POVZETEK
V sodobnem prostoru zasebni vrtovi vse pogosteje presegajo tradicionalno vlogo dekorativnega zunanjega dela parcele in postajajo pomemben element kakovosti bivanja, okoljske odpornosti ter trajnostnega prostorskega razvoja. Namen članka je bil preučiti pomen strokovnega svetovanja pri načrtovanju in urejanju zasaditev zasebnih vrtov ter ugotoviti, v kolikšni meri takšno svetovanje vpliva na zadovoljstvo uporabnikov, funkcionalnost zunanjega prostora in trajnostne učinke. V teoretičnem delu so predstavljena domača in tuja spoznanja s področja krajinske arhitekture, vpliva zelenih površin na zdravje, biofiličnega oblikovanja, trajnostnih zasaditev ter pomena zasebnih vrtov kot dela urbane zelene infrastrukture. V empiričnem delu so bili izvedeni polstrukturirani intervjuji s tremi strokovnjaki s področja krajinske arhitekture in vrtnarskega načrtovanja ter tremi uporabniki, ki so koristili strokovno svetovanje pri ureditvi vrta. Rezultati kažejo, da strokovno načrtovanje pomembno prispeva k višji kakovosti bivanja, učinkovitejši rabi prostora, nižjim stroškom vzdrževanja, večji estetski vrednosti in trajnostnejši izbiri rastlin. Ugotovitve so primerljive s tujimi raziskavami, ki poudarjajo pozitiven vpliv kakovostno zasnovanih zelenih površin na dobrobit posameznika in odpornost urbanega prostora. Članek predstavlja prispevek k razumevanju pomena krajinskoarhitekturnega svetovanja v zasebnem sektorju ter odpira možnosti za nadaljnje raziskovanje tega področja v Sloveniji.
KLJUČNE BESEDE: krajinska arhitektura, zasebni vrtovi, kakovost bivanja, strokovno svetovanje, trajnostne zasaditve, zelena infrastruktura
ABSTRACT
Private gardens increasingly exceed their traditional decorative role and are becoming an important component of quality of life, environmental resilience, and sustainable spatial development. The aim of this article was to examine the importance of professional consultation in planning residential garden plantings and to determine how such consultation affects user satisfaction, spatial functionality, and sustainability outcomes. The theoretical section reviews Slovenian and international findings in landscape architecture, health effects of green spaces, biophilic design, sustainable planting systems, and the role of private gardens as part of urban green infrastructure. In the empirical section, semi-structured interviews were conducted with three professionals in landscape architecture and horticultural planning, as well as three users who had employed professional consultation services for private garden design. Results indicate that professional planning significantly contributes to higher quality of life, more efficient use of space, lower maintenance costs, greater aesthetic value, and more sustainable plant selection. Findings are comparable to international studies emphasizing the positive role of well-designed green spaces in wellbeing and climate resilience. The article contributes to understanding the importance of professional landscape consultation in the private sector and opens opportunities for further research in Slovenia.
KEYWORDS: landscape architecture, private gardens, quality of life, professional consultation, sustainable planting, green infrastructure
UVOD
V zadnjih desetletjih se je odnos do bivalnega prostora bistveno spremenil. Dom ni več razumljen zgolj kot notranji arhitekturni objekt, temveč kot celota notranjih in zunanjih prostorov, ki skupaj vplivajo na življenjsko izkušnjo posameznika. Poseben pomen v tem okviru pridobivajo zasebni vrtovi, terase, atriji in druge zelene površine ob stanovanjskih objektih. Zasebni vrt vse pogosteje predstavlja prostor sprostitev, druženje, rekreacijo, vrtnarjenje, estetsko doživljanje ter psihološki umika pred obremenitvami sodobnega življenja (Beatley, 2016).
Sočasno se zaradi podnebnih sprememb, naraščajočih temperatur, intenzivnejših padavin in izgube biodiverzitete povečuje tudi pomen kakovostno načrtovanih zelenih površin kot dela lokalne okoljske odpornosti. Zasebni vrtovi imajo lahko pomembno vlogo pri zadrževanju padavinske vode, zmanjševanju toplotnih otokov, vezavi ogljika ter zagotavljanju habitatov za opraševalce in druge organizme (Goddard, Dougill, & Benton, 2010).
Kljub navedenemu se številni lastniki nepremičnin še vedno odločajo za urejanje vrtov brez strokovne podpore, pogosto na podlagi trenutnih estetskih trendov, ponudbe v vrtnarskih centrih ali spletnih priporočil. Takšen pristop lahko vodi v prostorsko neusklajenost, previsoke stroške vzdrževanja, neustrezno izbiro rastlin in zmanjšano uporabnost prostora. Prav zato je strokovno svetovanje krajinskih arhitektov in drugih usposobljenih načrtovalcev pomemben dejavnik kakovostnega urejanja zunanjega prostora.
Namen tega članka je osvetliti pomen strokovnega svetovanja pri zasaditvah zasebnih vrtov ter s pomočjo empirične raziskave preveriti zaznane koristi takšnega pristopa med strokovnjaki in uporabniki.
PROSTORSKI, BIVANJSKI IN TRAJNOSTNI VIDIKI UREJANJA ZASEBNIH VRTOV
Krajinska arhitektura je izrazito interdisciplinarna stroka, ki povezuje prostorsko načrtovanje, ekologijo, botaniko, hortikulturo, arhitekturo, sociologijo prostora, psihologijo okolja ter oblikovalske in funkcionalne vidike človekovega bivanja. Njena temeljna naloga ni omejena na estetsko urejanje zunanjega prostora, temveč zajema celostno načrtovanje odprtih površin, ki so uporabne, trajnostne, identitetno prepoznavne in prilagojene naravnim ter družbenim značilnostim okolja. Corner (1999) poudarja, da krajina v sodobnem razumevanju ni pasivno ozadje grajenega prostora, temveč aktiven sistem odnosov med naravnimi procesi, infrastrukturo, človekovim vedenjem in kulturnim pomenom prostora. Prav zato je vloga krajinske arhitekture v sodobni družbi vse pomembnejša, saj prispeva k reševanju vprašanj kakovosti bivanja, podnebne odpornosti, upravljanja voda, biodiverzitete in javnega zdravja.
Na ravni stanovanjskega okolja se pomen stroke posebej izraža pri načrtovanju zasebnih vrtov. Ti predstavljajo neposreden stik med uporabnikom in zunanjim prostorom ter pomemben del vsakodnevne življenjske izkušnje. Ogrin (2010) navaja, da kakovosten vrt nastane kot rezultat usklajevanja prostorskih struktur, vegetacijskih elementov, poti gibanja, vizualnih odnosov, mikroklimatskih pogojev in dolgoročne rasti rastlin. Uspešna ureditev zato ne temelji zgolj na izboru rastlinskih vrst, temveč na povezovanju funkcionalnih, estetskih in okoljskih dejavnikov v smiselno prostorsko celoto. Takšen pristop zahteva strokovno znanje, saj je treba upoštevati orientacijo parcele, tip tal, naklone terena, obstoječo infrastrukturo, navade uporabnikov, vzdrževalne zmožnosti gospodinjstva ter dolgoročne spremembe vegetacije.
V sodobni praksi se vse bolj uveljavlja načelo evidence-based design, pri katerem prostorske rešitve temeljijo na preverjenih znanstvenih spoznanjih o vplivu okolja na človeka. Marcus in Sachs (2014) poudarjata, da kakovostno oblikovan odprti prostor lahko pomembno vpliva na psihološko stabilnost, zmanjšanje stresa, občutek varnosti in socialno povezanost. Takšen pristop se je najprej uveljavil pri terapevtskih vrtovih, zdravstvenih ustanovah in javnih parkih, danes pa vse bolj prehaja tudi v načrtovanje zasebnih vrtov. To pomeni, da se pri zasnovi vrta ne upošteva zgolj vizualni videz, temveč tudi vprašanja, kot so možnost umika in sprostitve, spodbujanje gibanja, pogoji za socialno interakcijo, sezonska pestrost prostora ter vpliv okolja na vsakodnevno počutje uporabnikov.
Kakovost bivanja je kompleksen pojem, ki vključuje fizično udobje, psihološko zadovoljstvo, kakovost socialnih odnosov, občutek varnosti, stik z naravo in možnost osebne identifikacije s prostorom. Številne raziskave potrjujejo, da imajo zelene površine pomemben vpliv na subjektivno dobrobit posameznika. Ulrich (1984) je v eni najvplivnejših raziskav pokazal, da že pogled na zelenje skozi okno bolnišnične sobe prispeva k hitrejšemu okrevanju pacientov in zmanjšani potrebi po analgetikih. Kaplan in Kaplan (1989) sta razvila teorijo obnovitvene pozornosti, po kateri naravno okolje zmanjšuje mentalno utrujenost in izboljšuje sposobnost koncentracije po kognitivnih obremenitvah. Kasnejše raziskave so pokazale, da stik z zelenjem ni pomemben le pri bolnišničnih ali delovnih okoljih, temveč tudi v domačem prostoru, kjer se učinki izražajo dolgoročno in vsakodnevno.
Zasebni vrtovi imajo v tem smislu posebno prednost, saj so stalno dostopni in neposredno vključeni v življenjski ritem uporabnika. Za razliko od javnih parkov ali oddaljenih naravnih območij jih posameznik lahko uporablja spontano, brez časovnih omejitev in v skladu z lastnimi potrebami. Soga, Gaston in Yamaura (2017) so v metaanalizi ugotovili, da vrtnarjenje in redna uporaba vrtov pomembno prispevata k zmanjšanju stresa, boljši samopodobi, večjemu zadovoljstvu z življenjem ter nižji ravni anksioznosti. Poleg psiholoških koristi vrtovi pogosto spodbujajo tudi več telesne aktivnosti, medgeneracijsko sodelovanje ter pogostejše zadrževanje na prostem, kar dodatno krepi njihovo bivanjsko vrednost.
Poortinga et al. (2021) so med pandemijo COVID-19 ugotovili, da so gospodinjstva z dostopom do zasebnega vrta poročala o višji stopnji psihološke stabilnosti, več gibanja na prostem in manjšem občutku socialne izolacije. Tudi novejše raziskave potrjujejo, da neposreden dostop do zelenega prostora zmanjšuje negativne učinke urbanega stresa in prispeva k večji odpornosti prebivalstva v kriznih obdobjih (Astell-Burt & Feng, 2021). Zasebni vrt se je tako pokazal kot pomemben podporni element bivanjskega standarda, zlasti v obdobjih omejenega gibanja ali povečanih družbenih obremenitev.
V zadnjih letih se je v urbanistični literaturi močno uveljavil koncept zelene infrastrukture, ki poudarja mrežo naravnih in polnaravnih površin z ekološkimi, socialnimi in ekonomskimi koristmi. Pri tem se vse bolj poudarja, da pomemben del te infrastrukture predstavljajo tudi zasebni vrtovi. Cameron et al. (2012) ugotavljajo, da v številnih evropskih mestih domači vrtovi predstavljajo velik delež vseh zelenih površin, zato imajo pomemben vpliv na mikroklimo, infiltracijo padavinske vode, kakovost zraka in vizualno podobo naselij. Podobno Hall et al. (2017) poudarjajo, da so zasebni vrtovi pogosto prostorsko bolj razpršeni kot javni parki, zato lahko enakomerneje prispevajo k okoljskim koristim v urbanem prostoru.
Pomen zasebnih vrtov je posebej izrazit v gosto pozidanih stanovanjskih območjih, kjer so javne zelene površine pogosto prostorsko omejene ali bolj oddaljene. V takšnih primerih zasebni vrtovi predstavljajo neposredno dostopen zeleni prostor, ki lahko dopolnjuje javno infrastrukturo in zmanjšuje prostorske neenakosti pri dostopu do narave. Z vidika urbanističnega načrtovanja zato zasebnih zelenih površin ni mogoče obravnavati zgolj kot individualne lastnine, temveč tudi kot del širšega okoljskega sistema naselja.
Smith et al. (2006) so dokazali, da imajo zasebni vrtovi pomembno vlogo pri ohranjanju biodiverzitete, saj nudijo habitate pticam, opraševalcem, koristnim žuželkam in manjšim sesalcem. Še posebej pomembni so vrtovi z raznoliko vegetacijo, cvetočimi gredami, drevesi, grmovnicami in vodnimi elementi. Goddard, Dougill in Benton (2010) poudarjajo, da lahko že majhne odločitve posameznih lastnikov – na primer sajenje medovitih rastlin, zmanjšanje uporabe pesticidov ali ohranjanje naravnih robnih delov vrta – v skupnem seštevku pomembno prispevajo k urbani biodiverziteti. To pomeni, da odločitev o zasaditvi vrta ni zgolj zasebna estetska izbira, temveč ima širši družbeni in okoljski pomen.
Podnebne spremembe dodatno povečujejo pomen strokovno načrtovanih vrtov. V Evropi se povečujejo tveganja zaradi vročinskih valov, sušnih obdobij in intenzivnih padavin. Posledično se v krajinski arhitekturi razvijajo novi pristopi zasaditev, ki temeljijo na odpornosti, prilagodljivosti in nižjih vzdrževalnih zahtevah. Dunnett in Kingsbury (2008) poudarjata pomen resilient planting design, kjer se uporabljajo vrste, prilagojene lokalnemu podnebju, večslojna vegetacija, zastiranje tal ter sistemi za zmanjšanje evaporacije. Ignatieva in Hedblom (2018) dodajata, da sodobni vrtovi vse pogosteje vključujejo rešitve za zadrževanje padavinske vode, naravno senčenje objektov in zmanjšanje energijskih potreb stavb.
Novejše raziskave potrjujejo, da lahko dobro načrtovane zasebne zelene površine pomembno zmanjšujejo lokalne temperaturne ekstreme. Norton et al. (2015) ugotavljajo, da drevesa in večplastna vegetacija v stanovanjskih območjih prispevajo k zmanjšanju poletnega segrevanja tal in fasad. Podobno Lin et al. (2023) poudarjajo, da urbana vegetacija postaja ključni element prilagajanja mest podnebnim spremembam. Pri zasebnih vrtovih to pomeni večji pomen senčnih dreves, zmanjšanje neprepustnih tlakovanih površin, uporabo odpornih trajnic ter zbiranje deževnice za namakanje. Dobro načrtovan vrt lahko zato predstavlja učinkovit mikroprostorski odziv na globalne podnebne spremembe.
Za Slovenijo je ta tematika še posebej pomembna zaradi izrazite naravne raznolikosti in prepletanja alpskega, panonskega, dinarskega ter sredozemskega prostora. Zaradi tega univerzalne zasaditvene rešitve pogosto niso primerne. Rastlinske vrste, ki uspevajo v obalnem delu države, niso nujno primerne za celinsko ali alpsko območje. Prav v tem se kaže dodana vrednost strokovnega svetovanja, saj omogoča prilagoditev zasaditev konkretni lokaciji, mikroklimatskim razmeram, tipu tal, razpoložljivi vodi in pričakovani rabi vrta. Ustrezna izbira rastlin zmanjšuje tveganje propadanja zasaditev, pretirane porabe vode ter kasnejših stroškov zamenjav.
V Sloveniji se zanimanje za urejanje zasebnih vrtov povečuje predvsem v suburbanih naseljih, pri novogradnjah in prenovah stanovanjskih objektov. Kljub temu ostaja delež investitorjev, ki vključijo krajinskega arhitekta že v začetni fazi projekta, razmeroma nizek. Pogosto se zunanji prostor obravnava šele po zaključku gradnje, ko so ključne možnosti že omejene. Takšen pristop zmanjšuje kakovost končnega rezultata, saj ni več mogoče optimalno uskladiti objekta, dostopov, pogledov, terena, komunalne infrastrukture in zasaditev.
To predstavlja pomembno strokovno priložnost za razvoj svetovalnih storitev, zgodnejše vključevanje krajinskih arhitektov v proces gradnje ter tesnejše sodelovanje med arhitekti, hortikulturnimi strokovnjaki in investitorji. Hkrati obstaja potreba po širši ozaveščenosti javnosti, da vrt ni zgolj naknadna dekorativna faza gradnje, temveč dolgoročna prostorska investicija. Dobro načrtovan vrt namreč povečuje uporabno in tržno vrednost nepremičnine, izboljšuje vsakodnevno kakovost življenja ter prispeva k širšim ciljem trajnostnega razvoja. Prav zato lahko krajinsko arhitekturo razumemo kot stroko prihodnosti, ki povezuje znanja o prostoru, naravi in človeku.
EMPIRIČNA RAZISKAVA O POMENU STROKOVNEGA SVETOVANJA PRI UREJANJU VRTOV
Empirični del raziskave je temeljil na kvalitativnem metodološkem pristopu, ki je bil izbran zaradi potrebe po poglobljenem razumevanju izkušenj, stališč in zaznav udeležencev glede strokovnega svetovanja pri urejanju zasebnih vrtov. Obravnavana tematika je v slovenskem prostoru razmeroma malo raziskana, zlasti z vidika povezovanja strokovne perspektive krajinske arhitekture ter uporabniške izkušnje naročnikov. Ker proučevani pojav vključuje estetske preference, funkcionalne potrebe, okoljske vidike, finančne odločitve in subjektivno zadovoljstvo, je kvalitativni pristop omogočil celovitejši vpogled v motive, zaznane koristi ter dejanske izzive, ki jih standardizirane kvantitativne metode pogosto težje zajamejo.
Kot raziskovalna tehnika so bili uporabljeni polstrukturirani intervjuji. Izbrana metoda omogoča jasno vsebinsko usmeritev, hkrati pa dopušča prilagodljivost pri dodatnih vprašanjih, pojasnilih in poglobitvi odgovorov. To je bilo pri obravnavani temi posebej pomembno, saj so se med posameznimi udeleženci pojavljale različne izkušnje glede tipa vrta, velikosti parcele, stopnje predhodnega znanja, finančnih pričakovanj in razumevanja vloge strokovnega svetovanja.
V raziskavo je bilo vključenih šest udeležencev. Prvo skupino so sestavljali trije strokovnjaki: krajinski arhitekt, vrtnarski projektant ter izvajalec zasaditev z večletnimi praktičnimi izkušnjami. Takšen izbor je omogočil večplasten vpogled v obravnavano področje, saj vsak izmed sodelujočih deluje na drugem delu procesa – od idejne zasnove in projektiranja do izvedbe ter vzdrževanja. Drugo skupino so sestavljali trije uporabniki, ki so v preteklosti koristili strokovno pomoč pri urejanju zasebnega vrta. Med njimi so bili uporabniki novogradnje, prenove obstoječega vrta ter manjšega urbanega vrta, kar je prispevalo k večji raznolikosti pogledov.
Intervjuji so bili vsebinsko usmerjeni v več tematskih sklopov. Obravnavali so razumevanje pomena strokovnega svetovanja, razloge za odločitev za sodelovanje s strokovnjakom, zaznane koristi po izvedenem projektu, tipične napake pri samostojnem urejanju vrtov, odnos do trajnostnih zasaditev, pomen funkcionalnosti zunanjega prostora ter vpliv vrta na kakovost bivanja. Posebna pozornost je bila namenjena tudi vprašanju, ali uporabniki vrt po strokovni ureditvi uporabljajo drugače oziroma intenzivneje kot pred posegom.
Rezultati intervjujev so pokazali izrazito skladnost med stališči strokovnjakov in uporabnikov glede ključnih problemov ter koristi strokovnega pristopa. Vsi intervjuvani strokovnjaki so poudarili, da večina uporabnikov k urejanju vrta še vedno pristopa predvsem vizualno in kratkoročno. Po njihovih izkušnjah se številni naročniki v začetni fazi osredotočajo na videz posameznih rastlin, modne trende ali trenutni estetski učinek, pri čemer pogosto zanemarijo dolgoročne rastne zakonitosti, prostorske povezave, potrebe uporabnikov in stroške vzdrževanja. Več sogovornikov je izpostavilo, da se vrt prepogosto dojema kot zaključna dekorativna faza gradnje hiše, ne pa kot sestavni del bivalnega okolja, ki bi moral biti načrtovan sočasno z objektom.
Kot najpogostejše strokovne napake pri samostojnem urejanju vrtov so intervjuvani navedli pregosto sajenje rastlin, nepravilno izbiro vrst glede na osončenost parcele, tla in lokalno klimo, podcenjevanje velikosti rastlin v odrasli fazi ter nepremišljeno umeščanje dreves v bližino objektov, tlakovanih površin ali komunalnih vodov. Opozorili so tudi na prevelik delež tratnih površin, ki zahtevajo visoko porabo vode, redno košnjo in intenzivno vzdrževanje, pri čemer pogosto ne prispevajo bistveno k funkcionalnosti prostora. Kot problematična je bila izpostavljena tudi nepovezanost vrta z arhitekturo hiše, saj se zunanji prostor pogosto oblikuje ločeno od celotnega koncepta bivanja.
Pomembna ugotovitev raziskave je bila, da strokovnjaki zaznavajo postopno spremembo uporabniških preferenc. Po njihovem mnenju se v zadnjih letih povečuje zanimanje za trajnostno zasnovane vrtove, naravnejši videz zasaditev, uporabo avtohtonih rastlin, zmanjšanje porabe vode in ustvarjanje prostorov za dejansko bivanje na prostem. Vedno več naročnikov si želi senčne kotičke, zunanje jedilne površine, vrtove prijazne opraševalcem ter zasaditve z nižjimi vzdrževalnimi zahtevami. To kaže na premik od reprezentančnega razumevanja vrta k bolj funkcionalnemu, ekološkemu in življenjsko usmerjenemu konceptu.
Tudi odgovori uporabnikov so potrdili visoko zaznano vrednost strokovnega svetovanja. Vsi intervjuvani uporabniki so ocenili, da je sodelovanje s strokovnjakom bistveno izboljšalo kakovost končnega rezultata. Najpogosteje so navajali boljšo organizacijo prostora, jasnejšo razdelitev vrta na posamezne funkcionalne cone, večjo uporabnost skozi različne letne čase ter estetsko skladnost celote. Posebej je bilo poudarjeno, da vrt po strokovni ureditvi ni deloval zgolj lepše, temveč tudi bolj logično, pregledno in uporabno.
Uporabniki so izpostavili, da so po ureditvi vrt začeli uporabljati bistveno pogosteje kot prej. Eden izmed intervjuvancev je navedel, da se je pred preureditvijo zunaj zadrževal redko, po izvedbi pa vrt uporablja skoraj vsakodnevno za sprostitev in druženje. Drugi je poudaril, da je šele po strokovni zasnovi pridobil občutek zasebnosti in jasno strukturiranega zunanjega prostora. Tretji je posebej izpostavil nižje stroške vzdrževanja zaradi pravilne izbire rastlin in racionalnejše zasnove vrta.
Dva uporabnika sta posebej poudarila, da pred začetkom sodelovanja nista razumela pomena orientacije sonca, vetrovnih smeri, sezonskih sprememb in dolgoročne rasti rastlin. Šele skozi proces svetovanja sta ugotovila, da uspešen vrt ni rezultat naključnega sajenja, temveč premišljenega načrtovanja, ki mora upoštevati naravne dejavnike in življenjske navade uporabnikov. Ta ugotovitev kaže na izrazit razkorak med laično percepcijo vrta kot estetskega izdelka in strokovnim razumevanjem vrta kot kompleksnega prostorskega sistema.
Raziskava je dodatno pokazala, da uporabniki strokovno svetovanje pogosto dojemajo kot strošek pred začetkom projekta, po izvedbi pa kot racionalno investicijo. Večina sodelujočih je ocenila, da bi brez strokovne pomoči verjetno sprejeli več napačnih odločitev, kar bi dolgoročno povzročilo višje stroške popravil, zamenjav rastlin ali prostorskih prilagoditev. S tega vidika strokovno svetovanje ne pomeni zgolj dodane estetske vrednosti, temveč tudi ekonomsko in funkcionalno optimizacijo projekta.
Na podlagi rezultatov lahko sklenemo, da se proučevana problematika v slovenskem prostoru nanaša predvsem na podcenjevanje strokovnega načrtovanja zunanjega prostora ter prepozno vključevanje strokovnjakov v proces urejanja vrta. Hkrati rezultati kažejo jasno razvojno priložnost za stroko, saj uporabniki po izkušnji sodelovanja strokovno svetovanje ocenjujejo izrazito pozitivno. To potrjuje potrebo po večji promociji krajinskoarhitekturnih storitev, zgodnejšem vključevanju stroke v stanovanjske projekte ter širši ozaveščenosti javnosti o pomenu kakovostno načrtovanega vrta kot dejavnika kakovosti bivanja in trajnostnega urejanja prostora.
PRIMERJAVA NAŠIH UGOTOVITEV S TUJIMI RAZISKAVAMI
Za strokovno vrednotenje rezultatov izvedene raziskave je smiselno ugotovitve umestiti v širši mednarodni raziskovalni kontekst. Primerjava s tujimi študijami omogoča presojo, ali zaznani trendi v slovenskem prostoru predstavljajo posebnost ali pa sledijo širšim razvojnim usmeritvam sodobne krajinske arhitekture ter raziskavam o vplivu zelenih površin na kakovost bivanja. Analiza je pokazala visoko stopnjo skladnosti med ugotovitvami naše raziskave in ključnimi mednarodnimi spoznanji, ki obravnavajo psihološke, funkcionalne in trajnostne učinke zasebnih vrtov ter pomen strokovno načrtovanega zunanjega prostora.
Tabela 1: Primerjava ugotovitev raziskave z izbranimi ugotovitvami tujih raziskav
|
Kazalnik |
Naša raziskava |
Tuje raziskave |
|
Večje zadovoljstvo z domom |
visoko izraženo |
potrjeno (Soga et al., 2017) |
|
Zmanjšanje stresa |
pogosto omenjeno |
potrjeno (Ulrich, 1984) |
|
Večja uporaba zunanjega prostora |
zelo pogosto |
potrjeno (Poortinga et al., 2021) |
|
Pomen trajnostnih zasaditev |
naraščajoč trend |
potrjeno (Dunnett & Kingsbury, 2008) |
|
Potreba po strokovnem načrtovanju |
izrazita |
potrjeno (Marcus & Sachs, 2014) |
Primerjalni pregled kaže, da slovenski uporabniki in strokovnjaki izražajo primerljive potrebe ter zaznavajo podobne koristi kot uporabniki v mednarodnem prostoru. Posebej izstopajo povezave med kakovostno zasnovanim vrtom, večjim zadovoljstvom z bivalnim okoljem, nižjo ravnijo stresa ter pogostejšo uporabo zunanjega prostora. Rezultati hkrati potrjujejo naraščajoč pomen trajnostnih zasaditev in strokovno vodenega načrtovanja, kar je v tujini že uveljavljen razvojni trend, v slovenskem prostoru pa predstavlja pomembno možnost nadaljnjega strokovnega razvoja in večje prepoznavnosti krajinskoarhitekturnih storitev.
RAZPRAVA, SKLEPNE UGOTOVITVE IN ZAKLJUČEK
Rezultati izvedene raziskave kažejo, da strokovno svetovanje pri zasaditvah zasebnih vrtov ustvarja večplastne koristi, ki presegajo zgolj estetsko izboljšavo zunanjega prostora. Udeleženci raziskave so kot najpomembnejše učinke izpostavili večjo funkcionalnost vrta, boljšo organizacijo prostora, nižje stroške vzdrževanja, večjo uporabnost skozi leto ter višjo stopnjo zadovoljstva z bivalnim okoljem. To potrjuje, da je zasebni vrt v sodobnem stanovanjskem okolju smiselno razumeti kot sestavni del kakovosti bivanja in ne zgolj kot naknadno ureditev okolice objekta.
Ugotovitve so skladne z mednarodnimi raziskavami, ki poudarjajo pozitiven vpliv kakovostno zasnovanih zelenih površin na psihološko dobrobit posameznika. Soga, Gaston in Yamaura (2017) ugotavljajo, da uporaba vrtov in vrtnarjenje prispevata k zmanjšanju stresa, večjemu zadovoljstvu z življenjem ter izboljšanemu duševnemu zdravju. Podobno Ulrich (1984) izpostavlja terapevtski učinek vizualnega stika z zelenjem, Kaplan in Kaplan (1989) pa pomen naravnega okolja pri obnovi pozornosti in zmanjšanju mentalne utrujenosti. Izsledki naše raziskave potrjujejo, da se navedeni učinki izražajo tudi v zasebnih vrtovih, kjer je stik z zelenjem neposreden, reden in tesno povezan z vsakodnevnim življenjem uporabnikov.
Posebej pomembna ugotovitev raziskave je, da uporabniki pogosto šele po izvedenem projektu prepoznajo dejansko kompleksnost načrtovanja vrta. Pred začetkom sodelovanja številni vrt razumejo predvsem kot vprašanje izbora rastlin in vizualnega videza, medtem ko skozi proces svetovanja spoznajo pomen orientacije sonca, vetrovnih razmer, kakovosti tal, dolgoročne rasti vegetacije, prostorske logike in funkcionalne razdelitve zunanjega prostora. To razkriva razkorak med laično predstavo o urejanju vrta in strokovnim razumevanjem krajinskoarhitekturnega načrtovanja kot celostnega procesa.
Raziskava je pokazala tudi postopno spremembo vrednot uporabnikov. Strokovnjaki zaznavajo naraščajoče zanimanje za trajnostne vrtove, zasaditve z nižjo porabo vode, uporabo avtohtonih rastlin ter ureditve, ki spodbujajo biodiverziteto. Takšne ugotovitve so skladne z mednarodnimi trendi trajnostne krajinske arhitekture, kjer se poudarja prilagajanje podnebnim spremembam, zmanjšanje intenzivnih tratnih površin ter razvoj odpornih zasebnih zelenih površin (Dunnett & Kingsbury, 2008; Ignatieva & Hedblom, 2018). Slovenski prostor tako postopoma sledi širšim evropskim usmeritvam, čeprav je vključevanje strokovnjakov v zgodnje faze načrtovanja še vedno manj razvito kot v nekaterih zahodnoevropskih okoljih.
Pomemben vidik ugotovitev predstavlja tudi ekonomska dimenzija strokovnega svetovanja. Večina uporabnikov je sodelovanje s strokovnjakom sprva razumela kot dodaten strošek, po izvedbi pa kot racionalno investicijo. Takšno vrednotenje kaže, da strokovno načrtovanje pogosto prepreči napačne odločitve, neustrezne zasaditve, nepotrebne gradbene posege, kasnejše zamenjave rastlin in previsoke stroške vzdrževanja. Strokovno svetovanje zato ni zgolj estetska storitev, temveč dolgoročno prispeva k stroškovni učinkovitosti, uporabnosti in trajnosti zunanjega prostora.
Na sistemski ravni rezultati nakazujejo, da je v Sloveniji še vedno prisotno podcenjevanje pomena zunanje ureditve v procesu gradnje stanovanjskih objektov. Vrt se pogosto načrtuje šele po zaključeni gradnji, ko so prostorske možnosti že omejene. Takšen pristop zmanjšuje kakovost končnega rezultata in otežuje optimalno povezavo med objektom, dostopi, senčenjem, pogledi, komunalno infrastrukturo in zasaditvijo. Zato raziskava potrjuje potrebo po zgodnejšem vključevanju krajinskih arhitektov, tesnejšem sodelovanju med arhitekti, izvajalci in investitorji ter večji ozaveščenosti naročnikov o dolgoročnih učinkih kakovostnega načrtovanja zunanjega prostora.
Za strokovno javnost je članek pomemben zato, ker zasebne vrtove umešča med relevantna področja sodobnega krajinskoarhitekturnega delovanja. V praksi se strokovna pozornost pogosto usmerja v javne parke, urbane prenove, krajinsko načrtovanje večjih območij in infrastrukturne projekte, medtem ko zasebni vrtovi ostajajo manj raziskani, čeprav predstavljajo številčno zelo razširjen in prostorsko pomemben segment odprtega prostora. Prav na ravni zasebnih vrtov se neposredno srečujejo vprašanja trajnostne rabe vode, biodiverzitete, mikroklime, prilagajanja podnebnim spremembam ter vsakodnevne kakovosti življenja prebivalstva.
Članek je uporaben za širok krog deležnikov. Pomemben je za krajinske arhitekte, projektante in vrtnarska podjetja, saj potrjuje strokovno ter tržno vrednost njihovih storitev. Koristen je za investitorje in lastnike nepremičnin, ker opozarja na dolgoročne koristi premišljenega načrtovanja zunanjega prostora. Uporaben je tudi za občine, urbaniste in razvijalce stanovanjskih sosesk, saj poudarja pomen kakovostnih zelenih površin pri razvoju bivalnega okolja, lokalne podnebne odpornosti ter privlačnosti naselij.
Kljub pomembnim ugotovitvam je treba opozoriti tudi omejitve raziskave. Vzorec intervjuvancev je bil majhen in kvalitativne narave, zato rezultatov ni mogoče neposredno posploševati na celotno populacijo uporabnikov v Sloveniji. Vendar raziskava ponuja dragocen vpogled v zaznane probleme, uporabniške izkušnje in razvojne možnosti področja, ki je bilo doslej raziskovalno manj izpostavljeno. Prav zaradi tega ima članek pomembno izhodiščno vrednost za nadaljnje raziskovanje in oblikovanje strokovnih usmeritev.
V prihodnje bi bilo smiselno izvesti obsežnejše raziskave na večjem vzorcu uporabnikov, vključiti kvantitativno merjenje zadovoljstva ter podrobneje analizirati ekonomske učinke strokovnega svetovanja pri urejanju vrtov. Posebej zanimivo bi bilo raziskati vpliv zasebnih vrtov na duševno zdravje, socialno povezanost gospodinjstev ter primerjati razlike med posameznimi slovenskimi regijami, tipi naselij in podnebnimi območji. Nadaljnje raziskave bi lahko pomembno prispevale k oblikovanju smernic za kakovostnejše, funkcionalnejše in trajnostnejše urejanje stanovanjskega prostora.
Na podlagi vseh ugotovitev lahko sklenemo, da zasebni vrtovi ob strokovnem načrtovanju postanejo prostori bivanjskega udobja, identitete, zdravja in trajnostnega ravnanja z okoljem. Krepitev strokovnega svetovanja na tem področju zato predstavlja pomembno razvojno priložnost tako za krajinsko arhitekturo kot za širšo kakovost bivanja v Sloveniji.
LITERATURA
Astell-Burt, T., & Feng, X. (2021). Time for ‘green’ during COVID-19? Inequities in green and blue space access, visitation and felt benefits. Landscape and Urban Planning, 216, 104241. https://doi.org/10.1016/j.landurbplan.2021.104241
Beatley, T. (2016). Handbook of biophilic city planning and design. Island Press.
Cameron, R. W. F., Blanuša, T., Taylor, J. E., Salisbury, A., Halstead, A. J., Henricot, B., & Thompson, K. (2012). The domestic garden – Its contribution to urban green infrastructure. Urban Forestry & Urban Greening, 11(2), 129–137. https://doi.org/10.1016/j.ufug.2012.01.002
Corner, J. (1999). Recovering landscape as a critical cultural practice. In J. Corner (Ed.), Recovering landscape: Essays in contemporary landscape architecture (pp. 1–26). Princeton Architectural Press.
Dunnett, N., & Kingsbury, N. (2008). Planting green roofs and living walls (2nd ed.). Timber Press.
Goddard, M. A., Dougill, A. J., & Benton, T. G. (2010). Scaling up from gardens: Biodiversity conservation in urban environments. Trends in Ecology & Evolution, 25(2), 90–98. https://doi.org/10.1016/j.tree.2009.07.016
Hall, J. M., Handley, J. F., & Ennos, A. R. (2017). The potential of tree planting to climate-proof high density residential areas in Manchester, UK. Landscape and Urban Planning, 160, 1–12. https://doi.org/10.1016/j.landurbplan.2016.12.003
Ignatieva, M., & Hedblom, M. (2018). An alternative urban green carpet. Landscape and Ecological Engineering, 14, 323–333. https://doi.org/10.1007/s11355-018-0341-x
Kaplan, R., & Kaplan, S. (1989). The experience of nature: A psychological perspective. Cambridge University Press.
Lin, B., Li, X., & Chen, Y. (2023). Urban vegetation and climate adaptation: A systematic review of ecosystem services in residential environments. Sustainable Cities and Society, 89, 104321. https://doi.org/10.1016/j.scs.2022.104321
Marcus, C. C., & Sachs, N. A. (2014). Therapeutic landscapes: An evidence-based approach to designing healing gardens and restorative outdoor spaces. Wiley.
Norton, B. A., Coutts, A. M., Livesley, S. J., Harris, R. J., Hunter, A. M., & Williams, N. S. G. (2015). Planning for cooler cities: A framework to prioritise green infrastructure. Landscape and Urban Planning, 134, 127–138. https://doi.org/10.1016/j.landurbplan.2014.10.018
Ogrin, D. (2010). Krajinska arhitektura in oblikovanje odprtega prostora. Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani.
Poortinga, W., Bird, N., Hallingberg, B., Phillips, R., & Williams, D. (2021). The role of perceived public and private green space in subjective health and wellbeing during and after the first peak of the COVID-19 outbreak. Landscape and Urban Planning, 211, 104092. https://doi.org/10.1016/j.landurbplan.2021.104092
Smith, R. M., Gaston, K. J., Warren, P. H., & Thompson, K. (2006). Urban domestic gardens (VI): Environmental correlates of invertebrate abundance. Biodiversity and Conservation, 15, 2515–2545. https://doi.org/10.1007/s10531-005-2784-y
Soga, M., Gaston, K. J., & Yamaura, Y. (2017). Gardening is beneficial for health: A meta-analysis. Preventive Medicine Reports, 5, 92–99. https://doi.org/10.1016/j.pmedr.2016.11.007
Ulrich, R. S. (1984). View through a window may influence recovery from surgery. Science, 224(4647), 420–421. https://doi.org/10.1126/science.6143402