovito avtomatizira proces nagrajevanja, nam ne razkriva, ali sistem dejansko dolgoročno spreminja vedenje gostov. Za popolno razumevanje učinkovitosti bi bilo treba v prihodnje preučiti psihološke učinke igrifikacije na različne profile gostov ter ugotoviti, ali takšni mehanizmi vodijo do pristne zvestobe ali zgolj do enkratnega izkoriščanja ugodnosti brez trajnejšega učinka.

Raziskava je relevantna za lastnike restavracij, strokovnjake s področja digitalnega marketinga  ter svetovalce za uvajanje avtomatizacije v malih podjetjih, saj ponuja konceptualni model z jasno opisanim tehničnim postopkom, ki ga je mogoče neposredno aplicirati v praksi.

Nadaljnje raziskave bi morale podrobneje obravnavati možna tveganja, stroške uvedbe ter dolgoročne učinke na prepoznavnost blagovne znamke, odnos z gosti in poslovno uspešnost restavracije.

Smiselno bi bilo izvesti pilotno testiranje v realnem gostinskem okolju z merjenjem konkretnih kazalnikov: število zaznanih objav UGC pred in po uvedbi sistema, doseg objav, sprememba v številu sledilcev profila restavracije in morebitni vpliv na število Google ocen.

Bistvo ugotovitev je, da bo v prihodnosti uspeh restavracij v veliki meri odvisen prav od njihove sposobnosti uvajanja inovativnih digitalnih strategij, ki presegajo zgolj poslovni odnos med ponudnikom hrane in gostom. S povezovanjem zabave, avtomatizacije in krepitve emocionalnih vezi z gosti lahko restavracije ustvarijo konkurenčno prednost, ki temelji na digitalnem ugledu in verodostojnih UGC. Tisti ponudniki, ki bodo znali avtomatizirane procese uporabiti za ustvarjanje osebnih izkušenj, bodo v digitalni dobi laže ohranjali prepoznavnost in konkurenčni položaj na trgu.

LITERATURA IN VIRI

Černič, N. in Golob, U. (2018). Igrifikacija v storitvenem marketingu: uvajanje elementov iger v proces spletnega nakupa letalskih kart. Akademija MM, 13(27), 49–63.

Chen, Y., Jin, X. in Gardiner, S. (2026). How user-generated food photos influence tourists’ restaurant visits: The effect of aesthetics, familiarity, and regulatory focus. International Journal of Hospitality Management, 133(oktober 2025), 104509.

Hamie, R., Ali, A. A. in Abbas, A. (2025). Gamification in the Tourism and Hospitality Sector: A Narrative Literature Review and Research Directions. Academica Turistica, 18(1), 89–108.

Hollebeek, L. D., Das, K. in Shukla, Y. (2021). Game on! How gamified loyalty programs boost customer engagement value. International Journal of Information Management, 61(februar 2020), 102308.

Lee, H. M., Kang, J. W. in Namkung, Y. (2021). Instagram users’ information acceptance process for food-content. Sustainability (Switzerland), 13(5), 1–15.

Li, H., Zhang, L. in Hsu, C. H. C. (2023). Research on user-generated photos in tourism and hospitality: A systematic review and way forward. Tourism Management, 96(december 2022), 104714

Pasca, M. G., Renzi, M. F., Di Pietro, L. in Mugion, R. G. (2021). Gamification in tourism and hospitality research in the era of digital platforms: A systematic literature review. Journal of Service Theory and Practice, 31(5), 691–737.

Park, C. W., Sutherland, I. in Lee, S. K. (2021). Effects of online reviews, trust, and picture-superiority on intention to purchase restaurant services. Journal of Hospitality and Tourism Management, 47(marec), 228–236.

Tueanrat, Y., Papagiannidis, S. in Alamanos, E. (2021). Going on a journey: A review of the customer journey literature. Journal of Business Research, 125(december 2020), 336–353.

POVZETEK

Članek opisuje naravna in sintetična prehranska dopolnila, njihove učinke in kakšen odnos imajo športniki do uporabe in delovanja prehranskih dopolnil.  Prehranska dopolnila so živila, ki dopolnjujejo običajno prehrano in se jih uživa v odmerjenih majhnih količinskih enotah. Niso namenjena zdravljenju ali preprečevanju bolezni in se jim ne sme pripisovati lastnosti zdravil. Ločimo jih lahko na naravna in sintetična prehranska dopolnila, ki imajo različne vplive in učinke na telo. Ti so v primeru uživanja primernih količin in uporabe s pravim namenom praviloma pozitivni. Pri športnikih spodbujajo delovanje mišic s sintezo beljakovin v mišicah, povečajo energijske zaloge in tako izboljšajo športno zmogljivost in nastop. Uporaba prehranskih dopolnil vsekakor ni nadomestilo za uravnoteženo prehrano, česar pa se mnogo ljudi ne zaveda dovolj. Socialna omrežja in pritiski okolja na športnike so razlog za vse večjo popularnost in uporabo prehranskih dopolnil za maksimalno zmogljivost.

Empirični del članka predstavlja raziskavo, katere namen je bil ugotoviti, kakšen odnos imajo športniki do naravnih in sintetičnih prehranskih dopolnil ter kateri dejavniki vplivajo na njihovo izbiro. Anketa je pokazala, da večina športnikov uporablja prehranska dopolnila za regeneracijo po vadbi, boljše počutje, dopolnjevanje prehrane, povečanje vzdržljivosti in boljšo zmogljivost. Anketiranci so dojemali naravna prehranska dopolnila kot varnejša od sintetičnih, izkazalo pa se je tudi, da včasih ljudje niso dovolj izobraženi glede učinkov in vplivov določenih prehranskih dopolnil.

Ključne besede: prehranska dopolnila, športniki, prehrana, zdravje, človeško telo

ABSTRACT

This article examines natural and synthetic dietary supplements, their physiological effects, and athletes' perceptions regarding their use and efficacy. Dietary supplements are defined as food products intended to supplement the habitual diet and are consumed in measured doses. They are not intended for the treatment or prevention of disease and should not be attributed medicinal properties. Dietary supplements may be classified as either natural or synthetic, each exhibiting distinct characteristics and physiological effects. When consumed in appropriate dosages and for evidence-based purposes, they may exert beneficial effects on health and athletic performance. In athletes, dietary supplements may enhance muscle function by promoting muscle protein synthesis, increasing energy availability, and supporting exercise performance. Nevertheless, dietary supplements should not be regarded as a substitute for a balanced and nutritionally adequate diet, despite the fact that this misconception remains prevalent among the general population. Furthermore, the increasing influence of social media, marketing strategies, and performance-related pressures has contributed to the growing popularity and widespread use of dietary supplements among athletes seeking to optimize their competitive performance.

The empirical component of this study investigated athletes' attitudes toward natural and synthetic dietary supplements and examined the factors influencing their selection and use. The findings revealed that the majority of participants reported using dietary supplements to facilitate post-exercise recovery, improve general well-being, complement their habitual diet, enhance endurance, and optimize athletic performance. Respondents generally perceived natural dietary supplements as safer than their synthetic counterparts. However, the results also indicated that knowledge regarding the efficacy, safety, and physiological effects of specific dietary supplements remains insufficient among some individuals, highlighting the need for improved evidence-based nutrition education and guidance.

Key words: food supplements, athletes, diet, health, human body

 

UVOD

Prehrana je v športu izrednega pomena. Za športnika je zelo pomembno, da uživa uravnoteženo, pestro prehrano, ki je prilagojena vrsti, intenzivnosti, trajanju in pogostosti vadbe oziroma športne aktivnosti. Osnovni pomen športne prehrane in tudi prehrane vsakega posameznika predstavlja potreben vnos pre­snov­nih ­sub­stra­tov,­ ki ­zago­tav­lja­jo ­ener­get­ski ­in ­hra­nil­ni ­vnos ­v­ pra­vil­ni­ koli­či­ni­ in­ ob­ pra­vem ­času­ gle­de ­na­ presnov­ne­ potre­be ­posa­mez­ne­ga ­šport­ni­ka (Rotovnik-Kozjek et al., 2015). Za nadomeščanje oziroma dopolnjevanje določenih hranil, izboljševanje zdravja in pomoč pri regeneraciji pa se športniki pogosto zatekajo k uporabi prehranskih dopolnil, ki pa imajo predvsem pri profesionalnih športnikih ključno vlogo za doseganje želenih rezultatov. T.i. ergogena prehranska dopolnila izboljšujejo športni nastop, če se jih jemlje pred ali med športno aktivnostjo. S porastjo uporabe socialnih omrežij in aplikacij za sledenje športnemu napredku je naraslo tudi zanimanje za prehranska dopolnila in njihova uporaba pri športnikih. Porast uporabe prehranskih dopolnil je povezana tudi z oglaševanjem, ki značilno spodbuja prodajo, vključno s pogosto uporabo neodobrenih zdravstvenih trditev, vključno z navedbami, da z običajno prehrano ne zaužijemo ali ne izkoristimo vseh potrebnih hranil. Za pokrivanje potreb po hranilih je vedno prva in najboljša rešitev uravnotežena prehrana. Zavedati se moramo, da prehranska dopolnila definitivno niso nadomestilo za pestro prehrano, saj običajna živila vsebujejo hranila v najbolj optimalnih koncentracijah in kombinacijah, poleg tega vsebujejo tudi varovalne snovi, ki jih prehranska dopolnila nimajo (Blaznik, 2024). Pogosto pa se porajajo tudi dileme med uporabo naravnih in sintetičnih prehranskih dopolnil, in sicer z vidika zdravja, varnosti, cene, dostopnosti,…

Namen raziskave je predstaviti naravna in sintetična prehranska dopolnila s strokovnega vidika s pomočjo obstoječe literature in predstaviti odnos športnikov do naravnih in sintetičnih prehranskih dopolnil. V članku so predstavljeni tudi rezultati raziskave, ki je bila izvedena med športno aktivnimi osebami z namenom predstaviti njihov odnos do prehranskih dopolnil.

 

PREHRANSKA DOPOLNILA V ŠPORTU

Prehranska dopolnila so definirana kot živila, katerih namen je dopolnjevati običajno prehrano. So koncentrirani viri posameznih ali kombiniranih hranil ali drugih snovi s hranilnim ali fiziološkim učinkom, ki se dajejo v promet v obliki kapsul, pastil, tablet in drugih podobnih oblikah, v vrečkah s praškom, v ampulah s tekočino, v kapalnih stekleničkah in drugih podobnih oblikah s tekočino in praškom, ki so oblikovane tako, da se jih lahko uživa v odmerjenih majhnih količinskih enotah (PISRS, 2013). Z zakonodajno opredelitvijo morajo biti prehranska dopolnila označena kot »prehranska dopolnila« in lahko vsebujejo vitamine, minerale, aminokisline, maščobne kisline, vlaknine, rastline in rastlinske izvlečke, mikroorganizme ter druge snovi s hranilnim ali fiziološkim učinkom, pod pogojem, da je njihova varnost v prehrani ljudi znanstveno utemeljena (PISRS, Ministrstvo za zdravje, Pravilnik o prehranskih dopolnilih, 2013). Namenjena so torej zgolj dopolnjevanju običajne prehrane in niso namenjena zdravljenju ali preprečevanju bolezni in se jim tudi ne sme pripisovati teh lastnosti. Tega pravila se pogosto ne upošteva, zlasti pri predstavitvi izdelka na spletu in prodaji »od vrat do vrat« ter oglaševanju (Gorenjske lekarne, 2024). Prehranska dopolnila niso nadomestila za uravnoteženo prehrano, lahko pa se jih uporablja v določenih primerih neuravnotežene prehrane kot npr. vitaminsko dopolnilo hrane, zlasti v zimskem in spomladanskem obdobju. Lahko se uporabljajo tudi pri povečanih potrebah organizma po vitaminih, mineralih ali oligoelementih, kot je na primer pri športnikih, nosečnicah, nekaterih obolenjih (na primer kalcij pri osteoporozi) (Gorenjske lekarne, 2024).

 

V športu se prehranska dopolnila pogosto uporabljajo z namenom povečanja moči in vzdržljivosti, izboljšanja učinkovitosti vadbe, hitrejšega doseganja športnih ciljev in povečanja sposobnosti prenašanja intenzivnejših treningov. Nekateri jih uporabljajo tudi za pripravo telesa na vadbo, zmanjšanje tveganja za poškodbe med treningom in hitrejše okrevanje oziroma regeneracijo po telesni aktivnosti (National Institutes of Health, Office of Dietary Supplements, 2024). Uporaba prehranskih dopolnil je med športniki precej pogosta, vendar je pomembno vedeti, da imajo le-ta med vsemi dejavniki, ki določajo športno uspešnost, majhno vlogo. Ker uporaba prehranskih dopolnil izpostavlja tveganje za zaužitje prepovedanih snovi (ki bi pokazale pozitiven doping test), bi morala biti analiza prednosti in slabosti del vsake razprave o uporabi prehranskih dopolnil. Delo z vrhunskimi športniki vključuje sodelovanje v visokozmogljivi kulturi, kjer se uspešnost meri z rezultati in kjer šteje vsaka majhna izboljšava. Če osnovne etične smernice glede prehranskih dopolnil in dopinga niso jasno sporočene, se lahko športniki počutijo spodbujene k sprejemanju tveganih odločitev, da bi dali prednost uspešnosti. Potreben je pogovor o medicinskih, fizioloških, kulturnih in etičnih vprašanjih, da se zagotovi, da ima športnik informacije, potrebne za premišljeno odločitev. ( Garthe in Maughan, 2018). Prehranska dopolnila za izboljšanje zmogljivosti redno uporabljajo tekmovalni športniki in tisti, ki  se vsakodnevno ukvarjajo s športom. Howard (2025) je za Harvard Health Publishing zapisal, da raziskave kažejo, da 75 % študentskih športnikov in skoraj 100 % bodybuilderjev uporablja vsaj en izdelek, ki naj bi izboljšal zmogljivost.
Skratka, uporaba prehranskih dopolnil je med športniki precej pogosta in popularna, saj imajo veliko pozitivnih učinkov, vendar mnogo uporabnikov ni dovolj izobraženih o dejanski sestavi in morebitnih slabostih določenih dopolnil. Veliko športnikov je tudi pod vplivom oglaševanja, družbe, trenerjev in/ ali zdravstvenih delavcev prepričanih, da je zanje uporaba prehranskih dopolnil potrebna ali celo nujna za doseganje pričakovanih rezultatov. Obstaja več razlogov za odločitev športnika za uporabo prehranskih dopolnil. Najprej je potreben razvoj strategij za odgovorno in varno  uporabo prehranskih dopolnil. Razumevanje njihovega vpliva in učinkov prispeva k zmanjšanju tveganja za prekomerno in škodljivo uporabo prehranskih dopolnil ter k ločitvi športne hrane in medicinskih dopolnil (ki se uporabljajo za zdravljenje kliničnih težav) od uporabe ergogenih dopolnil, ki so namenjena predvsem izboljšanju zmogljivosti. Za vsako kategorijo dopolnil lahko obstaja več različnih motivacijskih dejavnikov; hrana in dopolnila, ki vsebujejo esencialna hranila (npr. vitamine), se uporabljajo predvsem iz zdravstvenih razlogov, pri čemer so učinki na zmogljivost manjšega pomena v primerjavi z boljšim zdravjem, medtem ko se ergogeni pripomočki uporabljajo z namenom maksimiziranja zmogljivosti. Poleg tega lahko trenerji spodbujajo pristop k prehranski izobrazbi, ki temelji na hrani, saj literatura kaže, da lahko večina športnikov pokrije svoje potrebe po hranilih z raznoliko prehrano, če je vnos energije zmeren do visok (Garthe in Maughan, 2018).

 

NARAVNA PREHRANSKA DOPOLNILA

Naravna prehranska dopolnila so prehranska dopolnila z rastlinskimi dodatki oziroma živila z zgoščenimi viri botaničnih pripravkov, katerih namen je dopolnitev običajne prehrane (Klemenčič, 2017). Lahko so v obliki rastlinskih izvlečkov (kurkuma, ingver, ašvaganda,…), zeliščnih pripravkov, mineralov ali elektrolitov (magnezij, natrij) iz naravnih virov. Naravna prehranska dopolnila so lahko tudi nekatera funkcionalna živila, kot so morske alge, rastlinska vlakna, semena (chia semena), naravno alkalizirajoče sadje, ​​jagodičevje in naravni sokovi (Garthe in Maughan, 2018).

Najpogosteje uporabljena naravna prehranska dopolnila so antioksidanti (vitamin C- v citrusih, peteršilju, vitamin E- v solati, zelju), sok rdeče pese, aminokislina arginin (v oreščkih in živalskih izdelkih), kurkuma, ingver, kofein, ašvaganda, ginseng,… (National Institutes of Health, Office of Dietary Supplements, 2024). Vsako navedeno prehransko dopolnilo ima za športnike določen pomen in učinek ob vnosu v telo. Vsaka vadba poveča porabo kisika v telesu in povzroči oksidativni stres, kar vodi do nastajanja reaktivnih kisikovih in dušikovih spojin (tj. prostih radikalov) ter nastajanja več oksidiranih molekul v različnih tkivih, vključno z mišicami. Teoretično bi lahko prosti radikali poslabšali vadbeno zmogljivost, saj bi ovirali sposobnost mišic za proizvodnjo sile, s čimer bi pospešili poškodbe mišic in utrujenost ter povzročili vnetje in bolečino. Prehranska dopolnila, ki vsebujejo antioksidante, kot sta vitamina C in E ter koencim Q10 (CoQ10), bi lahko zmanjšala nastajanje teh prostih radikalov, s čimer bi zmanjšala poškodbe in utrujenost skeletnih mišic ter spodbudila okrevanje (National Institutes of Health, Office of Dietary Supplements, 2024).

Sok rdeče pese je eden najbogatejših virov anorganskega nitrata v hrani, ki lahko izboljša vadbo in športno zmogljivost, predvsem s pretvorbo v dušikov oksid v telesu. Dušikova kislina, ki se pri tem tvori, poveča pretok krvi, razširitev žil v mišicah ter dovajanje kisika in hranil v skeletne mišice in zato zmanjša potrebe po energiji.  Podobno deluje tudi aminokislina arginin, vendar tudi odstranjuje odpadne produkte, povezane z mišično utrujenostjo (laktat in amonijak) (National Institutes of Health, Office of Dietary Supplements, 2024).

Ingver in kurkuma kot prehranski dopolnili delujeta protivnetno, lahko lajšata bolečine, povezane z artritisom in podpirata delovanje imunskega sistema, vendar so študije omejene. Kot vsako prehransko dopolnilo zaužito v prevelikih količinah lahko tudi ingver in kurkuma povzročita neželene stranske učinke ali interakcije z zdravili, zato je za jemanje potreben posvet z zdravstvenim delavcem (Ajmera, 2026).

Kofein, ki ga naravno najdemo v čaju, kavi in kakavovih strokih, lahko stimulira centralni živčni sistem, mišice in druge organe, kot je srce, tako da se veže na adenozinske receptorje na celicah, s čimer blokira aktivnost adenozina, nevromodulatorja s sedativnimi lastnostmi, in s tem poveča vzburjenost, energijo, zmanjšuje utrujenost, zaznano bolečino in napor.

Ginseng je rastlina, ki se že tisočletja uporablja v kitajski, korejski, japonski in ruski medicini in se počasi uveljavlja drugje po svetu. Uporablja se za krepitev vzdržljivosti in vitalnosti, krepi imunski sistem in zmanjšuje utrujenost. (National Institutes of Health, Office of Dietary Supplements, 2024)

Ašvaganda je rastlina, ki nas sprošča, dviguje nivo energije, spodbuja spomin in koncentracijo. Ščiti pred stresom, anksioznostjo, znižuje previsok krvni tlak. (Špehar, 2025)

Med ljudmi velja splošno prepričanje, da pojem »naravno« pomeni bolj zdravo, okusno, manj škodljivo, okolju prijazno itd. Oznaka »naravno« na živilih in prehranskih dopolnilih nas prepričuje, da bo imela uporaba določenega izdelka na naše zdravje in telo pozitivne učinke. Porabniki pogosto menijo, da naravno pomeni varno ter da taka prehranska dopolnila vsebujejo več pomembnih in koristnih snovi (Klemenčič, 2017).

Naravna prehranska dopolnila imajo dokazano boljšo absorpcijo, saj vsebujejo hranila v obliki, ki jo telo lažje prepozna in izkoristi. Če uporabljamo zeliščne oziroma rastlinske pripravke, za katere smo sami prepričani, da so 100% naravni, je to prav tako velika prednost, saj v telo ne vnašamo umetnih snovi, barvil, arom, konzervansov. Sem spadajo npr. sok rdeče pese, pomarančni ali limonin sok (za C vitamin), ašvaganda, kurkuma, ingver ipd. naravna prehranska dopolnila imajo sinergijski učinek, kar pomeni, da hranila iz naravnih virov pogosto delujejo skupaj, kar poveča učinkovitost (Naravna dopolnila, 2025).

Pri proizvajalcih naravnih prehranskih dopolnil pa ne moremo vedno reči, da so le ta popolnoma varna in zdrava. Ker so prehranska dopolnila razvrščena kot podkategorija živil, proizvajalcem ni treba predložiti dokazov o varnosti in učinkovitosti izdelkov. Medtem ko za zdravila veljajo strogi farmacevtski predpisi, ki temeljijo na pridobitvi dovoljenja za promet pred začetkom prodaje in nadzoru končnega izdelka, proizvajalcem in distributerjem prehranskih dopolnil pred trženjem teh izdelkov ni treba pridobiti posebnih dovoljenj. To predstavlja znatno tveganje za zdravje javnosti, saj so bili v povezavi z nekaterimi prehranskimi dopolnili, ki so trenutno na trgu, zabeleženi resni neželeni učinki (Garthe in Maughan, 2018).

Uporaba izdelkov rastlinskega izvora v razvitem svetu vse bolj narašča. K temu veliko prispeva množično oglaševanje teh izdelkov in razpoložljivost informacij na svetovnem spletu. Mnogo ljudi ima tudi željo po naravnem življenjskem slogu in po tvornem vključevanju v zdravljenje ter v holističnem pojmovanju zdravja in bolezni (vera v pomembnost celovitosti telesa, razuma in duha pri ohranjanju zdravja). Številni primeri kažejo, da tudi izdelki rastlinskega izvora prinašajo tveganja. Za mnoge rastline, ki so stoletja veljale za varne, v zadnjih desetletjih odkrivajo neželene učinke, npr. toksičnost rastlin s pirolizidinskimi alkaloidi (lapuh, repuh, gabez, vrednik) za jetra, toksičnost za ledvica, kancerogenost. V zadnjih desetletjih se je povečalo zavedanje o tveganju medsebojnega delovanja izdelkov rastlinskega izvora s sinteznimi zdravili, npr. pri šentjanževki, česnu, ginku, ginsengu. Posebej pomembna pa so tveganja, povezana z neustrezno kakovostjo. Že večkrat so pri izdelkih rastlinskega izvora ugotovili vsebnost strupenih rastlin, do katere je prišlo zaradi nepravilne identifikacije uporabljenih rastlin. Pogosto izdelki rastlinskega izvora vsebujejo težke kovine, pesticide, mikroorganizme ter dodatke ponarejenih sintetičnih sestavin. Pri izdelkih z eteričnimi olji so pogoste alergijske reakcije. Do neželenih učinkov izdelkov rastlinskega izvora ali naravnih prehranskih dopolnil lahko pride tudi zaradi napačne uporabe, prevelikega odmerjanja in neupoštevanja potrebnih opozoril in previdnostnih ukrepov. Vsem tem tveganjem se je v veliki meri mogoče izogniti z zagotavljanjem kakovosti izdelkov in verodostojnimi informacijami o izdelku (JAZMP, 2021).

Naravna prehranska dopolnila so lahko odličen način za podporo zdravju, če jih izbiramo premišljeno in v skladu s svojimi potrebami. Ključnega pomena je kakovost sestavin, preverjeni viri in ustrezno odmerjanje. Pred odločitvijo za nakup in uporabo izdelkov je pomembno, da se preuči sestavo izdelka in posvetuje z nutricionistom ali zdravnikom (Naravna dopolnila, 2025).

 

SINTETIČNA PREHRANSKA DOPOLNILA

Sintetična prehranska dopolnila so s kemičnimi postopki izdelana v laboratoriju in posnemajo naravne vitamine in minerale. Industrijska proizvodnja sintetičnih prehranskih dopolnil pogosto omogoča večje odmerke ob nižjih proizvodnih stroških, zato so široko dostopna. Sintetična dopolnila so lahko manj biološko razpoložljiva, kar pomeni, da jih telo težje absorbira in uporabi. To lahko vodi do manjše učinkovitosti pri doseganju želenih rezultatov.

Najpogosteje uporabljena sintetična prehranska dopolnila pri športnikih so elektroliti (natrij, kalij, kalcij, magnezij), vitamini (C, D, E,…), železo, cink, aminokisline (beta alanin, arginin, betain, beta-hidroksi-beta-metilbutirat (HMB), levcin, izolevcin, valin, glutamin), kreatin, proteinski pripravki (proteinske ploščice, praški,…), energijski geli, predvadbeni pripravki, hidratacijske raztopine (izotonik) in še mnogo drugih (National Institutes of Health, Office of Dietary Supplements, 2024).

Elektroliti so za vsakega posameznika, še posebej pa v športu, izrednega pomena, saj so bistveni za številne biološke procese v našem telesu. Elektroliti so esencialni minerali, ki imajo ključno vlogo pri ohranjanju ravnovesja tekočin v telesu, pravilnem delovanju živčnega sistema, kontrakciji mišic ter uravnavanju krvnega tlaka in pH-vrednosti. Elektroliti, kot so natrij, kalij, kalcij, magnezij, klorid in bikarbonat, so ključni za telesne biokemijske procese, saj omogočajo prenos električnih impulzov med celicami in imajo pomembne metabolne funkcije. Natrij je temeljnega pomena za vzdrževanje ravnovesja tekočin v telesu, skrbi za normalno delovanje mišic in živcev ter pomaga uravnavati krvni tlak. Kalij podpira zdravo delovanje srca in mišic ter omogoča prenos živčnih signalov. Kalcij je nepogrešljiv za močne kosti in zobe, prav tako pa sodeluje pri strjevanju krvi in podpira delovanje mišic ter živčnega sistema. Magnezij ima pomembno vlogo v številnih procesih v telesu, vključno z uravnavanjem krvnega sladkorja in krvnega tlaka ter delovanjem mišic in živcev. Skrb za zadosten vnos vseh teh mineralov podpira širok spekter telesnih funkcij. Po športnih aktivnostih je pomembno v telo vnesti zadosti elektrolitov, saj se z znojenjem dehidriramo in smo dovzetni za izgubljanje elektrolitov (Martinc, 2024).

Železo je esencialen mineral in strukturna sestavina hemoglobina – beljakovine v eritrocitih, ki prenašajo kisik iz pljuč v tkiva – ter mioglobina, beljakovine v mišicah, ki jim zagotavlja kisik. Pomanjkanje železa poslabša sposobnost prenosa kisika in delovanje mišic ter omejuje zmožnost telesne vadbe in aktivnosti. Med škodljive posledice spadajo utrujenost in letargija, zmanjšana aerobna zmogljivost ter slabši rezultati pri zmogljivostnih preizkusih.

Uravnotežen vnos in izguba železa sta pomembna dejavnika za športnike, ki morajo biti pozorni na oba vidika. Najstnice in ženske v obdobju pred menopavzo so bolj izpostavljene tveganju za nezadosten vnos železa s prehrano v primerjavi z moškimi, saj zaradi menstruacije izgubljajo znatne količine železa, hkrati pa morda ne zaužijejo dovolj živil, bogatih z železom.

Za naše telo so zelo pomembne aminokisline. Nekatere človek proizvaja sam, nekatere pa moramo zaužiti s hrano oziroma (v primeru pomanjkanja ali želje po boljših športnih rezultatih) v obliki prehranskih dopolnil. Primer je beta alanin, ki določa hitrost sinteze karnozina – dipeptida iz histidina in beta-alanina – v skeletnih mišicah. Karnozin pomaga blažiti spremembe pH-vrednosti v mišicah, do katerih prihaja zaradi anaerobne glikolize; ta zagotavlja energijo med visoko intenzivno vadbo, vendar vodi do kopičenja vodikovih ionov, ko se mlečna kislina nabira in disociira v laktat, kar povzroča zmanjšanje sile in utrujenost- značilna bolečina v mišicah v naslednjih dneh po vadbi (National Institutes of Health, Office of Dietary Supplements, 2024). Ostale aminokisline, kot so levcin, izolevcin, betain, arginin in glutamin prav tako pripomorejo k večji zmogljivosti mišic, manjši utrujenosti, spodbujajo sintezo beljakovin v mišicah in povečajo proizvodnjo energije, ko potreba po kisiku presega njegovo razpoložljivost (Howard, 2025).

Kreatin je eno najbolj temeljito raziskanih in najpogosteje uporabljanih prehranskih dopolnil za izboljšanje vadbene in športne zmogljivosti. Telo ga proizvaja samo, v majhnih količinah pa ga pridobimo tudi s hrano. Pomaga pri tvorbi ATP (adenozin trifosfat, tj. primarna molekularna enota za energijo) in tako mišicam zagotavlja moč, zlasti za kratkotrajne telesne napore, ter stimulira sintezo beljakovin.

Sintetična prehranska dopolnila imajo veliko zgoraj navedenih pozitivnih učinkov, so dokazano učinkovita, če se jih jemlje v primernih količinah, predpisanih s strani zdravstvenih delavcev ali farmacevtov. Kot vsa prehranska dopolnila imajo lahko tudi prehranska dopolnila, ki se uporabljajo za izboljšanje vadbe in športne zmogljivosti, neželene učinke in lahko vplivajo na zdravila na recept in brez recepta. V nekaterih primerih so aktivne sestavine botaničnih ali drugih sestavin neznane ali strokovno neopredeljene. Poleg tega mnogi taki izdelki vsebujejo več sestavin, ki niso bile ustrezno preizkušene v kombinaciji druga z drugo. Ljudje, ki jih zanima jemanje prehranskih dopolnil za izboljšanje vadbe in športne zmogljivosti, se morajo o uporabi teh izdelkov pogovoriti s svojim zdravstvenim delavcem (National Institutes of Health, Office of Dietary Supplements, 2024). Ker so sintetična dopolnila pogosto zasnovana, da vsebujejo zelo visoke ravni posameznih vitaminov in mineralov, obstaja tveganje za predoziranje, vendar po drugi strani z natančnimi odmerki in znanimi vsebnostmi vitaminov, mineralov in ostalih standardiziranih sestavin lažje predvidimo rezultate kot pri naravnih prehranskih dopolnilih. Neželeni stranski učinki sintetičnih dopolnil so lahko preobremenitev ledvic in jeter, manjša kostna gostota, glavobol, omotica, slabost (Okorn, 2024).

Vsebujejo lahko neželene in nepotrebne dodatke ali polnila (rafiniran sladkor, gluten, derivate premoga, katrana ipd.), ki jih v naravnih izdelkih ni. Neželeni dodatki povzročajo neravnovesje hranil in škodujejo našemu telesu. Praviloma so sintetična dopolnila cenejša od ekoloških prehranskih dopolnil, in sicer so kot hitra prehrana v svetu prehrane: priročna, vendar daleč od polnovrednih dobrot pravih hranil (Okorn, 2024).

Previdnost pri uporabi elektrolitov je nujna, še posebej pri starejših in bolnikih s kroničnimi boleznimi. Pretirano nadomeščanje elektrolitov, zlasti brez nadzora, lahko privede do hipernatremije, to je previsoke ravni natrija, hiperkalemije, to je previsoke ravni kalija, ali hiperkalciemije oziroma previsoke ravni kalcija, kar lahko povzroči resne zdravstvene težave, vključno z motnjami srčnega ritma, visokim krvnim tlakom, ledvičnimi kamni in celo srčnim zastojem (Martinc, 2024).

Različne študije so pokazale, da so energijski geli, energijske ploščice in športni napitki enako hitri in učinkoviti pri oskrbi mišic z ogljikovimi hidrati. Zato lahko vsakdo izbira oziroma kombinira izdelke glede na lastne želje in praktičnost uporabe. Le pri izbiri ploščic z razmeroma visoko vsebnostjo beljakovin, maščob in/ali vlaknin lahko pride do nekoliko počasnejše oskrbe mišic z energijo (in občutka polnosti v želodcu). V določenih situacijah je to lahko zaželeno, v drugih pa lahko povzroči težave z želodcem ali črevesjem (Redegeld, 2024).

Ljudje izbirajo prehranska dopolnila glede na zaznano učinkovitost in varnost ter ceno in dostopnost. Večina naravnih prehranskih dopolnil (vitamini, minerali, sok rdeče pese itd.) nimajo znanih pomislekov glede varnosti. Študije so pokazale, da večina prehranskih dopolnil, zaužita v primernih količinah, nima negativnih učinkov ali pa so tej zelo blagi (National Institutes of Health, Office of Dietary Supplements, 2024). Na izbiro vsekakor vedno bolj vplivajo socialna in družbena omrežja, ki z nenehnim izpostavljanjem pretiranih »lepotnih standardov« in potrošništvom prepričujejo uporabnike za nakup neskončno izdelkov za lepše in bolj zdravo telo. Velik vpliv imajo tudi trenerji in zdravstveni strokovnjaki ali nutricionisti, ki skrbijo za zdravje športnikov in spodbujajo, da se posamezniki izobražujejo glede prehrane in uporabe različnih izdelkov za izboljšanje zmogljivosti torej prehranskih dopolnil.

 

RAZISKAVA ODNOSA ŠPORTNIKOV DO NARAVNIH IN SINTETIČNIH PREHRANSKIH DOPOLNIL

Za namen raziskave odnosa športnikov do naravnih in sintetičnih prehranskih dopolnil je bila konec leta 2025 izvedena anketa, v kateri je sodelovalo 91 ljudi (55 moških – 60% in 36 žensk – 40%), ki so športno aktivni. Namen raziskave je bil ugotoviti:

• pogostost uporabe prehranskih dopolnil med športniki,
• kakšno mnenje imajo športniki o naravnih in sintetičnih prehranskih dopolnilih,
• katera so najpogosteje uporabljena in kaj vpliva na njihovo izbiro,
• ali športniki dojemajo naravna dopolnila kot varnejša od sintetičnih.

Narejen je bil anketni vprašalnik s 17 vprašanji. 4 anketiranci so bili stari manj kot 15 let, 8 jih je bilo starih 15 do 16 let, 21 starih 17 do 18 let, 25 starih 19 do 20 let, 26 starih 20 do 25 let in 7 starejših od 25 let. Najpogostejši šport, s katerim  se anketiranci ukvarjajo, je bil tek, in sicer ga je izbralo 31% vprašanih. 30% je odgovorilo, da hodijo v fitnes, pogosti odgovori pa so bili še pohodništvo, košarka, nogomet, tenis, odbojka, kolesarstvo idr. Na vprašanje o času ukvarjanja s športom je 46% odgovorilo, da se z izbranim športom ukvarja 1 do 5 let, 26% več kot 10 let, 24% 5 do 10 let in 2% 1 leto. Večina (62%) je športno aktivnih 2 do 4-krat na teden, 27% 5 do 7-krat na teden in ostali 1x na teden. Raven svojega ukvarjanja s športom je 78% anketirancev označilo kot rekreativno.

Naslednji del ankete je zavzemal prehranska dopolnila in 66% vprašanih je odgovorilo, da uporablja prehranska dopolnila in 31%, da jih ne uporablja, vendar se je pri naslednjem vprašanju izkazalo, da morda nekateri niso popolnoma seznanjeni, kaj spada pod prehranska dopolnila. Naslednje vprašanje se je nanašalo na vrsto uporabljenih prehranskih dopolnil, kjer je po danem naboru izdelkov samo še 22% odgovorilo, da jih ne uporablja. Pri vprašanju »Katera prehranska dopolnila uporabljate?« je bilo možnih več odgovorov in najpogosteje uporabljena prehranska dopolnila so bila vitamini, minerali, železo, kreatin, proteinski pripravki, energijski geli in aminokisline. Manj uporabljena so bila nekatera naravna prehranska dopolnila, kot so ingver, ašvaganda in kurkuma, verjetno zaradi manjše prepoznavnosti. Največ vprašanih prehranska dopolnila uporablja občasno, večkrat tedensko ali vsak dan, nekateri pa redko ali nikoli. Pri vprašanju »Kdo vam je priporočil uporabo prehranskih dopolnil?« je največ anketirancev označilo samostojno odločitev (57%), ostale pa so prepričali trenerji, zdravniki, prijatelji in socialna omrežja.

Sledila so vprašanja o odnosu do naravnih prehranskih dopolnil, kjer je večina odgovorila, da jih dojema kot varnejša od sintetičnih, da jim bolj zaupa in jim dajejo prednost pri izbiri. Pri naslednjih vprašanjih pa se je izkazalo, da ljudje nimajo dovolj znanja o učinkovitosti in pomoči pri regeneraciji naravnih v primerjavi s sintetičnimi prehranskimi dopolnili.

Prav tako večina ni vedela, ali sintetična prehranska dopolnila delujejo hitreje, so učinkovitejša in ali imajo bolj preverjeno sestavo. Anketiranci so odgovorili, da jih ne priporočajo drugim in da jih ne uporabljajo redno, vendar pa jim zaupajo. Pri vprašanju, katera dopolnila so bolj učinkovita pa je 42% odgovorilo pravilno – odvisno, za kaj jih uporabljamo. Za varnejša pa je 49% vprašanih označilo naravna. Pogosteje pa so v uporabi sintetična dopolnila. Najpomembnejši dejavnik pri izbiri prehranskega dopolnila je bil za veliko večino (82%) učinkovitost, varnost je bila s 57% na drugem mestu, sledili pa so cena, priporočilo strokovnjaka, naravna sestava in dostopnost.

Anketa se je zaključila še z odprtim vprašanjem, kjer so anketiranci lahko zapisali njihove razloge za uporabo prehranskih dopolnil in kaj jih je prepričalo. Najpogostejši razlogi so bili uporaba za regeneracijo, večjo vzdržljivost, boljši »performance«, magnezij proti krčem, pomanjkanje železa v telesu, zaradi želje po rezultatih v fitnesu, želja po spremembi, primanjkovanje v redni prehrani, proti utrujenosti in izčrpanosti. Prepričali so jih nasveti zdravnikov, forumi in socialna omrežja, varnost, dostopnost in cena ter boljše počutje ob in po uporabi.

 

UGOTOVITVE IN ZAKLJUČEK

Naravna in sintetična prehranska dopolnila imajo na športnike ob natančnem odmerjanju in upoštevanih potrebah posameznika praviloma pozitivne učinke. Prehranska dopolnila kot živila, ki dopolnjujejo običajno prehrano, niso nujna za zdravje oziroma vnos potrebnih in esencialnih snovi v telo (to se namreč pri uravnoteženi prehrani pri večini doseže že samo z rednimi in pestrimi obroki). So pa mnogokrat pomoč pri izboljšanju športnega nastopa s povečanjem ravni energije in spodbujanjem mišic ali pa nadomeščanju pomanjkanja določenih ključnih snovi za nemoteno delovanje človeškega telesa oziroma presnovnih procesov. Glede uporabe prehranskih dopolnil med športniki je bilo narejeno že mnogo raziskav in študij po celem svetu. V raziskavi, ki so jo opravili Anna Broniecka et al. (2025), so ocenili uporabo prehranskih dopolnil med poljskimi športniki ob upoštevanju njihove tekmovalne ravni in spola. Med viri priporočil za uporabo prehranskih dopolnil so bili najpogosteje navedeni internet oziroma družbena omrežja (38,7 %), trenerji (26,9 %), prijatelji oziroma starši (27,3 %) in dietetiki (17,6 %). Med poklicnimi športniki so bili glavni viri nasvetov trenerji (36,8 %) ter internet oziroma družbena omrežja (35,3 %), medtem ko se je na dietetike oziroma nutricioniste zanašalo le 19,8 % športnikov. Nasprotno pa so rekreativni športniki informacije iskali predvsem na internetu oziroma družbenih omrežjih (50,9 %). Raziskava je pokazala, da je znanje omenjenih športnikov glede uporabe in učinkovitosti prehranskih dopolnil omejeno in da bi morali glede na tveganja, povezana s križno kontaminacijo zdravil in prehranskih dopolnil, povečati ozaveščenost športnikov o protidopinšk ih predpisih in možnostih certificiranih prehranskih dopolnil (Broniecka et al., 2025).Po raziskavi študentov farmacije in medicine iz Bosne in Hercegovine (Elma Omeragić et. al, 2015) je prehranska dopolnila uporabljalo 34,5% v raziskavi udeleženih športnikov, kar je dokaj majhna vrednost, za katero naj bi bil razlog, da so bili anketiranci neiskreni zaradi morebitnih sumov dopinga, saj je bilo vprašanje, če so zaužili prehranska dopolnila v zadnjih 7 dneh. V naslednji raziskavi so Dikić,, Suzić, in Radivojević (2010) ugotovili, da je med leti 2005 in 2008 62,2% športnikov, udeleženih na nacionalnih in mednarodnih tekmovanjih v Srbiji uživalo prehranska dopolnila. Še ena raziskava v Singapurju je potrdila še večji odstotek analiziranih športnikov, ki so uporabljali prehranska dopolnila, in sicer 76,8% (Tian et. al, 2009).

Na Poljskem je v raziskavi Anne Broniecke et al. (2025) sodelovalo 659 poljskih športnikov (309 žensk in 350 moških) iz različnih športnih panog, ki so zastopali tako profesionalno (57,7 %) kot neprofesionalno (42,3 %) raven. Za oceno uživanja prehranskih dopolnil, virov informacij o dopolnilih ter poznavanja protidopinških pravil in programov certificiranja dopolnil je bil uporabljen spletni vprašalnik. Za ugotavljanje razlik med profesionalnimi in neprofesionalnimi športniki ter med udeleženkami in udeleženci so bile izvedene statistične analize. Raziskava je pokazala, da kar 91,1% (600 od 659) udeležencev raziskave uporablja prehranska dopolnila. Najpogosteje uporabljena prehranska dopolnila so bila energijski geli, vitamin C (predvsem med profesionalnimi športniki) in vitamin D, proteinske ploščice, elektroliti, kofein, antioksidanti, kreatin in železo.

Izsledki naše raziskave dopolnjujejo predstavljene ugotovitve drugih raziskovalcev in kažejo, da je uporaba prehranskih dopolnil med športno aktivnimi posamezniki razširjena, vendar ni vedno povezana z zadostnim poznavanjem izdelkov. Čeprav je 66 % anketirancev sprva navedlo, da uporablja prehranska dopolnila, je pri vprašanju, v katerem so bili navedeni konkretni primeri dopolnil, le 22 % sodelujočih odgovorilo, da jih ne uporablja. Takšna razlika nakazuje, da del športnikov posameznih izdelkov, na primer vitaminov, mineralov, železa, proteinskih pripravkov ali energijskih gelov, ne prepoznava vedno kot prehranska dopolnila. Raziskava je pokazala tudi, da športniki naravna dopolnila pogosto dojemajo kot varnejša in jim bolj zaupajo, hkrati pa številni niso znali zanesljivo presoditi, ali so naravna ali sintetična dopolnila učinkovitejša, hitreje delujoča oziroma kakovostneje preverjena. Le 42 % anketirancev je ustrezno ocenilo, da je učinkovitost odvisna predvsem od namena uporabe, vrste dopolnila, odmerka in potreb posameznika.

Za stroko je posebej pomembna ugotovitev, da se pri športnikih pojavlja razkorak med zaznano varnostjo izdelka in dejanskim znanjem o njegovi sestavi, učinkih ter možnih tveganjih. Oznaka »naravno« sama po sebi ne zagotavlja varnosti, enako pa tudi sintetični izvor ne pomeni, da je izdelek nujno manj kakovosten ali manj primeren. Strokovna presoja mora zato temeljiti na dokazih o učinkovitosti, kakovosti izdelka, primernosti odmerka, zdravstvenem stanju športnika, njegovi običajni prehrani, obsegu in intenzivnosti treninga ter morebitnih interakcijah z zdravili. Rezultati opozarjajo, da je poenostavljeno deljenje prehranskih dopolnil na »varna naravna« in »manj varna sintetična« za strokovno obravnavo neustrezno. Pomembnejša so vprašanja, ali posameznik dopolnilo dejansko potrebuje, ali je izbrani izdelek preverjen in ali njegova uporaba poteka pod ustreznim strokovnim nadzorom.

Ugotovitve imajo neposredno uporabno vrednost za športne nutricioniste, dietetike, zdravnike, farmacevte, trenerje, kineziologe in druge strokovnjake, ki sodelujejo s športniki. Ker je bila učinkovitost najpomembnejši dejavnik izbire za 82 % anketirancev, varnost pa za 57 %, bi morali strokovnjaki športnikom pomagati razumeti, da se želena učinkovitost lahko presoja šele po opredelitvi konkretnega cilja uporabe. Pred priporočilom dopolnila je smiselno preveriti prehranske navade, morebitna dokazana pomanjkanja hranil, zdravstvene posebnosti, sočasno jemanje zdravil in značilnosti športne aktivnosti. Pri tekmovalnih športnikih je treba dodatno preveriti tveganje kontaminacije s prepovedanimi snovmi ter jih usmerjati k izdelkom z ustreznim neodvisnim preverjanjem oziroma certificiranjem. Tak sistematičen pristop lahko zmanjša nepotrebno uporabo, napačno odmerjanje in tveganje, da bi športnik dopolnilo uporabljal kot nadomestilo za uravnoteženo prehrano.

Članek je zanimiv predvsem za strokovnjake s področja športa, prehrane in zdravstva, saj ponuja vpogled v dejanske navade, prepričanja in negotovosti športno aktivnih posameznikov. Koristen je lahko tudi za trenerje in vodstva športnih klubov, ki pogosto predstavljajo pomemben vir priporočil ter lahko pomembno vplivajo na kulturo uporabe prehranskih dopolnil. Prav tako je vsebina relevantna za farmacevte in prodajalce specializiranih izdelkov, ki so v neposrednem stiku z uporabniki, za učitelje športne vzgoje in izvajalce zdravstvene vzgoje ter za starše mladih športnikov. Članek je namenjen tudi rekreativnim in tekmovalnim športnikom, saj jim omogoča kritičnejše razumevanje razlik med posameznimi skupinami dopolnil. Ugotovitve so lahko zanimive še za proizvajalce, distributerje, regulatorne organe in oblikovalce javnozdravstvenih priporočil, ker opozarjajo na potrebo po jasnejšem označevanju, odgovornem oglaševanju in bolj dostopnih strokovnih informacijah.

Na podlagi ugotovitev raziskave predlagamo več izboljšav. Najprej bi bilo treba okrepiti sistematično izobraževanje športnikov o tem, kaj prehranska dopolnila sploh so, kdaj je njihova uporaba smiselna in kako se presoja kakovost posameznega izdelka. Izobraževanja bi morala vključevati razumevanje deklaracij, razlikovanje med znanstveno podprtimi in oglaševalskimi trditvami, poznavanje ustreznih odmerkov, možnih neželenih učinkov ter interakcij z zdravili. Poseben poudarek je potreben pri mladih in rekreativnih športnikih, ki informacije pogosto pridobivajo na družbenih omrežjih. Športne organizacije bi lahko uvedle kratke standardizirane postopke svetovanja pred začetkom uporabe dopolnil, na primer vprašalnik o prehrani in zdravju, posvet z usposobljenim strokovnjakom ter evidenco uporabljenih izdelkov. Pomembno je tudi, da trenerji ne priporočajo dopolnil zgolj na podlagi osebnih izkušenj ali promocijskih vsebin, temveč športnika po potrebi usmerijo k dietetiku, zdravniku ali farmacevtu.

Izboljšati bi bilo treba tudi način strokovnega komuniciranja. Namesto splošnih sporočil, da so prehranska dopolnila dobra ali slaba, je treba športnikom pojasniti, da so koristi in tveganja odvisni od konkretne snovi, odmerka, trajanja uporabe in posameznikovih potreb. Smiselna bi bila priprava preglednih, nekomercialnih smernic za najpogosteje uporabljena dopolnila, kot so vitamini in minerali, kreatin, proteinski pripravki, elektroliti, kofein ter energijski geli. Takšna gradiva bi morala jasno navesti, pri katerih ciljih obstajajo dokazi o koristnosti, kdaj dopolnilo ni potrebno in v katerih primerih je potreben zdravstveni nadzor. Koristno bi bilo vzpostaviti tudi lažje dostopen sistem poročanja o neželenih učinkih in sumljivih izdelkih ter športnike seznaniti z možnostmi preverjanja kakovosti. Ker je 57 % sodelujočih navedlo, da je bila odločitev za uporabo dopolnil samostojna, morajo biti verodostojne informacije dostopne tudi zunaj neposrednega stika s strokovnjakom.

Pri razlagi rezultatov je treba upoštevati omejitve izvedene raziskave. V vzorcu je sodelovalo 91 športno aktivnih oseb, od katerih se jih je 78 % s športom ukvarjalo rekreativno, zato ugotovitev ni mogoče neposredno posplošiti na vse profesionalne športnike ali na posamezne športne panoge. Podatki temeljijo na samooceni anketirancev, zato so lahko prisotne nenatančnosti pri navajanju uporabe, pogostosti in razlogov za jemanje dopolnil. Raziskava prav tako ni preverjala dejanske sestave uporabljenih izdelkov, odmerkov, trajanja uporabe, zdravstvenega stanja posameznikov ali laboratorijsko potrjenih prehranskih pomanjkanj. Kljub temu rezultati zanesljivo opozarjajo na pomembno področje za stroko: športniki dopolnila pogosto uporabljajo, pri odločanju pa sočasno združujejo osebne izkušnje, priporočila okolja, zaznano varnost in nepopolno strokovno znanje.

V nadaljnjih raziskavah bi bilo smiselno vključiti večji in bolj reprezentativen vzorec ter rezultate primerjati glede na spol, starost, športno panogo, tekmovalno raven, pogostost treninga in trajanje ukvarjanja s športom. Posebej koristna bi bila primerjava med rekreativnimi, tekmovalnimi in vrhunskimi športniki ter med individualnimi in ekipnimi športi. Prihodnje raziskave naj natančneje preverijo, katera konkretna dopolnila športniki uporabljajo, v kakšnih odmerkih, kako dolgo in iz katerih virov jih kupujejo. Smiselno bi bilo uporabiti standardiziran preizkus znanja, podatke o prehrani in zdravstvenem stanju ter po možnosti vključiti laboratorijske kazalnike pomanjkanja posameznih hranil. K anketi bi bilo koristno dodati poglobljene intervjuje s športniki, trenerji, nutricionisti, zdravniki in farmacevti, saj bi tako bolje pojasnili razloge za zaupanje naravnim ali sintetičnim izdelkom. Pomembno raziskovalno področje je tudi vpliv družbenih omrežij, oglaševanja in spletnih vplivnežev na nakupne odločitve ter preverjanje, ali ciljno usmerjeno izobraževanje dejansko izboljša znanje in zmanjša tvegano uporabo.

Sklenemo lahko, da prehranska dopolnila v sodobnem športu predstavljajo razširjeno, vendar strokovno zahtevno področje. Njihova uporaba je lahko smiselna, kadar izhaja iz jasno opredeljene potrebe, temelji na verodostojnih dokazih in poteka ob ustreznem odmerjanju ter nadzoru. Najpomembnejši prispevek naše raziskave za stroko je opozorilo, da pogosta uporaba in visoko zaupanje v določene skupine dopolnil še ne pomenita tudi ustreznega znanja o njihovi učinkovitosti in varnosti. Naloga strokovnjakov zato ni zgolj priporočiti ali odsvetovati izdelek, temveč športnika usposobiti za informirano, kritično in odgovorno odločanje. Le s povezovanjem kakovostnega prehranskega svetovanja, zdravstvene presoje, športne stroke in preverjenih informacij je mogoče doseči, da prehranska dopolnila ostanejo dopolnilo uravnoteženi prehrani in premišljena podpora športniku, ne pa nekritična bližnjica do boljšega rezultata.

 

VIRI IN LITERATURA

Ajmera, R. (2026). Can Ginger and Turmeric Help Fight Pain and Sickness? Pridobljeno na: https://www.healthline.com/nutrition/turmeric-and-ginger [5. 2. 2026].

Blaznik, U. (2024). Prehranska dopolnila ne zdravijo in niso bližnjica do zdravja. Nacionalni inštitut za javno zdravje. Pridobljeno na: https://nijz.si/zivljenjski-slog/prehrana/prehranske-politike-in-ukrepi/prehranska-dopolnila-ne-zdravijo-in-niso-bliznjica-do-zdravja/    [26. 1. 2026].

Broniecka, A., Sarachman, A., Zagrodna, A. in Książek, A. (2025). Dietary supplement use and knowledge among athletes: prevalence, compliance with AIS classification, and awareness of certification programs. Wroclaw University of Health and Sport Sciences, Department of Biological Principles of Physical Activity, Faculty of Physical Education and Sports, Wroclaw, Poland.

Dikić, N., Suzić, J. in Radivojević, N. (2010). Upotreba suplemenata i lijekova u sportu: Šta sportisti zaista koriste? [The use of supplements and drugs in sport: What athletes actually use?]. Sportska medicina, 8, 1–9.

Garthe, I., Maughan, R. (2018). Athletes and Supplements: Prevalence and Perspectives, International Journal of Sport Nutrition and Exercise Metabolism, Volume 28: Issue 2, Page Range: 126–138. Human kinetics journals.

Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke –JAZMP (2021). Izdelki s sestavinami naravnega izvora. Ni vse varno, kar je naravno.

Klemenčič, N. (2017). Analiza trga naravnih prehranskih dopolnil v Sloveniji s poudarkom na liniji izdelkov »ALL IN A DAY« podjetja Sensilab. Magistrsko delo. Univerza v Ljubljani: Ekonomska fakulteta.

Howard , L., MD (2025), Harvard Health Publishing; Editorial Advisory Board Member. Pridobljeno na: https://www.health.harvard.edu/healthy-aging-and-longevity/can-supplements-boost-my-athletic-performance [29. 6. 2026].

Martinc, B. (2024), mag. farm., spec. klin. farm.. Gorenjske lekarne, 2024. Zakaj so za zdravje pomembni elektroliti? DELO. Pridobljeno na: https://www.delo.si/magazin/generacija-plus/zakaj-so-za-zdravje-pomembni-elektroliti  [26. 1. 2026].

Naravna dopolnila (2025). Naravna prehranska dopolnila: Kaj morate vedeti? Pridobljeno na: https://naravnadopolnila.si/sl/blogs/news/naravna-prehranska-dopolnila-kaj-morate-vedeti?srsltid=AfmBOopwYW6xuzhJYxrazz8bk9DsDbha931h0E9x_fDJDkTGV7Bu-PDh [5. 2. 2026].

National Institutes of Health (NIH) Office of Dietary Supplements (ODS) (2024). Pridobljeno na: https://ods.od.nih.gov/factsheets/ExerciseAndAthleticPerformance-HealthProfessional/ [30. 1. 2026].

Okorn, K. (2024). Sintetična prehranska dopolnila: ali se jim lahko izognemo? Prava hrana. Pridobljeno na: https://pravahrana.si/sinteticna-prehranska-dopolnila-ali-se-jim-lahko-izognemo/ [5. 2. 2026].

Omeragić, E., Đeđibegović, J. Sober, M., Marjanović, A., Dedić, M., Niksić, H. in Fidahić, M. (2015). Use of dietary supplements among elite athletes, SportLogia 2015, 11(1), 43–50.

Pravni informacijski sistem Republike Slovenije, Ministrstvo za zdravje. Pravilnik o prehranskih dopolnilih (2013). Pridobljeno na: https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=PRAV11675 [29. 1. 2026].

Redegeld, M. (2024). Energy bar, gel or drink: what is the difference? Amacx sports nutrition. Pridobljeno na: https://www.amacx.co.uk/blogs/news/energy-bar-gel-or-drink-what-is-the-difference [6. 2. 2026].

Rotovnik-Kozjek N., Knap B in Mlakar-Mastnak D. 2015. Priročnik klinične športne prehrane. Ljubljana, Olimpijski komite Slovenije.

Špehar, D. (2025). Ašvaganda pomaga pri številnih težavah. Zeleni svet. Pridobljeno na: https://zelenisvet.com/wp-content/uploads/2025/01/asvaganda-vzajemnost.pdf[5. 2. 2026].

Tian, H. H., Ong, W. S. in  Tan, C. L. (2009). Nutritional supplement use among university athletes in Singapore. Singapore Emd J, 50, 165–172.

Varna uporaba prehranskih dopolnil. Kaj so prehranska dopolnila in kdaj jih je smiselno uporabljati? Gorenjske lekarne (2024). Pridobljeno na: https://www.gorenjske-lekarne.si/svetovanje-clanek/varna-uporaba-prehranskih-dopolnil [10. 2. 2026]

POVZETEK

Frizerska dejavnost predstavlja pomemben del storitvenega sektorja, pri katerem kakovost storitev ni odvisna zgolj od strokovne izvedbe, temveč tudi od medosebnih odnosov med frizerjem in stranko. Namen članka je bil preučiti pomen komunikacije in zaupanja pri zagotavljanju kakovostnih frizerskih storitev ter ugotoviti, kako ta dejavnika doživljajo tako izvajalci storitev kot njihovi uporabniki. V teoretičnem delu so predstavljene značilnosti frizerskih storitev, kakovost storitev, posebnosti odnosa med frizerjem in stranko ter pomen zaupanja pri oblikovanju dolgoročnih odnosov. Empirični del temelji na kvalitativni raziskavi, izvedeni s pomočjo polstrukturiranih intervjujev s frizerji in uporabniki frizerskih storitev v prvi polovici leta 2026. Rezultati raziskave kažejo, da komunikacija in zaupanje pomembno vplivata na zadovoljstvo uporabnikov ter njihovo zvestobo izbranemu frizerju. Udeleženci raziskave so poudarili pomen strokovnosti, kakovostnega svetovanja, individualnega pristopa in odprte komunikacije. Ugotovljeno je bilo, da se zaupanje gradi postopoma skozi kakovostno opravljene storitve, redne obiske in pozitivne izkušnje. Kljub vse večji dostopnosti informacij preko družbenih omrežij, spletnih virov in umetne inteligence ostajajo osebni stik, poznavanje posameznika ter neposredno svetovanje ključni elementi kakovostnih frizerskih storitev. Raziskava potrjuje, da so komunikacija, zaupanje in dolgoročni odnosi pomembni dejavniki konkurenčnosti ter uspešnosti frizerskih salonov v sodobnem poslovnem okolju.

 

KLJUČNE BESEDE: frizerske storitve, kakovost storitev, komunikacija, zaupanje, odnos med frizerjem in stranko, zadovoljstvo uporabnikov, uporabniška izkušnja

 

 

ABSTRACT

Hairdressing is an important part of the service sector, where service quality depends not only on professional performance but also on the interpersonal relationship between the hairdresser and the client. The aim of this article was to examine the importance of communication and trust in the provision of high-quality hairdressing services and to determine how these factors are perceived by both service providers and service users. The theoretical part presents the characteristics of hairdressing services, service quality, the specific nature of the relationship between the hairdresser and the client, and the role of trust in building long-term relationships. The empirical part is based on qualitative research conducted through semi-structured interviews with hairdressers and users of hairdressing services during the first half of 2026. The research findings indicate that communication and trust have a significant impact on customer satisfaction and loyalty to a chosen hairdresser. The participants highlighted the importance of professional competence, high-quality consultation, an individual approach, and open communication. The results show that trust is built gradually through consistently high-quality services, regular visits, and positive experiences. Despite the increasing availability of information through social media, online resources, and artificial intelligence, personal interaction, knowledge of the individual client, and direct professional consultation remain key elements of high-quality hairdressing services. The study confirms that communication, trust, and long-term relationships are important factors influencing the competitiveness and success of hairdressing salons in the contemporary business environment.

KEY WORDS: hairdressing services, service quality, communication, trust, hairdresser–client relationship, customer satisfaction, customer experience

 

 

OSNOVE FRIZERSKIH STORITEV TER NJIHOVA KAKOVOST

Frizerska dejavnost predstavlja pomemben segment storitvenega sektorja, ki se ukvarja z nego, oblikovanjem, vzdrževanjem in estetskim urejanjem las. Gre za dejavnost, ki združuje strokovno znanje s področja lasne kozmetike, dermatoloških osnov, oblikovanja pričesk in svetovanja uporabnikom. Frizerji uporabnikom ne zagotavljajo zgolj tehnične izvedbe storitev, temveč tudi strokovno pomoč pri izbiri pričesk, barvnih odtenkov in izdelkov za nego las, ki so prilagojeni posameznikovim potrebam in značilnostim. Med najpogostejše frizerske storitve sodijo striženje, barvanje las, trajno kodranje ali ravnanje las, oblikovanje pričesk za posebne priložnosti, nega lasišča ter svetovanje glede vsakodnevne nege las (Lovelock in Wirtz, 2021).

Frizerska dejavnost v Sloveniji sodi med osebne storitve, katerih pomen se v zadnjih desetletjih povečuje. Poleg osnovne funkcije urejanja videza ima pomembno vlogo tudi pri ohranjanju osebne higiene, izboljšanju samopodobe ter krepitvi socialnega in psihološkega blagostanja posameznika. Po podatkih Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije (OZS) je frizerstvo ena izmed najbolj razširjenih obrtnih dejavnosti v Sloveniji, za katero je značilna velika stopnja neposrednega stika med izvajalcem storitve in uporabnikom. Zaradi tega so medosebni odnosi in komunikacija pogosto enako pomembni kot sama strokovna izvedba storitve.

Storitve se od materialnih izdelkov razlikujejo po več značilnostih. Njihova osnovna značilnost je neoprijemljivost, saj jih uporabnik pred nakupom ne more fizično pregledati ali preizkusiti. Prav tako sta izvedba in uporaba storitve običajno časovno povezani, kar pomeni, da storitev nastaja v neposrednem stiku med izvajalcem in uporabnikom. Zaradi tega je kakovost storitve v veliki meri odvisna od znanja, izkušenj, komunikacijskih sposobnosti in profesionalnega odnosa izvajalca (Kotler in Keller, 2022).

Posebnost frizerskih storitev je njihova visoka stopnja individualizacije. Vsak uporabnik ima drugačne želje, pričakovanja, življenjski slog, tip las in estetske preference. Frizer mora zato poleg strokovnega znanja razviti tudi sposobnost opazovanja, poslušanja in razumevanja potreb posameznika. Le na podlagi ustrezne komunikacije lahko oblikuje storitev, ki bo skladna z željami uporabnika in hkrati strokovno izvedljiva (Schneider in White, 2019).

Pomembna značilnost frizerske dejavnosti je tudi dejstvo, da končnega rezultata ni mogoče v celoti predvideti ali prikazati vnaprej. Stranka lahko svoje želje izrazi z opisom ali fotografijo, vendar je končni videz pričeske odvisen od številnih dejavnikov, kot so kakovost in struktura las, predhodni kemični postopki, oblika obraza ter strokovna izvedba storitve. Zaradi tega je med izvajanjem storitve ključnega pomena učinkovita komunikacija med frizerjem in stranko, ki zmanjšuje možnost nesporazumov in nezadovoljstva.

V sodobnem času se pričakovanja uporabnikov bistveno spreminjajo. Stranke ne pričakujejo več zgolj tehnično kakovostne izvedbe storitve, temveč celovito uporabniško izkušnjo. Ta vključuje prijeten sprejem, urejeno in čisto okolje, občutek varnosti, individualno obravnavo, strokovno svetovanje ter prijazno komunikacijo. Po ugotovitvah avtorjev Wilson idr. (2020) uporabniki kakovost storitve vse pogosteje ocenjujejo na podlagi celotne izkušnje in ne zgolj na podlagi končnega rezultata.

Na razvoj frizerske dejavnosti pomembno vplivajo tudi sodobni trendi, povezani z digitalizacijo in družbenimi omrežji. Platforme, kot sta Instagram in TikTok, so postale pomemben vir navdiha za uporabnike ter pomembno promocijsko orodje za frizerske salone. Stranke pogosto prihajajo v salon s fotografijami pričesk, ki so jih zasledile na spletu, kar povečuje pričakovanja glede končnega rezultata. Hkrati digitalna prisotnost salonov pomembno vpliva na njihovo prepoznavnost in konkurenčnost na trgu (Kotler in Keller, 2022).

Poleg estetske funkcije imajo frizerske storitve tudi pomemben psihološki in socialni pomen. Urejen videz pomembno vpliva na posameznikovo samopodobo, samozavest in občutek socialne sprejetosti. Obisk frizerskega salona številni uporabniki povezujejo z občutkom sprostitve, skrbi zase in izboljšanjem počutja. Frizerski salon zato pogosto predstavlja prostor, kjer uporabniki poleg storitve iščejo tudi prijetno izkušnjo, občutek pozornosti in osebnega stika (McCabe in Nowlis, 2018).

Psihološki pomen frizerskih storitev se kaže tudi v vplivu na posameznikovo zaznavanje lastne identitete. Lasje predstavljajo pomemben del osebnega videza in izražanja individualnosti, zato spremembe pričeske pogosto vplivajo na posameznikovo samozavest in občutek lastne vrednosti. Raziskave kažejo, da so uporabniki po uspešno izvedeni frizerski storitvi pogosto bolj zadovoljni s svojim videzom ter bolj samozavestni v socialnih interakcijah (Cash, 2012).

Frizerska dejavnost ima tudi pomembno družbeno vlogo. Frizerski saloni predstavljajo prostor druženja, izmenjave informacij in socialnih stikov. Mnogi uporabniki skozi leta razvijejo zaupen odnos s svojim frizerjem, zaradi česar obisk salona ni zgolj storitev, temveč tudi oblika socialne interakcije. Prav zaradi tega medosebni odnosi, komunikacija in zaupanje predstavljajo pomembne dejavnike dolgoročne uspešnosti frizerskih salonov (Gremler in Gwinner, 2015).

V Sloveniji so standardi izvajanja frizerskih storitev opredeljeni tudi skozi poklicne standarde in izobraževalne programe. Frizerji pridobivajo strokovne kompetence v okviru srednjega poklicnega izobraževanja ter dodatnih strokovnih usposabljanj, ki jih organizirajo različna strokovna združenja in organizacije. Pomembno vlogo pri razvoju stroke ima tudi Sekcija frizerjev pri Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije, ki spodbuja strokovno izpopolnjevanje, spremljanje trendov in dvig kakovosti storitev v dejavnosti (OZS, 2024).

Kakovost predstavlja enega ključnih dejavnikov uspešnosti v storitvenih dejavnostih, saj neposredno vpliva na zadovoljstvo uporabnikov, njihovo zvestobo in dolgoročno konkurenčnost ponudnika storitev. V splošnem lahko kakovost opredelimo kot stopnjo, do katere storitev izpolni ali preseže pričakovanja uporabnika. Pri storitvah je zaznavanje kakovosti pogosto subjektivno, saj temelji na posameznikovi osebni izkušnji, pričakovanjih, vrednotah in primerjavi med pričakovano ter dejansko prejeto storitvijo (Parasuraman, Zeithaml in Berry, 1988).

V sodobnem storitvenem okolju kakovost ni več razumljena zgolj kot tehnično brezhibna izvedba storitve, temveč kot celovita uporabniška izkušnja. Uporabniki ocenjujejo kakovost na podlagi številnih dejavnikov, med katerimi so strokovnost izvajalca, odnos do stranke, prijaznost, zanesljivost, dostopnost storitve, urejenost prostora ter sposobnost ponudnika, da razume in izpolni individualne potrebe uporabnika (Kotler in Keller, 2022).

Tudi slovenski avtorji poudarjajo, da kakovost storitev temelji predvsem na sposobnosti organizacije, da razume potrebe uporabnikov in jim zagotovi storitve, ki ustvarjajo dodano vrednost. Potočnik (2019) navaja, da uporabniki kakovost storitve presojajo predvsem skozi osebno izkušnjo, pri čemer imajo pomembno vlogo tako tehnični kot tudi funkcionalni elementi storitve. Tehnična kakovost se nanaša na rezultat storitve, funkcionalna kakovost pa na način, kako je bila storitev izvedena.

V frizerski dejavnosti kakovost storitve obsega več medsebojno povezanih elementov. Med najpomembnejše sodijo strokovno znanje frizerja, tehnična usposobljenost, uporaba kakovostnih izdelkov in pripomočkov, upoštevanje higienskih standardov, spoštovanje dogovorjenih terminov, urejenost salona ter kakovost komunikacije s stranko. Ker uporabnik storitev doživlja celostno, kakovosti ne ocenjuje zgolj na podlagi končne pričeske, temveč tudi na podlagi celotnega procesa izvedbe storitve (Wilson idr., 2020).

Posebnost frizerskih storitev je, da je uporabnik ves čas neposredno vključen v proces izvajanja storitve. Zaradi tega je njegovo doživljanje kakovosti močno povezano z občutkom zaupanja, varnosti in strokovnosti. Stranka pogosto ne zna strokovno oceniti uporabljenih postopkov ali izdelkov, zato kakovost presoja predvsem na podlagi vedenja in komunikacije frizerja ter končnega estetskega rezultata (Lovelock in Wirtz, 2021).

Pomemben prispevek k razumevanju kakovosti storitev predstavlja model SERVQUAL, ki so ga razvili Parasuraman, Zeithaml in Berry (1988). Model kakovost opredeljuje skozi pet ključnih dimenzij: zanesljivost, odzivnost, zagotovilo oziroma strokovnost, empatijo in materialne elemente. Te dimenzije so posebej uporabne tudi pri ocenjevanju kakovosti frizerskih storitev.

Zanesljivost pomeni sposobnost frizerja, da storitev opravi skladno z dogovorom in pričakovanji uporabnika. Stranke pričakujejo, da bodo prejele storitev, ki ustreza predhodnemu dogovoru glede videza pričeske, časa izvedbe in cene. Odzivnost se kaže v pripravljenosti frizerja, da uporabniku svetuje, odgovori na vprašanja in se prilagodi njegovim potrebam. Strokovnost oziroma zagotovilo predstavlja stopnjo zaupanja, ki jo uporabnik razvije na podlagi znanja, izkušenj in profesionalnosti izvajalca storitve. Empatija se odraža v individualnem pristopu, razumevanju želja uporabnika in prijazni komunikaciji. Materialni elementi pa vključujejo videz salona, urejenost delovnega okolja, opreme in osebja (Parasuraman, Zeithaml in Berry, 1988).

Potočnik (2019) poudarja, da uporabniki pogosto ocenjujejo kakovost storitve na podlagi vidnih elementov, saj dejanske strokovne kakovosti storitve ne morejo vedno objektivno presoditi. Zato imajo v storitvenih dejavnostih pomembno vlogo urejenost prostora, profesionalen videz zaposlenih in prijaznost osebja. Tudi v frizerskih salonih prvi vtis pomembno vpliva na zaznavanje kakovosti in oblikovanje zaupanja.

Pomemben element kakovosti frizerskih storitev predstavlja svetovanje uporabnikom. Frizer ni zgolj izvajalec storitve, temveč tudi strokovni svetovalec, ki mora uporabniku pomagati pri izbiri primerne pričeske, barve ali načina nege las. Pri tem mora upoštevati posameznikove želje, življenjski slog, obliko obraza, stanje las in druge dejavnike. Strokovno svetovanje zmanjšuje tveganje za nezadovoljstvo ter povečuje verjetnost, da bo uporabnik s storitvijo zadovoljen (Kotler in Keller, 2022).

Na kakovost storitev vpliva tudi stalno strokovno izpopolnjevanje frizerjev. Frizerska stroka se hitro razvija, pojavljajo se novi trendi, tehnike in izdelki, zato je nenehno izobraževanje pomemben pogoj za zagotavljanje visoke ravni storitev. Po navedbah Sekcije frizerjev pri Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije strokovno izpopolnjevanje pomembno prispeva k izboljšanju kakovosti storitev, večji strokovnosti izvajalcev ter večjemu zadovoljstvu uporabnikov (OZS, 2024).

Pomemben dejavnik kakovosti predstavlja tudi zagotavljanje higiene in varnosti. Frizerski saloni morajo zagotavljati ustrezne higienske standarde, redno čiščenje opreme in uporabo varnih izdelkov. Uporabniki pogosto povezujejo higieno s profesionalnostjo izvajalca, zato lahko neustrezni higienski pogoji pomembno vplivajo na zaznavanje kakovosti storitve in zmanjšajo zaupanje v salon (Pravilnik o minimalnih sanitarno-zdravstvenih pogojih za opravljanje dejavnosti higične nege in drugih podobnih dejavnosti, 2009).

Kakovost storitev je tesno povezana z zadovoljstvom uporabnikov. Zadovoljstvo nastane, kadar uporabnik zazna, da je bila storitev izvedena skladno z njegovimi pričakovanji ali jih je celo presegla. Zadovoljne stranke se praviloma pogosteje vračajo, uporabljajo dodatne storitve in salon priporočajo drugim uporabnikom. Po drugi strani lahko negativna izkušnja povzroči izgubo zaupanja in odhod h konkurenci (Wilson idr., 2020).

V sodobnem digitalnem okolju postaja kakovost storitev še pomembnejša zaradi vpliva spletnih ocen in družbenih omrežij. Uporabniki svoje izkušnje pogosto delijo na spletnih platformah, kjer lahko pozitivne ali negativne ocene pomembno vplivajo na ugled frizerskega salona. Zato je zagotavljanje visoke ravni kakovosti danes ne le pogoj za zadovoljstvo posamezne stranke, temveč tudi pomemben dejavnik dolgoročne poslovne uspešnosti (Kotler in Keller, 2022).

Na podlagi navedenega lahko ugotovimo, da kakovost frizerskih storitev predstavlja večdimenzionalen koncept, ki vključuje strokovnost izvajalca, tehnično izvedbo storitve, komunikacijo, svetovanje, higieno, zanesljivost in celotno uporabniško izkušnjo. Ker uporabniki kakovost ocenjujejo celostno, morajo frizerski saloni poleg strokovne izvedbe storitev posebno pozornost namenjati tudi medosebnim odnosom in učinkoviti komunikaciji, ki pomembno prispevata k zadovoljstvu in zvestobi strank.

 

POSEBNOSTI ODNOSA MED FRIZERJEM IN STRANKO

Za razliko od številnih drugih storitvenih dejavnosti je odnos med frizerjem in stranko pogosto dolgoročen in temelji na rednih stikih. Mnogi uporabniki več let obiskujejo istega frizerja, kar omogoča razvoj medsebojnega poznavanja, zaupanja in razumevanja individualnih potreb. Takšen odnos pomembno vpliva na zaznavanje kakovosti storitve, zadovoljstvo uporabnikov in njihovo zvestobo ponudniku storitev (Gremler in Gwinner, 2015).

V storitvenih dejavnostih, kjer prihaja do neposrednega stika med izvajalcem in uporabnikom, imajo medosebni odnosi posebno vlogo. Frizerske storitve sodijo med dejavnosti z visoko stopnjo osebnega stika, saj storitev praviloma poteka v neposredni interakciji med frizerjem in stranko. Zaradi tega uporabniki ne ocenjujejo zgolj strokovne izvedbe storitve, temveč tudi odnos, komunikacijo, prijaznost, občutek sprejetosti in splošno izkušnjo ob obisku salona (Lovelock in Wirtz, 2021).

Med izvajanjem frizerskih storitev prihaja do intenzivne interakcije med izvajalcem in uporabnikom. Stranka pogosto deli informacije o svojih željah, življenjskem slogu, poklicu, vsakodnevnih navadah in osebnih okoliščinah, kar frizerju omogoča boljše razumevanje potreb uporabnika ter učinkovitejše prilagajanje storitve. Takšna komunikacija prispeva k oblikovanju prijetnega vzdušja in občutka povezanosti med obema stranema (Schneider in White, 2019).

Frizerski salon za številne uporabnike ne predstavlja zgolj prostora za urejanje videza, temveč tudi prostor sprostitve, druženja in socialne interakcije. Obisk salona je pogosto povezan z občutkom pozornosti, osebne obravnave in skrbi zase. Prav zaradi tega uporabniki pogosto razvijejo močno čustveno navezanost na izbranega frizerja, kar dodatno krepi dolgoročno sodelovanje in zvestobo salonu (Wilson idr., 2020).

Potočnik (2019) poudarja, da je pri storitvah z visoko stopnjo osebnega stika kakovost odnosa med izvajalcem in uporabnikom pogosto pomembnejša od nekaterih tehničnih vidikov storitve. Uporabniki namreč storitev ocenjujejo celostno, pri čemer pomembno vlogo igrajo občutki zaupanja, spoštovanja in razumevanja. Tudi v frizerski dejavnosti lahko kakovosten odnos pomembno vpliva na zadovoljstvo stranke, tudi kadar manjša odstopanja pri sami izvedbi storitve ne dosežejo njenih pričakovanj.

Odnos med frizerjem in stranko temelji na strokovnosti, spoštovanju in medsebojnem razumevanju. Frizer mora znati aktivno poslušati uporabnika, prepoznati njegove potrebe ter mu strokovno svetovati pri izbiri ustrezne storitve. Pri tem ni dovolj zgolj tehnično znanje, temveč tudi razvite komunikacijske spretnosti, empatija in sposobnost vzpostavljanja zaupanja. Frizer mora biti sposoben pojasniti prednosti in omejitve posameznih postopkov ter uporabniku pomagati sprejeti odločitev, ki bo strokovno ustrezna in skladna z njegovimi pričakovanji (Kotler in Keller, 2022).

Posebnost frizerske dejavnosti je tudi dejstvo, da uporabnik pogosto ne more strokovno oceniti vseh postopkov, izdelkov ali tehnik, ki jih frizer uporablja pri svojem delu. Zaradi tega je zaupanje eden ključnih dejavnikov uspešnega odnosa. Stranka mora verjeti, da frizer deluje v njenem najboljšem interesu, uporablja primerne izdelke ter predlaga rešitve, ki bodo pripomogle k zdravju in estetskemu videzu las. Kadar je stopnja zaupanja visoka, uporabniki lažje sprejemajo strokovne nasvete in priporočila frizerja (Gremler in Gwinner, 2015).

Pomemben element odnosa med frizerjem in stranko predstavlja tudi empatija. Empatičen pristop pomeni sposobnost razumevanja posameznikovih želja, pričakovanj in morebitnih skrbi. Stranke cenijo občutek, da jim frizer namenja pozornost, jih posluša in upošteva njihove želje. Takšen pristop prispeva k pozitivni uporabniški izkušnji in povečuje verjetnost ponovnega obiska salona (Schneider in White, 2019).

V sodobnem času uporabniki vse pogosteje pričakujejo individualizirano obravnavo. Ne želijo si standardiziranih storitev, temveč pričakujejo, da bo frizer poznal njihove navade, pretekle storitve, tip las in osebne preference. Dolgoročno sodelovanje omogoča frizerju, da postopoma pridobi podrobno poznavanje posamezne stranke, kar lahko bistveno izboljša kakovost storitve in uporabniško izkušnjo (Wilson idr., 2020).

Na odnos med frizerjem in stranko vpliva tudi komunikacija izven samega izvajanja storitve. Naročanje terminov, obveščanje o spremembah, svetovanje glede nege las med posameznimi obiski in odzivnost na vprašanja uporabnikov prispevajo k oblikovanju celostne uporabniške izkušnje. Sodobni komunikacijski kanali, kot so elektronska pošta, spletne rezervacije in družbena omrežja, omogočajo ohranjanje stika s strankami tudi izven salona ter dodatno utrjujejo odnos med obema stranema (Kotler in Keller, 2022).

Dolgoročni odnosi med frizerjem in stranko ustvarjajo pomembno konkurenčno prednost. Zadovoljne stranke se pogosteje vračajo, uporabljajo dodatne storitve in salon priporočajo drugim uporabnikom. Takšna priporočila predstavljajo eno najpomembnejših oblik promocije v frizerski dejavnosti, saj potencialni uporabniki pogosto zaupajo izkušnjam prijateljev, sorodnikov in znancev bolj kot klasičnim oblikam oglaševanja (Potočnik, 2019).

Raziskave na področju storitvenega marketinga kažejo, da je pridobivanje novih strank praviloma dražje od ohranjanja obstoječih. Zato številni uspešni frizerski saloni posebno pozornost namenjajo vzpostavljanju dolgoročnih odnosov in skrbi za zadovoljstvo uporabnikov. Visoka raven zaupanja in kakovosten odnos pogosto predstavljata razlog, da uporabniki ostanejo zvesti istemu frizerju tudi več let ali celo desetletij (Gremler in Gwinner, 2015).

Na podlagi navedenega lahko ugotovimo, da odnos med frizerjem in stranko predstavlja enega najpomembnejših elementov kakovosti frizerskih storitev. Strokovnost, komunikacija, empatija, spoštovanje in zaupanje pomembno vplivajo na uporabniško izkušnjo ter dolgoročno zadovoljstvo strank. Zaradi tega je kakovost medosebnih odnosov v frizerski dejavnosti pogosto enako pomembna kot tehnična kakovost izvedene storitve.

Zaupanje predstavlja enega izmed temeljnih dejavnikov uspešnega odnosa med izvajalcem storitve in uporabnikom. V storitvenih dejavnostih, kjer uporabnik ne more vnaprej natančno oceniti kakovosti storitve ali predvideti končnega rezultata, ima zaupanje posebno pomembno vlogo. Uporabnik se mora zanesti na strokovnost izvajalca, njegove izkušnje in presojo, kar velja tudi za frizersko dejavnost (Morgan in Hunt, 1994).

V frizerskem salonu se zaupanje oblikuje postopoma skozi ponavljajoče se pozitivne izkušnje. Stranka razvije občutek zaupanja, kadar frizer dosledno izpolnjuje dogovore, spoštuje njene želje in zagotavlja kakovostne rezultate. Pri tem pomembno vlogo igra predvidljivost storitve, saj uporabniki cenijo občutek, da lahko ob vsakem obisku pričakujejo primerljivo raven kakovosti in profesionalnosti (Lovelock in Wirtz, 2021).

Posebnost frizerskih storitev je, da uporabnik pogosto sprejema odločitve na podlagi priporočil frizerja. Pri izbiri nove pričeske, barvnega odtenka ali postopka nege las stranka pogosto nima dovolj strokovnega znanja, zato se opira na nasvete izvajalca storitve. V takšnih okoliščinah postane zaupanje pomemben dejavnik, ki vpliva na sprejemanje odločitev in pripravljenost uporabnika za sodelovanje pri predlaganih spremembah (Kotler in Keller, 2022).

Pomemben vir zaupanja predstavlja strokovna usposobljenost frizerja. Uporabniki zaupanje pogosto povezujejo z zaznano stopnjo strokovnosti, ki jo ocenjujejo na podlagi znanja, samozavestnega nastopa, argumentiranega svetovanja in sposobnosti pojasnjevanja posameznih postopkov. Kadar frizer uporabniku jasno predstavi možnosti, pričakovane rezultate in morebitne omejitve, se zmanjšata negotovost in tveganje za nezadovoljstvo (Potočnik, 2019).

Na oblikovanje zaupanja vpliva tudi doslednost ravnanja. Uporabniki pričakujejo, da bodo deležni enakega nivoja storitve ne glede na posamezen obisk. Nedoslednost pri izvedbi storitev, neupoštevanje dogovorov ali pogoste spremembe v načinu dela lahko zmanjšajo občutek zanesljivosti in posledično omajejo zaupanje uporabnikov. Nasprotno pa dosledno kakovostno delo krepi občutek varnosti in utrjuje dolgoročen odnos med stranko in frizerjem (Wilson idr., 2020).

Pomemben dejavnik zaupanja je tudi etičnost poslovanja. Uporabniki cenijo pošten odnos, transparentnost glede cen storitev in iskreno strokovno svetovanje. Kadar frizer priporoča storitve ali izdelke predvsem zaradi koristi za uporabnika in ne zgolj zaradi prodajnega interesa, se krepi zaznava verodostojnosti izvajalca. Takšna ravnanja prispevajo k dolgoročni zvestobi strank in pozitivnemu ugledu salona (Morgan in Hunt, 1994).

V sodobnem poslovnem okolju na zaupanje vplivajo tudi spletne ocene in priporočila drugih uporabnikov. Pred prvim obiskom salona številni posamezniki preverijo izkušnje drugih strank na spletnih portalih in družbenih omrežjih. Pozitivne ocene lahko pomembno prispevajo k oblikovanju začetnega zaupanja, medtem ko negativne izkušnje drugih uporabnikov pogosto zmanjšajo pripravljenost za uporabo storitve. Ugled salona tako postaja pomemben dejavnik pri vzpostavljanju zaupanja še pred prvim osebnim stikom med stranko in frizerjem (Kotler in Keller, 2022).

Zaupanje ima pomembne posledice tudi za poslovno uspešnost frizerskih salonov. Uporabniki, ki zaupajo svojemu frizerju, so praviloma bolj zadovoljni, pogosteje uporabljajo dodatne storitve, redkeje menjajo ponudnika ter salon priporočajo drugim potencialnim uporabnikom. Posledično zaupanje ne predstavlja zgolj elementa kakovostnega odnosa, temveč tudi pomemben dejavnik konkurenčne prednosti in dolgoročne stabilnosti poslovanja (Gremler in Gwinner, 2000).

Na podlagi navedenega lahko ugotovimo, da zaupanje predstavlja pomemben povezovalni element med strokovnostjo, kakovostjo storitev in zadovoljstvom uporabnikov. V frizerski dejavnosti se razvija skozi strokovno delo, doslednost, etično ravnanje in pozitivne uporabniške izkušnje. Ker imajo uporabniki pogosto omejene možnosti objektivnega ocenjevanja strokovne kakovosti storitve, postane zaupanje eden ključnih dejavnikov, ki vplivajo na izbiro frizerja, dolgoročno sodelovanje in zvestobo strank.

 

RAZISKAVA ZAUPANJA MED FRIZERJEM IN STRANKO

Raziskava je temeljila na kvalitativnem raziskovalnem pristopu, ki omogoča poglobljeno razumevanje mnenj, izkušenj in stališč posameznikov glede obravnavane tematike. Namen raziskave je bil preučiti pomen komunikacije in zaupanja pri zagotavljanju kakovostnih frizerskih storitev ter ugotoviti, kako te vidike doživljajo in ocenjujejo tako izvajalci storitev kot njihovi uporabniki. Kvalitativni pristop je bil izbran zaradi možnosti pridobivanja podrobnih informacij o osebnih izkušnjah in zaznavah udeležencev, ki jih z uporabo kvantitativnih metod ni mogoče v celoti zajeti (Creswell in Creswell, 2023).

Podatki so bili zbrani s pomočjo polstrukturiranih intervjujev. Takšna metoda omogoča vnaprej načrtovano strukturo vprašanj, hkrati pa raziskovalcu omogoča dodatna pojasnila in poglobitev posameznih vsebinskih področij glede na odgovore sogovornikov. Intervjuji so bili izvedeni v prvi polovici leta 2026. V raziskavi je sodelovalo 6 frizerk ter 6  uporabnikov frizerskih storitev. Izbor sodelujočih je temeljil na namenskem vzorčenju, saj so bili v raziskavo vključeni posamezniki, ki imajo neposredne izkušnje z izvajanjem oziroma uporabo frizerskih storitev.

Zbrane podatke smo analizirali z metodo kvalitativne analize vsebine. Odgovore intervjuvancev smo najprej pregledali, jih vsebinsko razvrstili v tematske sklope ter nato identificirali ključne ugotovitve, povezane s komunikacijo, zaupanjem, kakovostjo storitev in odnosom med frizerjem in stranko. Pri interpretaciji rezultatov smo primerjali poglede obeh skupin udeležencev ter ugotavljali podobnosti in razlike v njihovem razumevanju obravnavanih vsebin. Dobljene ugotovitve smo nato povezali s teoretičnimi izhodišči in relevantno strokovno literaturo.

Analiza intervjujev je pokazala, da tako frizerji kot uporabniki frizerskih storitev zaupanje prepoznavajo kot enega ključnih elementov uspešnega sodelovanja. Večina sodelujočih je poudarila, da se zaupanje ne vzpostavi takoj, temveč se razvija postopoma skozi daljše obdobje sodelovanja, redne obiske in pozitivne izkušnje s storitvami.

Frizerji so izpostavili, da je za vzpostavitev zaupanja pomembna predvsem kakovostno opravljena storitev. Po njihovih besedah stranke najprej ocenjujejo rezultat storitve, nato pa skozi nadaljnje obiske vse večjo pozornost namenjajo tudi odnosu, komunikaciji in strokovnemu svetovanju. Več intervjuvanih je poudarilo, da zaupanje raste predvsem takrat, ko stranka ugotovi, da so njene želje upoštevane in da lahko računa na dosledno kakovost storitev.

Tudi uporabniki so pogosto izpostavljali pomen zaupanja pri izbiri in ohranjanju frizerja. Večina jih je navedla, da jim veliko pomeni občutek, da jih frizer pozna, razume njihove želje in zna svetovati glede izbire pričeske ali nege las. Pri tem so poudarjali predvsem strokovnost, prijaznost in pripravljenost frizerja za pogovor ter pojasnila glede posameznih postopkov.

Pomembna ugotovitev raziskave je bila, da uporabniki danes informacije o pričeskah, negi las in aktualnih trendih pogosto pridobivajo iz različnih virov. Intervjuvani so omenjali predvsem družbena omrežja, spletne strani in druge digitalne vsebine, ki jim omogočajo vpogled v nove ideje in možnosti. Frizerji so pri tem opozorili, da stranke v salon pogosto prihajajo z vnaprej pripravljenimi željami ali fotografijami pričesk, ki so jih zasledile na spletu.

Kljub veliki dostopnosti informacij so tako frizerji kot uporabniki poudarili pomen osebnega svetovanja. Več sogovornikov je navedlo, da je pri odločanju o izbiri pričeske ali postopkov nege pomemben neposreden pogovor s frizerjem, saj lahko ta na podlagi svojih izkušenj poda strokovno mnenje in priporočila. Frizerji so poudarili, da jim osebni stik omogoča boljše razumevanje pričakovanj uporabnika in lažje prilagajanje storitve njegovim potrebam.

Intervjuji so pokazali tudi, da uporabniki cenijo individualni pristop in občutek, da si frizer vzame čas zanje. Več sodelujočih je navedlo, da jim veliko pomeni možnost posveta pred izvedbo storitve, saj jim to daje občutek večje varnosti in zaupanja. Frizerji pa so poudarili, da se skozi redne obiske postopoma seznanijo z značilnostmi posamezne stranke, kar prispeva k boljši izvedbi storitev in lažji komunikaciji.

Večina intervjuvanih je poudarila, da imajo pri oblikovanju zaupanja pomembno vlogo strokovnost izvajalca, kakovost storitve, odprta komunikacija in osebni odnos. Med odgovori so se pogosto pojavljali izrazi, kot so zanesljivost, iskrenost, prijaznost, strokovno svetovanje in občutek varnosti. Tako frizerji kot uporabniki so ocenili, da navedeni dejavniki pomembno vplivajo na zadovoljstvo s storitvijo ter na odločitev za nadaljnje sodelovanje.

 

RAZPRAVA IN ZAKLJUČEK

Rezultati raziskave so pokazali, da komunikacija in zaupanje predstavljata pomembna dejavnika kakovostnih frizerskih storitev. Tako frizerji kot uporabniki so poudarili, da kakovost storitve ni odvisna zgolj od tehnične izvedbe striženja, barvanja ali drugih postopkov, temveč tudi od medosebnega odnosa, ki se vzpostavi med izvajalcem storitve in stranko. Ugotovitve raziskave kažejo, da se zaupanje gradi postopoma skozi kakovostno opravljene storitve, redne obiske in pozitivne izkušnje uporabnikov.

Posebej zanimiva ugotovitev raziskave je povezana z vplivom sodobnih tehnologij na področje frizerskih storitev. Uporabniki imajo danes dostop do velike količine informacij o pričeskah, negi las in modnih trendih preko družbenih omrežij, spletnih portalov, video vsebin in drugih digitalnih orodij. Vedno pogosteje se pojavljajo tudi možnosti pridobivanja informacij s pomočjo umetne inteligence, ki uporabnikom omogoča predloge pričesk, simulacije videza in osnovne nasvete glede nege las. Kljub temu so intervjuvani poudarili, da takšni viri predstavljajo predvsem dopolnitev in ne nadomestilo strokovnega dela frizerja.

Ključna vrednost frizerskih storitev se po ugotovitvah raziskave skriva predvsem v osebnem stiku. Neposreden pogovor, možnost individualnega svetovanja, poznavanje značilnosti las posameznika ter izkušnje, pridobljene skozi daljše obdobje sodelovanja, predstavljajo dejavnike, ki jih sodobna tehnologija ne more v celoti nadomestiti. Frizer lahko na podlagi neposrednega pregleda in otipa las oceni njihovo stanje, pretekle posege, poškodovanost in druge značilnosti, ki pomembno vplivajo na izbiro ustreznih postopkov in izdelkov. Prav ta individualni pristop ustvarja dodano vrednost, ki jo stranke prepoznavajo kot eno ključnih prednosti osebnega obiska frizerskega salona.

Ugotovitve raziskave so skladne z ugotovitvami Gremlerja in Gwinnerja (2000), ki poudarjata pomen medosebnih odnosov pri storitvah z visoko stopnjo osebnega stika. Prav tako rezultati potrjujejo navedbe Potočnika (2019), da uporabniki kakovost storitev ocenjujejo celostno in da imajo pri tem pomembno vlogo občutki zaupanja, spoštovanja in razumevanja. Tudi ugotovitve Kotlerja in Kellerja (2022) o vse večjem pomenu uporabniške izkušnje se odražajo v odgovorih intervjuvanih, ki kakovost storitve povezujejo s celotnim procesom obiska salona in ne zgolj s končnim rezultatom.

Raziskava je pokazala tudi, da dolgoročni odnosi med frizerjem in stranko ustvarjajo pomembno dodano vrednost. Redni obiski omogočajo boljše poznavanje potreb strank, lažje svetovanje ter višjo stopnjo zaupanja. Posledično se povečujeta zadovoljstvo strank in njihova zvestoba salonu. Stranke namreč ne iščejo zgolj storitve, temveč strokovnjaka, ki mu lahko zaupajo in ki pozna njihove želje, navade ter značilnosti las.

Pri interpretaciji rezultatov je treba upoštevati določene omejitve raziskave. Raziskava je bila izvedena na manjšem vzorcu frizerjev in strank frizerskih storitev, zato ugotovitev ni mogoče posploševati na celotno populacijo. Poleg tega kvalitativni raziskovalni pristop temelji na subjektivnih izkušnjah in zaznavah posameznikov, kar pomeni, da bi lahko drugačen vzorec sodelujočih privedel do nekoliko drugačnih ugotovitev. Omejitev predstavlja tudi časovni okvir raziskave, saj so bili podatki zbrani v prvi polovici leta 2026.

Prispevek članka za frizersko stroko je predvsem v poudarjanju pomena komunikacije in zaupanja kot pomembnih elementov kakovosti storitev. Rezultati kažejo, da stranke od frizerjev ne pričakujejo zgolj strokovno izvedene storitve, temveč tudi kakovostno svetovanje, individualni pristop in prijetno uporabniško izkušnjo. Frizerski saloni bi zato morali poleg strokovnega usposabljanja zaposlenih več pozornosti nameniti tudi razvoju komunikacijskih kompetenc, svetovalnih veščin in gradnji dolgoročnih odnosov s strankami.

Kot možne izboljšave se kažejo redno strokovno izobraževanje zaposlenih, spremljanje sodobnih trendov, uporaba digitalnih komunikacijskih kanalov za lažje naročanje in obveščanje strank ter sistematično zbiranje povratnih informacij strank. Posebno pozornost bi bilo smiselno nameniti individualnemu svetovanju, saj raziskava kaže, da stranke tovrstno storitev prepoznavajo kot pomemben element kakovosti.

Članek je lahko zanimiv za frizerje, lastnike frizerskih salonov, dijake in študente s področja frizerstva ter druge strokovnjake, ki delujejo na področju osebnih storitev. Ugotovitve so uporabne tudi za izvajalce poklicnega izobraževanja, saj opozarjajo na pomen komunikacijskih kompetenc in gradnje zaupanja poleg strokovnega znanja. Koristne informacije lahko članek ponudi tudi uporabnikom frizerskih storitev, ki želijo bolje razumeti dejavnike kakovostnega sodelovanja med frizerjem in stranko.

V prihodnje bi bilo smiselno raziskavo razširiti na večji vzorec sodelujočih iz različnih regij Slovenije ter vključiti večje število frizerskih salonov. Zanimiva bi bila tudi primerjalna raziskava med različnimi starostnimi skupinami strank ali med strankami, ki informacije o pričeskah pridobivajo predvsem preko digitalnih medijev, in tistimi, ki se bolj zanašajo na osebno svetovanje frizerjev. Nadaljnje raziskovanje bi lahko obravnavalo tudi vpliv umetne inteligence in digitalnih orodij na prihodnji razvoj frizerskih storitev ter na spreminjanje pričakovanj strank.

Na podlagi pregleda literature in izvedene raziskave lahko zaključimo, da kakovost frizerskih storitev temelji na prepletu strokovnega znanja, kakovostne izvedbe storitve, učinkovite komunikacije in medsebojnega zaupanja. Čeprav sodobne tehnologije strankam omogočajo dostop do številnih informacij in navdihov, ostajajo osebni stik, individualno svetovanje in poznavanje strank dejavniki, ki ustvarjajo največjo dodano vrednost. Prav v povezovanju strokovnosti, zaupanja in osebnega pristopa se skriva trajna konkurenčna prednost frizerske dejavnosti ter eden ključnih razlogov, da stranke ostajajo zveste izbranemu frizerju tudi v času hitrega tehnološkega razvoja.

 

LITERATURA IN VIRI

Cash, T. F. (2012). Cognitive-behavioral perspectives on body image. V T. F. Cash (ur.), Encyclopedia of body image and human appearance (str. 334–342). Academic Press.

Gremler, D. D., & Gwinner, K. P. (2000). Customer–employee rapport in service relationships. Journal of Service Research, 3(1), 82–104.

Kotler, P., & Keller, K. L. (2022). Marketing management (16. izd.). Pearson.

Lovelock, C., & Wirtz, J. (2021). Services marketing: People, technology, strategy (9. izd.). World Scientific Publishing.

McCabe, D. B., & Nowlis, S. M. (2003). The effect of examining actual products or product descriptions on consumer preference. Journal of Consumer Psychology, 13(4), 431–439.

Morgan, R. M., & Hunt, S. D. (1994). The commitment-trust theory of relationship marketing. Journal of Marketing, 58(3), 20–38.

Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije. (2024). Sekcija frizerjev. https://www.ozs.si/sekcija-frizerjev

Parasuraman, A., Zeithaml, V. A., & Berry, L. L. (1988). SERVQUAL: A multiple-item scale for measuring consumer perceptions of service quality. Journal of Retailing, 64(1), 12–40.

Potočnik, V. (2019). Trženje storitev. GV Založba.

Pravilnik o minimalnih sanitarno-zdravstvenih pogojih za opravljanje dejavnosti higienične nege in drugih podobnih dejavnosti. (2009). Uradni list Republike Slovenije, št. 104/2009, 17/2011. https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=PRAV5449

Schneider, B., & White, S. S. (2019). Service quality: Research perspectives. SAGE Publications.

Wilson, A., Zeithaml, V. A., Bitner, M. J., & Gremler, D. D. (2020). Services marketing: Integrating customer focus across the firm (4. evropska izd.). McGraw-Hill Education.

POVZETEK

Zdravstveni sistemi po svetu se soočajo z izrazitim pomanjkanjem kadra, staranjem zaposlenih ter naraščajočimi potrebami prebivalstva po zdravstvenih storitvah. Kljub visoki družbeni vrednosti zdravstvenih poklicev se številni mladi ne odločajo za kariero v zdravstvu. Namen prispevka je analizirati ključne dejavnike, ki vplivajo na odločanje mladih za vstop v zdravstvene poklice, osvetliti stanje v Sloveniji ter ga primerjati z mednarodnimi trendi. Pregled literature kaže, da na odločitev vplivajo plača, delovni pogoji, poklicni ugled, možnosti napredovanja, stres, ravnotežje med delom in zasebnim življenjem, vpliv družine ter družbeni pomen poklica. Mednarodne raziskave opozarjajo na zmanjševanje interesa mladih za zdravstvene poklice, predvsem za zdravstveno nego. Slovenija se pri tem sooča s podobnimi izzivi kot druge evropske države, dodatno pa tudi z migracijami kadra in obremenjenostjo sistema. Prispevek vključuje teoretična izhodišča za nadaljnjo empirično raziskavo med mladimi v Sloveniji. V zaključku so podani predlogi za povečanje privlačnosti zdravstvenih poklicev ter krepitev dolgoročne kadrovske stabilnosti zdravstvenega sistema.

KLJUČNE BESEDE: mladi, zdravstvo, kariera, zdravstveni poklici, kadri, promocija poklicev

 

ABSTRACT

Health systems worldwide are facing severe workforce shortages, ageing staff, and growing healthcare demands. Despite the high social value of healthcare professions, many young people are not choosing careers in healthcare. The aim of this paper is to analyse key factors influencing young people’s decisions to enter healthcare professions, examine the situation in Slovenia, and compare it with international trends. Literature review shows that career decisions are influenced by salary, working conditions, occupational prestige, career development opportunities, stress, work-life balance, family influence, and the social value of the profession. International studies warn of declining interest among young people in healthcare professions, especially nursing. Slovenia faces similar challenges to other European countries, with additional issues such as workforce migration and system overload. The paper provides a theoretical basis for future empirical research among young people in Slovenia. The conclusion provides recommendations for increasing the attractiveness of healthcare professions and strengthening the long-term workforce stability of the healthcare system.

KEYWORDS: youth, healthcare, career, workforce, promotion

 

 

UVOD

Zdravstveni delavci predstavljajo temelj delovanja sodobnih družb, saj brez ustreznega števila strokovno usposobljenega kadra ni mogoče zagotavljati dostopne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe. Po ocenah World Health Organization bo do leta 2030 v svetu primanjkovalo približno 10 milijonov zdravstvenih delavcev, največ v državah z nižjim in srednjim dohodkom, vendar tudi razvite države poročajo o kadrovskih primanjkljajih (WHO, 2023).

Evropske države se dodatno soočajo s staranjem prebivalstva, porastom kroničnih bolezni ter upokojevanjem obstoječega kadra. OECD opozarja, da bo brez večjega vključevanja mladih generacij dolgoročna vzdržnost zdravstvenih sistemov ogrožena (OECD, 2024).

Tudi Slovenija ni izjema. Kadrovske težave se pojavljajo v bolnišnicah, domovih za starejše, primarnem zdravstvu in urgentni dejavnosti. Hkrati mladi pogosto izbirajo druge karierne poti, ki jih dojemajo kot manj stresne, bolje plačane ali bolj fleksibilne.

Namen prispevka je analizirati dejavnike, ki vplivajo na odločanje mladih za kariero v zdravstvu, ter slovenske razmere primerjati z mednarodnimi trendi.

 

 

DEJAVNIKI, PERCEPCIJA IN MEDNARODNA PRIMERJAVA IZBIRE ZDRAVSTVENEGA POKLICA

 

Izbira poklica predstavlja kompleksen razvojni proces, ki se oblikuje pod vplivom številnih osebnih, socialnih, ekonomskih in kulturnih dejavnikov. Gre za eno pomembnejših življenjskih odločitev posameznika, saj pomembno vpliva na življenjski slog, socialni status, osebno zadovoljstvo ter dolgoročno kakovost življenja. Karierne odločitve mladih niso rezultat enega samega dejavnika, temveč preplet različnih notranjih in zunanjih vplivov, ki se oblikujejo skozi daljše časovno obdobje. Na odločanje vplivajo družinsko okolje, izobraževalni sistem, vrstniki, osebne izkušnje, medijska podoba posameznih poklicev ter družbene vrednote in pričakovanja.

Superjeva teorija kariernega razvoja poudarja, da posamezniki svojo poklicno identiteto razvijajo postopoma skozi različna življenjska obdobja, pri čemer imata adolescenca in zgodnja odraslost posebno pomembno vlogo pri oblikovanju interesov, sposobnosti in kariernih ciljev (Super, 1990). V obdobju mladostništva posamezniki raziskujejo različne poklicne možnosti, oblikujejo predstave o lastnih sposobnostih in vrednotah ter postopoma razvijajo pričakovanja glede prihodnje kariere. Pri tem imajo pomembno vlogo tudi socialni vplivi, saj mladi pogosto oblikujejo odnos do posameznih poklicev na podlagi izkušenj in informacij iz svojega okolja.

Socialno-kognitivna teorija kariere dodatno poudarja pomen samozaupanja, pričakovanj glede uspeha in zaznanih možnosti za poklicni razvoj (Lent et al., 1994). Mladi se pogosteje odločajo za poklice, pri katerih zaznavajo večjo možnost osebnega uspeha, stabilnosti in družbenega priznanja. Pri izbiri zdravstvenih poklicev imajo pomembno vlogo tudi vrednote posameznika, predvsem altruizem, empatija in želja po pomoči drugim. Raziskave kažejo, da so ravno altruistični motivi pogosto ključni razlog za odločitev za delo v zdravstvu, predvsem pri zdravstveni negi, medicini, fizioterapiji in drugih poklicih, ki vključujejo neposredno delo z ljudmi (McCarey et al., 2007).

Pomemben dejavnik pri odločanju za zdravstvene poklice predstavlja tudi zaznava družbenega pomena poklica. Mladi pogosto zdravstvene delavce dojemajo kot osebe, ki pomembno prispevajo k družbi, pomagajo ljudem v zahtevnih življenjskih situacijah ter opravljajo delo z visoko stopnjo odgovornosti. Takšna percepcija povečuje ugled zdravstvenih poklicev in lahko spodbuja interes za delo v zdravstvu. Raziskave med mladimi v različnih evropskih državah kažejo, da zdravstvene poklice pogosto povezujejo z občutkom smiselnosti dela, možnostjo neposrednega vpliva na življenje ljudi ter z občutkom osebne izpolnitve (Skela-Savič et al., 2021).

Kljub temu sodobne generacije mladih pri izbiri kariere vedno večjo pozornost namenjajo tudi kakovosti življenja, fleksibilnosti dela, psihološki varnosti in ravnotežju med poklicnim ter zasebnim življenjem. Tradicionalni dejavniki, kot so stabilna zaposlitev, redni prihodki in družbeni status, sicer ostajajo pomembni, vendar niso več edini odločilni dejavniki pri izbiri poklica. Mladi danes pogosto iščejo poklice, ki omogočajo osebni razvoj, fleksibilnost, dobro organizacijo dela ter možnost ohranjanja duševnega zdravja in prostega časa. Prav zaradi tega zdravstveni poklici v določenih segmentih izgubljajo privlačnost, saj jih mladi pogosto povezujejo z visokimi psihičnimi obremenitvami, stresom in slabšim ravnotežjem med delom ter zasebnim življenjem.

Pregled mednarodnih raziskav kaže, da mlade za delo v zdravstvu najpogosteje motivirajo želja pomagati drugim, družbeni pomen poklica, stabilnost zaposlitve, relativno visoka zaposljivost, možnosti strokovne specializacije, osebna rast, mednarodna mobilnost ter dolgoročna karierna varnost. V številnih državah zdravstveni poklici še vedno veljajo za relativno stabilne in odporne na gospodarske krize, kar dodatno vpliva na zaznavo njihove varnosti. Raziskava v Združenem kraljestvu je pokazala, da študenti zdravstvene nege kot glavna razloga za izbiro poklica navajajo pomoč ljudem ter občutek smiselnosti dela (Neilson & Jones, 2012). Podobno raziskave v Kanadi in Avstraliji kažejo, da mlade privlačijo predvsem možnost neposrednega dela z ljudmi, osebna izpolnitev ter občutek koristnosti za družbo.

V Združenih državah Amerike se kot pomemben dejavnik pogosto izpostavljajo tudi možnosti strokovnega napredovanja, specializacij in karierne mobilnosti znotraj zdravstvenega sistema (AACN, 2023). Mladi v razvitih državah pogosto pričakujejo možnost stalnega strokovnega razvoja, dodatnega izobraževanja in napredovanja, zato postajajo možnosti kariernega razvoja vse pomembnejši dejavnik pri izbiri zdravstvenih poklicev.

Na drugi strani številne raziskave opozarjajo, da mlade od zdravstvenih poklicev odvračajo predvsem psihične in fizične obremenitve, izgorelost zaposlenih, izmensko in nočno delo, administrativne obremenitve, visoka odgovornost ter dolgotrajno in zahtevno izobraževanje. Pomemben dejavnik predstavlja tudi zaznava neustreznega razmerja med odgovornostjo in plačilom, saj mladi pogosto menijo, da zahtevnost dela v zdravstvu ni ustrezno finančno ovrednotena. Dodatno na zmanjšanje interesa vplivajo tudi negativne izkušnje zaposlenih, ki jih mladi zaznavajo preko medijev, družbenih omrežij ali osebnih stikov z zaposlenimi v zdravstvu.

Po pandemiji COVID-19 se je percepcija zdravstvenih poklicev med mladimi v številnih državah dodatno spremenila. Čeprav je pandemija povečala družbeno prepoznavnost pomena zdravstvenih delavcev, je hkrati razkrila številne sistemske pomanjkljivosti zdravstvenih sistemov. Raziskave v Nemčiji, Italiji in Franciji so pokazale, da mladi zdravstvene poklice po pandemiji pogosteje povezujejo s stresom, izgorelostjo, kadrovskim pomanjkanjem in preobremenjenostjo zaposlenih (European Commission, 2023). Povečala se je tudi zaznava psiholoških tveganj, povezanih z delom v zdravstvu, predvsem zaradi javno izpostavljenih zgodb o izgorelosti, pomanjkanju kadra in dolgotrajnih delovnih obremenitvah.

V takšnem okolju postaja promocija zdravstvenih poklicev vse pomembnejši element dolgoročnega zagotavljanja zdravstvenega kadra. Številne države razvijajo različne promocijske strategije, katerih cilj je povečati zanimanje mladih za zdravstvene poklice ter izboljšati njihovo javno podobo. Promocija danes ne vključuje več zgolj klasičnih predstavitev poklicev v šolah, temveč vse bolj temelji na digitalnih pristopih, družbenih omrežjih, video vsebinah, prikazu resničnih delovnih okolij in predstavitvi osebnih zgodb zdravstvenih delavcev.

Pomembno vlogo pri promociji imajo tudi zdravstvene ustanove, univerze, strokovne organizacije ter država. Učinkovite promocijske kampanje mladim predstavljajo zdravstvene poklice kot razvojno perspektivne, tehnološko napredne in družbeno pomembne. Raziskave kažejo, da imajo mladi bistveno bolj pozitiven odnos do zdravstvenih poklicev, kadar spoznajo konkretne pozitivne izkušnje zaposlenih ali kadar imajo možnost neposrednega stika z delovnim okoljem v zdravstvu.

V Avstraliji so ciljno usmerjene promocijske kampanje za zdravstveno nego pomembno povečale zanimanje mladih za študij zdravstvene nege ter izboljšale javno podobo poklica (Health Workforce Australia, 2022). Podobne strategije uporabljajo tudi skandinavske države, kjer promocija temelji na poudarjanju sodobnih tehnologij, timskega dela, profesionalnega razvoja in kakovosti delovnega okolja. V Kanadi in Združenem kraljestvu se kot uspešen pristop kaže tudi vključevanje mladih ambasadorjev zdravstvenih poklicev ter uporaba družbenih omrežij za predstavitev vsakodnevnega dela zdravstvenih delavcev.

Podoba zdravstvenega poklica v medijih pomembno vpliva na karierne odločitve mladih. Negativna medijska poročanja o čakalnih vrstah, konfliktih v zdravstvenem sistemu, izgorelosti zaposlenih in pomanjkanju kadra lahko zmanjšujejo privlačnost poklica. Nasprotno pa pozitivne zgodbe o uspehih zdravstva, inovacijah, uporabi naprednih tehnologij, reševanju življenj ter strokovnem razvoju povečujejo zanimanje mladih za delo v zdravstvu. Zaradi velike prisotnosti družbenih omrežij postaja način javne komunikacije zdravstvenega sistema eden pomembnejših dejavnikov pri oblikovanju percepcije zdravstvenih poklicev med mladimi.

Slovenija se pri kadrovskih izzivih sooča s podobnimi težavami kot druge evropske države, vendar ima tudi določene posebnosti. Med najpomembnejšimi problemi so pomanjkanje kadra v zdravstveni negi, pomanjkanje zdravnikov določenih specialnosti, staranje zaposlenih, migracije zdravstvenega kadra v tujino ter preobremenjenost obstoječih ekip. Zaradi majhnega trga dela in omejenih izobraževalnih kapacitet imajo lahko kadrovski primanjkljaji v Sloveniji še izrazitejše posledice kot v večjih državah.

OECD opozarja, da številne države pomanjkanje zdravstvenega kadra kratkoročno rešujejo z zaposlovanjem tujih zdravstvenih delavcev, vendar dolgoročno trajnost predstavlja predvsem povečanje interesa domačih mladih generacij za zdravstvene poklice (OECD, 2025). To je posebej pomembno za Slovenijo, kjer odhajanje zdravstvenega kadra v tujino dodatno zmanjšuje domače kadrovske zmogljivosti.

Mladi danes od delodajalcev pričakujejo večjo fleksibilnost, več poudarka na duševnem zdravju zaposlenih, boljše delovne pogoje ter več možnosti za osebni razvoj. Če zdravstveni sistem teh pričakovanj ne bo ustrezno naslovil, bo zdravstvene poklice vse težje predstavljati kot dolgoročno privlačno karierno izbiro. Prav zaradi tega postajajo promocija zdravstvenih poklicev, izboljšanje delovnih pogojev ter dolgoročno načrtovanje razvoja zdravstvenega kadra ključni elementi prihodnjega razvoja zdravstvenih sistemov.

 

RAZISKAVA O DEJAVNIKIH ODLOČANJA MLADIH ZA KARIERO V ZDRAVSTVU V SLOVENIJI

 

Empirična raziskava je bila izvedena v prvi polovici leta 2026 s pomočjo spletnega anketnega vprašalnika, pripravljenega v aplikaciji 1KA. V raziskavo so bili vključeni dijaki in študenti različnih izobraževalnih smeri v Sloveniji. Uporabljeno je bilo namensko priložnostno vzorčenje. Anketni vprašalnik je bil distribuiran preko družbenih omrežij, elektronske pošte in izobraževalnih kanalov. Skupno je bilo prejetih 136 pravilno izpolnjenih anketnih vprašalnikov, ki so bili vključeni v nadaljnjo statistično analizo. Raziskava je bila anonimna in prostovoljna. Vprašalnik je vključeval demografska vprašanja ter vprašanja zaprtega tipa na petstopenjski Likertovi lestvici.

Med anketiranimi je bilo 101 ženska (74.3 %) in 35 moških (25.7 %). Največ sodelujočih je pripadalo starostni skupini med 17 in 22 let. V raziskavi so sodelovali dijaki in študenti zdravstvenih ter nezdravstvenih smeri, kar omogoča širši vpogled v percepcijo zdravstvenih poklicev med mladimi.

Rezultati kažejo, da je 49 anketirancev navedlo, da so resno razmišljali o karieri v zdravstvu, 44 anketirancev je o tem razmišljalo občasno, medtem ko je 43 sodelujočih navedlo, da o karieri v zdravstvu niso razmišljali. Rezultati kažejo, da zdravstveni poklici med mladimi še vedno ohranjajo relativno visoko stopnjo interesa, vendar je zaznati tudi določeno mero zadržanosti in negotovosti glede dejanske poklicne odločitve.

Med najpomembnejšimi dejavniki, ki mlade privlačijo k zdravstvenim poklicem, so anketiranci najvišje ocenili družbeno koristnost dela (4,74 od 5,00), možnost pomoči ljudem (4,24 od 5,00) ter stabilnost zaposlitve (4,0 od 5,00). Visoko je bila ocenjena tudi možnost osebnega zadovoljstva pri delu ter družbeni ugled zdravstvenih poklicev.

Raziskava je pokazala, da mlade od dela v zdravstvu najbolj odvračajo zaznani stres, psihične obremenitve, neustrezno razmerje med odgovornostjo in plačilom ter možnost izgorelosti. Posebej visoko je bila ocenjena trditev, da so zaposleni v zdravstvu preobremenjeni, kar potrjuje ugotovitve mednarodnih raziskav po obdobju pandemije COVID-19.

Ugotovitve kažejo, da mladi zdravstvene poklice še vedno dojemajo kot družbeno pomembne in perspektivne, vendar jih pomembno odvračajo predvsem slabi delovni pogoji, stres ter preobremenjenost zaposlenih. Rezultati potrjujejo podobne trende, kot jih navajajo OECD, WHO in evropske raziskave o zdravstveni delovni sili. Posebej pomembna ugotovitev raziskave je, da bi večina anketirancev večjo motivacijo za delo v zdravstvu povezovala z izboljšanjem delovnih pogojev, višjim plačilom in bolj pozitivno javno podobo zdravstvenih poklicev.

Empirični del raziskave tako potrjuje, da bo za dolgoročno povečanje zanimanja mladih za zdravstvene poklice potrebno izvajati sistemske ukrepe na področju promocije, organizacije dela, kariernega svetovanja in izboljšanja delovnih pogojev v zdravstvu.

Za boljšo ponazoritev primerjave med rezultati izvedene raziskave in ugotovitvami mednarodnih raziskav smo v nadaljevanju prikazali primerjalni graf ključnih dejavnikov, ki mlade privlačijo oziroma odvračajo od odločitve za kariero v zdravstvu. Graf omogoča jasnejši vpogled v podobnosti med slovenskimi rezultati in širšimi mednarodnimi trendi ter dodatno potrjuje kompleksnost kadrovskih izzivov v zdravstvenem sistemu.

Tabela 1: Primerjava ključnih dejavnikov med slovensko raziskavo in mednarodnimi trendi

Dejavnik	Slovenija 2026	OECD trend
Stres	zelo visok	zelo visok
Izgorelost	visok	visok
Ugled poklica	visok	srednje visok
Interes mladih	srednji	upad interesa

 

Kot je razvidno iz tabele (Tabela 1), primerjava rezultatov raziskave z mednarodnimi trendi kaže, da se Slovenija pri zanimanju mladih za zdravstvene poklice sooča z zelo podobnimi izzivi kot druge razvite države. V raziskavi so mladi kot najpomembnejše pozitivne dejavnike izpostavili družbeno koristnost poklica, možnost pomoči ljudem ter relativno varnost zaposlitve. Podobne ugotovitve navajajo tudi raziskave OECD in WHO, ki poudarjajo, da mladi zdravstvene poklice še vedno povezujejo z družbenim pomenom, stabilnostjo in možnostjo osebnega prispevka k družbi.

Kljub temu rezultati raziskave kažejo, da interes mladih pomembno zmanjšujejo predvsem stres, preobremenjenost zaposlenih, možnost izgorelosti ter zaznava neustreznega razmerja med odgovornostjo in plačilom. Enake dejavnike kot ključne ovire pri odločanju za zdravstvene poklice izpostavljajo tudi mednarodne raziskave OECD, Evropske komisije in Mednarodnega sveta medicinskih sester. Posebej po obdobju pandemije COVID-19 se je v številnih državah poslabšala percepcija zdravstvenega sektorja, saj so bili v javnosti močno izpostavljeni visoka delovna obremenitev, psihični pritiski in kadrovska podhranjenost zdravstvenih sistemov.

Pomembna ugotovitev raziskave je tudi, da mladi zdravstvene poklice še vedno dojemajo kot ugledne in družbeno pomembne, vendar pogosto ne kot dolgoročno privlačne z vidika kakovosti življenja in delovnih pogojev. To potrjuje ugotovitve mednarodnih raziskav, ki opozarjajo na razkorak med pozitivno družbeno podobo zdravstvenih poklicev in dejansko pripravljenostjo mladih za vstop v zdravstveni sistem. V tem kontekstu postaja ključno vprašanje ne le promocija zdravstvenih poklicev, temveč predvsem izboljšanje organizacijskih pogojev dela, zmanjševanje administrativnih obremenitev, krepitev duševnega zdravja zaposlenih ter ustvarjanje bolj spodbudnega delovnega okolja.

Rezultati raziskave tako potrjujejo, da bo dolgoročna kadrovska stabilnost slovenskega zdravstvenega sistema v veliki meri odvisna od sposobnosti države in zdravstvenih institucij, da zdravstvene poklice mladim predstavijo ne le kot družbeno pomembne, temveč tudi kot razvojno perspektivne, stabilne in privlačne karierne poti. Pri tem bodo pomembni predvsem sistemski ukrepi na področju delovnih pogojev, kariernega razvoja, štipendijske politike, organizacije dela in javne promocije zdravstvenih poklicev.

 

UGOTOVITVE IN ZAKLJUČEK

 

Rezultati raziskave so pokazali, da mladi v Sloveniji zdravstvene poklice še vedno prepoznavajo kot družbeno pomembne, koristne in relativno varne z vidika zaposlitve. Med najpomembnejšimi dejavniki privlačnosti so anketiranci izpostavili možnost pomoči ljudem, družbeni pomen poklica, delo z ljudmi ter občutek osebnega zadovoljstva. Kljub temu raziskava potrjuje, da interes za delo v zdravstvu pomembno zmanjšujejo predvsem zaznani stres, psihične obremenitve, izgorelost zaposlenih, neustrezno razmerje med odgovornostjo in plačilom ter slabše ravnotežje med poklicnim in zasebnim življenjem.

Ugotovitve raziskave so primerljive z mednarodnimi raziskavami OECD, WHO ter Evropske komisije, ki prav tako opozarjajo na zmanjševanje interesa mladih za zdravstvene poklice predvsem zaradi preobremenjenosti zdravstvenega sistema in slabšanja delovnih pogojev po obdobju pandemije COVID-19. Primerjava rezultatov kaže, da Slovenija pri kadrovskih izzivih ne odstopa bistveno od drugih evropskih držav, vendar so zaradi manjšega trga dela, migracij zdravstvenega kadra v tujino in omejenih kadrovskih kapacitet posledice lahko še izrazitejše.

Na podlagi rezultatov raziskave bi bilo smiselno posebno pozornost nameniti izboljšanju delovnih pogojev v zdravstvu, zmanjševanju administrativnih obremenitev zaposlenih, krepitvi sistemov psihološke podpore ter ustvarjanju bolj stabilnega in razvojno usmerjenega delovnega okolja. Pomembno vlogo bi lahko imele tudi sodobne promocijske kampanje, večje vključevanje zdravstvenih ustanov v karierno svetovanje mladim, predstavitev pozitivnih zgodb zaposlenih v zdravstvu ter dodatne štipendijske in kadrovske spodbude za mlade.

Ob tem je treba upoštevati tudi določene omejitve raziskave. Raziskava temelji na priložnostnem vzorcu dijakov in študentov, zato rezultatov ni mogoče v celoti posploševati na celotno populacijo mladih v Sloveniji. Omejitev predstavlja tudi subjektivna zaznava anketirancev ter dejstvo, da raziskava zajema predvsem trenutno percepcijo zdravstvenih poklicev v določenem časovnem obdobju. Kljub temu rezultati omogočajo pomemben vpogled v aktualno razmišljanje mladih ter predstavljajo uporabno izhodišče za nadaljnje raziskovanje področja.

Prispevek je lahko posebej zanimiv za strokovno javnost na področju zdravstva, zdravstvene nege, upravljanja kadrov, izobraževanja ter oblikovanja javnih politik. Pomemben je tudi za zdravstvene ustanove, izobraževalne institucije, karierne svetovalce, ministrstva ter odločevalce na področju razvoja zdravstvenega sistema. Članek namreč ne obravnava zgolj vprašanja interesa mladih za zdravstvene poklice, temveč odpira širše vprašanje dolgoročne vzdržnosti zdravstvenega sistema in prihodnjega zagotavljanja zdravstvenega kadra.

Posebna strokovna vrednost prispevka je v povezovanju slovenskih rezultatov z mednarodnimi trendi ter v celovitem prikazu dejavnikov, ki vplivajo na odločanje mladih za delo v zdravstvu. Raziskava dodatno opozarja na razkorak med visoko družbeno vrednostjo zdravstvenih poklicev in dejansko pripravljenostjo mladih za vključitev v zdravstveni sistem. Prispevek tako ponuja pomembna izhodišča za oblikovanje ukrepov na področju promocije zdravstvenih poklicev, organizacije dela, razvoja kadrovskih strategij in dolgoročnega načrtovanja zdravstvene politike.

V prihodnje bi bilo smiselno raziskovanje razširiti na večje in bolj reprezentativne vzorce mladih ter vključiti primerjavo med posameznimi regijami, izobraževalnimi smermi in starostnimi skupinami. Koristne bi bile tudi longitudinalne raziskave, ki bi spremljale spreminjanje odnosa mladih do zdravstvenih poklicev skozi daljše časovno obdobje. Nadaljnje raziskave bi lahko podrobneje proučevale tudi vpliv družbenih omrežij, medijev, delovnih praks, osebnih izkušenj z zdravstvenim sistemom ter vpliv novih generacijskih vrednot na karierne odločitve mladih.

 

LITERATURA IN VIRI

American Association of Colleges of Nursing (AACN). (2023). Nursing career pathways in the United States. https://www.aacnnursing.org/

Bandura, A. (1997). Self-efficacy: The exercise of control. W. H. Freeman.

European Commission. (2023). Health workforce challenges in the EU. https://health.ec.europa.eu/

Health Workforce Australia. (2022). Nursing workforce attraction strategies. https://www.health.gov.au/

Lent, R. W., Brown, S. D., & Hackett, G. (1994). Toward a unifying social cognitive theory of career development. Journal of Vocational Behavior, 45(1), 79–122. https://doi.org/10.1006/jvbe.1994.1027

McCarey, M., Barr, T., & Rattray, J. (2007). Predictors of nursing students’ career choices. Nurse Education Today, 27(5), 527–534. https://www.sciencedirect.com/

Neilson, G. R., & Jones, M. C. (2012). What predicts the selection of nursing as a career choice? Nurse Education Today, 32(5), 588–593. https://www.sciencedirect.com/

OECD. (2024). Fewer young people want to become nurses in half of OECD countries. https://www.oecd.org/content/dam/oecd/en/publications/reports/2024/05/fewer-young-people-want-to-become-nurses-in-half-of-oecd-countries_ad40c10e/e6612040-en.pdf

OECD. (2025). What do we know about young people's interest in health careers? https://www.oecd.org/content/dam/oecd/en/publications/reports/2025/01/what-do-we-know-about-young-people-s-interest-in-health-careers_3f05d797/002b3a39-en.pdf

Skela-Savič, B., et al. (2021). Perceptions of schoolchildren regarding nursing careers. https://www.sciencedirect.com/science/article/abs/pii/S1471595321001190

Super, D. E. (1990). A life-span, life-space approach to career development. In D. Brown & L. Brooks (Eds.), Career choice and development. Jossey-Bass.

World Health Organization. (2023). Global health workforce statistics. https://www.who.int/