POVZETEK

Prispevek obravnava toplotne črpalke kot osrednjo tehnologijo razogljičenja ogrevanja stanovanjskih hiš v Sloveniji in EU ter združuje teoretični in empirični pristop. Teoretični del pojasni hladilni krog, ključne kazalnike (COP, SCOP; EN 14825), vlogo hladiv (R32, R290) in povezavo med učinkovitostjo ter nizkotemperaturnimi oddajnimi sistemi. Poseben poudarek je namenjen toplotni ovojnici in zrakotesnosti ter vplivu nižjih dvižnih temperatur na sezonski izkoristek. Sistematično so predstavljene vrste toplotnih črpalk (zrak–voda, zemlja–voda, voda–voda, zrak–zrak, ventilacijske, hibridne, sanitarne) ter vprašanja vzdrževanja, življenjske dobe in regulative.

Empirični del temelji na polstrukturiranih intervjujih (N = 10; strokovnjaki in uporabniki) ter primerjavi z evropskimi in slovenskimi študijami. Ugotovitve potrjujejo visoko sprejemljivost zaradi energetske učinkovitosti, nižjih obratovalnih stroškov in udobja, hkrati pa izpostavljajo ovire: visoko začetno investicijo, administrativno zahtevnost subvencij in omejitve elektroenergetskega omrežja. Analiza poudari pravilno dimenzioniranje, hidravlično uravnoteženje, pametno krmiljenje in fazni pristop prenove (najprej ovojnina, nato sistemi). Primerjava z obstoječimi raziskavami kaže skladne trende; slovenski kontekst dodatno zaznamujejo omrežne kapacitete in postopkovne omejitve. Prispevek sklene s priporočili za prakso in politiko ter prednostnimi usmeritvami nadaljnjih raziskav.

Ključne besede: toplotne črpalke, energetska učinkovitost, stanovanjske hiše, obnovljivi viri energije, uporabniška sprejemljivost

 

ABSTRACT

This article examines heat pumps as a core decarbonisation technology for residential heating in Slovenia and the EU, combining theoretical and empirical approaches. The theoretical part explains the vapour-compression cycle, key performance indicators (COP, SCOP; EN 14825), the role of working fluids (R32, R290), and the link between efficiency and low-temperature emitters. Particular emphasis is placed on the building envelope and airtightness, showing how insulation and low supply temperatures increase seasonal performance. The paper systematically reviews heat pump types (air–water, ground–water, water–water, air–air, ventilation, hybrid, domestic hot water), maintenance and lifetime aspects, and the regulatory and incentive landscape.

The empirical section draws on semi-structured interviews (N = 10; experts and users) and a secondary comparison with European and Slovenian studies. Findings confirm high user acceptance due to energy efficiency, reduced operating costs and comfort, while highlighting key barriers: high upfront costs, administrative complexity of subsidies, and electricity grid constraints. The analysis stresses proper sizing, hydraulic balancing and smart control, and supports a phased retrofit strategy (envelope first, then systems). Cross-study comparison shows consistent European trends, with Slovenia additionally shaped by grid capacity and permitting procedures. The paper concludes with practice and policy recommendations and outlines research priorities, including representative surveys, life-cycle cost assessments, and studies on flexibility and demand response in power systems under large-scale electrification of heating.

Keywords: heat pumps, energy efficiency, residential buildings, renewable energy sources, user acceptance

UVOD

Toplotne črpalke so v zadnjih letih postale ena najpomembnejših tehnologij za ogrevanje stanovanjskih hiš v Sloveniji in drugod po Evropi. Njihova rast je povezana tako s strogimi energetskimi zahtevami kot tudi z rastjo cen fosilnih goriv in prizadevanji za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. V primerjavi s klasičnimi ogrevalnimi sistemi na olje, plin ali drva lahko toplotne črpalke zagotovijo občutne prihranke energije in denarja (International Energy Agency [IEA], 2022). Njihov ključni atribut je energetska učinkovitost, ki temelji na sposobnosti, da iz enega kilovata električne energije pridobijo večkratnik toplote (Minea, 2022).

Na voljo je več vrst sistemov, ki delujejo na različnih virih toplote (zrak, zemlja, voda, odpadni zrak), vsak s svojimi prednostmi, slabostmi in specifičnimi zahtevami. Namen tega članka je predstaviti različne tipe toplotnih črpalk, razložiti njihovo delovanje in lastnosti ter pokazati, zakaj je pravilna izbira povezana ne le s tehnologijo, ampak tudi s stavbo samo. Poudarjen bo pomen toplotne izolacije in zrakotesnosti, obravnavani bodo osnovni pojmi (COP, SCOP), okoljski vplivi in zakonodaja ter prihodnje smeri razvoja. Po podatkih Evropske komisije (2018) delež toplotnih črpalk v ogrevalnih sistemih narašča za več kot 10 % letno, pri čemer so ključni cilji EU doseči vsaj 40 % zmanjšanje emisij toplogrednih plinov do leta 2030.

Poleg teoretičnega pregleda članek vključuje tudi rezultate intervjujev, izvedenih med desetimi udeleženci, s katero smo želeli raziskati, kako tehnologijo dojemajo strokovnjaki in uporabniki ter kakšne ovire in priložnosti prepoznavajo pri njeni uporabi.

TOPLOTNE ČRPALKE IN NJIHOVO DELOVANJE

Toplotna črpalka je naprava, ki izkorišča fizikalni pojav prenosa toplote s pomočjo hladilnega kroga. Hladivo kroži skozi uparjalnik, kompresor, kondenzator in ekspanzijski ventil. V uparjalniku hladivo prevzame toploto iz okolice (zraka, vode, zemlje) pri nizki temperaturi. Nato ga kompresor stisne, kar dvigne njegovo temperaturo in tlak. V kondenzatorju hladivo odda toploto ogrevalni vodi, ki se uporablja za ogrevanje prostorov ali sanitarne vode. Na koncu se skozi ekspanzijski ventil tlak ponovno zniža in cikel se ponovi.

Eden najpomembnejših parametrov je COP (Coefficient of Performance).
Zato se uporablja SCOP (Seasonal COP), ki predstavlja povprečni izkoristek čez celo ogrevalno sezono (Minea, 2022). SCOP je bolj realna vrednost, saj upošteva dejansko podnebje in obratovalne pogoje. Višji SCOP pomeni nižje stroške in manjšo porabo elektrike. Vrednosti SCOP se določajo v skladu s standardom EN 14825 (European Commission, 2018).

Ko želimo v hiši višjo temperaturo ogrevalne vode (npr. za radiatorje), mora kompresor dvigniti temperaturo hladiva na višjo temperaturo. To pomeni večje tlačno razmerje v hladilnem krogu, kar poveča mehansko delo kompresorja. Posledično raste poraba elektrike, toplota pa ne narašča v enakem deležu. Rezultat je nižji COP oziroma SCOP. Nasprotno pa nizkotemperaturni sistemi, kot je talno ogrevanje (30–35 °C), omogočajo delovanje pri nižjem tlačnem razmerju, zato je učinkovitost višja.

Razvoj toplotnih črpalk je tesno povezan z razvojem hladiv. Hladiva, kot sta R32 in R290 (propan), omogočajo višje temperature vode in imajo nižji vpliv na okolje (nižji GWP – Global Warming Potential). R290 je naravno hladivo z zelo nizkim GWP, ki omogoča visoke temperature vode do 70 °C, a zahteva posebno pozornost pri varnosti, saj je gorljivo. R32 je manj gorljiv, ima dober energetski izkoristek in je trenutno najpogostejše hladivo v zrak–voda sistemih.

Vsak pogovor o toplotnih črpalkah se mora začeti pri hiši sami. Toplotna črpalka je le naprava, ki pokriva izgube, ki nastajajo zaradi toplotnega prehoda skozi stene, streho, okna in tla ter zaradi prezračevanja. Slabo izolirana hiša pomeni velike izgube, zato mora imeti toplotna črpalka večjo moč in bo porabila več elektrike.

V starejših hišah brez izolacije se toplotna izguba pogosto giblje med 80 in 120 W/m². Če ima hiša 200 m², to pomeni 16–24 kW potrebne ogrevalne moči, kar vodi v velike naprave in višje obratovalne stroške. Če pa hišo toplotno saniramo – dodamo fasadno izolacijo, nova okna, izolacijo podstrešja – se specifična izguba zmanjša na 40–60 W/m². To pomeni, da za isto hišo potrebujemo le še 8–12 kW. Pri novi nizkoenergijski gradnji pa govorimo o 25–40 W/m² ali celo manj, kar omogoča majhne in zelo učinkovite sisteme. (Praunseis, 2021; Ministrstvo za okolje in prostor [MOP], 2022).

Izolacija ima še en pomemben učinek: omogoča delovanje pri nižjih temperaturah. V dobro izolirani hiši je za ogrevanje prostorov pogosto dovolj 30–40 °C v ogrevalni vodi, kar dvigne SCOP za 20–30 % v primerjavi s slabše izolirano hišo, kjer so potrebne temperature 55–60 °C. Zato pravimo, da je izolacija najboljša investicija, saj izboljša učinkovitost ne glede na vrsto naprave.

Pomembno je poudariti, da izolacija ni omejena le na fasado. Veliko izgub nastane skozi streho, zato je izolacija podstrešja ena izmed najcenejših in najbolj učinkovitih rešitev. Prav tako so pomembna kakovostna okna s trojno zasteklitvijo in pravilna vgradnja brez toplotnih mostov. Prezračevanje z rekuperacijo dodatno zmanjša izgube in izboljša kakovost zraka v hiši. Le z dobro celostno izolacijo lahko toplotna črpalka pokaže svoj pravi potencial. Pomembno je tudi poudariti, da je dobra izolacija pogosto pogoj za pridobitev nepovratnih sredstev Eko sklada, saj je učinkovita raba energije osnovni kriterij pri dodeljevanju subvencij. (Praunseis, 2021)

Poznamo več vrst toplotnih črpalk:

zrak–voda: toplotne črpalke tipa zrak–voda so v Sloveniji najpogostejše. Njihov glavni vir toplote je zunanji zrak. Prednost je dostopnost: zrak je povsod, zato ni potrebnih dodatnih gradbenih posegov. Investicija je med najnižjimi med vsemi vrstami, montaža pa relativno preprosta.

Slabost je nihanje učinkovitosti. Pri nizkih zunanjih temperaturah je v zraku manj toplote, zato mora črpalka delati intenzivneje. Poleg tega se na uparjalniku tvori ivje, ki ga je treba občasno odtaliti, kar porabi energijo in začasno zniža izkoristek. To pomeni, da se COP v mrazu lahko zniža iz 4 ali 5 na okoli 2–3. Kljub temu so sodobne naprave sposobne zanesljivo delovati tudi pri −20 °C.

Zrak–voda sistemi imajo lahko funkcijo hlajenja poleti, vendar moramo paziti na kondenzacijo v talnem ogrevanju. V takih primerih se uporabljajo stropni sistemi ali ventilatorski konvektorji, ki omogočajo varno hlajenje.

zemlja–voda: ta sistem črpa toploto iz tal. Že nekaj metrov pod površjem je temperatura skozi vse leto stabilna, običajno med 0 in 12 °C. To pomeni, da sistem ni občutljiv na vremenske razmere, kot je zrak–voda. Posledično ima zemlja–voda toplotna črpalka zelo stabilen in visok SCOP, pogosto nad 4.

Toploto pridobivamo bodisi preko geosond (vrtin) bodisi s horizontalnimi kolektorji. Geosonda je navpična vrtina globine 50–150 metrov, skozi katero kroži medij (mešanica vode in glikola), ki prevzema toploto tal. Horizontalni kolektor pa je mreža cevi, položena v zemljo na globino 1,2–1,5 m. Prednost geosonde je majhna potrebna površina in možnost pasivnega hlajenja poleti. Slabost pa je višja investicija zaradi vrtanja. Horizontalni kolektor je cenejši, a potrebuje veliko površino in ni primeren za vse terene.

Zakaj je ta sistem tako učinkovit? Ker talna temperatura ostaja stabilna in relativno visoka, kompresor ne potrebuje velikega tlačnega razmerja za dvig temperature hladiva. Posledično je mehansko delo manjše, izkoristek pa višji. Vendar je nujno pravilno dimenzioniranje kolektorja: če je premalo cevi, se zemlja preveč ohladi, kar zmanjša učinkovitost in lahko dolgoročno poškoduje tla.

Voda–voda: toplotne črpalke voda–voda uporabljajo podtalnico kot vir toplote. Podzemna voda ima skozi leto stabilno temperaturo, običajno 8–12 °C. To je idealen vir toplote, saj je temperatura višja kot pri zraku pozimi, zato je izkoristek še boljši kot pri zemlja–voda sistemih. SCOP je pogosto nad 4,5.

Slabost so zahtevni pogoji: potrebna sta vsaj dva vodnjaka (za črpanje in ponor), hidrogeološke raziskave in dovoljenja. Poleg tega lahko kakovost podtalnice povzroča težave (npr. železo, apnenec, usedline), ki mašijo izmenjevalnik. Zato je potrebno redno vzdrževanje in čiščenje. Če so pogoji ugodni, pa gre za eno najcenejših rešitev pri obratovanju. V Sloveniji so toplotne črpalke voda–voda redkeje v uporabi zaradi zahtevne hidrogeologije in omejitev pri dovoljenjih, vendar so tam, kjer pogoji to dopuščajo, med najbolj ekonomičnimi rešitvami.

Zrak–zrak: toplotne črpalke zrak–zrak so v bistvu napredne klimatske naprave. Toploto prenašajo neposredno iz zunanjega zraka v notranji zrak. Prednost je nizka investicija in hitra montaža. Pogosto jih uporabljamo v stanovanjih, manjših hišah ali kot dopolnilo drugim sistemom. Njihova učinkovitost je dobra v prehodnih obdobjih, a pri zelo nizkih temperaturah zmogljivost pade. Problem je tudi razporeditev toplote: toplota se koncentrira okoli notranje enote, za enakomerno ogrevanje celotne hiše pa potrebujemo več enot ali kanalno izvedbo.

Ventilacijske toplotne črpalke: te naprave izkoriščajo toploto odvodnega zraka v stavbah z mehanskim prezračevanjem. Toplota, ki bi sicer ušla, se uporabi za ogrevanje sanitarne vode ali delno ogrevanje prostorov. Moč je omejena s količino prezračevalnega zraka, zato praviloma ne morejo biti glavni vir ogrevanja večjih hiš. So pa odlična rešitev v pasivnih in nizkoenergijskih hišah, kjer je potreba po toploti že tako majhna.

Hibridni sistemi: hibridne rešitve združujejo toplotno črpalko in klasični kotel (plin, olje). Namen je, da toplotna črpalka deluje večino časa, kotel pa se vključi pri najnižjih temperaturah, ko bi učinkovitost črpalke preveč padla. To omogoča manjšo dimenzioniranost toplotne črpalke in podaljša življenjsko dobo. Slabost je, da potrebujemo in vzdržujemo dva sistema.

Sanitarne toplotne črpalke: sanitarne toplotne črpalke so samostojne enote, namenjene izključno ogrevanju tople vode. Vgrajene so v bojler in toploto črpajo iz zraka v prostoru ali iz odvodnega zraka. Prednost je velika učinkovitost v primerjavi z električnim bojlerjem. Pomanjkljivost je, da ohlajajo prostor, kjer stojijo, zato jih običajno postavimo v klet ali tehnično sobo. Njihov COP je med 2 in 3, kar pomeni, da porabo elektrike za sanitarno vodo zmanjšajo za več kot polovico.

Toplotne črpalke imajo pomembno vlogo pri zmanjševanju emisij toplogrednih plinov. V Sloveniji ogrevanje stavb predstavlja velik delež skupne rabe energije. Prehod s fosilnih goriv na elektriko iz obnovljivih virov pomeni znatno zmanjšanje emisij CO₂. Čeprav toplotne črpalke povečajo porabo elektrike, se skupna raba primarne energije zmanjša, saj del energije prihaja iz okolja. Pomembna je tudi Direktiva (EU) 2018/2001 o spodbujanju rabe energije iz obnovljivih virov, ki dodatno krepi vlogo toplotnih črpalk pri doseganju energetskih ciljev EU.

Po podatkih evropskih študij lahko gospodinjstvo, ki preide s kurilnega olja na toplotno črpalko, zmanjša emisije ogrevanja za več kot 60 % (IEA, 2022). Če se črpalka napaja iz lastne sončne elektrarne, so emisije lahko skoraj nične (European Heat Pump Association [EHPA], 2023).

Evropska unija spodbuja uporabo toplotnih črpalk skozi različne direktive in uredbe, kot je Direktiva o energetski učinkovitosti stavb (EPBD) (European Commission, 2018). Pomembna je tudi Direktiva (EU) 2018/2001 o spodbujanju rabe energije iz obnovljivih virov (Directive, 2018/2001). V Sloveniji je ključna zakonodaja Pravilnik o učinkoviti rabi energije v stavbah (PURES) ter tehnična smernica TSG-1-004:2022, ki določata minimalne zahteve za energetsko učinkovitost novogradenj in večjih prenov. Toplotne črpalke so eden izmed ključnih načinov, kako te zahteve doseči. (MOP, 2022).

Pri oceni okoljskih vplivov je treba upoštevati tudi hladiva. Starejša hladiva (npr. R410A) imajo visok GWP (Global Warming Potential), kar pomeni velik vpliv na globalno segrevanje ob morebitnem uhajanju. Zato se nove naprave preusmerjajo k naravnim hladivom (R290 – propan) ali hladivom z nižjim GWP (R32). R290 ima skoraj zanemarljiv GWP in omogoča doseganje visokih temperatur vode, a zahteva ustrezne varnostne ukrepe, saj je gorljiv. R32 je kompromis med učinkovitostjo, varnostjo in vplivom na okolje, zato je trenutno zelo razširjen.

Življenjski cikel toplotne črpalke vključuje porabo materialov pri proizvodnji (jeklo, baker, aluminij, plastika) in energijo za njihovo izdelavo. Vendar pa se okoljski strošek investicije povrne že po nekaj letih delovanja, saj so prihranki energije v času življenjske dobe bistveno večji. Pri pravilnem ravnanju z odsluženimi napravami je večino materialov mogoče reciklirati, kar zmanjšuje dolgoročne vplive.

Toplotne črpalke so zasnovane kot zanesljive naprave, vendar njihova dolgoročna učinkovitost in življenjska doba močno zavisita od pravilnega vzdrževanja. Večina proizvajalcev priporoča redne letne preglede, pri katerih se preveri delovanje kompresorja, stanje hladiva, čistoča filtrov in pravilno delovanje regulacije. Zunanje enote, ki so izpostavljene vremenskim vplivom, je treba občasno očistiti listja in prahu, saj umazanija zmanjšuje pretok zraka in povečuje porabo energije.

Življenjska doba kompresorja, ki je osrednji del naprave, se običajno giblje med 15 in 20 leti, ob pravilnem vzdrževanju pa lahko tudi dlje. Elektronski deli in regulacija so pogosto še bolj trajni, vendar lahko zahtevajo posodobitve v času življenjske dobe. Pomembno je, da sistem ne deluje z neustrezno močjo, saj to poveča obrabo. Premalo zmogljiva črpalka bo pogosto vključevala električni grelec, prevelika pa bo prevečkrat vklapljala in izklapljala kompresor.

Stroški vzdrževanja so v primerjavi z napravami na olje ali plin nižji, saj ni dimnika, ni potreb po rednem čiščenju pepela ali zalogovanja goriva. Vseeno pa redno servisiranje zagotavlja optimalno učinkovitost, nižje račune in daljšo življenjsko dobo.

Pri izbiri toplotne črpalke je ena ključnih nalog pravilno dimenzioniranje naprave glede na značilnosti hiše. Čeprav se investitorji pogosto osredotočijo le na moč naprave, je v ozadju precej kompleksnejša analiza, ki zajema toplotne izgube, vrsto ogrevalnega sistema in navade uporabnikov.

Za začetek je treba razumeti, da toplotne izgube niso enake v vseh hišah. Starejša, slabo izolirana hiša ima lahko specifične izgube tudi do 120 vatov na kvadratni meter. Pri objektu velikosti 180 kvadratnih metrov to pomeni okoli 20 kilovatov potrebne ogrevalne moči, kar zahteva zmogljivo napravo in posledično večje stroške. Prenovljena hiša s kakovostno fasadno izolacijo, menjavo oken in izolacijo podstrešja pa izgube zmanjša skoraj na polovico. Tam zadostuje naprava moči med 8 in 12 kilovati, kar pomeni manjšo začetno investicijo in nižje stroške obratovanja. Pri novih nizkoenergijskih hišah so izgube še manjše, pogosto le 25 do 40 vatov na kvadratni meter, zato zadostujejo že relativno majhne naprave.

Pri dimenzioniranju je pomembno tudi, na kakšen način hiša toploto oddaja v prostor. Talno ogrevanje, ki deluje pri nizkih temperaturah, omogoča višji letni izkoristek, saj lahko toplotna črpalka deluje z nižjim tlačnim razmerjem. Radiatorski sistemi zahtevajo višje temperature vode, kar zmanjša sezonski izkoristek, a pri pravilni izbiri naprave in sodobnih visokotemperaturnih modelih ostaja rešitev izvedljiva. Če vemo, da bo hiša ogrevala tudi sanitarno vodo, je smiselno moč nekoliko povečati, da se zagotovi zadostna rezerva.

Letna potreba po toploti se navadno izraža v kilovatnih urah na kvadratni meter. Prenovljene hiše porabijo od 50 do 80 kilovatnih ur toplote na kvadratni meter na leto, kar pri hiši s 180 kvadratnimi metri znese od 9.000 do 14.000 kilovatnih ur toplote. Če črpalka doseže sezonski izkoristek okoli 3,2, bo za to količino toplote potrebovala med 2.800 in 4.400 kilovatnih ur električne energije. Ti podatki omogočajo oceno letnih stroškov in primerjavo z drugimi energenti. (Praunseis, 2021).

Pomembno je poudariti, da napačna izbira moči lahko vodi do težav. Premalo zmogljiva črpalka se bo pogosto zanašala na vgrajen električni grelec, kar močno poveča porabo in izniči pričakovane prihranke. Prevelika črpalka pa bo delovala z veliko vklopi in izklopi, kar skrajša življenjsko dobo kompresorja. Optimalna rešitev je vedno uravnotežena izbira, ki temelji na natančnem izračunu in upoštevanju realnih potreb hiše in uporabnikov. V praksi se za natančnejše dimenzioniranje uporabljajo računalniški programi, kot je PHPP ali podobni simulacijski modeli, ki omogočajo upoštevanje lokalne klime, toplotnih mostov in navad uporabnikov. (Lund, Østergaard, Connolly, in Mathiesen, 2017).

Toplotne črpalke vse pogosteje delujejo v kombinaciji z drugimi tehnologijami. Najpogostejša je povezava s sončno elektrarno, ki proizvaja elektriko za delovanje črpalke. Pametni krmilniki omogočajo, da se sanitarna voda segreva takrat, ko je največ proizvodnje iz sonca, s čimer povečamo samooskrbo in zmanjšamo obremenitev omrežja.

Vedno več zanimanja je tudi za uporabo hranilnikov energije. Električni hranilniki oziroma baterije omogočajo shranjevanje presežkov iz fotovoltaike in njihovo porabo v času, ko sonce ne sveti. To pomeni, da lahko toplotna črpalka deluje tudi ponoči s poceni, lastno proizvedeno energijo. Druga možnost so hranilniki toplote – večji zalogovniki vode, ki se segrevajo takrat, ko je elektrike v omrežju ali iz lastne proizvodnje dovolj, nato pa toploto postopoma oddajajo v ogrevalni sistem. Takšna kombinacija poveča fleksibilnost in še dodatno skrajša vračilno dobo. (Lund et al., 2017).

Možna je tudi kombinacija s sončnimi kolektorji za toplo vodo. V tem primeru kolektorji pokrivajo poletne potrebe, črpalka pa deluje pozimi. V hibridnih sistemih se črpalka povezuje z biomaso ali plinom, kar omogoča prilagodljivost pri različnih cenah energentov.

V prihodnosti bodo toplotne črpalke vse bolj povezane s pametnimi omrežji. To pomeni, da bodo lahko prilagajale delovanje glede na trenutno obremenitev elektroenergetskega sistema. Tako bodo pomagale pri uravnoteženju omrežja in večji uporabi obnovljivih virov.

Toplotne črpalke se v zadnjih letih vse bolj uveljavljajo kot dolgoročno stroškovno učinkovita rešitev, vendar začetna investicija pogosto predstavlja največjo oviro pri odločitvi investitorjev. Stroški same naprave in montaže so odvisni od tipa toplotne črpalke, zahtevnosti objekta in prilagoditev obstoječega ogrevalnega sistema.

Za ilustracijo je bila izvedena študija primera na enostanovanjski hiši v posavju. Hiša ima približno 300 m² površine in je bila rekonstruirana v energetsko manj zahtevno stavbo. Potrebna moč toplotne črpalke je bila ocenjena na 14–16 kW. Analiza različnih modelov je pokazala, da je investicija ob subvenciji Eko sklada znašala okoli 8.100 €, vračilna doba pa 8–9 let, odvisno od vključitve fotovoltaike. Študija potrjuje, da so toplotne črpalke ekonomsko smiselne, zlasti ob podpori subvencij in lastni proizvodnji elektrike.

V Sloveniji pomemben del financiranja predstavlja Eko sklad, ki ponuja nepovratne finančne spodbude za zamenjavo starih ogrevalnih naprav s toplotnimi črpalkami. Višina subvencije se giblje od nekaj sto do več tisoč evrov, odvisno od vrste sistema in lokacije objekta. To neposredno skrajša vračilno dobo.

Dodatno ima velik vpliv lastna sončna elektrarna. Če gospodinjstvo proizvede več elektrike, kot je porabi lahko del te energije uporabi za delovanje toplotne črpalke. To pomeni skoraj brezplačno ogrevanje v sončnih dneh in še krajšo vračilno dobo.

Primer izračuna

Prenovljena hiša s 180 m² in letno potrebo po toploti 14.000 kWh:

Kurilno olje: približno 1.650 litrov = 2.145 € letno.

Toplotna črpalka zrak–voda (SCOP 3,2): 4.400 kWh elektrike = 704 € letno.

Letni prihranek: ~1.440 €.

Investicija po subvenciji: 7.000 €.

Vračilna doba: približno 5 let.

RAZISKAVA PODROČJA TOPLOTNIH ČRPALK PRI UPORABNIKIH

Empirični del je bil zasnovan kot kombinacija strukturiranih intervjujev z desetimi udeleženci (pet strokovnjakov s področij energetike, strojništva in projektiranja stavbnih sistemov ter pet uporabnikov oziroma potencialnih uporabnikov toplotnih črpalk) ter sekundarne primerjalne analize izbranih domačih in mednarodnih študij in poročil. Namen je bil preseči zgolj opisno raven izkušenj in zaznav ter rezultate umestiti v širšo sliko tržnih trendov, regulativnih sprememb, ovir pri implementaciji in dejavnikov sprejemanja tehnologije.

Intervjuji so sledili polstrukturirani shemi z enotnim vodnikom vprašanj, ki je pokrival: (a) tehnično razumevanje tipov in delovanja toplotnih črpalk, (b) investicijske in obratovalne stroške, (c) izkušnje z uporabo, bivalno udobje in hrup, (d) integracijo s fotovoltaiko, hranilniki toplote in/ali električne energije, (e) administrativne vidike (subvencije, soglasja, priklopi), (f) ovire in priložnosti pri širši rabi ter (g) pričakovane trende v naslednjem desetletju. Vzorec je namerno heterogen: strokovnjaki z več kot petimi leti izkušenj na projektantskem ali raziskovalnem področju ter uporabniki iz enodružinskih hiš različnih starosti in stanja prenove. Intervjuji so bili transkribirani in tematsko kodirani; poudarek je na konsistentnih vzorcih (ponavljajočih se motivih) in kontrastih med skupinama.

Obe skupini sogovornikov sta izkazali nadpovprečno poznavanje najpogostejših tipov (zrak–voda, zemlja–voda, voda–voda) ter osnovnih pojmov (COP, SCOP). Strokovnjaki so pogosteje poudarjali odvisnost izkoristka od temperaturnih režimov (predvsem nizkotemperaturno talno/stensko/stropno ogrevanje) in kakovosti toplotne ovojnice, s čimer so podkrepili teoretična izhodišča članka. Uporabniki so teh razmerij sicer zavedni, vendar pri odločanju pogosto uporabljajo pragmatične bližnjice: primerjave “računov za ogrevanje” prijateljev in sosedov, oceno glasnosti zunanje enote in prostorske omejitve za postavitev notranjih komponent. Zelo značilen je bil zadržan optimizem: tehnologijo vidijo kot preizkušeno in racionalno izbiro, a ob pogojih: pravilna dimenzioniranost, dobra izolacija in smiselna integracija s fotovoltaiko (PV).

Pri financah je konsenz jasen: visoka začetna investicija je primarna ovira. Intervjuvanci so sicer izpostavili, da so obratovalni stroški praviloma nižji od alternativ (olje, utekočinjen naftni plin), vendar se odločitev prelomi ob likvidnostnih omejitvah in negotovosti glede prihodnjih subvencij. Postopki za subvencije (Eko sklad) so ocenjeni kot koristni, vendar administrativno zahtevnejši, kot bi si uporabniki želeli; strokovnjaki so opozorili tudi na časovnice odločb in usklajevanje z dobavitelji/monterji v sezonskih konicah. Ti vtisi korespondirajo s širšimi opažanji, da so subvencije v številnih državah pomemben sprožilec nakupa, a njihova nestanovitnost in spreminjanje pravil povečujeta zaznano tveganje pri investiciji (EHPA, 2023; IEA, 2022).

Sekundarni viri potrjujejo, da so makrotrendi volatilni: po rekordu leta 2022 je evropski trg v letih 2023–2024 doživel umiritev in upad prodaje zaradi kombinacije nižjih cen plina, višjih obrestnih mer in sprememb podpornih shem, kar je vplivalo tudi na zaupanje gospodinjstev v stabilnost povračil (EHPA, 2023; The Guardian, 18. 2. 2025; Financial Times, 3 dni nazaj). Ta dinamika potrjuje, da uporabniške zaznave niso le “psihološki faktor”, temveč racionalen odziv na politiko in trg.

Uporabniki, ki toplotne črpalke že uporabljajo, poročajo o stabilnem udobju, enostavnosti upravljanja in nižjih računih v primerjavi s prejšnjimi sistemi. Pomisleki so najpogosteje povezani z akustiko zunanje enote, vendar so ti ob ustrezni postavitvi in izbiri modela večinoma obvladljivi. Strokovnjaki so v tem sklopu opozarjali na napake v fazi projektiranja (pod- ali predimenzioniranje, zanemarjanje hidravličnega uravnoteženja, neustrezna regulacija) kot glavni vir nezadovoljstva, kar potrjuje pomen kakovostne predinvesticijske analize (npr. PHPP ali podobni simulacijski modeli) in usposobljenih monterjev.

Koncept sektorskega povezovanja (ogrevanje × elektrika) je intervjuvance prepričal: integracija s PV poveča samooskrbo in ublaži stroške elektrike, zlasti ob pametnem krmiljenju (časovna optimizacija ogrevanja sanitarne vode, izkoriščanje presežkov). Hranilniki toplote (večji zalogovniki) se dojemajo kot cenovno dostopnejša alternativa baterijam za del rabe, baterije pa kot smiselna nadgradnja, kadar financiranje in prostorske danosti to dopuščajo. Na sistemski ravni strokovnjaki poudarjajo potencial odziva na potrebe omrežja (demand/response), pri čemer je potrebna regulativna jasnost in ustrezni tržni signali (IEA, 2022; EC/EPBD).

Med ključnimi sistemskimi ovirami sta se ponavljala omrežna kapaciteta in zavračanje soglasij za priklope PV oziroma povečanja priključnih moči. Uporabniki to doživljajo kot frustracijo, ker “tehnologija deluje, a se zatakne pri papirjih in omrežju”. Strokovnjaki so to interpretirali kot strukturni izziv: prehod na elektrificirano ogrevanje terja sočasno posodobitev distribucije in signalov za fleksibilnost. To korespondira z evropskimi dokumenti (revidirani EPBD), ki poudarjajo dekarbonizacijo stavb in pospešene prenove do leta 2050 (EC/EPBD).

Primerjalno gledano strokovnjaki pogosteje izpostavljajo življenjski cikel stroškov (LCOH), vpliv temperaturnega režima in strokovno izvedbo, medtem ko uporabniki tehtajo med likvidnostnimi omejitvami, udobjem rabe, hrupom in enostavnostjo postopkov. Kjer so projekti korektno dimenzionirani in usklajeni z izolacijsko strategijo, je zadovoljstvo visoko; obratno se nezadovoljstvo pojavlja tam, kjer je bila toplotna črpalka odločitev “pred ovojnico” ali brez preverbe dejanskih toplotnih izgub.

Graf, ki ga prikazujemo v nadaljevanju, prikazuje delež omemb izbranih prednosti in ovir. Najvišje ocenjena motiva sta energetska učinkovitost (≈90 % omemb) in okoljska prijaznost (≈80 %), najpogostejši oviri pa visoka začetna investicija (≈86 %), odvisnost od elektrike (≈52 %) ter kompleksnost subvencijskih postopkov (≈48 %). Zabeležena je bila tudi dostopnost izvajalcev (≈37 %), kar sovpada s poročili o zasičenosti montažnih kapacitet v obdobjih povpraševanja.

Graf 1: Mnenje glede na proučevane dimenzije toplotnih črpalk

Vir: Lastni, 2025

Ugotovitve iz intervjujev se ujemajo z mednarodno literaturo o sprejemanju tehnologij v ogrevanju: ekonomski motiv (nižji OPEX) in okoljski motiv (znižanje emisij) sta najmočnejša spodbujevalca, medtem ko visoki CAPEX, negotovost subvencij in kulturno-vedenjski dejavniki (navajenost na obstoječe sisteme) zavirajo tempo prehoda (Bertsch idr., 2011; EHPA, 2023; IEA, 2022). V slovenskih virih in poročilih o napredku podnebnih ciljev se poudarja, da je prenova stavbnega fonda ključen sistemski vzvod, pri čemer kombinacija izolacijskih ukrepov in nizkotemperaturnih sistemov multiplicira učinke (npr. Podnebno ogledalo/IJS; GI ZRMK).

SKLEPI IN ZAKLJUČEK

Toplotne črpalke so se na podlagi teoretičnih osnov in empiričnih izsledkov v tem članku pokazale kot tehnologija, ki hkrati odgovarja na energetske, okoljske in družbene izzive sodobnega časa. Njihova posebnost je, da združujejo tehnično učinkovitost z možnostjo integracije v širši energetski sistem, kar pomeni, da presegajo zgolj vlogo ogrevalne naprave in postajajo pomemben del trajnostne energetske infrastrukture. Teoretični del je opozoril na visoko energetsko učinkovitost, pomen pravilnega dimenzioniranja, vlogo kakovostne izolacije stavb ter pomembnost izbire ustreznega temperaturnega režima. Empirični del je potrdil, da se te predpostavke v veliki meri odražajo tudi v praksi: strokovnjaki jih prepoznavajo kot ključne za dolgoročno učinkovitost, uporabniki pa kot dejavnike, ki odločilno vplivajo na zadovoljstvo z delovanjem naprave.

Primerjava z drugimi raziskavami kaže, da se slovenske izkušnje ujemajo z evropskimi trendi: največja ovira pri sprejemanju toplotnih črpalk ostaja visoka začetna investicija, medtem ko so največje spodbude nižji obratovalni stroški, energetska učinkovitost in zmanjšanje emisij. Ugotovitve intervjujev sovpadajo s spoznanji tujih študij, ki poudarjajo, da uporabniki tehnologijo večinoma sprejemajo pozitivno, vendar odločitev pogosto odložijo do trenutka, ko se pojavijo dodatne finančne spodbude. Pri tem se kažejo razlike: strokovnjaki tehnologijo vrednotijo skozi sistemsko in dolgoročno perspektivo, uporabniki pa skozi neposredno izkušnjo, kar ustvarja vrzel, ki jo je mogoče premostiti le z jasnim informiranjem, stabilnimi spodbudami in poenostavljenimi postopki. Posebnost slovenskega okolja je tudi omejena zmogljivost elektroenergetskega omrežja, ki lahko zavira širitev tehnologije, kar potrjuje, da mora biti vsaka energetska transformacija usklajena tudi z razvojem infrastrukture.

Za strokovnjake s področja energetike, gradbeništva in projektiranja prinaša analizo, ki združuje tehnična, uporabniška in sistemska izhodišča, ter nudi vpogled v področja, kjer so potrebne izboljšave.

Predlogi za izboljšave v praksi vključujejo sistematično uvajanje predinvesticijskih izračunov toplotnih izgub, obvezno preverjanje združljivosti temperaturnih režimov, večje vključevanje pametnih krmilnih strategij in prožnih tarifnih modelov ter fazni pristop k prenovam stavb. Za politiko pa se kot ključni izzivi kažejo stabilnost podpornih shem, digitalizacija in poenostavitev postopkov ter krepitev kakovostnih standardov pri projektiranju in montaži. To so področja, kjer so izboljšave ne le mogoče, temveč nujne, če želimo doseči množično sprejetje in trajnostno transformacijo ogrevanja.

Smernice za nadaljnje raziskovanje segajo od obsežnejših anketnih raziskav, ki bi zajele reprezentativne vzorce gospodinjstev, do longitudinalnih študij življenjskega cikla naprav ter analiz vedenjskih vzorcev uporabnikov. Posebej pomembne bodo tudi raziskave vpliva množične elektrifikacije ogrevanja na elektroenergetsko omrežje in možnosti uporabe toplotnih črpalk kot prožnega elementa v pametnih omrežjih. To zahteva tesno sodelovanje med tehnično in družboslovno stroko, saj gre za tehnologijo, ki je tehnično dozorela, a družbeno še vedno v procesu sprejemanja.

Prispevek članka za stroko je v tem, da povezuje tehnično-teoretične osnove s praktičnimi izkušnjami in uporabniškimi zaznavami, hkrati pa vključuje tudi primerjavo z mednarodnimi trendi. Po mojem mnenju bodo toplotne črpalke v naslednjem desetletju postale eden od ključnih temeljev ogrevalne prakse v Sloveniji, saj združujejo tehnološko učinkovitost, ekonomsko racionalnost in družbeno sprejemljivost. Njihova vloga ne bo omejena le na ogrevanje posameznih stavb, temveč bodo postale osrednji element širše energetske transformacije, ki bo določala smer razvoja trajnostne družbe za prihodnje generacije.

LITERATURA

Bertsch, V., Geldermann, J., Rentz, O. (2011). User acceptance of renewable heating technologies in Germany. Energy Policy, 39(6), 3252–3260. URL: https://www.sciencedirect.com/journal/energy-policy/vol/39/issue/6. [10. 8. 2025].

European Commission. (2025). Commission sets the EU's building sector on a pathway towards greater energy efficiency and decarbonisation. URL: https://energy.ec.europa.eu/news/commission-sets-eus-building-sector-pathway-towards-greater-energy-efficiency-and-decarbonisation-2025-06-30_en. [25. 8 2025].

European Heat Pump Association (EHPA). (2023, 29. junij). European heat pump market and statistics report 2023. Brussels: EHPA. URL: https://www.ehpa.org/news-and-resources/news/european-heat-pump-market-and-statistics-report-2023/. [1. 9. 2025].

Financial Times. (2025). Heat pump maker warns Europe’s market is in “structural” slump. URL: https://www.ft.com/content/85334c34-2f3f-4775-ad49-e2ac1e4218e3. [1. 9. 2025].

International Energy Agency. (2022). The Future of Heat Pumps. Paris: IEA Publications. URL: https://www.iea.org/reports/the-future-of-heat-pumps. [28.8.2025].

Lund, H., Østergaard, P. A., Connolly, D., Mathiesen, B. V. (2017). Smart energy and smart energy systems. Energy, 137, 556–565. https://doi.org/10.1016/j.energy.2017.05.123. [8.8.2025].

Minea, V. (2022). Advances in heat pump systems: Design, performance, and applications. CRC Press.

Ministrstvo za okolje in prostor. (2022). Tehnična smernica za graditev TSG-1-004:2022 – Energetska učinkovitost stavb. Ljubljana: MOP.

Podnebno ogledalo / Institut “Jožef Stefan”. (2020). Ocena doseganja ciljev (Zvezek 1). URL: https://www.podnebnapot2050.si/wp-content/uploads/2020/06/PO2020_Zvezek1_Cilji_KONCEN.pdf. [3. 9. 2025].

Praunseis, Z. (2021). Energetska izkaznica in prenova stavbe – začetno predavanje. Krško: Fakulteta za energetiko, Univerza v Mariboru. [Interno gradivo].

The Guardian. (2025). Heat pump sales in Europe fall 23% to pre-Ukraine war levels. URL: https://www.theguardian.com/environment/2025/feb/18/heat-pump-sales-in-europe-fall-23-to-pre-ukraine-war-levels. [1. 9. 2025].

Uradni list Republike Slovenije. (2022–2023). Pravilnik o učinkoviti rabi energije v stavbah (neuradno prečiščeno besedilo št. 2). Uradni list RS, št. 70/22, 161/22, 129/23.

POVZETEK
Članek obravnava okoljski odtis prebivalcev z vidika mobilnosti, prehrane in energetskih praks v gospodinjstvih. V ospredju je vprašanje, kako individualni življenjski slogi vplivajo na trajnostni razvoj in kako jih je mogoče spremeniti za zmanjšanje negativnih vplivov na okolje. V teoretičnem delu so predstavljeni ključni koncepti trajnostnega razvoja, krožnega gospodarstva ter vedenjskih sprememb potrošnikov (Nagle in Cooke, 2017). Empirični del temelji na kvantitativni anketi, ki je omogočila analizo vzorcev potrošnje in njihovega vpliva na velikost osebnega okoljskega odtisa. Rezultati kažejo, da imajo največji vpliv pogostost uporabe osebnega avtomobila, prehranske izbire in raba energetskih virov v gospodinjstvu. Ugotovitve potrjujejo pomen vedenjskih sprememb, a hkrati opozarjajo, da so te pogosto omejene z infrastrukturnimi, ekonomskimi in kulturnimi dejavniki. Raziskava ni brez omejitev – dostopnost sekundarnih virov je bila omejena, vprašalnik bi lahko vključeval več vprašanj, vzorec pa je bil razmeroma majhen. Zato rezultatov ni mogoče neposredno posplošiti, temveč jih je smiselno razumeti kot izhodišče za nadaljnje raziskovanje in oblikovanje politik, ki bi bile uporabne tako na lokalni kot tudi širši ravni.

Ključne besede: okoljski odtis, trajnostni razvoj, vedenjske spremembe, mobilnost, energetska poraba

 

ABSTRACT
This paper examines the environmental footprint of individuals with a focus on mobility, dietary choices, and household energy practices. The central question is how lifestyle patterns affect sustainable development and how they can be transformed to reduce negative environmental impacts. The theoretical framework presents key concepts of sustainable development, circular economy, and consumer behavioral change (Nagle in Cooke, 2017). The empirical section is based on a quantitative survey, which provided insights into consumption patterns and their contribution to the size of the personal environmental footprint. Findings reveal that the most significant determinants are the frequency of private car use, dietary choices, and the type of household energy sources. The results emphasize the importance of behavioral change, while also highlighting structural, economic, and cultural constraints. The study is not without limitations—secondary data sources were limited, the questionnaire could have included more items, and the sample size was relatively small. Therefore, the findings should be understood as an indicative starting point for further research and the development of policies applicable at both the local and broader levels.

Keywords: environmental footprint, sustainable development, behavioral change, mobility, energy consumption

 

EKOLOŠKI ODTIS IN UPORABNIKI

Koncept ekološkega odtisa je eden najpogosteje uporabljenih kazalnikov za merjenje okoljske trajnosti in življenjskega sloga prebivalstva. Pomeni merjenje površine zemljišča in morskih ekosistemov, ki so potrebni za zagotavljanje virov, ki jih posamezniki porabijo, ter za absorpcijo odpadkov, ki jih ustvarijo (Lim, 2022). Ekološki odtis se lahko uporablja na različnih ravneh – od globalne in nacionalne do lokalne in osebne. Poseben pomen ima osebni ekološki odtis, ki ponuja vpogled v okoljski vpliv posameznikovega vsakdanjega življenjskega sloga in njegovih potrošniških navad (Nagle in Cooke, 2017).

Urbani ekološki odtis je specifičen kazalnik, ki prikazuje, koliko površine zemljišča je potrebno, da prebivalstvu določenega mesta zagotovi vire, ki jih potrebuje, in prostor za odlaganje odpadkov. Gre za način ocenjevanja, kako trajnostno prebivalci mesta živijo glede na svojo porabo v določenem času. Ta kazalnik vključuje rabo vode, zemlje, porabo energije in drugih materialnih virov, ki so nujni za vsakdanje življenje (Nagle in Cooke, 2017).

Ena izmed ključnih ugotovitev raziskav je, da urbana območja zaradi svoje gostote poselitve pogosto omogočajo učinkovitejšo rabo prostora in virov kot razpršena podeželska območja (City, 2021). Kompaktna poselitev namreč zmanjšuje potrebe po daljših potovanjih, povečuje učinkovitost javnega prevoza in zmanjšuje porabo prostora za infrastrukturo, kar vodi v nižje vrednosti ekološkega odtisa (Vovk Korže in Kokot Krajnc, 2013).

Osebni ekološki odtis meri okoljski vpliv življenjskega sloga posameznika. Izražen je v površini zemljišča, potrebni za proizvodnjo virov, ki jih oseba porabi, in za absorpcijo ustvarjenih odpadkov. Ključni dejavniki, ki vplivajo nanj, so prehrana, tip in velikost bivališča, poraba energije, način mobilnosti ter potrošniške prakse. Prehrana, bogata z mesom, mlečnimi izdelki in uvoženimi pridelki, ima praviloma večji ekološki odtis kot prehrana, ki temelji na rastlinskih virih in lokalni pridelavi (Lim, 2022).

Podoben vpliv ima tudi mobilnost: prebivalci območij z dobro razvito prometno infrastrukturo in dostopom do javnega prevoza lahko svoj ekološki odtis zmanjšajo, medtem ko so prebivalci podeželja pogosto odvisni od osebnih vozil, kar povzroča višjo stopnjo porabe goriv in večje emisije toplogrednih plinov (Zavrtanik, 2024).

Eden najpogosteje citiranih primerov uspešnega zmanjševanja ekološkega odtisa na ravni metropole je Tokio. Mesto je z visoko gostoto prebivalstva, večplastno rabo prostora in dobro razvito prometno mrežo uspelo oblikovati urbanistični model, ki zmanjšuje negativne okoljske vplive (Daniel, 2023).

Tokio je namreč zasnovan tako, da prebivalci živijo na majhnem, gosto poseljenem območju, kar sprošča zemljišče za druge namene. Posledično se zmanjšuje količina infrastrukture, potrebne za vsakodnevno življenje, hkrati pa se učinkovito uporabljajo omejeni prostorski viri (Nagle in Cooke, 2017). V nasprotju z mestno razpršitvijo, ki povečuje porabo energije in prostorske zahteve, Tokio predstavlja primer, kako načela kompaktnega mesta lahko prispevajo k trajnostnemu razvoju.

Zelo zanimiv je koncept eko-mesta. Ta poudarja trajnostno organizacijo prostora in življenje prebivalcev na način, ki zmanjšuje okoljske vplive. Glavni cilji zasnove eko-mesta so zmanjšanje onesnaževanja, preprečevanje prometnih zastojev, znižanje stroškov bivanja ter omejevanje prenaseljenosti (City, 2021). Osrednji poudarek je na razvoju kompaktnih mest, ki združujejo bližino storitev, učinkovit javni prevoz in zmanjšano porabo prostora, kar skupaj zmanjšuje okoljski pritisk.

Eko-mesta zasledujejo načelo, da manjša raba prostora pomeni večjo trajnost. Gostota prebivalstva, bližina storitev in dostopnost javnega prometa so glavni dejavniki, ki omogočajo okoljsko učinkovito življenje. V mestih, kjer teh dejavnikov ni, ekološki odtis prebivalcev ostaja višji, saj se povečujejo potrebe po osebnem transportu, večji porabi energije in širjenju urbanizacije na podeželje (Eib, n.d.).

Slovenski prostor se sooča s številnimi izzivi razpršene poselitve, pri čemer Novo mesto predstavlja značilen primer občine, kjer so hkrati prisotna urbano jedro, primestna območja in podeželska naselja. Takšna prostorska struktura ponuja vpogled v razlike osebnega ekološkega odtisa glede na lokacijo gospodinjstva (Statistični urad RS, n.d.).

Na podeželju so prebivalci pogosto bolj odvisni od osebnih vozil, živijo v večjih hišah z večjimi bivalnimi površinami in imajo dostop do manjšega števila storitev, kar vodi v višji ekološki odtis. V urbanem jedru pa je večja dostopnost javnega prometa, več stanovanjskih blokov in bližina storitev, kar omogoča nižjo rabo energije ter zmanjšuje potrebe po individualni mobilnosti (Arriva Slovenija, n.d.).

Raziskave opozarjajo, da je poleg infrastrukturnih značilnosti pomembna tudi okoljska ozaveščenost prebivalcev. Posamezniki, ki razumejo vpliv svojega življenjskega sloga na okolje, so bolj pripravljeni spremeniti svoje vedenje, na primer z zmanjšanjem uporabe avtomobila, izbiro lokalne hrane ali večjo energetsko učinkovitostjo bivališč (Interreg Europe, 2020). To pomeni, da je osebni ekološki odtis hkrati odraz zunanjih dejavnikov, kot so lokacija in infrastruktura, ter notranjih dejavnikov, kot sta vrednostna usmerjenost in okoljska zavest posameznika.

V okviru razprave o ekološkem odtisu velja izpostaviti, da koncept izhaja iz raziskav Mathisa Wackernagla in Williama Reesa, ki sta ga v 90. letih prejšnjega stoletja uvedla kot orodje za merjenje pritiska človekovega delovanja na naravne vire (Wackernagel in Rees, 1996). Njuna temeljna teza je bila, da trajnostno ravnanje ni mogoče ocenjevati zgolj s pomočjo ekonomskih ali socialnih kazalnikov, temveč je treba upoštevati tudi biokapaciteto ekosistemov. Na tej osnovi se je razvila metodologija, ki omogoča pretvorbo različnih oblik potrošnje – hrane, energije, transporta in blaga – v enoten indikator površine potrebnih zemljišč in voda.

Teoretični okvir trajnostnega razvoja se pogosto povezuje z Brundtlandino definicijo iz poročila »Our Common Future« (World Commission on Environment and Development, 1987), kjer je poudarjeno, da mora razvoj zadovoljevati potrebe sedanjih generacij, ne da bi ogrozil sposobnost prihodnjih generacij, da zadovoljijo svoje. V tem kontekstu ekološki odtis deluje kot opozorilni kazalnik, saj razkriva, v kolikšni meri človeštvo presega nosilne zmogljivosti planeta (Global Footprint Network, 2023). Raziskave kažejo, da je svetovni dan ekološkega dolga vsako leto vse prej, kar pomeni, da človeštvo porabi več naravnih virov, kot jih Zemlja lahko obnovi v enem letu (Borucke et al., 2013).

Pomemben del sodobne teorije zajema tudi koncept krožnega gospodarstva, ki se osredotoča na zmanjševanje odpadkov in ponovljeno uporabo virov. Avtorji, kot sta Kirchherr in sod. (2017), poudarjajo, da krožno gospodarstvo presega linearni model »vzemi–proizvedi–odvrzi« in uvaja sisteme, kjer so produkti, materiali in energija čim dlje ohranjeni v uporabi. V povezavi z ekološkim odtisom to pomeni, da se lahko trajnost doseže ne le s spremembo vedenja potrošnikov, temveč tudi s sistemskimi spremembami v proizvodnji in distribuciji.

Vedenjske spremembe, ki jih omenjata Nagle in Cooke (2017), so v literaturi pogosto analizirane skozi teorijo načrtovanega vedenja (Ajzen, 1991). Ta poudarja, da posameznikove trajnostne prakse niso odvisne zgolj od znanja, temveč tudi od zaznanih družbenih norm in občutka nadzora nad vedenjem. Empirične raziskave potrjujejo, da je okoljska ozaveščenost nujen, a ne zadosten pogoj za trajnostno vedenje; enako pomembni so dostop do alternativ (npr. javni prevoz, lokalna hrana) ter ekonomski in kulturni dejavniki, ki oblikujejo vsakodnevne izbire (Steg in Vlek, 2009).

V evropskem prostoru ima pomembno vlogo tudi koncept eko-mest in pametnih mest, ki združujejo okoljsko, tehnološko in socialno dimenzijo trajnostnega razvoja. Poudarki so na zmanjšanju emisij, digitalizaciji storitev in participaciji prebivalcev (Caragliu, Del Bo, in Nijkamp, 2011). V tem smislu se ekološki odtis povezuje z urbanističnimi modeli, ki ne obravnavajo zgolj prostorske gostote, temveč tudi digitalno infrastrukturo in inovacije, ki lahko zmanjšajo materialno intenzivnost življenjskih slogov.

Sinteza teoretičnih izhodišč kaže, da je osebni ekološki odtis preplet individualnih odločitev in strukturnih pogojev, ki jih oblikujejo prostorski, ekonomski in politični dejavniki. Njegovo zmanjševanje zahteva kombinacijo vedenjskih sprememb posameznikov, inovacij v gospodarstvu in strateških politik na ravni lokalnih skupnosti ter držav.

 

VPLIV ŽIVLJENJSKEGA SLOGA

Raziskava je bila zasnovana na primeru Mestne občine Novo mesto, ki s površino 236 kvadratnih kilometrov in približno 37.750 prebivalci po podatkih Statističnega urada RS predstavlja tipično urbano-regionalno okolje jugovzhodne Slovenije, v katerem se prepletajo značilnosti mestnega središča, primestnih naselij in podeželskega prostora. Takšna prostorska raznolikost je omogočila podrobnejšo primerjalno analizo osebnega ekološkega odtisa glede na lokacijo gospodinjstev in s tem utemeljeno obravnavo raziskovalnega vprašanja, v kolikšni meri prostor bivanja posameznika vpliva na njegov osebni ekološki odtis.

V raziskavo je bilo vključenih skupaj sto enaintrideset prebivalcev občine, ki so predstavljali različne dele mestnega območja. Vzorec je bil oblikovan z metodo priložnostnega vzorčenja, pri čemer je bil cilj zajeti heterogenost prebivalcev glede na prostor bivanja. Določeni anketni odgovori so bili iz raziskave izločeni, ker so bili med seboj kontradiktorni. Na primer: pri vprašanju 18 »S čim se običajno ohlajate?« (možni odgovori: Klimatska naprava - avto (50), Klimatska naprava - dom (100), Električni ventilator (-10), Nič (-50)) so bili v treh primerih označeni vsi ponujeni odgovori, čeprav nekateri med njimi, denimo »Nič« in »Klimatska naprava: avto«, logično ne morejo biti izbrani sočasno. Zato je bil na koncu analiziran vzorec sto triindvajsetih odzivov.

Tretjina anketirancev je prihajala iz urbanega jedra Novega mesta, kjer prevladujejo večstanovanjske stavbe in kjer je dostop do javnega prevoza ter storitev najboljši. Druga tretjina udeležencev je bila iz primestnih območij, kjer prevladujejo individualne hiše z manjšimi zemljišči in kjer se življenjski slog giblje med urbanimi in podeželskimi značilnostmi. Preostali del vzorca so predstavljali prebivalci podeželja, kjer so hiše večje, zemljišča obsežnejša, dostop do storitev omejen, javni prevoz pa razmeroma šibko razvit. Takšna prostorska razporeditev je omogočila razumevanje razlik med mestnim in podeželskim načinom življenja v občini ter njihovim vplivom na okolje.

Struktura udeležencev je bila demografsko raznolika, saj so sodelovali tako mlajši odrasli kot tudi srednja in starejša generacija. Starostno so prevladovali posamezniki med enaintridesetim in petinpetdesetim letom starosti, ki so predstavljali skoraj polovico vzorca, medtem ko je bilo nekaj manj kot tretjina anketirancev mlajših od trideset let, preostali pa starejši od petinpetdeset let. Razmerje med spoloma je bilo skoraj uravnoteženo, saj je v raziskavi sodelovalo približno enako število moških in žensk, kar je pripomoglo k večji zanesljivosti ugotovitev, saj rezultati niso bili odvisni le od ene demografske skupine.

Za zbiranje podatkov je bil uporabljen vprašalnik, ki je bil oblikovan na podlagi metodologije Palm Beach County Environmental Resource Management, a je bil za potrebe raziskave ustrezno prilagojen. Vprašalnik je vseboval petindvajset vprašanj, ki so bila razdeljena po ključnih področjih osebnega ekološkega odtisa. Zajel je prehranske navade, kot so razmerje med uživanjem mesa, mlečnih izdelkov in rastlinske hrane, načine mobilnosti, vključno z uporabo javnega prevoza in osebnih vozil, vrsto in velikost bivališča, porabo energije, ravnanje z odpadki in potrošniške prakse, povezane z nakupovanjem in porabo dobrin. Poseben poudarek je bil namenjen prehrani in mobilnosti, saj literatura opozarja, da gre za dva dejavnika z največjim vplivom na individualni ekološki odtis (Lim, 2022). Nekatera vprašanja, ki so se izkazala za neprimerna, so bila iz raziskave izločena. Primer je vprašanje o natančni porabi goriva družinskega vozila, saj večina udeležencev teh podatkov ni poznala, kar bi ogrozilo veljavnost odgovorov.

Zbiranje podatkov je potekalo v elektronski obliki, pri čemer je bila zagotovljena popolna anonimnost udeležencev. Anketiranci so za namene prostorske kategorizacije izbrali tip območja, kjer prebivajo, brez posredovanja osebnih podatkov ali naslovov, kar je omogočilo etično izvedbo raziskave in hkrati natančno primerjavo med urbanimi, primestnimi in podeželskimi območji.

Obdelava podatkov je temeljila na sistemu točkovanja. Vsak odgovor v vprašalniku je bil pretvorjen v določeno število točk, pri čemer so imela posamezna področja različno težo glede na njihov vpliv na ekološki odtis. Prehranske navade so bile ovrednotene kot eden ključnih dejavnikov, saj imajo prehranski vzorci, zlasti uživanje mesa, velik vpliv na porabo virov. Nasprotno pa so nekateri dejavniki, kot je tip bivališča, imeli nekoliko manjši vpliv. Skupna vsota točk je bila nato preračunana v oceno osebnega ekološkega odtisa, izraženo v površini zemljišča, ki bi bila potrebna za podporo življenjskemu slogu posameznika. Tako dobljene vrednosti so omogočile primerjavo med posamezniki ter povprečji treh prostorskih območij.

Za preverjanje povezave med lokacijo gospodinjstva in višino osebnega ekološkega odtisa je bil uporabljen Pearsonov korelacijski koeficient, ki je omogočil merjenje moči in smeri povezave med obema spremenljivkama. Ta statistični pristop je bil izbran, ker je ustrezal naravi podatkov in ker omogoča natančno presojo, v kolikšni meri se osebni ekološki odtis prebivalcev povečuje z oddaljenostjo od urbanega jedra.

Rezultati raziskave so pokazali, da povprečni osebni ekološki odtis udeležencev znaša 17,87 akra. Vrednost je visoka v primerjavi z nekaterimi manj razvitimi državami, a nekoliko nižja kot v najbolj razvitih državah, kot so Združene države Amerike, kjer povprečni osebni ekološki odtis znaša 24 akrov (Nagle in Cooke, 2017). Primerjava med območji znotraj Novega mesta pa razkriva jasne razlike. V urbanem jedru so imeli prebivalci najnižji povprečni osebni ekološki odtis, ki je znašal 14,54 akra. To je mogoče razložiti z večjo dostopnostjo javnega prevoza, manjšimi stanovanjskimi enotami ter bližino storitev, kar zmanjšuje potrebe po individualni mobilnosti in porabi energije. V primestnem območju, kjer življenjski slog združuje elemente mesta in podeželja, je bil povprečni osebni ekološki odtis višji in je znašal 18,56 akra. Še višje vrednosti so bile zaznane na podeželskem območju, kjer so prebivalci živeli v večjih hišah, uporabljali osebne avtomobile kot glavno prevozno sredstvo ter imeli večje bivalne površine. Povprečni osebni ekološki odtis podeželskega prebivalstva je tako dosegel 20,15 akra, kar pomeni najvišjo obremenitev okolja med obravnavanimi skupinami.

Podatki o razpršenosti rezultatov dodatno potrjujejo ugotovljene razlike. Najnižjo variabilnost so imeli prebivalci urbanega jedra, kar kaže na bolj homogen življenjski slog, medtem ko je bila razpršenost največja na podeželju, kjer so razlike v trajnostnem ravnanju posameznikov izrazitejše. Rezultati Pearsonove analize so pokazali močno pozitivno povezanost med oddaljenostjo od mestnega središča in višino ekološkega odtisa, kar potrjuje, da lokacija bivališča pomembno vpliva na osebni ekološki odtis prebivalcev.

Slika 1: Povprečni osebni ekološki odtis po tipu območja (akri)

Vir: Lastni, 2025

Slika prikazuje primerjavo povprečnega osebnega ekološkega odtisa udeležencev glede na lokacijo bivališča v okviru Mestne občine Novo mesto. Povprečja znašajo 14,54 akra v urbanem jedru, 18,56 akra na primestnem območju in 20,15 akra na podeželju. Prikaz potrjuje naraščajoč trend obremenitve okolja z oddaljevanjem od mestnega središča, skladno s teoretičnimi pričakovanji o učinkih kompaktnosti, dostopnosti javnega prevoza ter manjših stanovanjskih enot v urbanih okoljih. Ugotovitve na sliki podpirajo razlago, da prostorski kontekst strukturira vsakodnevne izbire in s tem posredno določa višino individualnega odtisa. V mestnem jedru kombinacija krajših razdalj, večmodalnega prevoza in manjših bivalnih enot statistično vodi do nižjih povprečij odtisa, medtem ko razpršena poselitev in odvisnost od osebnih vozil na primestju in podeželju povečujeta porabo energentov in površin, kar je v skladu z vašo empirično analizo v poglavju in s teoretičnimi utemeljitvami o kompaktnem mestu in eko-mestih. Dodatno opažanje iz besedila – nižja variabilnost v urbanem jedru ter večja razpršenost na podeželju – je z opisano logiko skladno: homogeno urbano okolje omogoča bolj enotne prakse, medtem ko heterogeni podeželski konteksti vodijo v večjo raznolikost ravnanj in posledično širši razpon odtisov.

 

UGOTOVITVE IN ZAKLJUČEK

Zaključek naše raziskave dokazuje, da je lokacija bivanja znotraj Mestne občine Novo mesto pomembno povezana z višino osebnega ekološkega odtisa prebivalcev. Povprečne vrednosti odtisa so bile najnižje v urbanem jedru in najvišje na podeželju, z izrazito naraščajočim trendom v smeri oddaljevanja od mestnega središča; ugotovljena močna pozitivna povezanost potrjuje, da prostorski kontekst in z njim povezane priložnosti in omejitve mobilnosti, dostopa do storitev ter značilnosti bivališč sistematično oblikujejo okoljski odtis posameznika. V tem smislu naši izsledki neposredno potrjujejo teoretični okvir, iz katerega smo izhajali: kompaktnejše urbano okolje omogoča krajše razdalje, učinkovitejši javni prevoz, manjše bivalne enote in bližino storitev, kar skupaj prispeva k relativno nižjemu osebnemu ekološkemu odtisu (Nagle in Cooke, 2017; City, 2021). Nasprotno pa razpršena poselitev in pretežno avtomobilska mobilnost v primestju in na podeželju odtis povečujeta, ker višata rabo energentov, bivalnih površin in infrastrukture, kar je skladno z obstoječimi spoznanji o vplivu urbanističnih vzorcev na trajnostne izide (Vovk Korže in Kokot Krajnc, 2013; Eib, n.d.). Primerjalno umeščanje naših rezultatov v širšo literaturo pokaže visoko ujemanje s študijami in prikazi, ki ilustrirajo, kako metropole z visoko gostoto in večmodalnim, zanesljivim javnim prevozom, kot je Tokio, dosegajo nižje odtise na prebivalca prav po zaslugi kompaktne urbanizacije, večplastne rabe prostora in integriranih prometnih sistemov (Daniel, 2023; Nagle in Cooke, 2017). V kontekstu Slovenije in Novega mesta k temu prispeva še manjša dostopnost javnega prevoza in razmeroma razpršena poselitev, kar je razvidno tako iz opisov prometne ponudbe kot tudi iz poročanja o operativnih izzivih v avtobusnem prometu, ki vplivajo na zanesljivost in uporabnost storitev za dnevne migracije (Arriva Slovenija, n.d.; Zavrtanik, 2024). Dodatno je primerjava z referenčnimi vrednostmi osebnih odtisov v drugih državah pokazala, da se naš povprečni rezultat umešča med razvite države, z vrednostmi, nižjimi od tipičnih ameriških, a občutno višjimi od držav v razvoju, kar podpira razlago, da življenjski slog in potrošnja v našem okolju ostajata relativno materialno in energijsko intenzivna (Lim, 2022; Nagle in Cooke, 2017).

Članek je relevanten za več ciljnih skupin. Prvič, za prebivalce občine in širše bralstvo, ki jih zanima, kako njihova vsakdanja izbira prevoza, prehrane in bivanja dejansko prevede v merljiv osebni ekološki odtis; v tem pogledu naše ugotovitve omogočajo personalizirano razumevanje, zakaj je urbani način življenja, ob ustrezni infrastrukturi, praviloma manj obremenjujoč za okolje. Drugič, za lokalne in regionalne odločevalce ter strokovne službe občine, ki se ukvarjajo s prostorskim načrtovanjem, mobilnostjo in energetiko: članku daje za politiko relevantne, s podatki utemeljene usmeritve, kje ima smisel iskati največje prihranke pri odtisu skozi spremembe v rabi prostora in transportnih režimih (Statistični urad RS, n.d.; Eib, n.d.). Tretjič, za strokovno in akademsko skupnost s področij geografije, urbanizma, javnih politik, energetike in okoljevarstva, saj prispeva k akumulaciji empiričnih dokazov na ravni srednje velike evropske občine in s tem dopolnjuje dominantne metropolitanske študije, ki pogosto prevladujejo v literaturi (Nagle in Cooke, 2017; City, 2021). Četrtič, za izvajalce prometnih storitev in načrtovalce javnega prevoza, ker naše ugotovitve poudarjajo neposredno povezavo med dostopnostjo in zanesljivostjo javnega prevoza ter nižjim osebnim odtisom, kar je operativno pomembno za oblikovanje voznih redov, mrež in tarif, ki dejansko konkurirajo avtomobilu (Arriva Slovenija, n.d.). In končno, za komunikatorje znanosti in izobraževalne ustanove, ki se ukvarjajo s trajnostno pismenostjo, saj članek ponudi jezik in metrike, s katerimi je mogoče prebivalcem razumljivo predstaviti, kako se njihovo ravnanje preliva v prostorsko “pragozdno” površino, potrebno za oskrbo in ponor njihovih emisij (Lim, 2022).

Sporočilo stroki je večplastno in ga velja povzeti skozi tri vsebinske poudarke. Prvi poudarek je, da se individualni odtis ne oblikuje v vakuumu, temveč je strukturiran z urbanističnim kontekstom, ki definira razpoložljive izbire: razdalje do storitev, kakovost hoje in kolesarjenja, dostopnost javnega prevoza ter stroške in koristi avtomobilske mobilnosti. Naša analiza kaže, da se razlike v odtisu med urbanim jedrom in podeželjem ne pojasnijo zgolj s “preferencami” posameznika, temveč z zunanjo, infrastrukturno in storitveno realnostjo, ki posredno “določa”, kaj je racionalna vsakodnevna izbira. Ta ugotovitev krepi zahtevo po integriranem načrtovanju rabe prostora in mobilnosti: brez sočasnih urbanističnih in prometnih intervencij bo potencial za vedenjske spremembe omejen (Nagle in Cooke, 2017; City, 2021; Eib, n.d.). Drugi poudarek je, da je koncept eko-mesta v praksi predvsem vprašanje doseganja dovolj visoke gostote programov in prebivalcev ob kakovostnem, zanesljivem in frekvenčnem javnem prevozu ter mešanici rabe prostora, ki zmanjšuje potrebo po motoriziranih potovanjih. Primer Tokia ni “eksotičen”, ampak analitično uporaben tudi za srednje velika evropska mesta: načela kompaktnosti, večplastne rabe prostora in intermodalnosti so prenosljiva, diferencirana naj bo zgolj izvedba (Daniel, 2023; Nagle in Cooke, 2017). Tretji poudarek je, da je individualna ozaveščenost nujen, ne pa zadosten pogoj: informiran posameznik v neugodnem prostorskem in prometnem kontekstu pogosto ne zmore vzdržnih praks, zato mora politika oblikovati tak kontekst, da je “trajnostna izbira” najlažja izbira (Interreg Europe, 2020; City, 2021). Ta perspektiva povezuje mikro ravni vedenja s makro ravnmi prostorskih in prometnih sistemov ter tako presega moraliziranje in se usmeri v strukturne rešitve.

Na ravni priporočil za izboljšave, ki sledijo iz naših ugotovitev, poudarjamo potrebo po koncentriranju novih stanovanj in storitev v hodno- in kolesarsko dostopnih središčih ter zgoščanju vzdolž javnoprometnih koridorjev. To pomeni pospešitev načel “transit-oriented development”, kjer se raba prostora, gostota in programi planirajo z javnim prevozom kot hrbtenico, ob hkratni optimizaciji frekvenc in zanesljivosti avtobusnih in železniških linij, prilagojenih dejanskim potovalnim vzorcem prebivalstva (Eib, n.d.; Arriva Slovenija, n.d.). Smiselna je nadgradnja infrastrukture za aktivno mobilnost s sklenjenimi in varnimi kolesarskimi povezavami do šol, zaposlitvenih središč in storitev, saj prav kombinacija kakovostnega javnega prevoza in kolesarjenja prinaša največje učinke na zmanjšanje odtisa pri dnevnih migracijah. V stanovanjskem fondu priporočamo spodbude za energetske prenove manjših in srednjih stanovanjskih enot v urbanem jedru ter ciljno podporo za prenove podeželskih hiš, kjer so prihranki toplote in elektrike veliki, a kapitalsko zahtevni. V prehranskem segmentu ima mesto pomembno vlogo z razvojem kratkih prehranskih verig, podporo lokalnim tržnicam in javnim zavodom pri uvajanju bolj rastlinsko usmerjenih jedilnikov, kar – kot kažejo mednarodni pregledi – hitro in merljivo znižuje osebni odtis (Lim, 2022). Pri odpadkih je učinkovita kombinacija “pay-as-you-throw”, dosegljivosti centrov ponovne rabe in kompostiranja ključna za zmanjšanje materialnih tokov. V podporo spremembam vedenja predlagamo sistematično, na podatkih utemeljeno komunikacijo z prebivalci, vključno z uporabo digitalnih orodij za osebno oceno odtisa in prilagojenimi povratnimi informacijami, kjer se predlagane spremembe zrcalijo v konkretnih številkah in lokalnih primerih dobrih praks (Interreg Europe, 2020). (Mnenje: zgornji nabor priporočil je utemeljeno strokovno mnenje, ki temelji na naših rezultatih in citirani literaturi.)

Predlogi za nadaljnje raziskovanje izhajajo iz omejitev, ki smo jih transparentno opredelili. Najprej priporočamo nadaljnjo razširitev vzorca in uporabo stratificiranega vzorčenja po prostorskih conah, starostnih skupinah in socioekonomskih kazalnikih, da bi lahko rezultate robustno posploševali na celotno populacijo občine. Nadalje predlagamo longitudinalno zasnovo z opazovanjem sezonskih vplivov ogrevanja in hlajenja ter morebitnih sprememb potovalnih navad, kar bi omogočilo uvid v ciklične vzorce porabe. Dodaten napredek bi prinesla kombinacija kvantitativne ankete s kakovostnimi polstrukturiranimi intervjuji, ki bi osvetlili razloge za izbire mobilnosti, prehrane in bivanja ter zaznane ovire pri uvajanju trajnostnih praks. Z vidika metod in podatkov predlagamo povezavo anketnih rezultatov z agregiranimi in anonimiziranimi podatki o dejanski porabi energije v gospodinjstvih ter z odprtimi podatki o ponudbi in zanesljivosti javnega prevoza, da bi zmanjšali tveganje pristranskosti samoporočanja in dosegli triangulacijo virov (Arriva Slovenija, n.d.; Interreg Europe, 2020). V prostorskem smislu bi nadaljnje delo v GIS-okolju omogočilo bolj fino prostorsko modeliranje odtisa znotraj občine, vključno z analizo dostopnosti do storitev “od vrat do vrat”, kar je posebej pomembno pri vrednotenju učinkov bodočih posegov v omrežje. Smiselna je tudi primerjalna medobčinska študija z demografsko in morfološko podobnimi mestnimi občinami ter analize “pred-po” za oceno vpliva konkretnih politik, kot so uvedba hitrih avtobusnih koridorjev ali ukrepi za zgoščanje vzdolž prometnih osi (Eib, n.d.; City, 2021). Končno je priporočljivo preizkusiti različne uteži v instrumentu za izračun osebnega odtisa ali uvesti alternativne mere, kot so ogljični odtis ali potrošni materialni odtis, da bi preverili robustnost sklepov v različnih metrikah (Lim, 2022). Pri tem pa je treba opozoriti, da je bila raziskava omejena tudi zaradi omejene dostopnosti sekundarnih virov v regionalnem kontekstu, denimo pri podatkih o energetski proizvodnji v občini Novo mesto, ki jih občinski organi obravnavajo kot klasificirane in niso enostavno dostopni prek spleta. Nadalje bi bilo metodološko ustrezno v prihodnje neposredno nastaviti spletni vprašalnik za avtomatizirano vrednotenje odgovorov, saj je bilo v tej raziskavi vrednotenje izvedeno ročno, kar je podaljšalo čas obdelave podatkov. Poleg tega se je naknadno izkazalo, da bi bilo smiselno v anketni instrument vključiti dodatna vprašanja, na primer »Ali ima vaš dom nameščene sončne celice?«, kar bi omogočilo bogatejšo analizo proizvodnje energije v občini.

Sklepno sporočilo je, da ni nasprotja med kakovostjo bivanja in nižjim odtisom: kadar so urbanistične in prometne politike usklajene, kadar je javni prevoz zanesljiv in konkurenčen, kadar so storitve blizu in ulice prijazne za hojo in kolesarjenje, prebivalci spontano sprejemajo prakse, ki so hkrati udobne in trajnostne. Naša raziskava ponuja lokalno zasidrane, empirično podprte argumente za to usmeritev ter jasno pokaže, da so koristi največje tam, kjer se prelomijo strukturne determinante vedenja, ne le posameznikove preference (Nagle in Cooke, 2017; Daniel, 2023; City, 2021).

 

LITERATURA

Arriva Slovenija. (n.d.). City transport Novo mesto. Arriva Slovenija. https://arriva.si/en/passenger-transport/city-bus-transport/city-transport-novo-mesto/. [3.8.2025].

Ajzen, I. (1991). The theory of planned behavior. Organizational Behavior and Human Decision Processes, 50(2), 179–211.  [17.8.2025]
URL: https://www.sietmanagement.fr/wp-content/uploads/2017/12/Azjen.pdf. [17.8.2025].

Borucke, M., Moore, D., Cranston, G., Gracey, K., Iha, K., Larson, J., Lazarus, E., Morales, J. C., Wackernagel, M., Galli, A. (2013). Accounting for demand and supply of the biosphere’s regenerative capacity: The National Footprint Accounts. Ecological Indicators, 24, 518–533.
URL: https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S1470160X12002968.  [15.8.2025].

Caragliu, A., Del Bo, C., in Nijkamp, P. (2011). Smart cities in Europe. Journal of Urban Technology, 18(2), 65–82.
URL: https://www.tandfonline.com/doi/full/10.1080/10630732.2011.601117. [17.8.2025].

City. (2021). Eco-innovations in designing eco-cities and eco-towns. The Smart City Journal. https://www.thesmartcityjournal.com/en/articles/eco-innovations-eco-cities-eco-towns. [23.8.2025].

Daniel, T. (2023). Sustainable Tokyo. ArcGIS StoryMaps. https://storymaps.arcgis.com/stories/2d95fb7cd4bc43ac81a49e34bcf31f9d (citirano 5. 9. 2025). [5.9.2025].

Eib, J. (n.d.). Novo mesto – a smart regional hub. European Investment Bank – JASPERS.  https://jaspers.eib.org/stories/novo-mesto-a-smart-regional-hub. [3.8.2025].

Global Footprint Network. (2023). How the date of Earth Overshoot Day 2023 was calculated.
URL: https://overshoot.footprintnetwork.org/2023-calculation/. [17.8.2025].

Global Footprint Network. (2023). Earth Overshoot Day: Methodology and projections.
URL: https://www.footprintnetwork.org/our-work/earth-overshoot-day/.  [15.8.2025].

Interreg Europe. (2020). AQUARES: Advancing water reuse policies for resource efficiency. https://projects2014-2020.interregeurope.eu, [27.8.2025].

Kirchherr, J., Reike, D., Hekkert, M. (2017). Conceptualizing the circular economy: An analysis of 114 definitions. Resources, Conservation and Recycling, 127, 221–232.
URL: https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0921344917302835.  [15.8.2025].
Lim, A. (2022). What is ecological footprint? Definition and how to calculate it. Treehugger. https://www.treehugger.com/what-is-ecological-footprint-4580244. [6.8.2025].

Lin, D., Hanscom, L., Murthy, A., Galli, A., Evans, M., Wackernagel, M. (2023). Earth Overshoot Day 2023: Nowcast report. Global Footprint Network.
URL: https://www.overshootday.org/content/uploads/2023/06/Earth-Overshoot-Day-2023-Nowcast-Report.pdf. [8.8.2025].

Nagle, G., Cooke, B. (2017). IB Geography Course Book (2nd ed.). Oxford: Oxford University Press.

Statistični urad RS. (n.d.). Novo mesto – Slovenske regije in občine v številkah. https://www.stat.si/obcine/sl/Municip/Index/113 . [5.9.2025].

Steg, L., Vlek, C. (2009). Encouraging pro-environmental behaviour: An integrative review and research agenda. Journal of Environmental Psychology, 29(3), 309–317.
URL: https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0272494408000959. [17.8.2025].

Vovk Korže, A., Kokot Krajnc, M. (2013). Slovenia as a learning region for sustainable development. Proceedings of the International Conference on Learning Environments in Slovenia. International Centre for Ecoremediation, Faculty of Arts, University of Maribor.

Zavrtanik, M. (2024). Srednje šole po težavah z avtobusnimi prevozi: »Nihče nas ni vprašal za kakršne koli podatke«. RTVSLO.si. https://www.rtvslo.si/slovenija/srednje-sole-po-tezavah-z-avtobusnimi-prevozi-nihce-nas-ni-vprasal-za-kakrsne-koli-podatke/720065. [1.8.2025].

Wackernagel, M., Rees, W. (1996). Our ecological footprint: Reducing human impact on the Earth. New Society Publishers.
URL: https://newsociety.com/book/our-ecological-footprint/?srsltid=AfmBOopl6UWYPAz2PFDOs6SSU3Or7hZduqW8Vv8xciPXPzSoDogLzsMJ.  [15.8.2025].
World Commission on Environment and Development. (1987). Our common future. United Nations.
URL: https://sustainabledevelopment.un.org/content/documents/5987our-common-future.pdf. [17.8.2025].

POVZETEK

Članek obravnava problem optimalne izbire lokacij novih fitnes centrov v urbanem okolju Ljubljane, kjer se soočata visoka konkurenca in močno povpraševanje s strani študentske populacije. Uporabljen je kombiniran prostorsko-analitični pristop, ki združuje matematično modeliranje z empirično raziskavo med uporabniki. Metodologija temelji na konstrukciji Voronoijevih diagramov za obstoječe fitnese in študentske domove, izračunu gostote pokritosti območij ter na anketni raziskavi med dijaki in študenti. Prostorska analiza je identificirala tri prednostna območja (poligone 0, 2 in 4) z nizko nasičenostjo in visoko bližino študentskim naseljem. Rezultati ankete potrjujejo, da sta bližina bivališča in manjša prenatrpanost ključna dejavnika pri izbiri fitnesa, kar validira izhodišča matematičnega modela. Članek zaključi, da kombinacija Voronoijevih diagramov in anketnih podatkov predstavlja učinkovito, objektivno in neposredno uporabno orodje za poslovno odločanje in urbano načrtovanje, ki presega zgolj empirične ocene.

Ključne besede: Voronoijev diagram, prostorska analiza, optimizacija lokacije, fitnes, študentski domovi,  urbana geografija.

 

ABSTRACT

This article addresses the problem of optimal location planning for new fitness centers in the urban environment of Ljubljana, which is characterized by high competition and significant demand from the student population. A combined spatial-analytical approach is employed, integrating mathematical modelling with an empirical user survey. The methodology is based on the construction of Voronoi diagrams for existing gyms and student dormitories, the calculation of service area density, and a survey (N=140) conducted among high school and university students. The spatial analysis identified three priority areas (polygons 0, 2, and 4) characterized by low market saturation and high proximity to student housing complexes. The survey results confirm that proximity to one's residence and lower crowding are key factors for users when choosing a fitness center, thus validating the assumptions of the mathematical model. The article concludes that the combination of Voronoi diagrams and survey data provides an effective, objective, and directly applicable tool for business decisionmaking and urban planning, surpassing purely empirical assessments.

Keywords: Voronoi diagram, spatial analysis, location optimization, fitness centers, student dormitories, urban geography.

 

UVOD

V zadnjem desetletju smo v Sloveniji, še posebej v urbanih središčih, priča izraziti rasti fitnes industrije. Fitnes ni več zgolj oblika rekreacije, temveč je postal pomemben del življenjskega sloga, zlasti med mlajšo populacijo. Ljubljana kot največje univerzitetno središče v državi, z visoko koncentracijo dijakov in študentov, predstavlja ključni trg, kjer se prepletata visoko povpraševanje in močna konkurenca med ponudniki. Visoka koncentracija obstoječih centrov zaostruje konkurenčne pogoje, pri čemer se izbira optimalne lokacije izkazuje kot ključen dejavnik poslovnega uspeha, ki vpliva na dostopnost, prepoznavnost in dolgoročno vzdržnost poslovanja.

Tradicionalni pristopi k umeščanju novih storitvenih dejavnosti v prostor se pogosto opirajo na empirične ocene, analizo tržnih trendov in intuicijo investitorjev. Takšni pristopi so lahko pomanjkljivi, saj ne upoštevajo objektivnih prostorskih razmerij in dejanske pokritosti območja. Ta članek v nasprotju s tem predlaga uporabo formaliziranega, kvantitativnega pristopa, ki temelji na matematičnem modeliranju. Z uporabo orodij prostorske analize, kot so Voronoijevi diagrami in izračun gostote, je mogoče sistematično identificirati prostorsko podoskrbljena območja (t. i. "bele lise") ter s tem zmanjšati tveganje naložbe.

Cilj raziskave je zato dvojni: prvič, z uporabo matematičnega modeliranja (Voronoijevi diagrami, analiza gostote) identificirati optimalne lokacije za nove fitnes centre v Ljubljani, s posebnim poudarkom na bližini študentskih domov kot ključnih žarišč povpraševanja. Drugič, te objektivne ugotovitve želimo preveriti z empirično anketo usmerjeno k ciljni populaciji, dijakov in študentov. S kombinacijo obeh pristopov članek ne ponuja zgolj teoretičnega modela, ampak praktično in uporabno orodje, ki lahko služi kot podpora pri poslovnem in urbanističnem odločanju, kar prispeva k predlogom oziroma usmeritvam za stroko.

 

LOKACIJE FITNES CENTROV

Redna telesna dejavnost je temeljna komponenta zdravega življenjskega sloga in ključen element javnega zdravja. Smernice Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) odraslim priporočajo vsaj 150–300 minut zmerno intenzivne aerobne dejavnosti na teden, dopolnjene z vajami za krepitev mišic vsaj dvakrat tedensko (WHO, 2020). Fitnes centri s svojo strukturirano ponudbo neposredno naslavljajo te smernice in predstavljajo pomembno infrastrukturo za preventivno medicino. Znanstvene raziskave dosledno potrjujejo, da redna vadba zmanjšuje tveganje za razvoj kroničnih bolezni, kot so srčno-žilna obolenja, sladkorna bolezen tipa 2 in nekatere vrste raka, hkrati pa izboljšuje splošno telesno pripravljenost (Piercy et al., 2018; ACSM, 2021). Poleg fizioloških koristi ima vadba pomemben vpliv tudi na duševno zdravje, saj dokazano zmanjšuje simptome stresa, anksioznosti in depresije ter izboljšuje kakovost spanca in kognitivne funkcije (Biddle et al., 2019; Stubbs et al., 2017), kar je še posebej relevantno za študentsko populacijo, ki je pogosto izpostavljena akademskim pritiskom.

Poleg individualnih koristi fitnes centri delujejo tudi kot pomembna socialna vozlišča. V sodobnem urbanem okolju, kjer so tradicionalne oblike druženja v zatonu, fitnes predstavlja t. i. "tretji prostor" – poleg doma in službe/fakultete – ki omogoča socialno interakcijo, grajenje skupnosti in medsebojno motivacijo (Andreasson in Johansson, 2019). Ta socialni vidik je ključen za dolgoročno ohranjanje vadbenih navad.

Fitnes industrija je eden najhitreje rastočih segmentov storitvenega sektorja v Evropi in svetu. Po poročilu EuropeActive in Deloitte (2023) je evropski trg po pandemiji presegel 63 milijonov članov in 28 milijard evrov prihodkov, kar kaže na izjemno odpornost in potencial panoge. Slovenija sledi tem trendom, pri čemer je trg močno koncentriran v urbanih središčih. Ljubljana, kot gospodarsko, izobraževalno in demografsko središče države, predstavlja epicenter tega razvoja. Povečano povpraševanje, ki ga poganjata večja ozaveščenost o zdravju in močan vpliv družbenih omrežij na promocijo "fitnes življenjskega sloga" (Holland in Tiggemann, 2016), je privedlo do odprtja številnih novih centrov. To je posledično zaostrilo konkurenčne pogoje in postavilo vprašanje optimalne prostorske umestitve v ospredje poslovnih strategij.

Ljubljanski trg fitnesov je mogoče razdeliti na dva glavna segmenta, ki se razlikujeta po poslovnem modelu, ciljni publiki in ponudbi:

• Komercialni centri (verige): Predstavniki tega modela, kot sta mednarodni verigi FitInn in CleverFit, temeljijo na strategiji nizkih cen in visokega obsega

(angl. high-volume-low-price). Njihove ključne prednosti so cenovna dostopnost (mesečne naročnine so pogosto pod 30 €), dolg delovni čas (pogosto 24/7), velika prostorska kapaciteta in standardizirana, obsežna oprema. S tem modelom uspešno nagovarjajo širok krog uporabnikov, zlasti cenovno občutljive študente in mlade zaposlene. Glavna slabost tega modela je pogosta prenatrpanost v koničnih urah (običajno med 16. in 20. uro), kar lahko bistveno zmanjša kakovost uporabniške izkušnje in učinkovitost treninga (IHRSA, 2022).

• Zasebni in butični centri: V to kategorijo spadajo lokalno uveljavljeni fitnesi z močno identiteto, kot sta Alpha Gym  in Grom's Gym oba z močnim

poudarkom na bodybuildingu in powerliftingu, ter številni ostali studii. Ti centri stavijo na višjo kakovost storitev, personaliziran pristop, specializirano opremo in močnejši občutek skupnosti. Njihove cene so višje, a v zameno ponujajo manjšo gnečo, bolj osredotočeno vadbeno okolje in strokovno podporo, kar privablja bolj predane in specifične skupine uporabnikov.

Ne glede na poslovni model je lokacija ključni dejavnik uspeha. Dostopnost ni zgolj geografska bližina, temveč kompleksna kategorija, ki vključuje čas potovanja, enostavnost dostopa (javni prevoz, kolesarske poti, parkirišča) in subjektivno percepcijo uporabnika. Mednarodne raziskave kažejo, da je sprejemljiva peš razdalja do vsakdanjih storitev med 400 in 800 metri (5–10 minut hoje) (Geurs in van Wee,

2004). Pri fitnesih se je ta prag izkazal za ključnega; po preseženi meji 15 minut potovanja, ne glede na prevozno sredstvo, pripravljenost za reden obisk drastično pade (Rissel et al., 2012). V Ljubljani, ki ima dobro razvito mrežo javnega prevoza (LPP) in kolesarskih poti, so zato lokacije ob glavnih prometnih koridorjih in v bližini vozlišč javnega prometa strateško najpomembnejše.

Ljubljana je z več kot 40.000 študenti in številnimi srednjimi šolami izrazito mlado mesto. Ta demografska skupina predstavlja največji in najbolj dinamičen segment uporabnikov fitnes centrov. Dijaki in študenti so cenovno občutljivi, a hkrati iščejo storitve, ki so časovno in prostorsko prilagojene njihovemu urniku. Zato so območja z visoko koncentracijo študentskih in dijaških bivališč – kot so študentski domovi v Bežigradu, Rožni dolini in na Viču ter dijaški domovi v Šiški in Bežigradu – naravna žarišča povpraševanja. Vsak nov fitnes, ki želi uspeti na ljubljanskem trgu, mora svojo lokacijsko strategijo nujno prilagoditi tej specifični prostorski porazdelitev povpraševanja. Bližina fakultete ali šole je dodaten dejavnik, ki omogoča obisk fitnesa med "prostimi urami" in zmanjšuje časovno oviro.

 

IZRAČUN PROSTORSKE ANALIZE

Izhajajoč iz ugotovitev, da študentska populacija pri izbiri fitnesa najvišje vrednoti bližino bivališča in manjšo prenatrpanost, smo v raziskavi uvedli formaliziran prostorski okvir, ki te preference operacionalizira in jih prevaja v merljive kazalnike. Voronoijev diagram, uveljavljeno matematično orodje za razdelitev prostora v ravnini R²\mathbb{R}^2R², razčleni urbano tkivo na konveksne celice glede na množico vhodnih točk, pri čemer vsaka točka v posamezni celici pripada najbližjemu fitnesu v evklidskem smislu. Meje med celicami so določene kot loci enakih razdalj do dveh sosednjih centrov, vozlišča pa predstavljajo presečišča treh ali več takšnih mej (Aurenhammer, 1991; Okabe et al., 2000). Takšna konstrukcija nam zagotovi prvi strogo geometrijski približek naravnih vplivnih območij posameznega fitnesa, ki v prostoru tekmuje za uporabnike.

Ker velikost Voronoijeve celice implicitno odraža tržno redkost oziroma prostorsko redkost storitve v njeni okolici, smo opredelili enostaven, a informativen indikator obremenjenosti prostora z obstoječimi kapacitetami, definiran kot Dg=1/AcD_g = 1/A_cDg​=1/Ac​, kjer je AcA_cAc​ površina celice, pripisane posameznemu fitnesu. Nižja vrednost indikatorja pomeni večjo celico in s tem večje povprečne razdalje, ki jih morajo uporabniki prehoditi do najbližjega fitnesa. Takšna območja imajo višji lokacijski potencial, saj kažejo na podoskrbljenost s storitvami, kar v praksi pogosto vodi v prenatrpanost obstoječih centrov v sosedstvu (Birkin et al., 2010). Izračun indikatorja DgD_gDg​ v Ljubljani je pokazal, da so se največje celice, zlasti Poly 0, 9 in 10, izkazale kot prostorsko šibko pokrite, kar nakazuje na višjo tržno privlačnost. Poly 0 se je pokazal kot najbolj perspektivna enota, saj združuje nizko gostoto in kratko razdaljo do večjih grozdov študentskih domov, medtem ko sta Poly 2 in Poly 4 kljub nekoliko višji gostoti privlačni zaradi neposredne povezave z območji Viča, Bežigrada in Rožne doline.

Za dodatno vsebinsko ujemanje z vedenjskimi vzorci mladih odraslih smo prostorski model nadgradili s prekrivanjem Voronoijevih diagramov fitnesov in lokacij študentskih domov, kar je omogočilo hkratno spremljanje dveh ključnih dimenzij: prostorskih belih lis ponudbe in gravitacijskih središč povpraševanja. Tak pristop presega zgolj geometrijsko analizo, saj omogoča prepoznavanje območij, kjer se podoskrbljenost in visoka gostota potencialnih uporabnikov prekrivata. Prag dostopnosti smo definirali kot razdaljo, ki jo študenti ocenjujejo kot sprejemljivo za reden obisk fitnesa, kar se po literaturi giblje med 10 in 15 minutami hoje ali vožnje s kolesom (Geurs in van Wee, 2004; Rissel et al., 2012). Ta prag se je pokazal kot kritičen pri uvrščanju lokacij na prednostno listo, saj so ravno Poly 0, 2 in 4 združile ugodno razmerje med nizko gostoto in ustrezno časovno dostopnostjo.

Metodično izvajanje v GeoGebri je potekalo dvostopenjsko. Najprej smo vnesli in strukturirali lokacije vseh obstoječih fitnesov ter generirali Voronoijev diagram, nato pa postopek ponovili še za študentske domove. S tem smo pridobili dve mreži vplivnih območij, ki smo ju nato prekrivali in medsebojno primerjali. Na tej osnovi smo izračunali površine celic, pripisali vrednosti indikatorja DgD_gDg​ ter določili minimalne razdalje od kandidatnih središč celic do najbližjih študentskih domov. Čeprav uporaba evklidske metrike ne upošteva vseh realnih prometnih ovir, je v kompaktni morfologiji Ljubljane dovolj zanesljiva za prvo fazo analize, pri čemer ostaja možnost nadgradnje z omrežno analizo, ki bi zajela dejanske poti javnega prevoza in kolesarskih povezav (Okabe et al., 2000).

Rezultati prostorske analize so potrdili, da kombinacija nizke gostote in kratke razdalje do študentskih naselij generira najobetavnejše lokacije za nove fitnes centre. Vendar pa je takšna matematična napoved le ena plat zgodbe. Da bi ugotovili, ali se formalni signal »kje« ujema z realnimi uporabniškimi preferencami, smo rezultate dopolnili z anketno raziskavo, ki je bila usmerjena v študente in dijake kot ključno ciljno skupino. Vprašalnik je bil zasnovan tako, da je poleg demografskih značilnosti preverjal predvsem pomen dostopnosti, čas potovanja, cenovno občutljivost in dojemanje prenatrpanosti, saj prav ti dejavniki najbolje operacionalizirajo predpostavke prostorske analize. Anketni del tako neposredno preverja hipotezo, da bližina bivališča in manjša gneča, kot sta bili identificirani v prostorskem modelu, predstavljata ključna merila tudi v percepciji in odločitvah uporabnikov. Rezultati ankete, ki jih predstavljamo v nadaljevanju, tako ne pomenijo zgolj dopolnitev matematičnega modela, temveč njegovo empirično validacijo, kjer prostorski model poda odgovor na vprašanje »kje«, anketa pa osvetli »zakaj« in »kaj to pomeni za dejanske uporabnike« (WHO, 2020; Deloitte in EuropeActive, 2023).

 

ANKETNA RAZISKAVA MED UPORABNIKI

Za validacijo in kontekstualizacijo rezultatov, pridobljenih z matematičnim modeliranjem, je bila izvedena empirična raziskava v obliki spletne ankete. Raziskavo smo izvedli spomladi 2025. Namen ankete je bil pridobiti neposreden vpogled v navade, preference in ovire ciljne populacije ter preveriti, ali se ključni dejavniki, ki jih izpostavljajo uporabniki, ujemajo s predpostavkami prostorske analize.

Anketna raziskava je bila usmerjena v ključno demografsko skupino uporabnikov fitnes centrov v Ljubljani: dijake in študente. Vzorec je zajemal 140 anketirancev, starih pretežno med 18 in 23 let, ki med šolskim letom bivajo v Ljubljani (bodisi v študentskih domovih bodisi v zasebnih nastanitvah). Takšen vzorec omogoča relevanten vpogled v potrebe in vedenje najpomembnejšega segmenta uporabnikov, ki s svojimi odločitvami neposredno vpliva na tržno dinamiko. Anketiranje je potekalo v drugem četrtletju leta 2025 prek spletnega obrazca, ki je bil distribuiran po družbenih omrežjih in študentskih skupinah.

Anketni vprašalnik je bil strukturiran v več vsebinskih sklopov, ki so naslavljali ključne vidike uporabniške izkušnje. Zasnovan je bil tako, da je omogočal zbiranje tako kvantitativnih kot kvalitativnih podatkov. V prvem delu so se zbirali demografski podatki o anketirancih (starost, spol, status, lokacija bivanja), ki so omogočili kasnejšo segmentacijo in primerjavo odgovorov. Sledil je sklop, osredotočen na vadbene navade in dostopnost, kjer so se zbirali podatki o pogostosti obiskov, izbiri tipa fitnes centra, času potovanja in načinu dostopa, s čimer se je preverjal pomen dostopnosti kot ključne predpostavke Voronoijeve analize. Tretji sklop je obravnaval dejavnike izbire in uporabniško izkušnjo; anketiranci so ocenjevali pomembnost dejavnikov, kot so bližina, cena, kakovost opreme in prenatrpanost, ter zadovoljstvo z obstoječimi centri. V zadnjem delu, ki je naslavljal preference glede lokacije in prihodnje potrebe, so anketiranci izrazili mnenje o zadostnosti obstoječe ponudbe in podali predloge za "idealni študentski fitnes".

Kombinacija zaprtih vprašanj (za statistično obdelavo) in odprtih vprašanj (za globlji vpogled v uporabniško izkušnjo) je omogočila celovit vpogled, ki služi kot empirična podlaga za interpretacijo rezultatov prostorske analize.

Anketna raziskava (N=140) je zagotovila ključen vpogled v navade, preference in percepcije ciljne populacije dijakov in študentov. Rezultati ne služijo zgolj kot samostojna ugotovitev, temveč predstavljajo empirično validacijo in kontekstualizacijo ugotovitev prostorske analize.

Anketiranci so bili pozvani, da ocenijo pomembnost različnih dejavnikov pri izbiri fitnes centra. Rezultati jasno kažejo na hierarhijo odločitvenih dejavnikov, ki je značilna za študentsko populacijo. Daleč najpomembnejši dejavnik je bližina bivališča, saj ga je kar 85 % vprašanih označilo kot enega izmed treh najpomembnejših. To potrjuje tezo, da je časovna in logistična ovira ključna; študenti in dijaki s polnim urnikom dajejo prednost lokacijam, ki zahtevajo minimalen čas potovanja. Na drugem mestu je cena mesečne članarine, ki jo je kot odločilen dejavnik prepoznalo 78 % anketirancev. Glede na njihov omejen proračun je nizka cena odločilen faktor, kar pojasni izjemno priljubljenost nizkocenovnih komercialnih verig. Tretji najpomembnejši dejavnik je manjša prenatrpanost, ki ga je izpostavilo 65 % udeležencev. Čeprav je cena pomembna, so anketiranci izrazili močno preferenco do okolja, ki omogoča nemoteno izvedbo treninga. Ta dejavnik predstavlja glavno pomanjkljivost nizkocenovnih centrov. S 55 % sledi kakovost opreme, ki je pomembna, a se uvršča za temeljnimi dejavniki dostopnosti in cene.

Odgovori na odprta vprašanja so ponudili globlji vpogled v uporabniško izkušnjo. Najpogosteje omenjena slabost obstoječih centrov, zlasti komercialnih verig, je prav prenatrpanost v popoldanskih in večernih urah. Anketiranci so navajali konkretne težave, kot so "dolgotrajno čakanje na prosto stojalo za počepe (squat rack)", "pomanjkanje prostora za vaje z lastno težo" in "nezmožnost izvedbe načrtovanega treninga zaradi zasedenosti naprav". Poleg prenatrpanosti so anketiranci pogosto izpostavili še slabo vzdrževanje opreme, pomanjkanje specifičnih rekvizitov, kot so platforme za mrtvi dvig, ter nezadostno higieno v garderobah. V večjih komercialnih centrih uporabniki pogrešajo tudi osebni odnos in strokovno pomoč, ki sta bolj značilna za manjše, zasebne fitnese.

Vprašanje o najboljši lokaciji za nov fitnes center je prineslo zelo konsistentne odgovore, ki se močno ujemajo z rezultati prostorske analize. Anketiranci so kot najprimernejše mikrolokacije izpostavili Rožno dolino, zaradi neposredne bližine največjega študentskega naselja in več fakultet. Prav tako sta bili pogosto omenjeni lokaciji Bežigrad, zaradi bližine študentskih in dijaških domov, ter Vič, zlasti območje ob Tržaški cesti. Ugotovitve ankete kažejo, da so preference uporabnikov geografsko zelo osredotočene in neposredno povezane z njihovim vsakdanjim življenjskim prostorom. Želene lokacije se presenetljivo dobro ujemajo z območji, ki so bila v prostorski analizi identificirana kot podoskrbljena (zlasti območje poligona 0 in 4). To potrjuje, da matematični model Voronoijevih diagramov, v kombinaciji z analizo gostote in lokacijo študentskih domov, učinkovito napoveduje realne potrebe na trgu.

 

RAZPRAVA  IN ZAKLJUČEK

Ključna ugotovitev te raziskave je visoka stopnja skladnosti med rezultati matematičnega modeliranja in empirično pridobljenimi podatki iz ankete. Prostorska analiza, ki temelji na Voronoijevih diagramih in izračunu gostote, je kot optimalna območja identificirala tiste Voronoijeve celice, ki so hkrati prostorsko velike, kar pomeni nizko gostoto in se nahajajo v bližini študentskih domov. To matematično pomeni, da gre za območja z manjšo konkurenco in večjim povpraševalnim potencialom. Rezultati ankete so to ugotovitev neposredno potrdili. Anketiranci so kot najpomembnejša dejavnika pri izbiri fitnes centra izpostavili bližino bivališča (85 %) in manjšo prenatrpanost (65 %). Želja po bližini neposredno podpira uporabo študentskih domov kot ključnih sider v prostorski analizi. Hkrati pa je želja po manjši prenatrpanosti pomemben empirični dokaz, ki potrjuje smiselnost iskanja lokacij v velikih Voronoijevih celicah z nizko gostoto. Velika celica pomeni prostorsko podoskrbljenost, kar se v praksi odraža v večji obremenjenosti obstoječih centrov. Uporabniki zato ne iščejo zgolj najbližjega fitnesa, temveč predvsem tistega, ki jim poleg bližine zagotavlja tudi kakovostno izkušnjo brez odvečne gneče.

Navedene mikrolokacije, kot so Rožna dolina, Bežigrad in Vič, ki so jih v anketi posebej izpostavili študenti, se geografsko ujemajo z območji, ki jih je analiza prepoznala kot optimalna, predvsem območja poligonov 0 in 4. Ta skladnost jasno kaže, da uporabljeni matematični model ne deluje le v teoretičnem smislu, temveč ima neposredno napovedno vrednost in omogoča identifikacijo realnih tržnih priložnosti. Z vidika veljavnosti raziskave je prav ta skladnost med modelom in empiričnimi podatki ključna, saj dokazuje, da so prostorska orodja uporabna pri strateškem načrtovanju storitev.

Ugotovitve raziskave so skladne tudi z ugotovitvami mednarodnih študij na področju urbane geografije, prostorske dostopnosti in poslovnega načrtovanja. Poudarek na pomenu dostopnosti se ujema s študijami, ki kažejo, da je pripravljenost za reden obisk storitev močno odvisna od časa potovanja (Geurs in van Wee, 2004; Rissel et al., 2012). Prag desetih do petnajstih minut, ki ga navajajo študenti v anketi, potrjuje te mednarodne ugotovitve in hkrati ponuja merljiv standard, ki ga je mogoče uporabiti v prihodnjih urbanističnih načrtovanjih. Posebno zanimiv je tudi vpogled v strukturo ljubljanskega trga, ki je razdeljen na nizkocenovne verige in butične centre, kar ustreza globalnim trendom v fitnes industriji (IHRSA, 2022; Deloitte, 2023). Medtem ko nizkocenovne verige študentom ponujajo cenovno dostopnost, pa anketa razkriva, da se ti hkrati soočajo s problemom prenatrpanosti, ki zmanjšuje kakovost uporabniške izkušnje. To predstavlja tipičen kompromis med ceno in kakovostjo, ki ga mora trg prepoznati in ustrezno nasloviti. V tem okviru se kaže priložnost za nove ponudnike, da razvijejo poslovne modele z boljšim ravnotežjem med dostopno ceno in kakovostjo uporabniške izkušnje, kar bi omogočilo privabljanje uporabnikov, ki cenijo kakovost, a se želijo izogniti gneči.

Rezultati raziskave ponujajo neposredne in uporabne usmeritve za različne ciljne skupine. Za investitorje pomenijo dragoceno izhodišče pri odločanju o lokaciji novih centrov, saj omogočajo zmanjševanje tveganja in boljšo oceno tržnega potenciala. Za lastnike fitnes centrov so rezultati opozorilo, da zgolj nizka cena ni zadosten pogoj za dolgoročni uspeh, temveč morajo razmisliti o načinih, kako zagotoviti boljšo uporabniško izkušnjo. Za urbane načrtovalce pa je raziskava pokazala, da lahko matematična orodja in empirične metode skupaj služijo kot temelj za strateško umeščanje športne infrastrukture v prostor, kar pozitivno vpliva na kakovost bivanja in trajnostni razvoj mest.

Raziskava je s tem potrdila, da je kombinacija matematičnega modeliranja in empirične analize uporabniških preferenc učinkovita metoda za določanje optimalnih lokacij novih fitnes centrov v Ljubljani. Prostorska analiza z Voronoijevimi diagrami je prepoznala tri območja z visokim potencialom, ki jih zaznamuje nizka nasičenost obstoječe ponudbe in bližina študentskih domov, anketna raziskava pa je te rezultate validirala, saj so dijaki in študenti kot ključna dejavnika pri izbiri fitnesa izpostavili prav bližino in manjšo prenatrpanost. Ta skladnost med objektivno analizo in subjektivnimi preferencami uporabnikov daje raziskavi močno praktično vrednost, saj je uporabna tako za teorijo kot za prakso.

Prednost uporabljene metode je v njeni objektivnosti, ponovljivosti in relativno nizkih stroških izvedbe. Kombinacija Voronoijevih diagramov in ankete omogoča triangulacijo podatkov, pri čemer matematični model odgovarja na vprašanje »kje«, anketa pa na vprašanje »zakaj« in »kaj«. Prav ta združitev daje raziskavi dodatno težo, saj presega omejitve enostranskih pristopov, ki se osredotočajo zgolj na prostorsko ali zgolj na vedenjsko dimenzijo.

Seveda raziskava razkriva tudi omejitve, ki pa niso pomanjkljivost, temveč priložnost za prihodnje raziskave. Voronoijevi diagrami temeljijo na evklidski razdalji, ki ne odraža vedno realnih prometnih poti in infrastrukturnih ovir. Model prav tako ne vključuje dejavnikov, kot so cena najema prostorov, prostorski akti, regulativne omejitve in vidnost lokacije, ki so v praksi lahko odločilni za uspešnost poslovnega modela. Poleg tega je bil vzorec ankete omejen na dijake in študente, kar pomeni, da ugotovitve ni mogoče v celoti posplošiti na širšo populacijo. Prav zato se kot smiselno kaže, da bi prihodnje raziskave vključile širši in bolj raznolik vzorec anketirancev, ki bi zajel tudi zaposlene mlade, družine in starejše prebivalstvo.

Ob tem je treba predlagati še druge možnosti nadgradnje metodologije. Model bi lahko izboljšali z uporabo omrežne analize, ki bi upoštevala dejanske cestne povezave in časovne razdalje, ali z uporabo obteženih Voronoijevih diagramov, ki bi v izračune vključili dodatne značilnosti centrov, kot so velikost, kakovost opreme ali cenovna politika. Analizo bi bilo smiselno razširiti tudi z vključevanjem drugih dejavnikov življenjskega sloga študentov, med katerimi so pomembni dostop do zdravih restavracij, bližina športnih parkov in rekreacijskih površin, pa tudi analiza prometnih tokov in gibanja v mestnem prostoru. Takšne nadgradnje bi omogočile še bolj celostno razumevanje vzorcev povpraševanja in pomagale urbanistom, investitorjem in odločevalcem oblikovati bolj učinkovite strategije razvoja športne infrastrukture.

Pomembno sporočilo raziskave je, da prostorska analiza ni zgolj abstraktno teoretično orodje, temveč ima konkretno uporabno vrednost pri načrtovanju urbane ponudbe. To delo potrjuje pomen interdisciplinarnosti, saj združuje matematiko, geografijo, sociologijo in menedžment ter dokazuje, da so najmočnejši rezultati doseženi takrat, ko se kvantitativne metode povežejo z razumevanjem družbenih procesov in potreb prebivalstva. Za stroko je to dragocen prispevek, saj kaže, kako je mogoče premostiti prepad med teoretičnim modeliranjem in praktičnimi potrebami uporabnikov. Za prakso pa raziskava pomeni spodbudo, da se odločanje na podlagi podatkov in prostorskih analiz uveljavi kot bistveno varnejša in učinkovitejša pot od zanašanja na intuicijo ali posnemanje obstoječih praks.

Na tej podlagi raziskava ni zanimiva le za akademike in raziskovalce, temveč tudi za širši krog bralcev. Investitorjem in lastnikom fitnes centrov ponuja orodja za prepoznavanje tržnih priložnosti, urbanistom in mestnim oblastem pa kaže, kako lahko športna infrastruktura postane integralni del urbanega razvoja in s tem poveča privlačnost in kakovost bivanja v mestih. Hkrati so ugotovitve dragocene tudi za strokovnjake s področja športnega menedžmenta in trženja storitev, saj jasno kažejo na premik potreb uporabnikov in na potencial za razvoj novih, specializiranih storitev, ki nagrajujejo kombinacijo dostopnosti in kakovosti.

Kljub omejitvam raziskava jasno pokaže, kako lahko matematika služi kot močno orodje za reševanje kompleksnih problemov v resničnem svetu. S tem potrjuje pomen interdisciplinarnosti in nakazuje, da je prihodnost raziskovanja in prakse prav v prepletanju kvantitativnih modelov, empiričnih podatkov in družbenih interpretacij. Rezultati imajo torej močno praktično vrednost in so zanimivi za različne ciljne skupine – od raziskovalcev in akademikov do urbanistov, investitorjev, mestnih načrtovalcev, menedžerjev športnih centrov in političnih odločevalcev – saj jim ponujajo konkretne usmeritve za oblikovanje učinkovite, dostopne in trajnostne športne infrastrukture v urbanih okoljih.

 

LITERATURA IN VIRI

Andreasson, J., Johansson, T. (2019). Fitness Doping: Trajectories, Gender, Bodies and Health. Palgrave Macmillan.

ACSM – American College of Sports Medicine. (2021). ACSM's Guidelines for Exercise Testing and Prescription (11th ed.). Wolters Kluwer.

Aurenhammer, F. (1991). Voronoi diagrams—A survey of a fundamental geometric data structure. ACM Computing Surveys, 23(3), 345–405.

Biddle, S. J. H., Ciaccioni, S., Thomas, G., Vergeer, I. (2019). Physical activity and mental health in children and adolescents: An updated review of reviews and an analysis of causality. Psychology of Sport and Exercise, 42, 146–155.

Birkin, M., Clarke, G., Clarke, M. (2010). Retail Geography and Intelligent Network Planning. Wiley-Blackwell.

Blue Shirt Khaki Pants. (2020). Constructing Voronoi diagrams [Video]. YouTube. https://www.youtube.com/watch?v=j2c3kumwoAk. [20.9.2024].

Caspersen, C. J., Powell, K. E., Christenson, G. M. (1985). Physical activity, exercise, and physical fitness: Definitions and distinctions for health-related research. Public Health Reports, 100(2), 126–131.

Deloitte in EuropeActive. (2023). European Health in Fitness Market Report. https://europeactive.eu/. [12.9.2025].

Desmos. (b. d.). Desmos | Scientific Calculator. https://www.desmos.com/scientific. [18.9.2024].

GeoGebra. (2017). Finding the area of shapes on graphs. https://www.geogebra.org/m/sdEjnMVk. [10.9.2024].

Geurs, K. T., Van Wee, B. (2004). Accessibility evaluation of land-use and transport strategies: Review and research directions. Journal of Transport Geography, 12(2), 127–140.

IHRSA. (2022). The 2022 IHRSA Global Report: The State of the Health Club Industry. https://www.ihrsa.org/ [12.9.2025].

Khan Academy. (b. d.). Area density [Video]. https://www.khanacademy.org/math/geometry/hs-geo-solids/hs-geo-density/v/areadensity
[15.9.2024].

Nadia. (2020). Voronoi diagrams – calculate. Calculate. https://calculate.org.au/2019/01/23/voronoi_diagrams/ [20.9.2024].

Okabe, A., Boots, B., Sugihara, K., Chiu, S. N. (2000). Spatial Tessellations: Concepts and Applications of Voronoi Diagrams (2nd ed.). Wiley.

Piercy, K. L., et al. (2018). The Physical Activity Guidelines for Americans. JAMA, 320(19), 2020–2028.

Revision Village. (2020). Voronoi Diagrams [IB Math AI SL/HL] [Video]. YouTube. https://www.youtube.com/watch?v=LOxlRQqHjs4 [20.9.2024].

Rissel, C., Curac, N., Greenaway, M., in Bauman, A. (2012). Physical activity associated with public transport use. International Journal of Environmental Research and Public Health, 9(7), 2454–2468.

Stubbs, B., et al. (2017). An examination of the anxiolytic effects of exercise for people with anxiety and stress-related disorders: A meta-analysis. Psychiatry Research, 249, 102–108.

Tutorchase. (2022). Basics of Voronoi. https://www.tutorchase.com/notes/ib/maths-ai-sl/basics-of-voronoi. [18.9.2024].

WHO. (2020). WHO guidelines on physical activity and sedentary behaviour. World Health Organization. https://www.who.int/publications/i/item/9789240015128.
[11.9.2025].

POVZETEK

Absentizem predstavlja pojav, ko zaposleni izostajajo z dela, bodisi zaradi bolezni, osebnih razlogov ali drugih okoliščin, kar neposredno vpliva na produktivnost, odnose v kolektivu in učinkovitost organizacije. Pojavlja se lahko v vseh sektorjih in starostnih skupinah, pri čemer so pogostejši primeri povezani z zdravstvenimi težavami, stresom ali pomanjkanjem motivacije. Posledice absentizma niso omejene le na posameznika, ampak vplivajo tudi na sodelavce, ki prevzemajo dodatno delo in na splošno delovno okolje. Velik vpliv imajo tudi na delodajalca. Ta vpliv je večinoma negativen, kar lahko v zaposlenih vzbudi občutek, da jih delodajalec ne sprejema dovolj, hkrati pa nanje ustvari dodaten pritisk, kar vodi v vedno pogostejši prezentizem. Ta je lahko za finančno stanje in organizacijo v posamezni delovni organizaciji še napornejši. Za spremljanje absentizma se uporabljajo različne metode, kot so evidenca prisotnosti, analize delovne uspešnosti in ocene tveganja za izostanek. Absentizem se pogosto razvršča glede na trajanje in pogostost odsotnosti, kar organizacijam omogoča, da prepoznajo kritične točke in vzroke. Ukrepi za zmanjšanje absentizma vključujejo izboljšanje delovne klime, fleksibilne delovne pogoje, podporo vodstva, dodatne ugodnosti in preventivne programe za zdravje in dobrobit zaposlenih. Ključna vloga pri obvladovanju absentizma je tudi ustvarjanje kulture razumevanja in podpore, kjer so odsotnosti zaradi zdravstvenih ali osebnih razlogov sprejete kot legitimne, hkrati pa se spodbuja zavzetost, motivacija in odgovornost zaposlenih. Pomemben vidik je tudi preventiva, saj lahko zgodnje prepoznavanje stresa, izgorelosti ali drugih dejavnikov tveganja zmanjša dolgoročni absentizem in izboljša splošno produktivnost.

Ključne besede: absentizem, prezentizem, delodajalec, psihosocialna tveganja, organizacijska učinkovitost

 

ABSTRACT

Absenteeism refers to the phenomenon in which employees are absent from work, whether due to illness, personal reasons, or other circumstances, which directly affects productivity, workplace relationships, and organizational efficiency. It can occur across all sectors and age groups, with more frequent cases often linked to health issues, stress, or lack of motivation. The consequences of absenteeism are not limited to the individual but also impact colleagues who take on additional tasks, as well as the overall work environment. Employers are also strongly affected. This influence is predominantly negative, as it can create the impression among employees that they are not sufficiently supported by the employer, while simultaneously placing additional pressure on them. Such conditions often lead to increasing presenteeism, which can be even more demanding for the financial stability and functioning of the organization.

Various methods are used to monitor absenteeism, such as attendance records, performance analyses, and risk assessments for absence. Absenteeism is often classified based on the duration and frequency of absence, allowing organizations to identify critical points and underlying causes. Measures to reduce absenteeism include improving workplace climate, introducing flexible working arrangements, providing leadership support, offering employee benefits, and implementing preventive health and well-being programs. A key role in managing absenteeism also lies in creating a culture of understanding and support, where absences due to health or personal reasons are recognized as legitimate, while simultaneously fostering employee engagement, motivation, and responsibility. Prevention is another important aspect, as the early recognition of stress, burnout, or other risk factors can reduce long-term absenteeism and improve overall productivity.

Keywords: absenteeism, presenteeism, employer, psychosocial risks, organizational effectiveness

 

UVOD

Absentizem, ki ga je literatura najpogosteje opredeljevala kot odsotnost zaposlenega z dela, ki ni bila posledica letnega dopusta ali drugih predvidenih oblik odsotnosti, je predstavljal enega izmed pomembnejših izzivov sodobnih organizacij. Vzroki za absentizem so bili večplastni – od zdravstvenih težav, psihološkega stresa in družinskih obveznosti do organizacijskih dejavnikov, kot so delovna klima, zadovoljstvo pri delu in kakovost vodenja. Posledice absentizma se niso odražale le na individualni ravni zaposlenih, temveč tudi na ravni delodajalcev, saj so pogosto vodile v motnje delovnih procesov, povečane stroške, znižano produktivnost in dodatne obremenitve preostalih zaposlenih.

Čeprav so številne raziskave obravnavale absentizem predvsem skozi ekonomske in zdravstvene kazalnike, je bila manjša pozornost namenjena subjektivnim pogledom zaposlenih na ta pojav. Zaposleni so bili namreč ključni akterji, ki so s svojimi stališči in vedenjem soustvarjali organizacijsko kulturo odsotnosti. Njihova percepcija absentizma – ali so ga dojemali kot nujno zlo, osebno pravico, znak slabih pogojev dela ali kot posledico zdravstvenih okoliščin – je pomembno vplivala na pogostost in obliko pojava. Prav zato je bilo raziskovanje mnenj zaposlenih o tem, ali bi v določenih okoliščinah raje ostali doma ali se kljub težavam odločili za prihod na delo, ključno za razumevanje dinamike absentizma.

V pričujočem članku smo izhajali iz perspektive zaposlenih in poskušali razumeti, kako so sami doživljali absentizem in kakšen pomen so pripisovali njegovim posledicam za delodajalce. Raziskava je temeljila na anketnem vprašalniku, ki je zajemal tako individualne dejavnike (npr. zdravje, osebne vrednote, občutek odgovornosti) kot organizacijske okoliščine (npr. podporo vodstva, delovno obremenitev, medosebne odnose). Zbrani podatki so omogočili vpogled v subjektivno dojemanje absentizma, ki smo ga primerjali z ugotovitvami že izvedenih raziskav v domačem in mednarodnem prostoru, kar je prispevalo k celovitejšemu razumevanju tega pojava.

 

TEORETIČNA IZHODIŠČA ABSENTIZMA: OPREDELITEV, DEJAVNIKI IN POSLEDICE

Beseda absentizem izhaja iz latinske besede »absens«, ki pomeni odsotnost ali izostanek (običajno absentizem pomeni neprisotnost na delovnem mestu). V pomen besede absentizem uvrščamo tako zamude na delo kot tudi izostanke in izhode z delovnega mesta. Pogosto se z definicijo absentizma nanašamo na tako imenovani zdravstveni absentizem ali odsotnost z dela zaradi bolezni (Friedl, 1990, str. 134). Zdravstveni absentizem predstavlja vse izgubljene dni oziroma čas, ko posameznik začasno ne zmore opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika iz leta 2014 je absentizem definiran kot izostajanje od dela, odsotnost. V literaturi lahko znotraj tako široke opredelitve pojma naletimo na številne ožje definicije absentizma, ki natančneje določajo vrsto odsotnosti z dela.

Friedl (1990) opozarja, da se absentizem ne nanaša zgolj na fizično odsotnost z delovnega mesta, temveč tudi na primere, ko je delavec sicer navzoč, a njegova delovna učinkovitost ostaja izredno nizka. To se lahko kaže v tem, da brez nadzora nadrejenega ne opravlja svojih nalog, se predolgo zadržuje na neproduktivnih mestih (npr. v skladišču), po zaključku naloge stoji brezciljno ali zaradi zahtevnosti dela nalog sploh ne zmore izvajati.

Evropska fundacija za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer (1997) absentizem opredeljuje kot začasno, dolgotrajno, ali trajno nezmožnost opravljanja dela. V to kategorijo spadajo različne oblike odsotnosti, kot so izostanki, zamude in predčasni odhodi, torej situacije, ko bi moral biti zaposleni prisoten na delu, vendar ga ni tam. Kot opozarja Florjančič (1994), se pri spremljanju absentizma organizacije najpogosteje osredotočajo zgolj na celodnevne izostanke, saj običajno nimajo vzpostavljenih sistemov za natančno spremljanje izkoriščenosti delovnega časa med prisotnostjo. Kljub različnim definicijam absentizma je skupna ugotovitev, da lahko ta pojav bistveno vpliva na sposobnost organizacije za doseganje zastavljenih ciljev.

Absentizem lahko razvrstimo glede na vzrok in upravičenost odsotnosti na legitimno in nelegitimno odsotnost. Legitimne odsotnosti so tiste, ki so upravičene in priznane po zakonu, medtem ko so nelegitimne odsotnosti tiste, ki niso upravičene in lahko vodijo do pravnih posledic. Legitimna odsotnost vključuje primere, ko je zaposleni odsoten zaradi razlogov, ki so zakonsko, ali pogodbeno opredeljeni kot upravičeni, kot so bolezen, poškodba, skrb za bolnega družinskega člana ali druge osebne okoliščine, ki jih omogoča zakonodaja ali kolektivne pogodbe. Tovrstne odsotnosti so navadno ustrezno dokumentirane, bodisi s potrdilom zdravnika bodisi z odobritvijo nadrejenega (Huczynski in Fitzpatrick, 1989). Tudi Darr in Johns (2008) ugotavljata, da so legitimne odsotnosti pogosto posledica delovnega stresa ali izčrpanosti, in jih zato ni mogoče razumeti kot zlorabo, temveč kot dokaz, da je okolje, v katerem posameznik dela, preveč obremenjujoče. Med legitimne odsotnosti torej uvrščamo bolniške odsotnosti, ki jih mora potrditi zdravnik. Sem uvrščamo tudi letni dopust. Gre za načrtovano odsotnost, ki jo delavec koristi v skladu s pogodbo o zaposlitvi. Tudi odsotnosti zaradi osebnih okoliščin (smrt v družini ali poroka) ter odsotnosti zaradi višje sile (naravne nesreče) spadajo med legitimne odsotnosti. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) zanje določa pravice delavcev do nadomestila plače za čas te določene legitimne odsotnosti.

Nelegitimna odsotnost predstavlja primere, ko zaposleni namenoma izostane z dela, ne da bi imel za to upravičen razlog ali si odsotnost pridobi z lažno utemeljitvijo, kar organizacija pogosto razume kot kršitev delovne discipline. Prav tako lahko predstavljajo kršitev delovnih obveznosti. Johns (1997) opredeljuje tovrstno odsotnost kot vedenje, ki ga posameznik nadzoruje in ki ni posledica objektivne nezmožnosti za delo. Sem uvrščamo tudi odsotnosti brez zdravniškega potrdila. Gre za odsotnosti zaradi bolezni, ki niso ustrezno dokumentirane. Te vrste odsotnosti lahko vodijo do raznih pravnih posledic, vključno z disciplinskimi ukrepi, kot so opomini, denarne kazni ali celo odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Za organizacije je razlikovanje med obema oblikama absentizma ključno, saj omogoča ustrezno ukrepanje, spremljanje in podporo zaposlenim, obenem pa pomaga prepoznati vzorce vedenja, ki lahko ogrožajo delovno učinkovitost in organizacijsko kulturo. Delodajalci morajo vzpostaviti jasne politike glede upravljanja odsotnosti. S tem bi zagotovili, da so legitimne odsotnosti ustrezno obravnavane, nelegitimne odsotnosti pa sankcionirane. Prav tako je pomembno, da delodajalci vodijo evidenco o odsotnostih in da se te politike skladajo z zakonodajo. Z razumevanjem razlik med legitimnimi in nelegitimnimi odsotnostmi lahko delavci in delodajalci bolje upravljajo delovne odnose in se izognejo morebitnim pravnim težavam.

Bolezen in zdravstveno stanje ne vodita vedno do odsotnosti z dela. Bolniški prezetnizem je koncept, ki se uporablja »za označevanje pojava, ko se ljudje kljub pritožbam in slabemu zdravju, ki bi morali spodbuditi počitek in odsotnost z dela, še vedno pojavljajo na svojih delovnih mestih« (Aronsson et al., 2000). Prezentizem lahko opazimo tudi v primerih, ko delavec sicer pride na delovno mesto, vendar praktično celotni delovni čas ne naredi nič, ker razmišlja o drugih stvareh, telefonira ali uporablja internet za namene, ki niso povezani z delom, ki ga bi moral opravljati. Pomen prezentizma je predvsem odvisen od z njim povezane zmanjšane produktivnosti pri delu, katere stroški po ocenah presegajo stroške, ki jih je mogoče pripisati tako zdravstvenim stroškom kot bolniški odsotnosti (Hemp, 2004). Poleg tega rezultati nekaj longitudinalnih študij kažejo, da lahko prezentizem poveča tveganje za razvoj zdravstvenih motenj. Tudi nekatere druge raziskave potrjujejo, da zaposleni, ki so bili več kot petkrat na leto kljub bolezni prisotni na delovnem mestu, so bili v naslednjih treh letih v daljšem bolniškem staležu, torej bolniškem staležu, ki je trajal več kot 30 dni. Ravno zaradi teh razlogov strokovnjaki menijo, da je absentizem bolj zaželen kakor prezentizem, saj pri pojavu absentizma obstaja možnost, da se bo po nekaj dnevih odsotnosti z dela zdravstveno stanje izboljšalo in bo zopet začel učinkovito opravljati svoje delo (Kivimäki et al., 2005; Bergstrom et al., 2009).

Peter in Smith (2009) menita, da se morajo sodobni delodajalci naučiti, kako učinkovito obvladati prezentizem in absentizem. Avtorja navajata, da omenjena pojava povzročata milijardno izgubo v gospodarstvu. Leta 2010 lahko tema dvema pojavoma pripišemo več kot 300 milijard ameriških dolarjev izgube v ZDA. Prav tako menita, da je dandanes v družbi prezentizem pogostejši kot absentizem, kar preseneti marsikaterega delodajalca. Podjetja pogosto spodbujajo predvsem ukrepe za zmanjševanje absentizma, ko nagrajujejo zaposlene s finančnimi spodbudami ali nagradnimi dnevi dopusta, ki v določenem časovnem obdobju niso bili v bolniškem staležu. Ti ukrepi so zelo diskriminatorni do tistih zaposlenih, ki dejansko zbolijo ali se resno poškodujejo. Delodajalci čutijo namreč velik pritisk v smeri izogibanja bolniškim odsotnostim, velikokrat pa se ne zavedajo, da je ravno prezentizem pojav, ki podjetju prinaša več težav, kakor absentizem. Direktor Ekvilib inštituta meni, da bi morali delodajalci omogočiti večjo prožnost pri načrtovanju delovnega časa in kraja dela. Tako bodo imeli zadovoljnejše in bolj predane zaposlene, ki bodo produktivnejši in hkrati se bosta s tem ustvarila zaupanje in odgovornost tako zaposlenih kot tudi vodij (osebni intervju z g. Alešem Kranjcem Kušlanom, direktorjem Ekvilib inštituta, 24. 5. 2022).

Brborović in Mustajbegović (2016) pojasnjujeta, da se lahko prezentizem spremeni v absentizem in obratno. V primeru, ko zaposlena oseba ne more uveljavljati bolniške odsotnosti zaradi delovnih obveznosti ali drugih razlogov, se lahko zaradi prevelikih obremenitev zaradi nadaljevanja dela bolezen razvije v hujšo obliko. Pravzaprav se v takšnih primerih prezentizem razvije v absentizem. Ko zaposlena oseba nima možnosti, da bi bila dlje časa bolniško odsotna, se zaradi prehitre vrnitve na delovno mesto absentizem spremeni v prezentizem, saj oseba na delovnem mestu še ni popolnoma zdrava, ampak je bila primorana nadaljevati z delom. 

Številne delovne organizacije predvidevajo, da nizka stopnja pojava absentizma pomeni dobro zdravstveno stanje zaposlenih. Ta ocena je lahko pravzaprav zavajajoča, saj je lahko kljub nizki stopnji absentizma prisotna visoka stopnja prezentizma, kar je posledica ukrepov za zmanjševanje absentizma na delovnem mestu. Ravno zato je pomembno, da delodajalci poleg ukrepov za zmanjševanje absentizma vzporedno merijo tudi stopnjo prezentizma. V nasprotnem primeru lahko pride do tega, da se produktivnost v podjetjih kljub znižanju bolniške odsotnosti ne napreduje (Jakopec, 2012). 

Poznamo več vrst absentizma:

• • Prostovoljni in neprostovoljni absentizem.
  • Kratkoročni in dolgoročni absentizem.
  • Razlike med individualnimi in kolektivnimi vzorci odsotnosti.

Poznamo različne vrste absentizma, saj se le-ta nanaša na vsako odsotnost zaposlenega od dela. Poznamo prostovoljno in neprostovoljno odsotnost, absentizem lahko delimo tudi glede na trajanje in pogostost odsotnosti ter glede na kategorijo odsotnosti zaposlenega (Ahlin Račnik, 2016).

Odsotnost zaposlenih sestavljajo tako prostovoljni kot tudi neprostovoljni izostanki. V primeru prostovoljnih izostankov se zaposleni sam odloči, kdaj bo odsoten, in to odsotnost tudi načrtuje. Sem spada odsotnost zaradi letnega dopusta, izobraževanja, zdravniškega obiska, družinskih odgovornosti ipd. O neprostovoljni odsotnosti govorimo, ko posameznik z dela izostane zaradi osebnih razlogov, kot so zdravstvena obolenja, smrt v družini, poškodbe ipd. Za delodajalca je izjemno pomembno poznavanje različnih vzrokov za odsotnost njegovih zaposlenih, saj lahko s tem poskuša zmanjšati absentizem na delovnem mestu (Kos, 2022).

Prav tako je zelo pomembno, da delodajalec spremlja časovno obdobje, v katerem je posamezni zaposleni odsoten z delovnega mesta. Glede na trajanje lahko ločimo kratkoročne ali dolgoročne odsotnosti. V literaturi se absentizem pogosto meri z vidika trajanja (številu izgubljenih delovnih dni) ali pogostosti (število odsotnosti v določenem obdobju) (Ruhle in de Reuver, 2024).

Kratkoročni absentizem obsega odsotnosti, ki trajajo od enega do nekaj dni – najpogosteje zaradi manjših zdravstvenih težav, stresa ali osebnih okoliščin. Čeprav te odsotnosti trajajo le kratek čas, se lahko njihova frekvenca hitro nakopiči in negativno vpliva na timsko dinamiko ter učinkovitost celotnega delovnega okolja (Løkke, 2018).

Pod dolgoročni absentizem uvrščamo vse odsotnosti, ki trajajo več kot 30 dni in so potrjene z medicinsko dokumentacijo. Takšne vrste absentizem je manj pogost, vseeno pa predstavlja večje stroške za podjetje. Podjetja morajo namreč v primeru dolgoročnih odsotnosti iskati začasne nadomestitve v podjetju. Vrnitev zaposlenega po takšni vrsti odsotnosti zahteva tudi prilagoditev delovnega mesta (Aarstad in Kvitastein, 2023).

Razumevanje razlik med kratkoročnim in dolgoročnim absentizmom podjetjem omogoča, da ciljno ukrepajo in vzpostavijo bolj učinkovite mehanizme za zmanjševanje odsotnosti (Ruhle in de Reuver, 2024).

Medtem ko se kratkoročni absentizem običajno rešuje s programi za dobro počutje zaposlenih, fleksibilnim delovnim časom in boljšim vodenjem (Čikeš, Črnjar in Maškarin Ribarić, 2018), dolgoročni absentizem pogosto zahteva sodelovanje z zdravniki, psihologi in kadrovskimi službami ter tudi rehabilitacijske programe in prilagoditve delovnih mest (Aarstad in Kvitastein, 2023).

Odsotnost z dela ni zgolj rezultat posameznikovih odločitev ali zdravstvenih stanj, temveč pogosto odraža tudi širše organizacijske, socialne in kulturne vzorce. V literaturi ločimo individualne in kolektivne vzorce odsotnosti, ki se razlikujejo tako po vzrokih kot po dinamiki nastajanja. Individualni absentizem se nanaša na vedenjske vzorce posameznika – torej kako pogosto in kako dolgo je določen zaposleni odsoten. Ta vrsta odsotnosti je pogosto povezana z osebnimi dejavniki, kot so zdravje, stres, zadovoljstvo pri delu, delovni pogoji ali celo osebnostne značilnosti, kot sta čustvena stabilnost in odgovornost (Johns, 2008; Martocchio in Harrison, 1993). Raziskave kažejo, da so posamezniki z nizkim zadovoljstvom pri delu ali slabšo delovno angažiranostjo pogosteje odsotni, čeprav morda niso resno bolni (Čikeš, Črnjar in Maškarin Ribarić, 2018).

Na drugi strani kolektivni vzorci odsotnosti odražajo vedenje večjega števila zaposlenih v določeni skupini, oddelku ali celotni organizaciji. Takšne odsotnosti so pogosto posledica organizacijske kulture, vodstvenega sloga ali splošnih razmer v delovnem okolju (Ruhle in de Reuver, 2024; Løkke, 2018). Na primer, če v določenem oddelku prevladuje permisivna kultura, kjer odsotnosti niso sankcionirane ali celo tiho spodbujane, se lahko pojavijo skupinski vzorci pogoste odsotnosti – tudi pri zaposlenih, ki sicer individualno nimajo velike nagnjenosti k izostajanju (Elgar Encyclopedia of Organizational Psychology, 2024). Kolektivni absentizem se lahko okrepi tudi zaradi socialne nalezljivosti – pojav, pri katerem se odsotnost z dela začne širiti kot vedenjski vzorec med sodelavci, zlasti v primerih, ko odsotnost prinaša manj negativnih posledic ali celo koristi (npr. razbremenitev, izogibanje konfliktom) (Martocchio in Harrison, 1993; Johns, 2008).

Za razliko od individualnega absentizma, ki je pogosto lažje razložljiv skozi osebno situacijo zaposlenega, je kolektivni absentizem bolj kompleksen in pogosto odraža strukturne težave znotraj organizacije – kot so nezaupanje v vodstvo, nizka pripadnost podjetju ali slaba komunikacija (Aarstad in Kvitastein, 2023).

Dejavniki absentizma so:

• • Individualni dejavniki: zdravstveno stanje, psihološka odpornost, osebne vrednote, družinske obveznosti.
  • Organizacijski dejavniki: delovna klima, podpora vodstva, pogoji dela, obremenjenost, odnosi s sodelavci.
  • Družbeni in ekonomski dejavniki: zakonodaja, pravice do bolniške odsotnosti, gospodarska stabilnost.

Poznamo številne dejavnike, ki vplivajo na odsotnost zaposlenih. Ločimo tako dejavnike, ki izhajajo iz delovnega okolja, kot tudi dejavnike, ki so povezani z zaposlenimi (Perčič 2011).

Na delovne pogoje v podjetju vplivajo številni dejavniki, med katerimi so lahko neustrezni pogoji dela, dolgotrajna izpostavljenost škodljivim kemikalijam in fizičnim obremenitvam. Zaposleni se pogosto soočajo s slabimi higienskimi razmerami, pomanjkanjem časa za odmor ali osebne potrebe, kar negativno vpliva na njihovo počutje. K slabemu vzdušju v podjetju lahko dodatno prispevajo še slaba organizacija, finančne težave podjetja in zamude pri izplačilu plač in regresov. Prav tako so problematične nepravilne razporeditve nalog, stalno premikanje med različnimi delovnimi mesti, pomanjkanje izobraževanj in nezadostno varstvo pri delu. V podjetjih, kjer prevladuje več starejših zaposlenih, so pogostejše dolgotrajne bolezni in s tem tudi večja odsotnost od dela (Perčič, 2011).

Absentizem je pogosto neposredno povezan s posameznikom. Vzroki za odsotnost so lahko različni – bolezen, izguba motivacije ali volje do dela. Dejavniki se razlikujejo glede na posameznika, kot so njegova starost, spol in dolžina delovne dobe. Bolniške odsotnosti so pogostejše pri starejših zaposlenih in ženskah, saj so lahko obremenjene tudi z družinskimi obveznostmi. Zdravstveno stanje poleg tega določa kombinacija dednih lastnosti, življenjskih navad in dejavnikov, ki izvirajo iz delovnega ali domačega okolja. Zaposleni, ki se lažje spopadajo s stresom, obremenitvami in nepričakovanimi situacijami, so običajno manj odsotni kot tisti, ki hitreje doživljajo izgorelost ali psihične stiske. Pomembne so tudi osebne vrednote in odnos do dela: odgovorni posamezniki, ki jim je delo pomembna vrednota, so na delu pogosteje prisotni. Zaposleni se med seboj razlikujejo tudi po kulturi, družbenih navadah in aktivnostih zunaj dela. Da bi bila prisotnost delavcev večja, je pomembno, da delodajalec razume potrebe zaposlenih, zagotovi urejena in varna delovna mesta, saj le-to predstavlja osnovo za njihovo redno prisotnost (Bah, 2011).

Absentizem je povezan tudi s širšim družbenim in gospodarskim okoljem. Zakonodaja in pravice do bolniške odsotnosti določajo, kdaj in pod kakšnimi pogoji lahko zaposleni ostane doma. V državah z dostopnejšimi in varnejšimi bolniškimi nadomestili je absentizem pogosto višji, saj zaposleni ne tvegajo finančnih posledic zaradi odsotnosti. Prav tako je pomembna gospodarska stabilnost države – v času gospodarske krize ali negotovosti so zaposleni pogosto prisotni na delovnem mestu, ker se bojijo izgube službe, medtem ko v stabilnem okolju odsotnosti lažje uveljavljajo. Poleg tega imajo pomembno vlogo tudi kulturni dejavniki. V nekaterih okoljih je odsotnost zaradi bolezni družbeno sprejeta in razumljena, drugje pa velja za neodgovorno ravnanje (Eurofound, 2010).

Posledice absentizma so lahko različne:

• • Za posameznika: izguba dohodka, občutki krivde ali stresa, tveganje za izgubo zaposlitve.
  • Za delodajalca: nižja produktivnost, povečani stroški, nadomeščanje zaposlenih, negativna klima v kolektivu.
  • Za družbo: obremenitev zdravstvenega sistema, gospodarska škoda, vpliv na trg dela.

Absentizem vpliva na prav vsako družbo v obliki negativnih posledic, do katerih lahko pride tako pri zaposlenih (nižji dohodek, zmanjšanje možnosti napredovanja, nezadovoljstvo v delovnem okolju, zmanjšanje ali izguba delovnih navad in spretnosti) kot pri delodajalcih samih (stroški plačila nadomestil, stroški nadomestnih delavcev, zmanjšanje produktivnosti) ter tudi na ravni narodnega gospodarstva kot celote, ki se kaže v nižjem bruto domačem proizvodu (Vučković, 2010).

Bolezenska odsotnost ali daljša nezmožnost za delo močno vpliva na vsakega zaposlenega. Poleg slabega počutja je prikrajšan tudi finančno, saj je ob odsotnosti zmanjšan njegov mesečni dohodek. Takšen posameznik je še dodatno obremenjen s stroški za storitve in opremo, ki jim pomaga, da hitreje ozdravijo. Gre predvsem za samoplačniške obravnave v zdravstvu, zdravila, ki niso na recept, okrevanje v zdraviliščih in alternativno medicino. Sčasoma jim lahko grozi tudi izguba delovnega mesta, zaostreni odnosi s sodelavci in slabša samopodoba. Posameznik namreč meni, da zaradi nezmožnosti za delo ni več ničesar sposoben. Ravno zato je ob vrnitvi na delovno mesto zmanjšana njegova delovna motivacija, ki obsega zagnanost in pripravljenost za opravljanje zahtevnejših nalog. Poleg tega se lahko pojavijo občutki krivde, sramu ali stresa, ker zaposleni ne more prispevati k delu, kot bi želel ali pa se boji, da ga bodo sodelavci in nadrejeni obsojali (Blatnik, Marinšek in Tušak, 2016).

Za podjetja in organizacije odsotnosti pomenijo večplastno breme. Pojavi se nižja produktivnost, saj manjka usposobljen kader, kar lahko upočasni delovne procese. Nepredvideni izpadi dela zahtevajo dodatno organizacijo za reševanje zaostalega dela, ki je lahko za delodajalce velikokrat izjemno zahtevna. Hkrati se povečajo stroški, povezani z izplačevanjem nadomestil in organizacijo dela (izplačilo bolniškega nadomestila in plačilo dodatnim delavcem). V mnogih primerih je potrebno nadomeščanje zaposlenih – bodisi s prerazporeditvijo dela med obstoječe zaposlene (kar jih dodatno obremenjuje), bodisi z začasnimi zaposlitvami, ki so običajno dražje in manj učinkovite. Dolgotrajne odsotnosti lahko vplivajo na negativno klimo v kolektivu, saj se sodelavci počutijo preobremenjene ali nezadovoljne. Vse to podjetju povzroči ekonomsko škodo in zmanjšano proizvodnjo, kar lahko povzroči upad konkurenčnosti na trgu. Zato je za organizacijo pomembno, da ima na delovnem mestu zdrave, zadovoljne in motivirane delavce. Povečano število dolgotrajnih odsotnosti močno obremenjuje zdravstveni sistem, saj se poveča potreba po zdravstvenih storitvah, rehabilitaciji in preventivi. Poleg tega lahko pride do nastanka gospodarske škode, saj se zmanjšuje skupna produktivnost, povečuje odsotnost z dela in hkrati se več porablja za socialne transferje in zdravstvene storitve. Dolgotrajna obolevnost vpliva tudi na trg dela, saj zmanjšuje razpoložljivo delovno silo in s tem omejuje gospodarsko rast. To posledično vodi v znižanje BDP in manjšo konkurenčnost države (Blatnik, Marinšek in Tušak, 2016).

Pri spremljanju in obvladovanju absentizma imajo organizacije na voljo različne metode, od katerih so najpogostejše kvantitativne meritve. Le-te temeljijo na številkah in statističnih podatkih, ki omogočajo preglednost in primerljivost med različnimi časovnimi obdobji ter med podjetji v isti panogi. Vendar takšen pristop ni najboljši, saj številke same po sebi ne morejo ponuditi celovite razlage vzrokov za odsotnosti. Prednost kvantitativnih meritev je, da zagotavljajo objektivne, merljive podatke, ki jih je mogoče statistično analizirati in primerjati z drugimi organizacijami ali povprečji v panogi. Na podlagi njih je mogoče spremljati trende, načrtovati ukrepe za zmanjševanje odsotnosti in ocenjevati učinkovitost sprejetih ukrepov. Slabost je, da ti kazalniki ne razkrivajo razlogov za odsotnost, niti ne zajamejo subjektivnih občutkov zaposlenih. Kvantitativni podatki lahko na primer pokažejo, da se absentizem povečuje, ne pojasnijo ali je to posledica slabih delovnih pogojev, nezadovoljstva zaposlenih ali zgolj večje obolevnosti zaradi sezonskih bolezni (Eurofound, 2022).

Eden izmed ključnih kazalnikov absentizma je stopnja bolniških odsotnosti. Ta izraža delež izgubljenih delovnih ur zaradi bolezni v določenem obdobju glede na razpoložljive delovne ure zaposlenih. Gre za enega osnovnih kazalnikov, ki opiše skupni obseg odsotnosti. Pogosto uporabljen kazalnik je tudi povprečno število izgubljenih delovnih dni na zaposlenega. Izračuna se tako, da se skupno število izgubljenih dni zaradi odsotnosti deli s številom zaposlenih. Ta kazalnik je uporaben pri ocenjevanju, koliko delovnih dni v povprečju izgubi vsak zaposleni. Prav tako je pomembno upoštevanje pogostosti odsotnosti in povprečno trajanje odsotnosti. Pogostost odsotnosti meri število posameznih primerov odsotnosti (npr. bolniških listov) v določenem obdobju. Pomaga razumeti, ali so odsotnosti kratkotrajne in pogoste ali redkejše, a dolgotrajnejše. Povprečno trajanje odsotnosti predstavlja povprečno število dni, ki jih zaposleni v enem primeru odsotnosti preživijo odsotni. Ta kazalnik je pomemben za razlikovanje med kratkotrajnimi in dolgotrajnimi bolniškimi odsotnostmi. Ker zgolj številke ne morejo razložiti celotne slike, je pri merjenju absentizma nujno vključiti tudi subjektivne vidike. To se doseže z anketami, intervjuji ali fokusnimi skupinami, kjer zaposleni izrazijo svoja stališča o delovnih pogojih, organizacijski klimi, obremenjenosti in ravnovesju med delom in prostim časom. Takšni podatki pomagajo razumeti, zakaj do odsotnosti prihaja, in omogočajo oblikovanje učinkovitejših preventivnih ukrepov. Celovit pristop k merjenju absentizma torej zahteva kombinacijo kvantitativnih kazalnikov in kvalitativnih metod, saj le tako organizacije dobijo uporabne informacije za izboljšanje delovnega okolja in zmanjšanje odsotnosti (NIJZ, 2023; Eurofound, 2022).

Raziskovanje absentizma ima dvojno vlogo: po eni strani omogoča vpogled v zdravje in dobrobit zaposlenih, po drugi strani pa služi kot podlaga za oceno ekonomskih posledic za podjetja in nacionalne gospodarstvene sisteme. Dolgotrajne odsotnosti pomenijo izgubo produktivnosti, povečane stroške zdravstvenega in socialnega zavarovanja ter dodatne obremenitve za sodelavce in delodajalce. Zato je razumevanje vzrokov in trendov absentizma ključno za oblikovanje učinkovitih ukrepov na področju varnosti in zdravja pri delu ter socialne politike (OECD, 2012).

Na mednarodni ravni so se v zadnjih desetletjih razvile številne raziskave in primerjalne študije, ki absentizem obravnavajo v širšem okviru kakovosti delovnega življenja. Med njimi izstopa Evropska raziskava o delovnih pogojih (EWCS), ki omogoča primerjavo med državami EU in spremljanje dolgoročnih trendov. Nacionalne raziskave, kot so podatki Statističnega urada Republike Slovenije (SURS), Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) in analize Urada za makroekonomske analize in razvoj (UMAR), pa zagotavljajo podroben vpogled v značilnosti in specifike slovenskega trga dela.

Med najpomembnejšimi je Evropska raziskava o delovnih pogojih (EWCS), ki jo izvaja agencija Eurofound, agencija Evropske unije s sedežem v Dublinu. Raziskava, ki poteka od leta 1990, poleg vprašanj o zadovoljstvu pri delu, zdravju in varnosti, zajema tudi odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodb. Njen glavni cilj je ponuditi celovit pogled delovnih pogojev v evropskih državah s pomočjo rezultatov, ki jih pridobivajo neposredno z anketami in intervjuji z reprezentativnim vzorcem delavcev (zaposlenih in samozaposlenih). Vključuje vse države Evropske unije kot tudi ostale evropske države, kar omogoča primerjave med različnimi državami in dolgoročno spremljanje trendov. Zajema širok spekter tem, kot so zaposlitveni status in organizacija dela, delovni čas, fizična in psihosocialna tveganja, zdravje in dobro počutje, znanja in usposabljanja, predstavništvo in glas zaposlenih in zadovoljstvo pri delu ter zavzetost za delo (Eurofound, 2022). Podobno Evropska raziskava delovne sile (EU-LFS) vključuje indikatorje o bolniških odsotnostih in omogoča primerjavo med državami članicami Evropske unije. Skupne ugotovitve kažejo, da absentizem narašča predvsem zaradi dolgotrajnih zdravstvenih težav, kot so bolezni mišično-skeletnega sistema in duševne ter vedenjske motnje (Eurostat, 2023). 

V Sloveniji absentizem spremljajo različne institucije. Statistični urad Republike Slovenije (SURS) objavlja podatke o bolniških odsotnostih glede na spol, starost, gospodarsko dejavnost in trajanje odsotnosti. Analize SURS kažejo, da so ženske v povprečju pogosteje odsotne kot moški, kar je povezano tako s poklicnimi dejavnostmi kot tudi z dodatnimi obveznostmi, kot je skrb za družinske člane. Najvišje stopnje odsotnosti so zabeležene pri zaposlenih v zdravstvu, vzgoji in socialnem varstvu, kjer so delovne obremenitve in psihosocialna tveganja večja (SURS, 2023). Urad za makroekonomske analize in razvoj (UMAR) v svojih poročilih absentizem povezuje z dinamiko produktivnosti in trgom dela. Njihova poročila izpostavljajo, da pogostejše odsotnosti močno vplivajo na učinkovitost podjetij. Prav tako naj bi vplivale na makroekonomsko raven, predvsem pri sektorjih, kjer je delovna sila intenzivno vključena v proizvodnjo ali neposredno delo z ljudmi. UMAR tudi opozarja, da naraščajo predvsem odsotnosti zaradi duševnih obremenitev in izgorelosti, kar je opazno predvsem v zadnjem desetletju (UMAR, 2025). Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) redno poroča o številu bolniških odsotnosti in stroških, povezanih z nadomestili plač. S tem omogoča podrobnejši vpogled v finančne posledice absentizma. Podatki kažejo, da so v Sloveniji najpogostejši razlogi za bolniške odsotnosti bolezni mišično-skeletnega sistema in psihične težave, kar se ujema s trendi na ravni Evropske unije. Le-ti izpostavljajo, da so dolgotrajne duševne obremenitve in težave z mišično-skeletnim sistemom med najpogostejšimi razlogi za odsotnost z dela. Podatki ZZZS še prikazujejo, da so dolgotrajne bolniške odsotnosti pogostejše pri starejših zaposlenih in v sektorjih z višjo delovno intenzivnostjo. Ravno ti podatki potrjujejo potrebo po preventivnih ukrepih, prilagojenih delovnemu okolju in poklicnim zahtevam. V Sloveniji se bolniška odsotnost giblje okoli 5–6 % vseh delovnih dni, kar je nad povprečjem Evropske unije. Število izgubljenih dni je v zadnjih letih visoko (okoli 18–20 milijonov letno), kar pomembno vpliva tako na produktivnost kot na stroške delodajalcev in zdravstvenega sistema (ZZZS, 2024).

Leta 2020 so zaposleni zaradi začetka epidemije v povprečju izgubili skoraj 18 delovnih dni zaradi bolniške, kar je predstavljalo približno 5 % vsega delovnega časa. Povprečna dolžina enega bolniškega primera je bila okoli 18 dni. Leta 2021 so se odsotnosti še povečale. Število izgubljenih dni je naraslo na skoraj 17,9 milijona, povprečna dolžina posamezne odsotnosti pa se je podaljšala na približno 19 dni. Leta 2022 je prišlo do rekordno visoke odsotnosti, ko je bilo izgubljenih več kot 20 milijonov dni, kar pomeni povprečno 21,6 dneva na zaposlenega. Delež bolniške odsotnosti je dosegel 5,9 %. Umiritev po vrhuncu lahko opazimo leta 2023. Izgubljenih približno 18,3 milijona dni, kar je pomenilo okoli 19 dni na zaposlenega. Povprečna dolžina enega primera je bila 14 dni. Ženske so bile odsotne pogosteje, moški pa v povprečju dlje časa. Od leta 2024 dalje lahko ponovno govorimo o hitri rasti. V povprečju govorimo o več kot 19 milijonov izgubljenih dni in skoraj 1,64 milijona primerov bolniških odsotnosti. Pogostost odsotnosti se je povečala, a so bili posamezni primeri krajši (približno 12 dni na primer) (NIJZ, 2025).

Primerjalne analize kažejo, da je absentizem v Sloveniji razmeroma visok v primerjavi z evropskim povprečjem, pri čemer so značilne zlasti dolgotrajnejše odsotnosti, ki povečujejo stroške za delodajalce in zdravstveno blagajno. Eden ključnih razlogov je visoka stopnja delovnega stresa, ki ga v Sloveniji občuti približno 38 % zaposlenih, kar je med najvišjimi deleži v EU, pri čemer je stres odgovoren za 50–60 % vseh izgubljenih delovnih dni (The Slovenia Times, 2021). V zadnjih letih se je v Sloveniji povečal tudi delež bolniških odsotnosti zaradi duševnih motenj, zlasti stresa, anksioznosti in depresije, ki predstavljajo med 6,7 % in 8 % vseh izgubljenih dni, medtem ko je evropsko povprečje dolgotrajne depresije približno 7,2 %. V Sloveniji s to težavo živi skoraj 15 % prebivalcev, kar jo uvršča v sam vrh Evropske unije. Ob tem imajo starejši zaposleni v Sloveniji občutno višje ravni odsotnosti kot v številnih drugih državah Evropske unije, pri čemer lahko pri določenih skupinah bolniška odsotnost zaradi duševnih motenj traja tudi več kot 60 dni na leto (Patkovič Colarič in Kravos, 2014). Kljub temu Slovenija izstopa po relativno nizki stopnji tveganja revščine in socialne izključenosti (okoli 13 %), kar je precej pod evropskim povprečjem in kaže na stabilnejši socialni okvir. Vse navedeno potrjuje, da so absentizem in njegovi vzroki v Sloveniji izrazitejši kot v številnih drugih državah EU, pri čemer se še posebej izpostavljajo stres, izgorelost in depresija kot glavni izzivi sodobnega delovnega okolja, kar je spodbudilo vključevanje teh tem v socialni dialog, oblikovanje politik za izboljšanje delovnih pogojev in varovanje zdravja zaposlenih (Interreg Central Europe, 2025).

 

EMPIRIČNI VPOGLED V ABSENTIZEM: ODNOS ZAPOSLENIH DO ODSOTNOSTI IN DELODAJALCA

Absentizem zaposlenih je pomemben kazalnik organizacijskega zdravja in učinkovitosti podjetja. Pogosto neposredno vpliva na produktivnost, kakovost dela in delovno klimo, hkrati pa lahko povzroča dodatne stroške in preobremenitev preostalih sodelavcev. Kljub številnim teoretičnim raziskavam, ki opisujejo vzroke in posledice odsotnosti, je še posebej dragoceno pridobiti empirični vpogled v dejanske izkušnje in stališča zaposlenih. Takšna raziskava omogoča razumevanje, kako zaposleni dojemajo odsotnost, v kakšnem obsegu jo uporabljajo in kako ocenjujejo podporo delodajalca pri tem procesu. Empirični podatki tako podjetjem nudijo konkretne informacije, na podlagi katerih je mogoče oblikovati učinkovite strategije za zmanjšanje neupravičenega absentizma, izboljšanje zadovoljstva zaposlenih in optimizacijo delovnih procesov.

Za namene empiričnega dela članka smo oblikovali spletno anketo, s katero smo želeli izvedeti, kakšen odnos imajo zaposlenih do svoje odsotnosti in odsotnosti ostalih zaposlenih ter kako zaposleni mislijo, da se z odsotnostjo spopadajo njihovi delodajalci. Anketo smo oblikovali na spletnem portalu za spletne ankete 1KA. Vsebovala je 14 vprašanj, ki so bila tako zaprtega kot tudi kombiniranega tipa. Predvsem zaradi večje jasnosti in lažje statistične analize ankete so prevladovala vprašanja zaprtega tipa. Vključili smo tudi vprašanja kombiniranega tipa, da so lahko anketiranci poleg že podanih odgovorov zapisali tudi svoj odgovor. Takšna vrsta vprašanj daje anketi kvalitativno globino in ponuja dodatne informacije, ki bi sicer ostale neopažene. Anketiranci so imeli večjo možnost izraziti svoje lastno mnenje in specifične izkušnje ali stališča, kar omogoča realnejši vpogled v tematiko absentizma.

Anketo je popolnoma izpolnilo 110 anketirancev, med katerimi je bilo 53 % žensk in 47 % moških. Izbrani so bili s pomočjo naključnega vzorčenja, kar zagotavlja, da so rezultati bolj reprezentativni in zmanjšuje pristranskost pri zbiranju podatkov. Naključna izbira anketirancev je omogočila, da so v odgovorih zajete različne perspektive glede odsotnosti in odnosa do delodajalca. Prevladovali so anketiranci, ki so stari od 36 do 45 let (29 %) in od 46 do 55 let (25 %). Manj je bilo anketirancev, starih od 26 do 35 let (20 %). Najmanj je bilo anketirancev, ki so stari manj do 25 let (16 %) in nad 55 let (10 %). Anketiranci srednje starosti, ki so prevladovali, so običajno stalnejši v zaposlitvi, zato lahko njihova stališča o odsotnosti in odnosu delodajalca do njihove odsotnosti predstavljajo temelj za analizo trendov absentizma. Nižja zastopanost mladih in starejših pomeni, da bi bilo za celovitejšo sliko koristno vključiti več teh skupin, saj lahko imajo različne vzorce odsotnosti (mladi morda več kratkoročnih odsotnosti, starejši pa daljše bolezni ali zdravstvene težave).

Anketo je izpolnilo največ anketirancev, ki imajo dokončano višjo oziroma visokošolsko izobrazbo (44 %). Veliko jih je dokončalo srednjo šolo (48 %). Veliko manj je anketirancev, ki so dokončali magistrski ali doktorski študij (6 %). Le 2 od anketirancev (2 %) pa sta dokončala samo osnovno šolo. Predstavljajo torej le majhen delež, zato njihov vpliv na skupne rezultate ni statistično pomemben, a vseeno nakazujejo, kako se absentizem kaže zaposlenim na nižjih delovnih mestih. Vzorec torej odraža predvsem mnenja zaposlenih z osnovno strokovno ali univerzitetno izobrazbo, kar tudi predstavlja najštevilčnejšo skupino zaposlenih nasploh. Srednješolsko izobraženi zaposleni so pogosto zaposleni v operativnih ali proizvodnih vlogah, kjer so lahko odsotnosti pogostejše zaradi fizične narave dela. Njihovi odgovori lahko odražajo večji poudarek na zdravstvenih razlogih za odsotnost z dela. Zaposleni, ki so dokončali višjo oziroma visokošolsko izobrazbo, so najpogosteje zaposleni v strokovnih ali pisarniških delih, kjer lahko odsotnost hitreje povezujemo s stresom, psihičnimi obremenitvami ali slabimi pogoji dela. Bolj specifične poglede na to tematiko imajo zaposleni z dokončanim magistrskim ali doktorskim študijem, saj so pogosto zaposleni v vodstvenih ali raziskovalnih vlogah. Ti anketiranci bi lahko bili predstavniki delodajalcev, zato njihovi odgovori niso tako relevantni za vpogled v to, kako ostali zaposleni menijo, da se njihovi delodajalci spopadajo z absentizmom.

Zanimalo nas je tudi, koliko časa so anketiranci zaposleni v trenutni organizaciji. Prevladovali so anketiranci, ki so v trenutni organizaciji zaposleni že več kot 10 let (57 %), nekaj manj jih je bilo takšnih, ki so na trenutnem delovnem mestu zaposleni od 1 do 5 let (22 %) in manj kot 1 leto (15 %). Najmanj je takšnih, ki so na trenutnem delovnem mestu zaposleni od 6 do 10 let (6 %). Vprašanje o tem, koliko časa so anketiranci zaposleni v trenutni organizaciji, je pomembno, ker delovna doba v podjetju močno vpliva na odnos zaposlenih do delodajalca, na dojemanje absentizma in zadovoljstvo pri delu. Dlje, kot so zaposleni na trenutnem delovnem mestu, več imajo izkušenj z delovnimi pogoji, politiko podjetja in odnosi z nadrejenimi, zato njihovi odgovori prinašajo globlji vpogled v organizacijsko kulturo. Kratkotrajno zaposleni so še v fazi prilagajanja, zato je lahko njihov pogled bolj nevtralen ali kritičen, če pričakovanja niso bila izpolnjena. Zaradi prevladovanja dolgoletno zaposlenih, bodo tudi odgovori na vprašanja o razlogih za odsotnost, odnosu do delodajalca in zadovoljstvu pri delu verjetno odražali izkušnje tistih, ki podjetje dobro poznajo. To daje raziskavi večjo težo, saj se opira na mnenja ljudi z dolgoletnim vpogledom v delovanje organizacije. Vendar moramo biti previdni, ker manjša zastopanost novejših zaposlenih pomeni, da rezultati manj prikazujejo izkušnje tistih, ki so šele vstopili v podjetje.

Z naslednjima dvema vprašanjema, ki smo ju zastavili anketirancem, smo želeli dobiti vpogled v razširjenost prezentizma v delovnih organizacijah. Pri prvem, izmed teh dveh, so lahko anketiranci izbrali več možnih odgovorov. Na takšen način jim je bilo omogočeno, da s svojimi odgovori prikažejo kompleksnost prezentizma, saj posameznike v ta proces pogosto prepriča več različnih dejavnikov. Ugotovili smo, da je prezentizem res izjemno razširjen pojav, česar se veliko delodajalcev pravzaprav ne zaveda. Kar 78 % vseh anketirancev se je že večkrat kljub bolezni odločilo priti na delo, medtem ko je le-to enkrat ali dvakrat storilo 14 % anketirancev. To pomeni, da ima velika večina zaposlenih izkušnjo s prezentizmom, kar potrjuje, da gre za resno organizacijsko in zdravstveno vprašanje, ki se ga delodajalci pogosto premalo zavedajo. Za prihod na delovno mesto kljub bolezni so kot najpogostejši razlog izbrali občutek odgovornosti do sodelavcev (58 %), kar kaže na visoko stopnjo kolegialnosti in pripadnosti delovni skupini. Pomemben razlog je tudi obseg dela in rokov (39 %), s čimer anketiranci opozarjajo na visoke delovne obremenitve in organizacijske pritiske, ki lahko spodbujajo nezdravo vedenje zaposlenih v stresnem delovnem okolju. Manj jih je izbralo pritisk vodstva (17 %) in strah pred izgubo zaposlitve (8 %). To pomeni, da zunanji pritisk delodajalca ni najpogostejši dejavnik, a vseeno ostaja pomemben, saj lahko kaže na pomanjkanje varnega delovnega okolja in neustrezno kadrovsko politiko. Ostali so pod vprašanjem zapisali, da so kljub bolezenskemu stanju prišli na delo zaradi finančnih razlogov (želja po ohranitvi dohodka) ali zaradi močne osebne zavezanosti delu, celo v primerih, ko je njihovo zdravstveno stanje onemogočalo prihod na delovno mesto. Ti rezultati kažejo, da je prezentizem v veliki meri povezan s kombinacijo osebnih dejavnikov (občutek odgovornosti, finančna motivacija) in organizacijskih dejavnikov (obseg dela, pritiski, roki). Za delodajalce je to pomemben signal, da morajo posvetiti več pozornosti ustvarjanju pogojev, kjer je odsotnost zaradi bolezni sprejeta kot nujna za ohranjanje zdravja zaposlenih, saj dolgoročno prezentizem prinaša večje stroške zaradi poslabšanja zdravja in produktivnosti. Ravno zaradi teh razlogov strokovnjaki menijo, da je absentizem bolj zaželen kakor prezentizem, saj pri pojavu absentizma obstaja možnost, da se bo po nekaj dnevih odsotnosti z dela zdravstveno stanje izboljšalo in bo zaposleni zopet začel učinkovito opravljati svoje delo, ne da bi le-to dolgotrajno vplivalo na njegovo zdravstveno stanje (Kivimäki et al., 2005; Bergstrom et al., 2009).

Pri naslednjem vprašanju smo anketirance vprašali, kako si oni razlagajo absentizem. Večina meni, da lahko absentizem opredelimo kot legitimno odsotnost zaradi zdravstvenih razlogov (58 %). Iz tega lahko sklepamo, da je med zaposlenimi prevladujoče prepričanje, da je odsotnost z dela posledica zdravstvenih težav in je zato popolnoma upravičena in utemeljena. Tak rezultat potrjuje, da zaposleni absentizma ne razumejo kot nekaj samoumevno negativnega, ampak ga povezujejo s skrbjo za zdravje in dobrobit posameznika. 33 % anketirancev absentizem vidi kot kombinacijo različnih dejavnikov, kar kaže na kompleksnejše razumevanje tega pojava. Zaposleni menijo, da na odsotnost z dela vplivajo tudi drugi dejavniki – od osebnih okoliščin do delovnih pogojev. Le 8 % anketirancev je absentizem označilo kot izogibanje delu, kar pomeni, da večina zaposlenih tega pojava ne dojema kot neodgovorno ali zlorabljeno vedenje. Podobno majhen delež (1 %) absentizem pripisuje slabim delovnim pogojem. Ravno zato moramo pri interpretaciji ostalih vprašanj v anketi upoštevati, da bodo odgovori verjetno izražali empatijo do bolniške odsotnosti in manj poudarjali zlorabe sistema.

Zanimalo nas je tudi, kako anketiranci menijo, da absentizem vpliva na njihove delodajalce in kako na njihove sodelavce. Rezultati ankete kažejo, da zaposleni absentizem večinoma dojemajo kot pojav z negativnimi posledicami tako za delodajalca kot za sodelavce. Kar 67 % anketirancev meni, da absentizem vpliva na delodajalca negativno, dodatnih 19 % pa zelo negativno. Skupaj to pomeni skoraj štiri petine zaposlenih, ki prepoznavajo, da odsotnost posameznikov prinaša finančne stroške, motnje v delovnih procesih in zmanjšano produktivnost. Le manjši delež se je opredelil kot nevtralen (9 %) ali negotov (5 %), medtem ko nihče absentizma ni dojemal kot nekaj pozitivnega. Anketiranci so podobnega mnenja tudi glede vpliva absentizma na svoje sodelavce. Največ anketirancev je navedlo, da odsotnosti povečajo obremenitve sodelavcev (59 %) in zmanjšajo učinkovitost ekipe (21 %). To je lahko posledica zelo dobrih odnosov v delovnem okolju in zato zaposleni ne želijo razočarati svojih sodelavcev, saj bi to lahko morda poslabšalo dober odnos, ki ga imajo. Prevladovanje takšnih odgovorov je lahko posledica izjemno slabih odnosov med sodelavci in bi lahko odsotnost z delovnega mesta povzročila pritoževanje in nezadovoljstvo sodelavcev, saj bi morali opraviti več dela kot po navadi. Poleg tega 12 % zaposlenih meni, da absentizem ustvarja napetosti v delovnem okolju, kar nakazuje na tveganje za poslabšanje medosebnih odnosov in klime v organizaciji. Le manjši delež (8 %) je menil, da odsotnost nima večjih posledic. Podatki prikazujejo, da zaposleni absentizem dojemajo kot pojav z večplastnimi negativnimi posledicami. Povezujejo ga ne le z ekonomskimi in organizacijskimi izzivi za delodajalce, ampak tudi s psihosocialnimi posledicami za sodelavce, ki prevzemajo dodatne naloge in odgovornosti. Takšno razumevanje absentizma je dragoceno, saj kaže na visoko stopnjo ozaveščenosti zaposlenih o tem, da odsotnost z dela ni izoliran pojav, temveč vpliva na celotno organizacijo. Ti rezultati veliko sporočajo predvsem delodajalcem. Absentizem treba obravnavati ne le kot strošek podjetja, ampak tudi kot vprašanje organizacijske klime in timskih odnosov. Preobremenjeni sodelavci lahko dolgoročno razvijejo nezadovoljstvo, kar vodi v povečanje prezentizma ali celo v nove primere absentizma, s čimer se ustvari začaran krog. Zato je ključno, da delodajalci razvijajo politike, ki spodbujajo uravnoteženje delovnih obremenitev, učinkovito nadomeščanje odsotnih zaposlenih in podporno delovno okolje, v katerem se zmanjšujejo tako negativni organizacijski kot medosebni učinki odsotnosti.

Skrb za zdravje zaposlenih predstavlja pomemben del sodobnega kadrovskega managementa in je tesno povezana z uspešnostjo organizacije. Odsotnosti zaradi zdravstvenih razlogov so neizogiben del delovnih procesov, zato je način, kako jih organizacija obravnava, ključen pokazatelj organizacijske kulture ter ravni empatije in podpore, ki jo zagotavlja svojim zaposlenim. Z naslednjima dvema vprašanjema smo želeli raziskati področje obravnave zdravstvene odsotnosti in podpore vodstva zaposlenim ob zdravstvenih težavah. Razumevanje in ustrezna podpora vodstva namreč zmanjša prisotnost procesa prezentizma v delovni organizaciji in kljub začasnemu absentizmu zagotavlja uspešne in produktivne delavce. Večina anketirancev (58 %) meni, da v njihovi organizaciji obstaja le občasno razumevanje za odsotnost zaposlenih zaradi zdravstvenih razlogov, manj jih meni, da je razumevanje vedno prisotno (38 %). Zgolj majhen delež (4 %) je mnenja, da razumevanja ni. Iz tega lahko sklepamo, da se delodajalci v veliko delovnih organizacijah trudijo, da bi bili razumevajoči do upravičenih zdravstvenih izostankov svojih delavcev, ker je izjemno pozitiven podatek. Hkrati ne smemo spregledati dejstva, da več kot polovica anketirancev razumevanje zaznava le kot občasno. Izkušnje zaposlenih se torej razlikujejo glede na specifične organizacije ali oddelke, kar pomeni, da podpora pri zdravstvenih odsotnostih ni dosledna in je močno odvisna od posameznega delovnega okolja. Tudi podporo vodstva pri soočanju z zdravstvenimi težavami zaposlenih anketiranci označujejo kot povprečno (39 %), ali dobro (36 %). Manj jo označuje kot zelo dobro (13 %), slabo (11 %) ali zelo slabo (1 %). Čeprav delež najmanj zadovoljnih anketirancev ni večinski, je dovolj pomemben, da opozarja na resne primere, kjer vodstvo pri zdravstvenih težavah ne nudi ustrezne pomoči. Velike razlike med organizacijami oziroma znotraj njih nam ponovno sporočajo, da praksa ni standardizirana, ampak je močno odvisna od vodstva in organizacijske kulture. Ker je idealna ocena prisotna le pri 13 % vseh anketirancev, lahko sklepamo, da je prostor za izboljšave precejšen. Organizacije bi morale težiti k temu, da se delež povprečnih ocen zmanjša v korist višjih, kar bi pomenilo bolj sistematično in vidno podporo zaposlenim pri zdravstvenih težavah. Ob večji podpori, morda celo manjših zdravstvenih težav, bi se pomembno zmanjšalo pojavljanje hujših in resnejših duševnih, vedenjskih in telesnih motenj, ki posledično vodijo tudi v vedno večjo prisotnost procesa absentizma (Eurostat, 2023). 

Mnogo strokovnjakov je že predlagalo različne ukrepe, s katerimi bi delodajalci lahko občutno zmanjšali napredovanje procesa absentizma. Mnenje zaposlenih o tej tematiki je toliko dragocenejše, saj se z absentizmom srečujejo v vsakodnevnem delovnem okolju. Odsotni so lahko sami ali občutijo posledice zaradi odsotnosti svojih sodelavcev. Rezultati kažejo, da zaposleni kot najpomembnejši ukrep za zmanjšanje absentizma izpostavljajo dodatne ugodnosti (44 %) in boljšo organizacijo dela (42 %). Sledijo izboljšanje delovne klime (36 %), večja podpora vodstva (29 %) in fleksibilni delovni pogoji (29 %). Pri tem vprašanju je bilo možnih več odgovorov, da smo anketirancem zagotovili, da res izberejo vse možnosti, s katerimi se strinjajo in za katere menijo, da bi lahko zmanjšale napredek procesa absentizma. Ker niso bili omejeni na izbiro enega odgovora, smo lahko v sklopu rezultatov dobili vpogled v celoten spekter možnih rešitev, ne le vpogled v najboljšo možno rešitev. Organizacija lahko na tej osnovi razvije kombinacijo ukrepov, ne le ene rešitve. Ugotovili smo torej, da bi lahko motivacijski ukrepi, kot so dodaten zaslužek, nagraden prosti dan, boljši dostop do podpore, ter bolj urejeni delovni procesi pomembno prispevali k zmanjšanju odsotnosti. Vse dodatne ugodnosti pa verjetno nimajo dolgotrajnega učinka, saj gre v takšnem primeru za zunanjo motivacijo, ki ni trajnostna. Veliko več je vredna notranja motivacija, ki oblikuje konstantno motivirane delavce, ki bodo svoje delo opravljali na visokem nivoju. Notranje motivirani posamezniki vztrajajo pri nalogah tudi, ko so težke in dolgotrajne. Zunanja motivacija pa lahko pogosto deluje le v časovnem obdobju, ko je prisoten zunanji pritisk ali spodbuda (Kristančič, 2020). Tudi izboljšanje delovne klime se zdi anketirancem izjemno pomembno, kar poudarja vrednost medosebnih odnosov, komunikacije in kulture sodelovanja. Izbira večje podpore vodstva in fleksibilnih delovnih pogojev potrjuje, da sodobne oblike dela ter empatično vodenje postajajo ključni dejavniki zadovoljstva in zdravja zaposlenih. Nekaj anketirancev je zapisalo svoje odgovore. Med njimi se pojavljajo tako sistemske rešitve (npr. zdravstvena reforma, strožja presoja bolniškega staleža), kot tudi organizacijsko-specifične (več kadra, ergonomska delovna mesta, več dopusta). Nekateri poudarjajo celo pripadnost organizaciji kot osebno vrednoto, kar pomeni, da odsotnosti niso le posledica pogojev dela, temveč tudi odnosa zaposlenih do dela in organizacije.

Daljša odsotnost z dela lahko pri zaposlenih sproži različne občutke – od pozitivnih (počitek, okrevanje) do negativnih (krivda, strah pred posledicami). Razumevanje teh občutkov je pomembno, saj nam daje vpogled v delovno kulturo, stopnjo podpore zaposlenim in v splošne vrednote, ki jih zaposleni povezujejo z delom. Če daljša odsotnost povzroča nelagodje ali občutke krivde, lahko to nakazuje na prisotnost tihega pritiska, ki posredno vpliva na dobrobit zaposlenih in njihovo doživljanje absentizma. V sklopu zadnjega vprašanja naše ankete nas je zanimala ravno ta problematika. Največji delež anketirancev daljšo odsotnost povezuje z občutkom krivde (47 %), kar kaže na močan občutek odgovornosti do sodelavcev in organizacije. To lahko povežemo tudi s kulturo prisotnosti, kjer odsotnost velja za dodatno obremenitev sodelavcev. Pomemben delež (34 %) pa odsotnost doživlja kot olajšanje, kar potrjuje, da mnogi zaposleni odsotnost razumejo predvsem kot priložnost za regeneracijo. Manjši delež (10 %) odsotnost povezuje s strahom pred posledicami, kar lahko razumemo, kot da negotovost glede zaposlitve in odnosa vodstva do odsotnosti obstaja, a ni izrazito razširjena. Odgovori v kategoriji Drugo kažejo, da nekateri zaposleni odsotnost razumejo kot nekaj povsem samoumevnega in upravičenega, medtem ko nekateri z njo sploh še nimajo izkušenj. Zaposleni torej pogosto čutijo psihološki pritisk ob odsotnosti, čeprav gre za legitimne zdravstvene razloge. Za organizacije je to pomembno, saj opozarja, da je treba krepiti kulturo razumevanja in sprejemanja odsotnosti ter zmanjšati občutek krivde, ki ga zaposleni povezujejo z daljšim izostankom.

Slika 1, ki jo prikazujemo v nadaljevanju, celostno prikazuje ključne vidike absentizma in prezentizma, ki so bili ugotovljeni z izvedeno raziskavo. Na sliki so združeni rezultati, ki se nanašajo tako na zaznane posledice odsotnosti kot tudi na vzroke in možne rešitve. Izstopajo predvsem visoki deleži negativnih vplivov absentizma na delodajalce (86 %) ter občutka dodatne obremenitve sodelavcev (59 %), kar jasno kaže, da zaposleni pojav absentizma razumejo kot pomemben organizacijski in kolektivni izziv. Na drugi strani slika opozarja tudi na psihološko dimenzijo, saj skoraj polovica zaposlenih daljšo odsotnost povezuje z občutkom krivde (47 %), kar potrjuje prisotnost tihega pritiska po stalni prisotnosti na delovnem mestu.

Vključeni so tudi kazalniki organizacijskega odziva: razumevanje odsotnosti je zaznano kot stalno le pri 38 % zaposlenih, medtem ko nekoliko višji delež (49 %) poroča o dobri ali zelo dobri podpori vodstva pri soočanju z zdravstvenimi težavami. To kaže na prostor za izboljšave v odnosu vodstva do zaposlenih in v oblikovanju podporne delovne kulture. Pri razlogih za prezentizem prevladujeta občutek odgovornosti do sodelavcev (58 %) ter obseg dela oziroma roki (39 %), kar potrjuje, da so zaposleni pogosto ujeti med lastnimi zdravstvenimi potrebami in organizacijskimi pritiski. Vse to dopolnjuje tudi ukrep, ki ga zaposleni najpogosteje izpostavljajo kot rešitev – boljša organizacija dela (42 %), kar odraža zavest o potrebi po sistemskih spremembah in učinkovitejšem upravljanju delovnih procesov.

Slika tako na pregleden način povezuje subjektivne izkušnje zaposlenih, njihove razlage vzrokov ter zaznane posledice absentizma in prezentizma z možnimi organizacijskimi ukrepi. Njegova dodana vrednost je v tem, da omogoča enostavno primerjavo različnih vidikov na enotni lestvici, pri čemer je razvidno, da so psihosocialni pritiski, organizacijske obremenitve in pomanjkljiva podpora vodstva ključna področja, kjer so potrebne izboljšave. Rezultati opozarjajo, da se absentizem in prezentizem ne smeta obravnavati ločeno, temveč kot medsebojno povezani pojav, ki zahteva celosten pristop na ravni organizacije.

Slika 1: Grafični prikaz absentizma in prezentizma

Vir: Lastni, 2025

 

SKLEPI IN ZAKLJUČEK

Naša raziskava je pokazala, da absentizem in prezentizem nista zgolj individualna pojava, temveč kompleksen izziva sodobnih organizacij, ki neposredno vplivata na produktivnost, kakovost delovnih procesov, odnose med sodelavci in organizacijsko učinkovitost. Ugotovljeno je bilo, da zaposleni daljšo odsotnost najpogosteje doživljajo kot občutek krivde do sodelavcev in delodajalca. Iz tega lahko sklepamo, da so delavci pogosto pod vplivom visokih pričakovanj glede prisotnosti na delovnem mestu. Po drugi strani pomemben delež zaposlenih odsotnost razume kot olajšanje in priložnost za regeneracijo, kar potrjuje, da je absentizem tesno povezan tudi s potrebami po ohranjanju zdravja in ravnovesja med delom in zasebnim življenjem. Pri vprašanjih o možnih rešitvah za zmanjševanje odsotnosti so anketiranci kot ključne dejavnike izpostavili boljšo organizacijo dela, izboljšanje delovne klime, večjo podporo vodstva, fleksibilne oblike dela ter dodatne ugodnosti. Rezultati potrjujejo ugotovitve preteklih raziskav, da na absentizem ne vplivajo zgolj zdravstveni razlogi, temveč predvsem kombinacija psihosocialnih dejavnikov, stresa, obremenitev in splošnega zadovoljstva pri delu. Prav tako smo s pomočjo odgovorov anketirancev ugotovili, da je tudi prezentizem izjemno pogost pojav, če ne celo pogostejši kakor absentizem. Zaposleni čutijo odgovornost do svojih sodelavcev, zato na delovno mesto velikokrat pridejo, kljub temu da bi morali ostati doma. Takšno ravnanje zdravstveno stanje posameznika le še poslabša, vodi pa lahko tudi v resna in zapletena zdravstvena stanja.

Naši rezultati so skladni z mednarodnimi študijami, ki prav tako izpostavljajo kombinacijo zdravstvenih razlogov in psihosocialnih dejavnikov kot ključne vzroke absentizma. Medtem ko so pretekle raziskave poudarjale predvsem vpliv zdravstvenega stanja in fizičnih obremenitev, naša raziskava dodatno osvetljuje pomembno vlogo vodstvene podpore in organizacijske kulture pri preprečevanju absentizma in zmanjševanju prezentizma. Delodajalci pogosto, morda nehote, ustvarjajo dodaten pritisk na zaposlene, kar vodi do nezadovoljivih odnosov v kolektivu. Sočasno se potem povečuje tudi stopnja prezentizma na delovnem mestu, ki se lahko skozi daljše časovno obdobje prevesi tudi v izjemno dolgotrajne odsotnosti. Podobno so študije v Skandinaviji pokazale, da odsotnost, povezana s stresom, nezadovoljstvom pri delu in pomanjkanjem fleksibilnosti, povečuje pogostost tako absentizma kot prezentizma. Podobno so študije v Skandinaviji pokazale, da odsotnost, povezana s stresom, nezadovoljstvom pri delu in pomanjkanjem fleksibilnosti, povečuje pogostost tako absentizma kot prezentizma (Kivimäki et al., 2003). Naša ugotovitev o občutku krivde zaposlenih in povezavi s pritiskom delodajalca dodatno potrjuje te trende in hkrati prinaša nove dokaze o psiholoških vidikih, ki vplivajo na vedenje zaposlenih.

Sporočilo stroki je jasno – obvladovanje absentizma zahteva celosten pristop, ki presega zgolj evidentiranje bolniških odsotnosti. Organizacije morajo razviti kulturo razumevanja in sprejemanja legitimnih odsotnosti, spodbujati dobrobit zaposlenih in zmanjševati pritisk, ki vodi v prezentizem. Le tako bodo lahko oblikovali dobičkonosno delovno okolje z zdravimi zaposlenimi. Če bodo delavci upravičeno koristili odsotnost zaradi zdravstvenih težav in se nato vrnili zdravi, bo njihovo delo bolj kakovostno in hkrati bo z učinkovitim delom napredovala celotna delovna organizacija. Seveda morajo biti delodajalci še vedno pozorni na neutemeljene odsotnosti, a se morajo izogibati posploševanju takšnih primerov na vse odsotnosti svojih zaposlenih.

Članek je relevanten tako za strokovnjake s področja kadrovskega menedžmenta kot za psihologe dela, strokovnjake medicine dela, vodstvene kadre in vse, ki se ukvarjajo z vprašanji organizacijske učinkovitosti in trajnostnega razvoja delovnih okolij. Tudi vsak zaposleni posameznik bi moral biti seznanjen s to problematiko, saj lahko ima prepogost prezentizem velik vpliv na njihovo splošno zdravstveno stanje. Z branjem tega članka bi lahko nekateri morda prepoznali težavo v svojem kolektivu in nanjo opozorili delodajalca. Tako bi zagotovili pravičnejše in prijetnejše delovno okolje, del katerega so. 

Omejitve raziskave so povezane predvsem z velikostjo in sestavo vzorca. Zajema namreč zaposlene iz različnih organizacij, vendar ne omogoča popolne generalizacije rezultatov na celotno populacijo, saj je anketo izpolnilo le 110 anketirancev. Zaradi premajhnega vzorca lahko rezultati nudijo zgolj določene smernice, ne pa dokončnih sklepov za vse organizacije po Sloveniji in svetu. Tudi starostne skupine niso bile podobno zastopane, kar pomeni, da rezultati ankete temeljijo predvsem na prepričanju zaposlenih, ki so v svojih srednjih letih. Veliko premalo je bilo vključenih mlajših in starejših posameznikov, ki verjetno na to problematiko gledajo nekoliko drugače. Raziskava se osredotoča le na subjektivno mnenje zaposlenih, ki je izjemnega pomena, ampak rezultatov na podlagi le-tega ne moremo posploševati na širšo populacijo. Njihovi odgovori bi lahko bili zgolj posledica njihovih osebnostnih značilnosti. Temeljijo lahko predvsem na socialni želji po pozitivnem prikazu vedenja, kar močno vpliva na natančnost podatkov. Kljub temu ugotovitve nudijo dragocen vpogled v percepcijo zaposlenih in njihova doživljanja odsotnosti, kar je lahko dobra osnova za nadaljnje raziskave.

Predlagane izboljšave v praksi vključujejo povečanje velikosti vzorca, s čimer bi raziskava dobila večjo veljavo in reprezentativnost. Prav tako bi bila raziskava kvalitetnejša, če bi rezultate razširili glede na sektor, spol, starost ali dolžino delovne dobe, kar bi omogočilo oblikovanje specifičnih zaključkov. Poleg ankete bi lahko uporabili tudi več ostalih metod in tehnik zbiranja podatkov, s čimer bi pridobili večjo širino podatkov. Vključili bi lahko kakšen intervju ali opazovanje, kar bi zmanjšalo subjektivnost pridobljenih podatkov z anketo. V prihodnjih raziskavah bi bilo smiselno zajeti tudi druge spremenljivke, kot so delovna obremenitev, zadovoljstvo pri delu, osebnostne značilnosti, finančni pogoji ali specifične organizacijske politike. Poleg tega bi morali za zanesljivejše podatke izvesti longitudinalno raziskavo, kar bi omogočalo pridobitev vzročnih povezav, saj bi zaposlene spremljali skozi daljše časovno obdobje.

Za nadaljnje raziskovanje predlagamo poglobljeno analizo povezave med prezentizmom in dolgoročnim zdravjem zaposlenih. Tako bi še bolje raziskali vpliv prezentizma na učinkovitost zaposlenih in to težavo začeli tudi uspešno odpravljati. Zaradi velikega vpliva stresa, izgorelosti in delovnih obremenitev na pojav absentizma bi morali raziskati predvsem najučinkovitejše rešitve, ki bi lahko stopnjo teh dejavnikov zmanjšale. Poleg tega bi bilo koristno raziskati učinkovitost različnih preventivnih in podpornih programov, kot so fleksibilne oblike dela, ukrepi za obvladovanje stresa, programi za dobrobit zaposlenih ter izobraževanja vodij, saj bi to omogočilo razvoj ciljno usmerjenih strategij za zmanjšanje absentizma. V prihodnjih študijah bi bilo smiselno vključiti tudi psihološke in osebnostne značilnosti zaposlenih, saj lahko posamezne predispozicije pomembno vplivajo na njihovo dojemanje prisotnosti in odsotnosti ter motivacijo za sodelovanje v organizacijskih programih.

 

LITERATURA IN VIRI

Ahlin Račnik, M. (2016). Absentizem in fluktuacija zaposlenih: Analiza različnega vedenja kohort (magistrsko delo). Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani.

Aronsson, G. (2000). Sick but yet at work. An empirical study of sickness presenteeism. 54(7), 502–9. https://www.researchgate.net/publication/12472581_Sick_but_yet_at_work_An_empirical_study_of_sickness_presenteeism. [3. 9. 2025].

Bah, A. (2011). Analiza absentizma v proizvodnem podjetju »X« (magistrsko delo). Ekonomsko-poslovna fakulteta Univerze v Mariboru.

Ballebye, M., Helle, O. N. (2007). Factors influencing sickness absence. https://www.eurofound.europa.eu/en/publications/all/factors-influencing-sickness-absence. [2. 9. 2025].

Blatnik, P., Marinšek, M., Tušak, M. (2016). Stres, absentizem in ekonomski vidiki telesne neaktivnosti. V Tušak, M., Zirnstein, E. in Blatnik, P. (ur.), Psihološki, ekonomski in pravni vidiki promocije zdravja na delovnem mestu (str. 46 – 62). Ljubljana, Fakulteta za šport.

Bergström, G. (2009). Does sickness presenteeism have an impact on future general health? https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/19504117/. [3. 9. 2025].

Brborović, H., Mustajbegović, J. (2016). Mogućnosti prevencije prezentizma i apsentizma zdravstvenih djelatnika. Sigurnost. 58(2), 137–144.

Darr, W., Johns, G. (2008). Work strain, health, and absenteeism: A meta-analysis. Journal of Occupational Health Psychology, 13(4), 293–318. https://doi.org/10.1037/a0012639. [3. 9. 2025].

Dular, P. (2016). Absentizem in prezentizem na delovnem mestu. https://www.uradni-list.si/e-bilten/novica/absentizem-in-prezentizem-na-delovnem-mestu/absentizem-in-prezentizem-na-delovnem-mestu/absentizem-in-prezentizem-na-delovnem-mestu/absentizem-in-prezentizem-na-delovnem-mestu. [3. 9. 2025].

Eurofound (2019), Working conditions and workers’ health, Publications Office of the European Union, Luxembourg.

Eurofound (2021). European Working Conditions Survey (EWCS). https://www.eurofound.europa.eu. [4. 9. 2025].

Eurofound. (2022). Absence from work. European Foundation for the Improvement of Living and Working Conditions. https://www.eurofound.europa.eu/en/data/absence-from-work. [5. 9. 2025].

Eurostat (2023). EU Labour Force Survey (LFS). https://ec.europa.eu/eurostat. [5. 9. 2025].

Evropska fundacija za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer. (2011). Links between quality of work and performance. Dublin: European Foundation for the Improvement of Living and Working Conditions.

Florjančič, J. (1994). Planiranje kadrov. Kranj: Moderna organizacija.

Fridl, A. (1990). Absentizem – nastavek raziskave. Ljubljana: Anthropos.

Hemp, P. (2004). Presenteeism: At Work—But Out of It. https://hbr.org/2004/10/presenteeism-at-work-but-out-of-it. [2. 9. 2025].

Huckzynski, A., Fitzpatrick, M. (1989). Managing Employee Absence for a Competitive Edge. Paperback.

Interreg Central Europe. (2025). D.3.1.1 Comparative policy analysis about work-related mental health diseases. https://www.interreg-central.eu/wp-content/uploads/2025/08/D.3.1.1-Comparative-Policy-Analysis-about-work- related-mental-health-diseases_FINAL_version.pdf. [5. 9. 2025].

Jakopec, Z. (2012). Prezentizem. Ljubljana: kako do boljšega počutja na delovnem mestu.

Kivimäki, M. (2005). Working while ill as a risk factor for serious coronary events: the Whitehall II study. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/15623867/. [3. 9. 2025].

Kos, B. (2022). Različne vrste odsotnosti z dela in kako jih evidentirati. (objava na blogu). https://www.spica.si/blog/razlicne-vrste-odsotnosti-z-dela-in-kako-jih-evidentirati. [2. 9. 2025].

Kristančič, A. (2020). Motivacija: kako se motivirati in ostati motiviran. https://www.mastermindakademija.com/motivacija-kako-se-motivirati-in-ostati-motiviran/. [8. 9. 2025].

Løkke, A. K. (2018). Absenteeism in Organizations. In A. Farazmand (Ed.), Global Encyclopedia of Public Administration, Public Policy, and Governance. Springer.

MDPI. (2018). The Determinants and Outcomes of Absence Behavior: A Systematic Literature Review. https://www.mdpi.com/2076-0760/7/8/120. [3. 9. 2025].

MDPI. (2023). Effect of Long-Term Absenteeism on Operating Revenues and Productivity. https://www.mdpi.com/2076-3387/13/6/156. [3. 9. 2025].

Nacionalni inštitut za javno zdravje. (2020). Zdravstveni absentizem zaradi z delom povezanih kostno-mišičnih obolenj in duševnih stresnih motenj v Sloveniji. https://nijz.si/sites/www.nijz.si/files/uploaded/pkmo_analiza_bs_zaradi_z_delom_povezanih_kmo_in_dusevnih-stresnih_motenj.pdf. [3. 9. 2020].

Nacionalni inštitut za javno zdravje. (2025). Bolniška odsotnost v letu 2024. https://nijz.si/podatki/prva-objava-bolniska-odsotnost-v-letu-2024/. [7. 9. 2025].

OECD. (2012). Sick on the Job? Myths and Realities about Mental Health and Work, Mental Health and Work. OECD Publishing. http://dx.doi.org/10.1787/9789264124523-en. [4. 9. 2025].

Patkovič Colarič, J., Kravos, M. (2014). Mental disorders absenteeism in the years 2004 and 2009 in Slovenia. https://vestnik.szd.si/index.php/ZdravVest/article/view/1245. [6. 9. 2025].

Perčič, P. (2011, marec). Problematika odsotnosti z dela in primeri dobre prakse absentizma. Zbornik 8. festivala raziskovanja ekonomije in managementa (str. 97–105). Fakulteta za management.

Roglič, T. (2022). Bolni v službo, vam je to znano? Prezentizem na delovnem mestu ima hude posledice. https://onaplus.delo.si/zdravje/bolni-v-sluzbo-vam-je-to-znano-prezentizem-na-delovnem-mestu-ima-hude-posledice/#. [2. 9. 2025].

Ruhle, S. A., De Reuver, R. S. M. (2024). Absence. In Elgar Encyclopedia of Organizational Psychology. Edward Elgar Publishing.

SURS. (2023). Število delovno aktivnih rahlo upadlo. https://www.stat.si/StatWeb/News/Index/11348. [6. 9. 2025].

The Slovenia Times. (2021). https://sloveniatimes.com/27658/workplace-stress-levels-in-slovenia-among-highest-in-europe. [6. 9. 2025].

UMAR. (2025). Kakovost življenja v Sloveniji. Poročilo o razvoju. https://www.umar.gov.si/fileadmin/user_upload/razvoj_slovenije/2025/slovenski/POR_2025.pdf. [6. 9. 2025].

Vučković, R. (2010). Zdravstveni absentizem v Sloveniji. V D. Kos (ur.), Zdravstveni absentizem kot družbeni pojav (str. 10 – 34). Ljubljana: Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije.

ZZZS. (2024). Letno poročilo ZZZS. https://www.zzzs.si/fileadmin/user_upload/slike/o_zzzs/letno_porocilo_zzzs_2024.pdf. [6. 9. 2024].

POVZETEK

Endometrioza je kronična, hormonsko odvisna ginekološka bolezen, za katero je značilna ektopična prisotnost endometrijskega tkiva zunajmaternične votline. Čeprav bolezen najpogosteje prizadene medenične organe, se lahko pojavi tudi na zunajmedeničnih mestih. Ocenjena prevalenca je približno 11 % med ženskami v rodni dobi. Osnovni patofiziološki mehanizmi so večfaktorski in vključujejo hormonsko odvisne ciklične krvavitve, izrazite vnetne odzive in razvoj adhezij. Ti procesi najpogosteje povzročijo simptome, kot so dismenoreja, disparevnija, kronična bolečina v medenici in neplodnost. Zaradi nespecifične in heterogene klinične slike je endometrioza pogosto nediagnosticirana ali napačno diagnosticirana. Laparoskopija ostaja zlati standard za dokončno diagnozo, čeprav se preučujejo tudi manj invazivni načini. Trenutne paradigme zdravljenja poudarjajo farmakološko zdravljenje, namenjeno nadzoru simptomov in zmanjševanju ponavljajočih se kirurških posegov. Kljub nedavnemu napredku optimalna terapevtska strategija še ni v celoti pojasnjena. Ta članek predstavlja tudi ugotovitve ankete, ki je vsebovala osnovna vprašanja o endometriozi in je bila uporabljena za oceno ravni ozaveščenosti med študenti. Cilj ankete je bil oceniti znanje udeležencev o bolezni, njenih kliničnih manifestacijah in razpoložljivih možnostih zdravljenja.

Ključne besede: endometrioza, kronična bolezen, neplodnost, bolečina, zdravljenje

 

ABSTRACT

Endometriosis is a chronic gynaecological disease characterised by the ectopic presence of endometrial tissue outside the uterine cavity. While the condition most frequently involves pelvic organs, it may also manifest at extrapelvic sites. The estimated prevalence is approximately 11% among women of reproductive age. The underlying pathophysiological mechanisms are multifactorial, encompassing hormone-dependent cyclical bleeding, pronounced inflammatory responses, and the development of adhesions. These processes most commonly result in symptoms such as dysmenorrhea, dyspareunia, chronic pelvic pain, and infertility. Due to the nonspecific and heterogeneous clinical presentation, endometriosis is frequently underdiagnosed or misdiagnosed. Laparoscopy remains the gold standard for definitive diagnosis, although less invasive modalities are under investigation. Current treatment paradigms emphasize pharmacological management aimed at symptom control and minimisation of recurrent surgical interventions. Notwithstanding recent advances, the optimal therapeutic strategy has yet to be fully elucidated. This article additionally presents the findings of a survey comprising basic questions regarding endometriosis, which was employed to assess the level of awareness among students. The objective of the survey was to evaluate participants' knowledge of the disease, its clinical manifestations, and available therapeutic options.

Keywords: endometriosis, chronic disease, infertility, pain, treatment

 

UVOD

Endometrioza je kompleksna kronična ginekološka bolezen, opredeljena kot nastanek endometrijskega tkiva zunajmaternične votline. Običajno se pojavi v medenici, vendar se lahko pojavi tudi na drugih mestih, vključno s črevesjem, diafragmo in plevralno votlino (Schenken, 2025). Po podatkih najnovejših epidemioloških študij prizadene približno 11 % žensk v rodni dobi (Alonso et al., 2024), pri čemer je dejanska prevalenca verjetno višja zaradi pogostega spregledovanja bolezni (Endozavest).

Patofiziološki mehanizmi vključujejo hormonsko odvisne ciklične krvavitve, lokalne vnetne odzive in nastanek adhezij, ki vodijo v fibrozo (Clark, 2024). V zadnjih letih se raziskujejo tudi imunološki in genetski dejavniki, ki bi lahko prispevali k razvoju bolezni (Ribič-Pucelj, 2016). Klinična slika je izjemno heterogena. Simptomi segajo od blagih do izčrpavajočih (Schenken, 2025). Najpogostejša simptoma sta bolečina in neplodnost. Bolečina je lahko prisotna med menstrualno krvavitvijo, med spolnim odnosom, ali pa je kronična (Endozavest). Bolečina lahko pomembno vpliva na kakovost življenja, kar pogosto vodi v psihološke in socialne posledice (Ribič-Pucelj, 2016).

Zaradi nespecifičnih simptomov in njihovega prekrivanja z drugimi boleznimi je endometrioza pogosto napačno diagnosticirana ali sploh ne prepoznana (Endozavest). Zlati standard za diagnozo ostaja laparoskopija, vendar se v klinični praksi vse bolj iščejo manj invazivne diagnostične metode (Alonso et al., 2024). Zdravljenje temelji predvsem na farmakološkem obvladovanju simptomov, z namenom izboljšanja kakovosti življenja in zmanjšanja potrebe po kirurških posegih. Kljub napredku na področju terapije optimalna strategija zdravljenja ostaja neopredeljena (Schenken, 2025).

 

TEORETIČNE OSNOVE O ENDOMETRIOZI

Endometrioza je kompleksna, večfaktorska bolezen, katere etiologija in patogeneza ostajata predmet intenzivnega raziskovanja. Prvi jo je opisal von Rokitansky (von Rokitansky, 1860), od takrat je bilo prestavljenih več teorij, ki poskušajo pojasniti njen nastanek. Med njimi je najširše sprejeta Sampsonova teorija retrogradne menstruacije (Ribič-Pucelj, 2016), ki predpostavlja, da med menstruacijo pride do retrogradne krvavitve (Sampson, 1927), pri čemer endometrijske celice vstopijo v medenico, se vsadijo na peritonealne površine in tvorijo endometrične lezije (Gruber in Mechsner, 2021). Da bi ta teorija veljala kot razlaga etiologije bolezni, morajo biti izpolnjeni trije pogoji: celice morajo vstopiti v trebušno votlino skozi jajcevode, biti sposobne vsaditve na medcelične strukture, anatomska porazdelitev lezij mora ustrezati načelom presaditve odluščenih celic (Nisolle in Donnez, 1997). Težava te razlage je v tem, da ne pojasni vseh oblik endometrioze, saj je retrogradna menstruacija pogost pojav, endometrioza pa prizadene le približno 10 % žensk v rodni dobi (Gruber in Mechsner, 2021). Salamanca in Beltran, (1995) sta ugotovila, da je pri ženskah z endometriozo tok menstrualne krvi pretežno retrograden, medtem ko je pri zdravih ženskah večinoma anterograden. Poleg smeri toka je pomemben tudi volumen menstrualne krvi, saj so cikli pri bolnicah pogosto krajši in krvavitve močnejše, kar povečuje izpostavljenost retrogradnemu toku in predstavlja potencialni dejavnik tveganja (Cramer et al., 1986). Kljub pomanjkljivostim ostaja Sampsonova teorija najverjetnejša razlaga patogeneze bolezni.

Sampson je predlagal tudi teorije metastatske endometrioze, ki predpostavlja širjenje endometrijskih celic preko limfnih žil maternice med menstruacijo. Temelji na histološki ugotovitvi prisotnosti endometrijskega polipa v lumnu limfne žile (Sampson, 1927), kar pojasnjuje pojav lezij zunaj medenice, saj se limfne kapilare nahajajo skoraj v vseh organih (Lamceva et al., 2023). Alternativno razlago je leta 1924 predstavil Meyer s teorijo metaplazije celomskega epitelija, ki temelji na embriološkem razvoju ženskega reproduktivnega trakta iz Müllerjevih vodov. Ti izvirajo iz celomskega epitelija mezodermalnega izvora in se diferencirajo v vagino, maternico, maternični vrat in jajcevode. V teh strukturah lahko ostanejo celice celomskega epitelija (Konrad et al., 2019), ki so pod vplivom hormonov sposobne metaplazije v endometrijske celice (Ribič-Pucelj, 2016). Leta 1955 sta Levander in Norman nadgradila to teorijo z indukcijsko razlago, po kateri specifične substance, sproščene iz endometrija, inducirajo metaplazijo celomskega epitelija in s tem nastanek endometrioze (van der Linden, 1996).

Ker nobena od navedenih teorij ne pojasni vseh oblik bolezni, so se razvile tudi druge razlage, med njimi avtoimunska teorija, ki predpostavlja moteno celično imunost, ter raziskave o vplivu okoljskih dejavnikov, endokrinoloških motenj in genetske predispozicije. Kljub napredku nobena teorija ne zajame celotne pojavnosti bolezni (Ribič-Pucelj, 2016).

Prvo klasifikacijo endometrioze je leta 1921 prestavil Sampson, ki je opisal hemoragične ciste jajčnikov in z njimi povezano nastajanje adhezij. Ciste je razdelil na štiri skupine: folikularne, ciste rumenega telesca, stromalne in endometrijske (Sampson, 1921). Kljub številnim poskusom standardizacije klasifikacije do danes ni vzpostavljen zlati standard, saj ostaja največja težava v korelaciji med morfološkimi značilnostmi bolezni in kliničnimi simptomi. V klinični praksi se trenutno uporabljajo štirje klasifikacijski sistemi:

• popravljena klasifikacija Ameriškega združenja za reproduktivno medicino (rASRM),
• klasifikacija ENZIAN,
• indeks plodnosti endometrioze (EFI),
• klasifikacija Ameriškega združenja ginekoloških laparoskopistov (AAGL) (Lee et al., 2021).

Prvotno lestvico AFS so predstavili leta 1979, pri čemer je bil stadij endometrioze določen na podlagi seštevka točk glede na velikost lezij na jajčnikih, peritoneju in jajcevodih ter stopnjo adhezij. Endometrioza je bila razvrščena v štiri stadije:

• stadij I (1-5 točk): blaga,
• stadij II (6-15 točk): zmerna,
• stadij III (16-30 točk): huda,
• stadij IV (31-54 točk): obsežna (Lee et al., 2021).

Po objavi so se pojavile kritike, saj klasifikacija ni vzpostavila povezave med stadijem bolezni in kliničnimi simptomi, kot sta bolečina in neplodnost. Lestvica je bila leta 1985 revidirana, leta 1996 pa preimenovana v rASRM klasifikacijo, ki jo je objavilo American Society for Reproductive Medicine (1997). Endometrioza je ostala razvrščena kot minimalna, blaga, zmerna in huda, pri čemer so iz klasifikacije izključili endometriozo jajcevoda, preostale lezije pa ovrednotili glede na velikost in globino infiltracije. Prednost sistema rASRM je njegova široka mednarodna uporaba, vendar ima več pomembnih omejitev (Lee et al., 2021). Fernando et al., (2013) so ugotovili, da je pri stadiju I večja verjetnost napačne diagnoze kot pri vizualnem pregledu. Hornstein et al., (1993) so poročali o slabi ponovljivosti rezultatov, saj je pri polovici bolnic prišlo do spremembe stadija ob ponovni oceni. Poleg tega so Vercellini et al., (1996) pokazali, da stadij endometrioze ni dosledno povezan s simptomi bolečine, kar dodatno omejuje klinično uporabnost klasifikacije.

Zaradi teh pomanjkljivosti je bila razvita klasifikacija ENZIAN, ki vključuje globoko infiltrirajočo endometriozo (Lee et al., 2021). Uvedena je bila leta 2005 kot dopolnitev sistema rASRM (Tuttlies et al., 2005), pri čemer se rezultat določa z obsegom endometrioze, ocenjenim med operacijo. Haas et al., (2011) so ugotovili, da je bil velik delež bolnic sprva napačno diagnosticiran, kar je vodilo do revizije sistema v letih 2010 in 2011. Spremembe so odpravile prekrivanje z rASRM in poenostavile uporabo klasifikacije ENZIAN (Lee et al., 2021).

Adamson in Pasta, (2010) sta razvila indeks plodnosti endometrioze (EFI) z namenom napovedovanja verjetnosti spontane zanositve pri bolnicah s kirurško potrjeno endometriozo, ki niso bile vključene v postopke umetne oploditve. EFI vključuje demografske podatke (starost, trajanje neplodnosti, prejšnje nosečnosti) in funkcionalno oceno jajcevodov, fimbrij in jajčnikov. Na podlagi teh spremenljivk se izračuna skupna ocena od 0 do 10, pri čemer višja ocena pomeni boljšo prognozo (Lee et al., 2021). Zeng et al., (2014) so pokazali, da je stopnja nosečnosti statistično značilno povezana z oceno EFI, kar omogoča tudi napovedovanje izidov umetne oploditve. Wang et al., (2013) so poročali, da je izid boljši pri bolnicah z oceno EFI 6 ali več. Kljub uporabnosti ima sistem pomanjkljivosti: ni povezan z bolečino, funkcionalna ocena je subjektivna, uporaba pa zahteva kompleksno interpretacijo (Lee et al., 2021).

Ameriško združenje ginekoloških laparoskopistov (AAGL) je leta 2007 začelo projekt razvoja nove klasifikacije endometrioze. Trideset strokovnjakov je ocenjevalo prizadeta mesta glede na njihov vpliv na bolečino, neplodnost in kirurško zahtevnost, pri čemer so uporabili lestvico od 1 do 10. Kirurško zahtevnost so razvrstili v štiri stopnje. Leta 2012 so potrdili, da klasifikacija AAGL korelira z bolečino, neplodnostjo in kirurško kompleksnostjo (Lee et al., 2021), visoka skladnost med klasifikacijo AAGL 2021 in lestvico kirurške kompleksnosti potrjuje njeno uporabnost v klinični praksi (Abrao et al., 2021).

Glede na patofiziološke značilnosti in lokalizacijo lahko ektopične endometrijske lezije, sestavljene iz endometrijskih žlez in stromalnega tkiva, razvrstimo v štiri glavne tipe: peritonealno endometriozo, endometriozo jajčnika, globoko infiltrativno endometriozo in zunajmedenično endometriozo (Ribič-Pucelj, 2016).

Peritonealna endometrioza je prisotna pri približno 15-50 % vseh žensk z diagnosticirano boleznijo (Imperiale et al., 2023). Lezije se najpogosteje nahajajo na peritoneju, serozi in površini jajčnika, v Douglasovem prostoru, jajčnikovi kotanji in sakrouterinih vezeh. Po klasifikaciji rASRM jo opredeljujemo kot minimalno in blago obliko (Ribič-Pucelj, 2016), njen nastanek se najpogosteje razlaga s Sampsonovo teorijo retrogradne menstruacije. Morfološko se pojavlja v treh oblikah: rdeče (aktivne, vaskularizirane), črne (napredovale) in bele lezije (mirujoče, zaceljene) (Nisolle in Donnez, 1997). Najpogostejši simptom je bolečina, ki se lahko pojavi med menstruacijo, spolnim odnosom, uriniranjem ali odvajanjem blata (Cronkleton, 2023), čeprav je lahko bolezen tudi asimptomatska. Zlati standard za diagnostiko ostaja laparoskopija, ki se izvaja ob indikacijah, kot sta kronična medenična bolečina ali neplodnost, zdravljenje je lahko kirurško ali medikamentozno (Ribič-Pucelj, 2016).

Ovarijska endometrioza se klinično manifestira kot cista, prekrita z endometrijskim epitelijem, ki vsebuje gosto, rjavo vsebino, znano kot »čokoladna cista« (Nisolle in Donnez, 1997). Izvor teh cist je predmet več hipotez, ki temeljijo na histoloških opazovanjih (Imperiale et al., 2023). Med njimi so invaginacija prizadete skorje jajčnika, metaplazija celomskega epitelija in transformacija funkcionalnih cist (Ribič-Pucelj, 2016). Simptomi vključujejo motnje menstrualnega ciklusa, neplodnost in bolečino, ki je običajno manj izrazita kot pri drugih oblikah bolezni (Ribič-Pucelj, 2016). Diagnoza se najpogosteje postavi z laparoskopijo, lahko pa tudi s slikovnimi preiskavami, kot sta transvaginalni ultrazvok in magnetna resonanca, ki omogočata vizualizacijo cističnih sprememb (Imperiale et al., 2023). Zdravljenje je praviloma kirurško ali medikamentozno (Ribič-Pucelj, 2016).

Globoka infiltrativna endometrioza (DIE) je definirana kot vraščanje lezij več kot 5 mm v retroperitonealni prostor (Ribič-Pucelj, 2016). Prisotnost nediferenciranih celic omogoča odpornost na zaviralne učinke peritonealne tekočine, kar spodbuja agresivnejšo rast in globlje infiltracije (Imperiale et al., 2023). Glavni simptom je progresivna bolečina, katere intenzivnost se povečuje sorazmerno z globino infiltracije in trajanjem bolezni (Koninckx et al., 1991). Poleg dismenoreje in disparevnije se lahko pojavi tudi bolečina v križu ter neplodnost. V to obliko spadata tudi endometrioza črevesa in sečil, ki se lahko kažeta z različnimi simptomi, kot so krči v trebuhu, boleče odvajanje blata, izmenjavanje drisk in zaprtja, krvavitev iz črevesa med menstruacijo, boleče uriniranje, hematurija in ledvične kolike (Ribič-Pucelj, 2016). Diagnoza globoke infiltrativne endometrioze se običajno postavi uporabo slikovnih metod, kot sta transvaginalni ultrazvok in magnetna resonanca, dokončno jo potrdi laparoskopija, ki pogosto služi tudi kot terapevtski poseg. Zaradi slabe odzivnosti na medikamentozno zdravljenje je kirurška odstranitev pogosto nujna (Imperiale et al., 2023).

Zunajmedenična endometrioza predstavlja redko obliko bolezni, ki se pojavlja zunaj ginekoloških organov (Hirata et al., 2020). Opisana je bila v skoraj vseh organih, z izjemo vranice. Hipoteze o njenem nastanku vključujejo migracijo endometrijskih celic skozi diafragmalne odprtine ali preko limfnih žil (Ribič-Pucelj, 2016).

Najpogostejši obliki zunajmedenične endometrioze sta endometrioza trebušne stene in torakalna endometrioza. Endometrioza trebušne stene se pojavlja ob kirurških brazgotinah, v popku ali ingvinalno, in se kaže kot boleča masa, z izrazitimi simptomi med menstruacijo. Torakalna endometrioza se lahko manifestira kot ponavljajoči se pnevmotoraks, kašelj, hemoptiza, dispneja, bolečina v prsnem košu, rami ali vratu (Ribič-Pucelj, 2016; Hirata et al., 2020). Diagnoza zunajmedenične endometrioze je pogosto zahtevna zaradi raznolike klinične slike. Uporabljene diagnostične metode vključujejo ultrazvok, računalniško tomografijo (CT), magnetno resonanco, tankoigelno biopsijo in laparoskopijo. Zdravljenje je večinoma kirurško, saj medikamentozni pristopi pogosto ne zadoščajo (Hirata et al., 2020).

Endometrioza je kronična ginekološka bolezen, ki se najpogosteje pojavlja v rodni dobi, z najvišjo pojavnostjo med 25. in 30. letom starosti (Vercellini et al., 2013). Zaradi raznolike klinične slike je zgodnja diagnostika pogosto otežena. Na endometriozo je treba pomisliti pri ženskah, ki poročajo o enem ali več naslednjih simptomov:

• dismenoreja (bolečina med menstruacijo),
• kronična bolečina v medenici,
• ciklični gastrointestinalni simptomi, zlasti boleče odvajanje blata,
• ciklični urinarni simptomi, kot sta hematurija ali boleče uriniranje,
• disparevnija (bolečina med spolnimi odnosi),
• neplodnost v povezavi z zgoraj navedenimi simptomi (Crump et al., 2024).

Vrsta in intenzivnost simptomov lahko nakazujeta specifično obliko bolezni. Pri torakalni endometriozi se lahko pojavijo bolečine v ramah in hemoptiza (kašelj s krvjo) (Nezhat et al., 2019), medtem ko globoka infiltrativna endometrioza lahko povzroča ciklično bolečino v spodnjem delu hrbta ali nogah (Vercellini et al., 2004). Poleg lokaliziranih težav se lahko pojavijo tudi sistemski simptomi, kot so utrujenost, slabost in napihnjenost, ki pomembno vplivajo na kakovost življenja (Jia et al., 2012). Prisotnost več sočasnih simptomov statistično povečuje verjetnost za prisotnost bolezni (Schenken, 2025).

Najpogostejši in najizrazitejši simptom endometrioze je bolečina, ki ima večdimenzionalen vpliv – fizični, psihični in socialni. Zaradi obsežnega vpliva na življenje bolnic je Evropski parlament leta 2007 endometriozo opredelil kot socialno bolezen. Kronična bolečina, ki jo povzroča, je eden najpogostejših razlogov za izostanek z dela in izobraževanja v Evropi (Ribič-Pucelj, 2016).

Zgodnja diagnoza in zdravljenje endometrioze sta ključna za preprečevanje napredovanja bolezni in izboljšanje kakovosti življenja, kar poudarjajo tudi aktualne smernice (Crump et al., 2024). Povprečna diagnostična zamuda, ki znaša med 7 in 12 let, je posledica nespecifičnih simptomov, njihovega prekrivanja z drugimi bolezenskimi stanji in tveganj, povezanih s kirurško diagnostiko (Schenken, 2025).

Domnevna diagnoza temelji na kombinaciji kliničnih simptomov, telesnega pregleda in slikovnih preiskav. Priporočljiva je pri bolnicah z blagimi do zmernimi težavami, ki se želijo izogniti operativnemu posegu in so pripravljene na poskusno zdravljenje z nizkim tveganjem. V primeru neustreznega odziva ali spremembe odločitve je kirurška diagnostika še vedno mogoča (Schenken, 2025).

Najpogosteje uporabljeni slikovni metodi sta ultrazvok (UZ) in magnetna resonanca (MR), ki omogočata odkrivanje endometričnih lezij, zlasti na jajčnikih in pri globoko infiltrativni obliki bolezni (Crump et al., 2024). Prav tako lahko zaznata izvenmedenične spremembe. Kljub temu slikovna diagnostika ne dosega zanesljivosti laparoskopske ocene, saj negativni izvidi ne izključujejo prisotnosti zlasti peritonealne endometrioze (Schenken, 2025).

Laboratorijski markerji se niso izkazali kot zanesljivi diagnostični pripomočki, kljub številnim raziskavam neinvazivnih metod (Schenken, 2025).

Zlati standard za diagnozo ostaja laparoskopija s histološko potrditvijo (Crump et al., 2024). Vizualna ocena brez biopsije ima omejeno vrednost, saj je odvisna od stadija bolezni, lokacije lezij in izkušenosti kirurga (Schenken, 2025). Laparoskopija je zanesljiva metoda za izključitev bolezni, če ni vidnih ali histoloških sprememb, in jo je priporočljivo izvesti pred uvedbo zdravljenja z zdravili, ki imajo pomembne stranske učinke., kadar ne pokaže vidne ali histološke bolezni. Pomembno je, da se izvede pred začetkom zdravljenja z zdravili, ki imajo pomembne negativne stranske učinke (Crump et al., 2024).

Kirurška diagnoza z biopsijo tkiva je smiselna pri bolnicah s hudimi simptomi, neustreznim odgovorom na konzervativno zdravljenje ali željo po dokončni potrditvi bolezni. Poleg diagnostične vrednosti omogoča laparoskopija tudi hkratno terapevtsko odstranitev lezij. Med pogostimi indikacijami zanjo so huda ali vztrajna bolečina, ki omejuje delovanje, neučinkovitost medicinske terapije in prisotnost anatomskih nepravilnosti (Schenken, 2025).

Zdravljenje endometrioze je večdimenzionalno in vključuje medikamentozne, kirurške in nefarmakološke pristope, odvisno od simptomov, stopnje bolezni in reproduktivnih ciljev bolnice.

Najpogostejši simptom je bolečina, zato je njeno obvladovanje ključno. Medikamentozno zdravljenje vključuje paracetamol, nesteroidne antirevmatike (NSAR), nevromodulatorje in hormonsko terapijo. Paracetamol in NSAR se uporabljata samostojno ali v kombinaciji, pri čemer smernice predlagajo kratko preskušanje učinkovitosti (Crump et al., 2024). NSAR veljajo za prvo izbiro pri zdravljenju bolečin v medenici (Schenken, 2025). Če ne zadostujejo, se razmisli o drugih možnostih, vključno z nevromodulatorji, ki se lahko vključijo v širšo strategijo obvladovanja kronične bolečine (Crump et al., 2024). Hormonsko zdravljenje temelji na dejstvu, da je endometrioza od steroidov odvisno stanje. Cilj je zmanjšanje bolečine in atrofija hormonsko aktivnih endometričnih lezij z zaviranjem delovanja jajčnikov. Uporabljajo se kombinirani estrogensko-progestinski kontraceptivi (peroralni, transdermalni, vaginalni), kontraceptivi s progestinom in antagonisti gonadotropin sproščujočega hormona (GnRH) (Schenken, 2025). Nefarmakološki pristopi, kot so akupunktura, tradicionalna kitajska medicina, fizioterapija, prehransko svetovanje in telesna vadba, se uporabljajo kot dopolnilo k farmakološkemu zdravljenju (Crump et al., 2024).

Kirurški posegi, predvsem laparoskopija, so namenjeni odstranitvi endometričnih lezij in korekciji anatomskih sprememb, kot so adhezije in brazgotinsko tkivo. Čeprav lahko izboljšajo kakovost življenja, pogosto niso dokončna rešitev, saj je pri mnogih bolnicah potrebna večkratna intervencija. Ena od možnosti je tudi histerektomija, z ali brez odstranitve jajčnikov (Schenken, 2025).

Pri bolnicah z endometriozo in težavami z zanositvijo se kirurški poseg priporoča predvsem pri stadiju I in II po rASRM klasifikaciji. Po operaciji se hormonska terapija ne uporablja, če je plodnost prednostna naloga. Alternativa je umetna oploditev (Crump et al., 2024).

 

RAZISKAVA POZNAVANJA ENDOMETRIOZE MED ŠTUDENTI

V okviru priprave preglednega članka o endometriozi je bila izvedena anketa med študentsko populacijo, staro med 19 in 26 let. Namen raziskave je bil oceniti stopnjo poznavanja endometrioze, njenih simptomov, diagnostičnih postopkov, vpliva na plodnost in možnosti zdravljenja. Na vprašanja je odgovorilo 119 anketirancev, med katerimi je bilo 78,2 % žensk, kar ustreza epidemiološki relevantnosti tematike.

Rezultati kažejo, da večina študentov dobro razume osnovno definicijo endometrioze, saj jo je 78,2 % anketirancev pravilno opredelilo kot rast maternične sluznice zunaj maternice. Kljub visoki stopnji pravilnih odgovorov je 21,8 % vprašanih izbralo napačne možnosti, kar kaže na prisotnost nekaterih napačnih predstav o bolezni. Tudi poznavanje epidemiološkega ozadja je bilo ustrezno, saj je 80,7 % vedela, da se bolezen najpogosteje pojavlja pri ženskah v rodni dobi. Preostali odgovori so bili izbrani v manjšem deležu, kar nakazuje na relativno dobro razumevanje epidemiološkega konteksta.

Pri prepoznavanju simptomov se je izkazalo, da študenti dokaj dobro poznajo klinično sliko bolezni. 84,9 % je pravilno izločila otekle bezgavke kot simptom, medtem ko so bolečine med menstruacijo, bolečine med spolnim odnosom in težave z zanositvijo izbrali v manjšem obsegu, kar kaže na splošno dobro poznavanje simptomatike.

Zanimiv vpogled ponuja področje diagnostike, kjer se je pokazalo precejšnje nepoznavanje dolgotrajnosti poti do diagnoze. Le 40,3 % je pravilno ocenilo, da lahko traja povprečno osem let, da bolnica prejme diagnozo, kar potrjuje potrebo po večji ozaveščenosti o zamudah v zdravstvenem sistemu. Poleg tega je 47,9 % vprašanih pravilno prepoznalo laparoskopijo kot standardno diagnostično metodo, medtem ko je 42 % anketirancev napačno izbralo ultrazvok, kar kaže na zmedo med neinvazivnimi in invazivnimi postopki.

Vpliv bolezni na plodnost je bil med najbolje razumljenimi področji. Kar 90,8 % jih je potrdilo, da endometrioza pogosto vpliva na plodnost, nihče pa ni izbral možnosti, da nanjo nikoli ne vpliva, kar dodatno potrjuje visoko stopnjo ozaveščenosti.

Pri vprašanju o zdravljenju se je 82,4 % pravilno odločilo, da antibiotiki niso del standardne obravnave, medtem ko so hormonska terapija, kirurški posegi in protibolečinska zdravila prepoznani kot ustrezni pristopi. Glede ozdravljivosti bolezni je 77,3 % pravilno ocenilo, da endometrioza ni ozdravljiva, ampak obvladljiva, čeprav so se pojavili tudi odgovori, ki nakazujejo na prisotnost nekaterih napačnih predstav o prognozi.

Na koncu je informativno vprašanje razkrilo, da več kot polovica študentov pozna osebo z endometriozo, kar potrjuje razširjenost bolezni in njeno prisotnost v vsakdanjem življenju mladih odraslih. Ta podatek dodatno poudarja pomen ozaveščanja in izobraževanja o tej kompleksni ginekološki bolezni.

 

ZAKLJUČEK

Endometrioza predstavlja kompleksno, kronično ginekološko stanje, ki pomembno vpliva na kakovost življenja prizadetih. Kljub njeni visoki prevalenci in resnim posledicam, kot so bolečine, neplodnost in psihosocialne stiske, ostaja pogosto spregledana in pozno diagnosticirana (Ribič-Pucelj, 2016). Etiologija bolezni je še vedno nepopolno razumljena, diagnostični postopki invazivni, zdravljenje pa večinoma simptomatsko.

Endometrioza se v obravnavanem prispevku pokaže kot kompleksno, večdimenzionalno in vztrajno ginekološko stanje, ki ima pomembne posledice tako na individualni kot tudi na družbeni ravni. Pregled literature in izvedena anketa med študentsko populacijo, v kateri je sodelovalo 119 anketirancev, od tega 78,2 % žensk, kažeta, da je osnovno razumevanje definicije bolezni in njenega vpliva na plodnost relativno dobro, a kljub temu ostajajo izrazite vrzeli v poznavanju diagnostičnih poti. Študenti pogosto ne razlikujejo med neinvazivnimi slikovnimi metodami in laparoskopijo, ki ostaja zlati standard, poleg tega se pojavlja tudi nepopolno poznavanje tipičnih simptomov, ki se pogosto prekrivajo z drugimi bolezenskimi stanji. Povprečna diagnostična zamuda, ki v literaturi znaša sedem do dvanajst let, ostaja ključen sistemski izziv, saj neposredno povečuje obremenitev s kronično bolečino, psihosocialne posledice in slabša reproduktivne izide. Ti vzorci se ujemajo z mednarodnimi ugotovitvami, ki opozarjajo na pomanjkljivo prepoznavanje endometrioze v primarnem zdravstvu in laični javnosti, ter potrjujejo, da je bolezen javnozdravstveni problem, ki terja sistemske in interdisciplinarne odzive.

Prispevek tega članka je zelo obsežen, saj združuje sodobne patofiziološke, diagnostične in terapevtske koncepte ter jih umešča v didaktični okvir, uporaben tako za zdravstvene delavce kot tudi za izobraževalne ustanove in odločevalce. Empirični del dodatno osvetli specifičen segment populacije, v tem primeru študente, in pokaže, kje prihaja do pretrganja informacijskih verig, predvsem pri razumevanju diagnostične poti, pri dolgotrajnih zamudah in natančnejšem razlikovanju simptomov. Članek zato prispeva k oblikovanju smernic za izboljšave v klinični praksi in zdravstveni pismenosti mladih ter s tem k ciljem zgodnjega prepoznavanja bolezni in zmanjševanja diagnostične zamude. Namenjen je tako zdravstveni stroki, ki vključuje zdravnike družinske medicine, ginekologe, fizioterapevte in psihologe, kot tudi izobraževalnim ustanovam in študentskim svetovalnim službam, odločevalcem na področju zdravstva in izobraževanja ter nevladnim organizacijam, ki delujejo na področju ozaveščanja o menstrualnem in reproduktivnem zdravju.

Ugotovitve nakazujejo potrebo po uvedbi strukturiranih presejalnih vprašanj o menstrualnih bolečinah in disparevniji v povezavi z drugimi cikličnimi simptomi v ambulantah primarne ravni, ob tem je ključno oblikovati jasne postopke za zgodnje napotitve in dostop do ultrazvočnih ali magnetnoresonančnih preiskav, kjer je to indicirano. Na sekundarni in terciarni ravni bi morali delovati multidisciplinarni timi, v katerih se farmakološki pristopi, kot so nesteroidna protivnetna zdravila in hormonska terapija, dopolnjujejo z nefarmakološkimi oblikami obravnave ter skrbno racionaliziranimi kirurškimi posegi, da bi se zmanjšalo tveganje ponavljajočih se intervencij brez jasnega učinka. V študentskem okolju bi bilo smiselno vključiti vsebine o menstrualnem zdravju v preventivne programe, usposobiti svetovalne službe za prepoznavo opozorilnih znakov in spodbuditi sodelovanje z lokalnimi zdravstvenimi ustanovami. Javnozdravstveni vidik zahteva dolgoročne kampanje zdravstvene pismenosti, ki bi z jasnimi sporočili približale simptome, diagnostične možnosti in realistične terapevtske cilje ter endometriozo umeščale v nacionalne strategije reproduktivnega zdravja. Učinke teh ukrepov je smiselno meriti s spremljanjem časa od prvih simptomov do diagnoze, deleža pravilnih napotitev, uporabe nefarmakoloških dopolnil, kakovosti življenja in izobraževalnih dosežkov mladih.

Pri tem je treba upoštevati omejitve raziskave, ki temelji na priročnem vzorcu omejene velikosti in starostne skupine, kar omejuje posploševanje na širšo populacijo. Prisotne so lahko pristranskosti samoporočanja, uporabljeni instrument ni validiran kot diagnostični pripomoček. Kljub temu rezultati ponujajo dragocen vpogled v ključne točke, kjer so potrebne izboljšave pri ozaveščanju in izobraževanju. Primerjava z obstoječimi raziskavami kaže, da so ugotovitve o vrzelih v poznavanju diagnostike in dolgotrajnosti poti do diagnoze skladne z izsledki drugih avtorjev, ki opozarjajo na podcenjevanje simptomov v primarnem zdravstvu. Tudi druge študije potrjujejo nizko raven ozaveščenosti. Van der Zanden in Nap, (2016) sta z raziskavo poznavanja bolezni med družinskimi zdravniki pokazali, da na Nizozemskem številne ženske s simptomi endometrioze ostanejo neprepoznane in nediagnosticirane. Barsoom et al., (2023) so ugotovili, da je večina anketiranih študentov nemedicinskih smeri slabo ozaveščena o endometriozi. Khan et al., (2022) so primerjali ozaveščenost med študenti različnih smeri. Ozaveščenost je bila najnižja med študenti nezdravstvenih ved, zmerna med študenti zdravstvene nege in povprečna med študenti medicine. Vsi ti rezultati poudarjajo potrebo po interdisciplinarnem pristopu k ozaveščanju, ki presega zgolj medicinske okvire. Rezultati o variabilnem znanju med študenti različnih smeri potrjujejo mednarodne raziskave, ki so pokazale nižjo ozaveščenost pri nemedicinskih študentih in izboljšanje po ciljnih izobraževalnih intervencijah, medtem ko se klinična priporočila skladajo s sodobnimi preglednimi smernicami.

V prihodnje bi bilo smiselno razvijati intervencijske študije v študentskem okolju, s katerimi bi ocenjevali učinek kratkih izobraževalnih modulov na znanje in vedenjske namene, ter longitudinalne raziskave o diagnostični poti, ki bi analizirale časovne zamude in prelomne točke. Pomembne so tudi raziskave neinvazivnih biomarkerjev in naprednih slikovnih protokolov, ki bi lahko zmanjšali potrebo po diagnostični laparoskopiji in kvalitativne študije o izkušnji bolečine, stigmatizaciji in akademskih posledicah. Primerjalne raziskave med različnimi kulturnimi okolji in študijskimi smermi bi omogočile tudi oceno stroškovne upravičenosti ozaveščevalnih programov. Sklepno lahko ugotovimo, da je endometrioza kronično stanje z izrazito bolečinsko, reproduktivno in psihosocialno komponento, katere obvladovanje zahteva celosten in podatkovno podprt pristop. Le z usklajenim delovanjem primarne in specialistične ravni, z večjo vlogo izobraževalnih ustanov ter s sistematičnim ozaveščanjem mladih je mogoče zmanjšati diagnostično zamudo, izboljšati kakovost življenja prizadetih ter prispevati k bolj pravični in učinkoviti obravnavi bolezni.

Sklepno lahko ugotovimo, da endometrioza zahteva večjo pozornost v medicinski stroki in širši družbi. Le z večjo ozaveščenostjo in celostnim pristopom bo mogoče izboljšati kakovost življenja prizadetih posameznic.

 

LITERATURA

Abrao, M. S., Andres, M. P., Miller, C. E., Gingold, J. A., Rius, M., Siufi Neto, J., Carmona, F. (2021). AAGL 2021 endometriosis classification: An anatomy-based surgical complexity score. Journal of Minimally Invasive Gynecology, 28(11), 1941–1950. https://doi.org/10.1016/j.jmig.2021.09.709. [2. 6. 2025].

Adamson, G. D., Pasta, D. J. (2010). Endometriosis fertility index: The new, validated endometriosis staging system. Fertility and Sterility, 94(5), 1609–1615. https://doi.org/10.1016/j.fertnstert.2009.09.035. [24. 5. 2025].

Alonso, A., Gunther, K., Maheux-Lacroix, S., Abbott, J. (2024). Medical management of endometriosis. Current Opinion in Obstetrics in Gynecology, 36(5), 353–361. https://doi.org/10.1097/GCO.0000000000000983. [26. 7. 2025].

American Society for Reproductive Medicine. (1997). Revised American Society for Reproductive Medicine classification of endometriosis: 1996. Fertility and Sterility, 67(5), 817–821. https://doi.org/10.1016/S0015-0282(97)81391-X. [17. 5. 2025].

Barsoom, M. S., El-Razek, A. A., Ayoub, G. G. (2023). Assessing awareness of non-medical students at Menoufia University toward endometriosis. Menoufia Nursing Journal, 8(4), 178–203. https://doi.org/10.21608/menj.2023.343251. [21. 8. 2025].

Clark, T. J. (2024). Endometriosis. In E. Crosbie, L. Kenny (Eds.), Gynaecology by ten teachers (pp. 168–173). CRC Press. https://doi.org/10.1201/9781003218036. [4. 4. 2025].

Cramer, D. W., Wilson, E., Stillman, R. J., Berger, M. J., Belisle, S., Schiff, I., Albrecht, B., Gibson, M., Stadel, B. V., Schoenbaum, S. C. (1986). The relation of endometriosis to menstrual characteristics, smoking, and exercise. JAMA, 255(14), 1904–1908. https://doi.org/10.1001/jama.1986.03370140102032. [17. 4. 2025].

Cronkleton, E. (2023). 6 uncommon symptoms of endometriosis. https://www.healthline.com/health/uncommon-symptoms-of-endometriosis. [4. 6. 2025].

Crump, J., Suker, A., White, L. (2024). Endometriosis: A review of recent evidence and guidelines. Australian Journal of General Practice, 53(1–2), 11–18. https://doi.org/10.31128/AJGP/04-23-6805. [27. 5. 2025].

Endozavest (n.d.). Simptomi. https://endozavest.si/o-endometriozi/simptomi/. [4. 8. 2025].

Fernando, S., Soh, P. Q., Cooper, M., Evans, S., Reid, G., Tsaltas, J., Rombauts, L. (2013). Reliability of visual diagnosis of endometriosis. Journal of Minimally Invasive Gynecology, 20(6), 783–789. https://doi.org/10.1016/j.jmig.2013.04.017. [3. 5. 2025].

Gruber, T. M., Mechsner, S. (2021). Pathogenesis of endometriosis: The origin of pain and subfertility. Cells, 10(6), 1381. https://doi.org/10.3390/cells10061381. [17. 4. 2025].

Haas, D., Chvatal, R., Habelsberger, A., Wurm, P., Schimetta, W., Oppelt, P. (2011). Comparison of revised American Fertility Society and ENZIAN staging: A critical evaluation of classifications of endometriosis on the basis of our patient population. Fertility and Sterility, 95(5), 1574–1578. https://doi.org/10.1016/j.fertnstert.2011.01.135. [13. 5. 2025].

Hirata, T., Koga, K., Osuga, Y. (2020). Extra-pelvic endometriosis: A review. Reproductive Medicine and Biology, 19(4), 323–333. https://doi.org/10.1002/rmb2.12340. [12. 6. 2025].

Hornstein, M. D., Gleason, R. E., Orav, J., Haas, S. T., Friedman, A. J., Rein, M. S., Hill, J. A., Barbieri, R. L. (1993). The reproducibility of the revised American Fertility Society classification of endometriosis. Fertility and Sterility, 59(5), 1015–1021. https://doi.org/10.1016/S0015-0282(16)55921-4. [2. 5. 2025].

Imperiale, L., Nisolle, M., Noël, J. C., Fastrez, M. (2023). Three types of endometriosis: Pathogenesis, diagnosis and treatment. State of the art. Journal of Clinical Medicine, 12(3), 994. https://doi.org/10.3390/jcm12030994. [18. 6. 2025].

Jia, S. Z., Leng, J. H., Shi, J. H., Sun, P. R., Lang, J. H. (2012). Health-related quality of life in women with endometriosis: A systematic review. Journal of Ovarian Research, 5(1), 29. https://doi.org/10.1186/1757-2215-5-29. [2. 7. 2025].

Khan, K. N., Ogawa, K., Iwasa, K., Kuroboshi, H., Okimura, H., Koshiba, A., Manabe, E., Izumi, M., Akira, S., Mehdizadeh Kashi, A., Allahqoli, L., Tahermanesh, K., Matloobi, M., Ramasauskaite, D., Silkunas, M., Cerniauskaite, M., Tintara, H., Klangsin, S., Horiguchi, G., Teramukai, S., Sawa, T., Fushiki, S., Itoh, K., Nakashima, M., Fujishita, A., Guo, S.-W., Kitawaki, J., Mori, T. (2022). A targeted educational programme improves fundamental knowledge of menstrual pain and endometriosis in young women: The Endometriosis Awareness Promotion Project. Reproductive Biomedicine Online, 45(6), 1216–1229. https://doi.org/10.1016/j.rbmo.2022.07.009. [20. 8. 2025].

Koninckx, P. R., Meuleman, C., Demeyere, S., Lesaffre, E., in Cornillie, F. J. (1991). Suggestive evidence that pelvic endometriosis is a progressive disease, whereas deeply infiltrating endometriosis is associated with pelvic pain. Fertility and Sterility, 55(4), 759–765. https://doi.org/10.1016/S0015-0282(16)54244-7. [23. 6. 2025].

Konrad, L., Dietze, R., Kudipudi, P. K., Horné, F., Meinhold-Heerlein, I. (2019). Endometriosis in MRKH cases as a proof for the coelomic metaplasia hypothesis?. Reproduction, 158(2), R41–R47. https://doi.org/10.1530/REP-19-0106. [2. 5. 2025].

Lamceva, J., Uljanovs, R., Strumfa, I. (2023). The main theories on the pathogenesis of endometriosis. International Journal of Molecular Sciences, 24(5), 4254. https://doi.org/10.3390/ijms24054254. [2. 5. 2025].

Lee, S. Y., Koo, Y. J., Lee, D. H. (2021). Classification of endometriosis. Yeungnam University Journal of Medicine, 38(1), 10–18. https://doi.org/10.12701/yujm.2020.00444. [6. 5. 2025].

Nezhat, C., Lindheim, S. R., Backhus, L., Vu, M., Vang, N., Nezhat, A., Nezhat, C. (2019). Thoracic endometriosis syndrome: A review of diagnosis and management. JSLS: Journal of the Society of Laparoendoscopic Surgeons, 23(3), e2019.00029. https://doi.org/10.4293/JSLS.2019.00029. [10. 6. 2025].

Nisolle, M., Donnez, J. (1997). Peritoneal endometriosis, ovarian endometriosis, and adenomyotic nodules of the rectovaginal septum are three different entities. Fertility and Sterility, 68(4), 585–596. https://doi.org/10.1016/S0015-0282(97)00191-X. [8. 4. 2025].

Ribič-Pucelj, M. (2016). Endometrioza. In I. Takač in K. Geršak (Eds.), Ginekologija in perinatologija (1. izdaja, pp. 285-304). Medicinska fakulteta.

Salamanca, A., Beltrán, E. (1995). Subendometrial contractility in menstrual phase visualized by transvaginal sonography in patients with endometriosis. Fertility and Sterility, 64(1), 193–195. https://doi.org/10.1016/S0015-0282(16)57680-8. [13. 4. 2025].

Sampson, J. A. (1921). Perforating hemorrhagic (chocolate) cysts of the ovary: Their importance and especially their relation to pelvic adenomas of endometrial type ("adenomyoma" of the uterus, rectovaginal septum, sigmoid, etc.). Archives of Surgery, 3(2), 245–323. https://doi.org/10.1001/archsurg.1921.01110080003001. [9. 4. 2025].

Sampson, J. A. (1927). Metastatic or embolic endometriosis, due to the menstrual dissemination of endometrial tissue into the venous circulation. The American Journal of Pathology, 3(2), 93–110. https://europepmc.org/article/MED/19969738. [9. 4. 2025].

Sampson, J. A. (1927). Peritoneal endometriosis due to the menstrual dissemination of endometrial tissue into the peritoneal cavity. American Journal of Obstetrics and Gynecology, 14, 422–469. https://doi.org/10.1016/S0002-9378(15)30003-X. [9. 4. 2025].

Schenken, R. (2025). Endometriosis in adults: Clinical features, evaluation, and diagnosis. https://www.uptodate.com/contents/endometriosis-in-adults-clinical-features-evaluation-and-diagnosis. [20. 7. 2025].

Schenken, R. (2025). Endometriosis: Medical treatment of pelvic pain. https://www.uptodate.com/contents/endometriosis-medical-treatment-of-pelvic-pain. [20. 7. 2025].

Tuttlies, F., Keckstein, J., Ulrich, U., Possover, M., Schweppe, K. W., Wustlich, M., Buchweitz, O., Greb, R., Kandolf, O., Mangold, R., Masetti, W., Neis, K., Rauter, G., Reeka, N., Richter, O., Schindler, A. E., Sillem, M., Terruhn, V., Tinneberg, H. R. (2005). ENZIAN-score: A classification of deep infiltrating endometriosis. Zentralblatt für Gynäkologie, 127(5), 275–281. https://doi.org/10.1055/s-2005-836904. [22. 5. 2025].

Van der Linden, P. (1996). Theories on the pathogenesis of endometriosis. Human Reproduction, 11(3), 53–65. https://doi.org/10.1093/humrep/11.suppl_3.53. [12. 4. 2025].

Van der Zanden, M., in Nap, A. W. (2016). Knowledge of, and treatment strategies for, endometriosis among general practitioners. Reproductive Biomedicine Online, 32(5), 527–531. https://doi.org/10.1016/j.rbmo.2016.02.003. [17. 8. 2025].

Vercellini, P., Frontino, G., Pietropaolo, G., Gattei, U., Daguati, R., Crosignani, P. G. (2004). Deep endometriosis: Definition, pathogenesis, and clinical management. The Journal of the American Association of Gynecologic Laparoscopists, 11(2), 153–161. https://doi.org/10.1016/S1074-3804(05)60190-9. [6. 7. 2025].

Vercellini, P., Trespidi, L., De Giorgi, O., Cortesi, I., Parazzini, F., Crosignani, P. G. (1996). Endometriosis and pelvic pain: Relation to disease stage and localization. Fertility and Sterility, 65(2), 299–304. https://doi.org/10.1016/S0015-0282(16)58089-3. [2. 5. 2025].

Vercellini, P., Vigano, P., Somigliana, E., Fedele, L. (2013). Endometriosis: Pathogenesis and treatment. Nature Reviews Endocrinology, 10, 261–275. https://doi.org/10.1038/nrendo.2013.255. [13. 7. 2025].

Von Rokitansky, C. (1860). Ueber Uterusdrusen-Neubildung in Uterus and Ovarialsarcomen. Zeitschrift der Gesellschaft der Ärzte zu Wien, 37, 577. https://archive.org/details/b21992782/page/n1/mode/1up. [2. 4. 2025].

Wang, W., Li, R., Fang, T., Huang, L., Ouyang, N., Wang, L., Zhang, Q., Yang, D. (2013). Endometriosis fertility index score may be more accurate for predicting the outcomes of in vitro fertilisation than r-AFS classification in women with endometriosis. Reproductive Biology and Endocrinology, 11, 112. https://doi.org/10.1186/1477-7827-11-112. [1. 5. 2025].

Zeng, C., Xu, J. N., Zhou, Y., Zhou, Y. F., Zhu, S. N., Xue, Q. (2014). Reproductive performance after surgery for endometriosis: Predictive value of the revised American Fertility Society classification and the endometriosis fertility index. Gynecologic and Obstetric Investigation, 77(3), 180–185. https://doi.org/10.1159/000358390. [1. 5. 2025].

povzetek

Generativna umetna inteligenca (UI) je v zadnjih letih postala ena najhitreje rastočih tehnologij, ki oblikuje gospodarstvo, izobraževanje in vsakdanje življenje. Sistemi, kot so ChatGPT, Claude in Gemini, danes niso več zgolj tehnična orodja, temveč postajajo nepogrešljivi partnerji pri učenju, raziskovanju, ustvarjanju in odločanju. Prav zato vprašanje zaupanja uporabnikov vanje presega akademske okvirje in postaja ključno družbeno, gospodarsko in etično vprašanje. V članku predstavljamo prvo celovito empirično raziskavo v Sloveniji, ki sistematično analizira zaupanje slovenskih uporabnikov v tri najpogosteje uporabljene generativne AI sisteme. Z anketno metodo smo zajeli demografske značilnosti, samooceno algoritmične pismenosti, izkušnje z uporabo generativne UI in večdimenzionalno lestvico zaupanja, ki vključuje ocene natančnosti, nepristranskosti, etičnosti, razložljivosti, jasnosti in uporabnosti odgovorov. Rezultati so primerjani z ugotovitvami sorodnih raziskav v Sloveniji (npr. Brglez, 2023) in tujini, kar omogoča vpogled v globalne trende. Naše ugotovitve razkrivajo, da slovenski uporabniki generativne UI prepoznavajo kot koristno in inovativno tehnologijo, a hkrati izražajo pomisleke glede etičnosti in nepristranskosti. Članek tako prispeva k razumevanju družbenega sprejemanja umetne inteligence v slovenskem prostoru in ponuja izhodišče, ki ga je mogoče uporabiti pri oblikovanju politik, regulacij in izobraževalnih praks.

 

Ključne besede: zaupanje, umetna inteligenca, generativna umetna inteligenca, ChatGPT, Claude, Gemini, algoritmična pismenost.

 

ABSTRACT

Generative Artificial Intelligence (AI) has recently emerged as one of the fastest-growing technologies, profoundly shaping the economy, education, and everyday life. Systems such as ChatGPT, Claude, and Gemini are no longer merely technical tools but are becoming indispensable partners in learning, research, creativity, and decision-making. Consequently, user trust in these systems transcends academic inquiry and is increasingly recognized as a central societal, economic, and ethical issue. This article presents the first comprehensive empirical study in Slovenia that systematically examines user trust in the three most widely used generative AI systems. Using a survey-based approach, we analyzed demographic characteristics, self-assessed algorithmic literacy, user experiences with generative AI, and a multidimensional trust scale encompassing accuracy, fairness, ethics, explainability, clarity, and perceived usefulness of responses. The results are compared with findings from related studies in Slovenia (e.g., Brglez, 2023) and abroad, offering insights into global trends. Our findings show that Slovenian users perceive generative AI as a valuable and innovative technology, yet remain cautious regarding ethics and impartiality. The article thus contributes to the understanding of the social acceptance of artificial intelligence in the Slovenian context and provides a basis that can be used in the development of policies, regulations, and educational practices.

 

Key words: trust, artificial intelligence, generative artificial intelligence, ChatGPT, Claude, Gemini, algorithmic literacy.
 

uvod

Vstopamo v obdobje, v katerem generativna umetna inteligenca postaja ena najvplivnejših tehnologij sodobnega časa. Če je bilo v preteklosti umetno inteligenco mogoče obravnavati predvsem kot področje raziskovalnih laboratorijev in tehnoloških podjetij, jo danes vsakodnevno uporabljajo milijoni ljudi po svetu – od študentov, novinarjev, programerjev do odločevalcev in ustvarjalcev v kulturnih industrijah. Generativni modeli, kot so ChatGPT (OpenAI), Claude (Anthropic) in Gemini (Google DeepMind), so spremenili način dostopa do znanja, oblikovanja besedil, programiranja, ustvarjanja vsebin in celo raziskovanja. Njihov vpliv je tako obsežen, da ga številni strokovnjaki primerjajo z izumom interneta ali pametnega telefona. Toda ob navdušenju nad novimi možnostmi se pojavljajo tudi ključna vprašanja: koliko uporabniki zaupajo umetni inteligenci, kako razumejo njeno delovanje, kje vidijo meje njene zanesljivosti in kakšna pričakovanja imajo glede etičnosti, nepristranskosti in odgovornosti sistemov. Zaupanje je namreč osrednja kategorija, ki določa, ali bo tehnologija sprejeta, kako pogosto jo bodo uporabniki uporabljali in v kolikšni meri bo vplivala na družbo. Brez zaupanja tudi najbolj napredna tehnologija ne doseže svojega potenciala.
V slovenskem prostoru je bilo doslej le malo empiričnih raziskav o tem, kako uporabniki vrednotijo generativno umetno inteligenco. Naša študija to področje nadgrajuje s podrobnejšo analizo zaupanja slovenskih uporabnikov v tri najpogosteje uporabljene GenAI sisteme – ChatGPT, Claude in Gemini. S tem prispevamo k boljšemu razumevanju družbenega sprejemanja umetne inteligence pri nas in ponujamo izhodišče za nadaljnje raziskave in oblikovanje smernic za odgovorno rabo.

KAJ JE GENERATIVNA UMETNA INGELIGENCA?

Umetna inteligenca (UI) je multidisciplinarno področje računalništva, katerega cilj je razviti sisteme, ki lahko opravljajo naloge, za katere je sicer potrebna človeška inteligenca (Meta, 2024). Med te naloge sodijo razumevanje naravnega jezika, reševanje kompleksnih problemov, zaznavanje in interpretacija okolja, učenje iz podatkov in sprejemanje odločitev v realnem času. UI sistemom je skupna sposobnost zaznavanja informacij iz okolja, njihove interpretacije, oblikovanja odziva in učenja na podlagi preteklih izkušenj (Stryker, 2024).

V svojem bistvu UI omogoča računalnikom in napravam, da posnemajo ključne značilnosti človeškega mišljenja – zmožnost učenja, prilagajanja, ustvarjalnosti in celo samostojnega delovanja. V današnji tehnološki praksi to pomeni, da lahko UI sistemi vidijo in prepoznajo predmete, razumejo in interpretirajo govorjeni ali pisni jezik, izvajajo predikcije na podlagi velike količine podatkov in se sčasoma izboljšujejo, ne da bi jih bilo treba eksplicitno programirati za vsako posamezno nalogo. Tipičen primer takšne tehnologije je samovozeči avtomobil, ki s pomočjo senzorjev, kamer in algoritmov analizira promet, prepoznava znake in sprejema samostojne odločitve. Sodobno razumevanje umetne inteligence temelji na nizu medsebojno povezanih tehnologij, zlasti na strojnem učenju (machine learning) in globokem učenju (deep learning). Strojno učenje pomeni, da UI sistemi razvijajo sposobnosti na podlagi analize podatkov. Torej se učijo vzorcev iz preteklih primerov in jih nato uporabljajo za napovedovanje prihodnjih izidov. Globoko učenje je podmnožica strojnega učenja, ki uporablja večplastne umetne nevronske mreže, zasnovane po zgledu človeških možganov. Le-te sistemom omogočajo razumevanje kompleksnih struktur v ogromnih količinah neoznačenih podatkov, brez potrebe po človeškem nadzoru. V zadnjih letih je področje umetne inteligence doživelo eksponentno rast, predvsem zaradi razvoja generativne umetne inteligence (generative AI), ki zmore ustvarjati novo, izvirno vsebino na podlagi naučenih vzorcev. Takšni modeli, kot so veliki jezikovni modeli (npr. ChatGPT, Copilot), uporabljajo sofisticirane arhitekture, imenovane transformatorji (transformers), da ustvarjajo besedila, slike, videe ali celo programsko kodo, ki je pogosto težko ločljiva od tiste, ki bi jo ustvaril človek. Ti modeli ne samo odgovarjajo na vprašanja, ampak lahko avtonomno oblikujejo eseje, zgodbe, analize in številne druge kompleksne tipe vsebin (Stryker, 2024).

UI danes ni več le teoretični koncept, ampak vse bolj ključna tehnologija v gospodarstvu in družbi. Prisotna je v številnih panogah – od medicine (npr. pri diagnozi bolezni), do financ (npr. pri zaznavi goljufij), marketinga (personalizacija oglasov), proizvodnje (optimizacija procesov) in vsakdanjega življenja (pametni asistenti, sistemi za priporočanje, samodejni prevajalniki). Ključno je, da umetna inteligenca ne pomeni zgolj avtomatizacije, temveč predvsem pametno avtomatizacijo, ki temelji na podatkih, kontekstu in prilagajanju.

Čeprav je umetna inteligenca pogosto predstavljena kot nekaj »pametnega« ali celo »zavestnega«, je pomembno razumeti, da še vedno gre za sisteme, ki so odvisni od kakovosti podatkov, arhitekture algoritmov in človeškega nadzora. Tako trenutna, UI tudi v najnaprednejših oblikah, še vedno temelji na statistični obdelavi podatkov in ne na resničnem razumevanju ali zavesti. To odpira tudi vprašanja o etiki, pristranskosti in odgovornosti, ki jih bo razvoj UI moral reševati vzporedno s tehničnimi izzivi.

Razvoj umetne inteligence ni omejen na en sam cilj, temveč vključuje več ključnih področij, ki skupaj tvorijo vizijo prihodnosti, kjer stroji niso le orodja, temveč tudi partnerji pri reševanju globalnih izzivov. Med glavnimi cilji umetne inteligence izstopajo naslednji:

• Reševanje problemov in sprejemanje odločitev: Eden osnovnih ciljev UI je razviti sisteme, ki znajo analizirati velike količine podatkov, prepoznavati vzorce in na podlagi tega sprejemati logične, hitre in učinkovite odločitve. Ta sposobnost je ključna v panogah, kot so zdravstvo, finančne storitve, promet, energetika in proizvodnja, kjer lahko pravočasne in podatkovno podprte odločitve močno povečajo učinkovitost in zmanjšajo tveganja.
• Naravna jezikovna obdelava (NLP): UI se z uporabo naravne jezikovne obdelave trudi premostiti komunikacijsko vrzel med človekom in strojem. Cilj je omogočiti strojem, da razumejo, obdelujejo in generirajo človeški jezik na naraven način. Tako postajajo digitalni pomočniki, kot so Siri, Alexa ali Google Assistant, vedno bolj intuitivni in zmožni naravnega pogovora s človekom.
• Strojno in globoko učenje: Temeljni cilj UI je razvijanje sistemov, ki se lahko učijo iz izkušenj. To pomeni, da iz danih podatkov samodejno sklepajo, posodabljajo svoje modele in izboljšujejo napovedi ter vedenje brez dodatnega programiranja. Globoko učenje, kot pod področje strojnega učenja, omogoča prepoznavanje kompleksnih vzorcev v velikih, neoznačenih zbirkah podatkov, kar je osnova za napredke na področjih, kot so računalniški vid, govorna prepoznava in priporočilni sistemi.
• Robotika in avtomatizacija: Z združevanjem UI in robotike nastajajo sistemi, ki lahko izvajajo fizične naloge s stopnjo natančnosti, zanesljivosti in prilagodljivosti, ki jo človeški delavci težko dosežejo. To vključuje robote na proizvodnih linijah, samovozeča vozila, avtonomne drone in celo robotske kirurge. Cilj tukaj je izboljšanje učinkovitosti, varnosti in produktivnosti v okoljih, kjer je človeško delo tvegano ali neučinkovito.
• Napredek v zdravstvu: UI prinaša revolucijo v zdravstveno varstvo z izboljšanjem diagnostike, individualizacije zdravljenja in optimizacije upravljanja bolnikov. Sistemi UI lahko analizirajo medicinske slike, genetske podatke in zgodovino bolnikov, da zdravnikom pomagajo pri sprejemanju boljših odločitev. Cilj je hitrejše, natančnejše in dostopnejše zdravljenje, kar lahko reši življenja.
• Spodbujanje ustvarjalnosti in inovacij: Poleg funkcionalnih ciljev ima UI tudi vlogo pri spodbujanju človeške ustvarjalnosti. Umetna inteligenca danes ustvarja glasbo, slika, piše literarna besedila in celo razvija inovativne rešitve na področju znanosti in inženiringa. S tem odpira nova področja sodelovanja med človekom in strojem ter premika meje mogočega (Kothari, 2025).

V okviru generativne umetne inteligence je osrednji cilj ustvarjanje nove, izvirne vsebine, bodisi v obliki besedil, slik, glasbe, videoposnetkov ali celo programske kode. Zato med splošnimi cilji umetne inteligence prav naravna jezikovna obdelava (NLP – Natural language processing) in spodbujanje ustvarjalnosti in inovacij najbolj neposredno zadevata področje generativne UI. Generativni modeli, kot so veliki jezikovni modeli (npr. ChatGPT, Claude, Gemini), temeljijo na zmožnosti razumevanja in ustvarjanja jezika, kar je ključno za kakovostno interakcijo z uporabniki. Obenem s svojo zmožnostjo ustvarjanja vsebin, od člankov do slik in glasbe, postajajo tudi orodje, ki aktivno sodeluje v kreativnih procesih. Z vidika raziskovanja zaupanja uporabnikov v generativno UI je zato pomembno poudariti, kako ti cilji vplivajo na uporabniško izkušnjo, percepcijo avtentičnosti, kakovost vsebine in občutek nadzora nad tehnologijo. Uporabniki pogosto oblikujejo zaupanje na podlagi razumevanja, kako in zakaj sistem generira določeno vsebino. To se neposredno veže na cilje, kot sta razumevanje jezika in podpora ustvarjalnosti.

 

chatgpt, claude in gemini

Trije najvidnejši predstavniki generativne umetne inteligence v letu 2025 so ChatGPT (OpenAI), Claude (Anthropic) in Gemini (Google DeepMind). Le-te ponujajo različne funkcionalnosti, ki oblikujejo zaupanje uporabnikov skozi uporabniško izkušnjo, kakovost vsebine, ceno in dostopnost. ChatGPT, zlasti različica O3 z vključeno funkcijo spomina, izstopa kot osebni digitalni asistent, saj si zapomni uporabnikove preference, kar uporabniku ustvarja občutek personalizacije in povezanosti. To povečuje uporabniško zaupanje, saj model deluje kot pozoren sogovornik, ki razume kontekst in s tem zmanjšuje frustracije, saj ni potrebno ponavljati ali ponovno vnašati informacij (Yang, 2025).

Na drugi strani Claude 4 prevladuje pri zahtevnih nalogah, kot sta programiranje in stilno natančno pisanje. Sposobnost modela, da zajame uporabnikov slog in ga konsistentno uporabi pri urejanju besedil, ustvarja visoko stopnjo predvidljivosti in strokovne natančnosti – lastnosti, ki gradijo zaupanje predvsem pri profesionalnih uporabnikih. Kljub temu lahko visoka cena modela omeji njegovo širšo sprejetost. Gemini 2.5, ki ponuja najboljše razmerje med ceno in zmogljivostjo, se uveljavlja kot stroškovno učinkovit model z močnimi multimodalnimi funkcijami (vključno z naprednim ustvarjanjem videoposnetkov preko modela Veo 3), kar je posebej privlačno za ustvarjalce vsebin in razvoj izdelkov.

Vsak model torej uteleša različen pristop k zaupanju. ChatGPT gradi zaupanje skozi empatijo in gladkim tekom interakcije, Claude skozi tehnično odličnost in zanesljivost, medtem ko so močne točke modela Gemini dostopnost, širina funkcij in inovativnost.

Uporabniško zaupanje v generativno UI ni univerzalna kategorija. Je rezultat kombinacije pričakovanj, izkušenj in vrednot posameznega uporabnika.

 

DEJAVNIKI ZAUPANJA V umetno inteligenco in tehnologijo

Zaupanje v umetno inteligenco in tehnologijo je večplastno in odvisno od številnih dejavnikov, ki presegajo zgolj tehnično učinkovitost sistema. Uporabniki umetne inteligence pričakujejo, da bodo sistemi ne le funkcionalni, ampak tudi predvidljivi, pregledni in etično naravnani. Zaupanje se krepi, kadar posamezniki zaznajo, da so podatki, ki jih sistem ustvarja ali obdeluje, točni, koristni in varovani pred zlorabami. Ključno je tudi razumevanje delovanja sistema. Kadar uporabnik razume, zakaj sistem deluje na določen način, to pozitivno vpliva na njegovo pripravljenost, da UI uporablja v različnih kontekstih. V nasprotju s tem se zaupanje zmanjšuje v primerih, ko so izhodi UI nepredvidljivi, kadar obstajajo tveganja za napačne odločitve, ali kadar uporabniki zaznajo pomanjkanje človeškega nadzora. Posebej pomemben dejavnik je tudi uporabniška izkušnja. Pogostejša uporaba tehnologije običajno vodi do večjega zaupanja, saj uporabniki skozi interakcijo spoznavajo njene meje in zmožnosti. Tjaša Brglez (2023) v svoji raziskavi, ki jo je opravila s pomočjo mlajših uporabnikov ChatGPT-ja med 20. in 30. letom starosti, ugotavlja, da demografski dejavniki, kot so starost, izobrazba in algoritmična pismenost, pomembno vplivajo na stopnjo zaupanja mladih v vsebine, ustvarjene z UI. Kljub visokim stopnjam algoritmične pismenosti med mladimi zaupanje ni nujno posledica te pismenosti, kar kaže, da je odnos do umetne inteligence pogojen tudi s subjektivnimi zaznavami in širšim družbenim kontekstom. Ugotovitve tako podpirajo tezo, da mora razvoj umetne inteligence nujno vključevati tudi mehke elemente, kot so etika, transparentnost in družbena odgovornost, če želi dolgoročno pridobiti in ohraniti zaupanje uporabnikom (Brglez, 2023).

Etika in z njo povezani izzivi generativne umetne inteligence niso le vprašanje tehnološke izvedbe, temveč tudi družbene odgovornosti. Da bi ohranili zaupanje uporabnikov, je ključno, da razvoj in implementacija UI temelji na jasno definiranih etičnih načelih, preglednem delovanju in vključujočem nadzoru.

 

ETIKA IN IZZIVI GENERATIVNE UMETNE INTELIGENCE

Etika umetne inteligence je večdisciplinarno področje, ki preučuje, kako zmanjšati tveganja ter povečati pozitivne učinke UI. Ključna vprašanja vključujejo pravičnost, razložljivost, transparentnost, odgovornost, zasebnost, trajnost in zaupanje (IBM, 2024). V središču razprave so tudi nevarnosti pristranskosti v podatkih, možnosti zlorabe tehnologije in vpliv na človekovo dostojanstvo ter pravice.

Temelj za razpravo o etiki umetne inteligence pogosto predstavlja Belmontovo poročilo, ki poudarja tri temeljna načela: (1) spoštovanje oseb, kar vključuje pridobitev soglasja in zaščito ranljivih skupin; (2) dobrohotnost, ki pomeni minimizacijo škode in povečanje koristi; ter (3) pravičnost, kar se nanaša na enakovredno porazdelitev koristi in bremen uporabe UI (IBM, 2024).

Generativna umetna inteligenca temelji na obsežnih temeljnih modelih, usposobljenih z uporabo ogromnih količin nestrukturiranih podatkov. Njihova moč in prilagodljivost prinašata vrsto tveganj:

• Pristranskost in diskriminacija: Če so vhodni podatki pristranski, bo enako tudi izhod. Znan je primer Amazonovega sistema za zaposlovanje, ki je kazal spolno pristranskost pri izboru kandidatov.
• Lažna vsebina (deepfakes, halucinacije): Generativni modeli lahko ustvarjajo vsebine, ki so prepričljive, a lažne, kar ogroža informacijsko integriteto in zaupanje uporabnikov.
• Pomanjkanje razložljivosti: Ker modeli pogosto delujejo kot »črne škatle«, je težko razumeti, zakaj je sistem sprejel določeno odločitev, kar otežuje nadzor in pravno odgovornost (IBM, 2024).

Etika in z njo povezani izzivi generativne umetne inteligence niso le vprašanje tehnološke izvedbe, temveč tudi družbene odgovornosti. Da bi ohranili zaupanje uporabnikov, je ključno, da razvoj in implementacija UI temelji na jasno definiranih etičnih načelih, preglednem delovanju in vključujočem nadzoru.

 

ANALIZA ZAUPANJA SLOVENSKIH UPORABNIKOV V GENERATIVNO UMETNO INTELIGENCO

V tem poglavju obravnavamo zaupanje slovenskih uporabnikov v tri najpogosteje uporabljene generativne AI sisteme. ChatGPT, Claude in Gemini. Analizo smo zasnovali na anketi, ki meri (1) demografske značilnosti in stopnjo algoritmične pismenosti, (2) izkušnje z uporabo generativne umetne inteligence (poznanost, najpogosteje uporabljeni sistem, pogostost uporabe) in (3) večdimenzionalno lestvico zaupanja. Lestvica zajema ocene natančnosti, nepristranskosti, etičnega delovanja, razložljivosti, jasnosti in uporabnosti odgovorov. Na podlagi teh postavk bomo oblikovali sestavljen indeks zaupanja, ki bo omogočil primerjave med skupinami uporabnikov.

Glavni namen raziskave je ugotoviti, kako slovenski uporabniki doživljajo in ocenjujejo generativno umetno inteligenco in katere dejavnike pri tem najbolj upoštevajo. Zanimalo nas je, ali se stopnja zaupanja razlikuje glede na izbrani sistem, kako nanjo vplivajo pogostost uporabe, osebne izkušnje in stopnja algoritmične pismenosti, ter ali obstajajo razlike med posameznimi demografskimi skupinami.

Podatke smo zbirali s pomočjo spletne ankete, ki je bila razdeljena na več sklopov. V prvem delu so udeleženci podali osnovne podatke o sebi (spol, starost, izobrazba) in ocenili svojo računalniško ter algoritmično pismenost. V drugem delu so odgovorili na vprašanja o tem, katere AI sisteme poznajo, katere so že preizkusili, katere uporabljajo najpogosteje in kako pogosto. Zadnji del ankete je bil namenjen oceni zaupanja v sistem, ki ga uporabljajo največ. Pri tem so izražali svoje mnenje o natančnosti, nepristranskosti, etičnosti, jasnosti in uporabnosti prejetih odgovorov.

V raziskavi je sodelovalo 249 veljavnih anketirancev, kar predstavlja dovolj veliko število za osnovno analizo vzorcev uporabe in stališč do generativne umetne inteligence v Sloveniji. Že bežen pogled na demografsko sestavo kaže, da so anketo v največji meri reševali mlajši uporabniki. Kar 40 % vseh anketirancev je bilo starih med 15 in 19 let, sledi starostna skupina 20–29 let s 33 %, delež starejših (starih od 30 do 49 let) je predstavljal 18 %, medtem ko je bilo anketirancev, starejših od 50 let, zgolj 8 %. To pomeni, da je raziskava zajela predvsem mlajšo generacijo, ki je tudi sicer najbolj izpostavljena novim tehnologijam in najhitreje sprejema digitalne trende. Že ta podatek nakazuje, da bodo rezultati v veliki meri odražali navade mladih uporabnikov, ki generativno umetno inteligenco uporabljajo pogosteje in z večjim zaupanjem kot starejši.

Po spolu so bili anketiranci dokaj enakomerno razporejeni: 53 % žensk, 46 % moških ter 1 % tistih, ki so izbrali kategorijo »drugo«. Le-to omogoča dokaj uravnoteženo primerjavo med spoloma, pri čemer ni bilo zaznati večjih razlik v sami uporabi umetne inteligence in načinu ter namenu uporabe.

Po izobrazbi prevladujejo anketiranci s srednješolsko izobrazbo (43 %) in tisti z dokončano višješolsko ali fakultetno izobrazbo (46 %). To pomeni, da so udeleženci praviloma digitalno in informacijsko pismeni, kar potrjuje tudi samoocena računalniške in algoritmične pismenosti: povprečje znaša 3,5 na lestvici od 1 do 5, pri čemer se največ anketirancev uvršča v srednjo oziroma višjo stopnjo pismenosti.

Pri vprašanju o uporabi posameznih sistemov generativne umetne inteligence se je pokazalo, da je ChatGPT daleč najbolj poznan in uporabljan sistem. Kar 89 % vseh anketirancev je navedlo, da so ga že uporabljali, medtem ko sta Claude in Gemini bistveno manj prepoznavna (oba 12 %). Povsem nepoučenih uporabnikov, ki še niso preizkusili nobenega od sistemov, je bilo zanemarljivo malo (1 %). Vprašanje o najpogosteje uporabljenem sistemu je rezultate še bolj jasno potrdilo: ChatGPT kot primarni sistem uporablja več kot 83 % vseh anketirancev, Claude le 3 %, Gemini 10 %, preostali so navedli alternativne sisteme, kot so DeepSeek, Bing AI ali Kopilot. To jasno potrjuje, da se je ChatGPT uveljavil kot sinonim za generativno umetno inteligenco in predstavlja referenčno točko, s katero uporabniki primerjajo druge sisteme.

Pogostost uporabe kaže, da generativna umetna inteligenca ni več eksotično orodje, temveč postaja del vsakdana. Približno 16 % anketirancev jo uporablja večkrat dnevno, 31 % dnevno, 23 % večkrat tedensko, še nadaljnjih 21 % tedensko, le 9 % pa redkeje kot enkrat mesečno. Skupaj to pomeni, da več kot dve tretjini vprašanih AI sisteme uporablja vsaj nekajkrat na teden, kar nakazuje na visoko stopnjo vpetosti teh tehnologij v vsakdanje življenje.

Analiza namenov uporabe razkriva pestro sliko, ki potrjuje raznolikost generativne umetne inteligence. Največ uporabnikov jo uporablja za generiranje besedil (61 %) in reševanje splošnih problemov oziroma iskanje informacij (52 %). Zelo razširjena je tudi uporaba za povzemanje besedil in dokumentov (39 %) ter za prevajanje (31 %). Manjši delež uporablja umetno inteligenco za generiranje slik (20 %) in programiranje (12 %), še manj pa za ustvarjanje glasbe (7 %). Ta razmerja potrjujejo, da je umetna inteligenca v prvi vrsti orodje za pisno komunikacijo, učenje in reševanje nalog, medtem ko so kreativne oblike uporabe (slike, glasba) še vedno v ozadju.

Če povzamemo, rezultati jasno kažejo, da se je generativna umetna inteligenca že uveljavila kot del vsakdanjega življenja predvsem mlajše populacije. ChatGPT se je v tem okolju uveljavil kot nesporen vodilni sistem, ki ga uporabljajo skoraj vsi, medtem ko sta Claude in Gemini prisotna bolj obrobno. Uporaba je pogosta in raznolika, prevladujejo pa praktične naloge, kot so pisanje, iskanje informacij in prevajanje. Takšna slika potrjuje, da so slovenski uporabniki generativne umetne inteligence odprti za uporabo novih tehnologij, a jih hkrati uporabljajo predvsem tam, kjer lahko neposredno izboljšajo produktivnost in olajšajo vsakodnevno delo.

Magistrsko delo Tjaše Brglez je bilo osredotočeno na mlade in njihovo zaupanje v vsebine, ustvarjene s ChatGPT-jem. Njena raziskava je pokazala, da mladi dosegajo visoko algoritmično pismenost, a le-ta ni imela statistično značilnega vpliva na stopnjo zaupanja. Prav tako stopnja zaupanja ni vplivala na pripravljenost preverjanja vsebin – mladi so vseeno pogosto preverjali informacije z drugimi digitalnimi viri. To pomeni, da zaupanje mladih ni “slepo”, ampak vedno pogojeno s kritičnim preverjanjem.

Naša raziskava potrjuje Brglezovo ugotovitev, da pismenost sama po sebi ne dvigne zaupanja. Tudi pri naših anketirancih so ocene algoritmične pismenosti relativno visoke (3,5/5), a so hkrati ocene zaupanja precej zmerne (povprečno 53 %). Rečemo lahko, da naša raziskava tri leta kasneje potrjuje Brglezovo tezo: več znanja o AI ne pomeni nujno več zaupanja. V obeh raziskavah je jasno, da so mlajši uporabniki bolj naklonjeni uporabi, a hkrati tudi kritični – ChatGPT uporabljajo, a mu ne verjamejo brezpogojno.

Razlika med raziskavama je v širini vzorca. Medtem ko se je Brglezova osredotočila izključno na mlade, naš vzorec vključuje tudi starejše uporabnike, ki so pokazali bistveno nižje ravni zaupanja. S tem smo dopolnili sliko: generacijski učinek je zelo močan – starejši uporabniki so ne le redkejši uporabniki AI, temveč tudi izraziteje skeptični.

Mednarodna raziskava KPMG & University of Melbourne (vzorec 48.000 ljudi, 47 držav) je ugotovila, da UI redno uporablja 66 % ljudi, 83 % pričakuje koristi, a ji zaupa le 46 % uporabnikov. Največje razlike so bile kulturne: prebivalci razvitih gospodarstev so bili bolj zadržani in previdni, prebivalci nastajajočih gospodarstev pa bolj zaupljivi in optimistični. Ključni dejavniki zaupanja so bili enaki kot v naši raziskavi – poštenost, transparentnost in uporabnost.

Če primerjamo številke: naša raziskava je pokazala 53 % zaupanja, kar je nekoliko nad globalnim povprečjem (46 %), a razmerja med dimenzijami so presenetljivo podobna. Tako kot globalno je tudi pri nas največ zaupanja v uporabnost, najmanj pa v nepristranskost in razložljivost. To pomeni, da je vzorec slovenskih uporabnikov vpet v iste globalne trende – zaupanje v UI je predvsem pragmatično (ker je koristna), medtem ko dvomi ostajajo tam, kjer gre za etiko, objektivnost in preglednost.

Če primerjamo vse tri raziskave, lahko izpostavimo tri ključne točke. (1) Potrditev Brglezove: Tako naša raziskava kot Brglezova potrjujeta, da pismenost ne določa zaupanja – visoko znanje ne pomeni visokega zaupanja. (2) Konsistentnost z globalnimi trendi: Naša povprečna stopnja zaupanja (53 %) je zelo blizu globalnemu povprečju (46 %), pri čemer je razmerje med dimenzijami (uporabnost visoka, etika/pristranskost nizka) povsem enako. (3) Razširitev ugotovitev: Brglezova je pokazala, da mladi uporabljajo AI pogosto, a ga preverjajo. Naša raziskava to ugotovitev potrjuje in dopolnjuje. Tudi starejši, ki so manj pismeni, ostajajo bolj skeptični, kar pomeni, da je generacijska razlika eden ključnih dejavnikov zaupanja.

 

zaključek

V članku smo raziskovali stopnjo zaupanja slovenskih uporabnikov v tri najpogosteje uporabljene generativne AI sisteme: ChatGPT, Claude in Gemini. Na podlagi anketne raziskave smo analizirali demografske značilnosti, samooceno algoritmične pismenosti, izkušnje z uporabo in večdimenzionalno lestvico zaupanja (natančnost, nepristranskost, etičnost, razložljivost, jasnost in uporabnost). Ugotovili smo, da uporabniki sisteme doživljajo kot koristne in inovativne, a ob tem ostajajo zadržani pri vprašanjih etičnosti, nepristranskosti in razložljivosti. Rezultati so pokazali, da višja algoritmična pismenost ne pomeni nujno večjega zaupanja, mlajši uporabniki pa tehnologijo pogosteje uporabljajo, vendar pri tem izražajo več previdnosti. V primerjavi z raziskavo Tjaše Brglez in mednarodnimi študijami so ugotovitve skladne z globalnimi trendi. Uporabnost je visoko ocenjena, etika in pristranskost pa ostajata osrednja vira skepticizma.

Ta članek je zanimiv za več ciljnih skupin. Najprej za akademsko in raziskovalno javnost, saj prispeva k razumevanju zaupanja v generativno umetno inteligenco v slovenskem prostoru, kjer to področje še ni široko raziskano. Prav tako je pomemben za študente in učitelje, ki generativna orodja uporabljajo pri učenju, pisanju in raziskovanju. Članek je koristen tudi za odločevalce in regulatorje, ki razpravljajo o etičnih okvirih in regulaciji uporabe AI, saj opozarja na dejavnike zaupanja in dvome uporabnikov. Ne nazadnje prinaša vpogled tudi za razvijalce in podjetja, saj razkriva, kateri vidiki (npr. uporabnost, jasnost) najbolj gradijo zaupanje in kje so uporabniki še vedno skeptični (nepristranskost, etičnost, razložljivost).

Raziskava ima nekaj omejitev, ki jih je treba izpostaviti. Vzorec je bil pridobljen preko spletne ankete, zato je ne reprezentativen za celotno populacijo. Udeleženci so bili večinoma mlajši (skoraj tri četrtine pod 30 let), kar pomeni, da rezultati bolj odražajo navade mladih kot celotne slovenske družbe. Poleg tega raziskava zajema le tri najpogosteje uporabljene AI sisteme (ChatGPT, Claude, Gemini), medtem ko obstajajo še številna druga orodja, ki jih uporabniki poznajo ali uporabljajo. Omejitev je tudi v tem, da so podatki osnovani na samooceni (npr. računalniška pismenost, zaupanje), kar lahko vpliva na natančnost rezultatov.

Za izboljšanje raziskave bi bilo smiselno vključiti večji in bolj raznolik vzorec, ki bi bolje zajel tudi starejše uporabnike, saj prav ta skupina kaže največjo stopnjo skepticizma. Poleg tega bi bilo koristno dodati kvalitativne metode (npr. intervjuje ali fokusne skupine), ki bi omogočile globlje razumevanje razlogov za zaupanje ali nezaupanje. Pomembno bi bilo raziskavo ponoviti čez dve ali tri leta, ko se bo uporaba AI še bolj razširila in bodo modeli naprednejši – tako bi lahko spremljali dinamiko sprememb zaupanja skozi čas.

Predlagamo lahko nekaj smernic za nadaljnje raziskovanje: (1) primerjamo zaupanje med različnimi družbenimi skupinami (različna izobrazbena ozadja, uporabniki iz različnih poklicnih področij), (2) raziskujemo, kako medijska poročanja in družbene razprave o AI vplivajo na stopnjo zaupanja, (3) podrobneje proučujemo posamezne dimenzije zaupanja (npr. kaj konkretno uporabniki razumejo pod »etičnost« ali »nepristranskost«), (4) vključujemo eksperimentalne pristope, kjer udeleženci neposredno ocenjujejo odgovore različnih sistemov v primerljivih nalogah.

Prispevek k stroki je v tem, da raziskava prvič na sistematičen način prinaša empirične podatke o stopnji zaupanja slovenskih uporabnikov v generativno umetno inteligenco. S tem zapolnjujemo vrzel v domači literaturi, omogočamo primerjavo z drugimi raziskavami (npr. Tjaše Brglez in mednarodnimi študijami) in ponujamo osnovo za oblikovanje smernic, ki bi lahko pomagale izobraževalnim ustanovam, regulatorjem in razvijalcem pri odgovorni rabi in razvoju AI. Takšna raziskava tako ne prispeva le k razumevanju trenutnega stanja, temveč odpira pot nadaljnjim raziskavam in strokovni razpravi o etičnih, kulturnih in družbenih vidikih generativne umetne inteligence v Sloveniji.

 

LITERATURA

Brglez, T. (2023, September 2). dk.um.si. Retrieved 2025, from Ditigalna Knjižnica Univerze v Mariboru: https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=85891 [12.3.2025].

IBM. (2024, September 17). ibm.com. Retrieved from What is AI ethics?: https://www.ibm.com/think/topics/ai-ethics [8.7.2025].

Joshi, H. (2025, Marec 11). ScienceDirect. Retrieved from Integrating trust and satisfaction into the UTAUT model to predict Chatbot adoption – A comparison between Gen-Z and Millennials: https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S266709682500014X [2.5.2025].

Kothari, S. (2025, Julij 31). Simpli learn. Retrieved from simplilearn.com: https://www.simplilearn.com/tutorials/artificial-intelligence-tutorial/major-goals-of-ai [23.7.2025].

KPMG. (2025, April 29). kpmg.com. Retrieved from The American Trust in AI Paradox: Adoption Outpaces Governance: https://kpmg.com/us/en/media/news/trust-in-ai-2025.html?utm_source=chatgpt.com [11.5.2025].

KPMG. (2025, 01). kpmg.com. Retrieved from assets.kpgm.com: https://assets.kpmg.com/content/dam/kpmgsites/xx/pdf/2025/05/trust-attitudes-and-use-of-ai-global-report.pdf [4.6.2025].

Meta. (2024, Julij 07). ultraved.si. Retrieved from Kako deluje umetna inteligenca?: https://www.ultraved.si/2024/07/05/kako-deluje-umetna-inteligenca/ [21.8.2025].

Stryker, C. (2024, Avgust 9). IBM. Retrieved from ibm.com: https://www.ibm.com/think/topics/artificial-intelligence [4.5.2025].

Yang, P. (2025, Junij 04). Creatoreconomy.so. Retrieved from Behind the Craft by Peter Yang: https://creatoreconomy.so/p/chatgpt-vs-claude-vs-gemini-the-best-ai-model-for-each-use-case-2025 [30.7.2025].