POVZETEK

V članku obravnavamo predsodke, stereotipe in izobraževanje romskih otrok. Predsodki in stereotipi so pogosto vzrok za neenako obravnavo Romov ter negativno vplivajo na njihovo vključevanje v družbo. Romi se zaradi takšnih prepričanj pogosto srečujejo z diskriminacijo, kar vpliva tudi na njihov dostop do kakovostnega izobraževanja. Šola ima pomembno vlogo pri zmanjševanju predsodkov, saj spodbuja medsebojno spoštovanje, razumevanje in sprejemanje različnosti. Pri izobraževanju romskih otrok je pomembno ustvariti spodbudno in vključujoče učno okolje, v katerem imajo vsi učenci enake možnosti za uspeh. K temu prispevajo sodelovanje med šolo, družino in lokalno skupnostjo, ustrezna podpora učiteljev ter prilagojeni pristopi k poučevanju. Predstavljeni so tudi dejavniki, ki vplivajo na uspešnost romskih otrok v izobraževalnem procesu, ter pomen odpravljanja stereotipov in diskriminacije. Le z enakimi možnostmi, medsebojnim spoštovanjem in razumevanjem lahko prispevamo k bolj vključujoči družbi, v kateri imajo romski otroci možnost razviti svoje sposobnosti in doseči izobrazbo, ki jim omogoča boljše življenjske priložnosti.

KLJUČNE BESEDE: romski otroci, izobraževanje, predsodki, stereotipi, socialna vključenost

 

ABSTRACT

This paper examines prejudice, stereotypes, and the education of Roma children, with a particular focus on the impact of discriminatory attitudes on their educational opportunities and social inclusion. Prejudice and stereotypes often contribute to unequal treatment and social exclusion, creating barriers that hinder Roma children's access to quality education and their academic success. The study highlights the crucial role of schools in promoting equality, respect, and intercultural understanding, thereby reducing prejudice and fostering inclusive educational environments. It also emphasizes the importance of cooperation between schools, families, and local communities, as well as the implementation of appropriate teaching strategies and support measures that address the specific needs of Roma students. Furthermore, the paper discusses the key factors influencing the educational achievement of Roma children and underlines the need to eliminate discrimination and challenge negative stereotypes. Ensuring equal educational opportunities and creating an inclusive learning environment are essential for enabling Roma children to reach their full potential and participate fully in society. Promoting diversity, mutual respect, and equal access to education benefits not only Roma children but society as a whole by contributing to greater social cohesion and equality.

KEYWORDS: Roma children, education, prejudice, stereotypes, social inclusion

 

UVOD

Romi so etnična skupnost s svojim jezikom, kulturo, običaji in tradicijo, ki že stoletja živi v različnih delih Evrope, tudi v Sloveniji. Romske skupnosti niso enotne, saj se med seboj razlikujejo po jeziku, načinu življenja, zgodovinskih izkušnjah in socialnem položaju. Kljub številnim izzivom ohranjajo svojo kulturno identiteto ter prispevajo k raznolikosti družbe (Klopčič, 2007). Predsodki, diskriminacija in neenake življenjske razmere pomembno vplivajo na njihovo vključevanje v socialno in izobraževalno okolje (European Commission against Racism and Intolerance [ECRI], 2025). Romski otroci se pri izobraževanju pogosto srečujejo z ovirami, povezanimi z družbenimi neenakostmi, jezikom, bivanjskimi razmerami in pomanjkanjem razumevanja njihove kulture (Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, 2021). Izobraževanje zato razumemo kot pomemben dejavnik zmanjševanja socialne izključenosti in zagotavljanja enakih možnosti (Vlada Republike Slovenije, 2021).

V članku predstavljamo vpliv predsodkov in stereotipov na izobraževanje romskih otrok ter poudarjamo pomen vključujočega izobraževalnega okolja. Obravnavamo dejavnike, ki vplivajo na uspešnost romskih otrok v šoli, ter pomen sodelovanja med šolo, družino in širšo skupnostjo pri ustvarjanju pogojev za uspešno vključevanje in enake možnosti v izobraževanju. V empiričnem delu predstavljamo ugotovitve štirih poglobljenih intervjujev z učiteljicami, ki imajo izkušnje z vključevanjem romskih otrok v osnovno šolo.

 

PREDSODKI IN STEREOTIPI DO ROMOV

Če želimo pri sebi in drugih prepoznavati predsodke in stereotipe, moramo najprej vedeti, kaj sploh so in kakšne so razlike med njimi. Findeisen (2012) pravi, da je za predsodek značilno, da je krut, neobčutljiv za nove podatke ter izraža sovražno in negativno stališče.

Pri stereotipu ni nujno, da gre za negativno stališče, vendar tako kot predsodek temelji na poenostavljeni zaznavi in o posamezniku ali skupini ustvarja nepopolno podobo. Nastran Ule (2000) stereotipe povezuje s posplošenimi predstavami o družbenih skupinah, ki zmanjšujejo zaznavanje razlik med posamezniki. Ule (2005) dodaja, da se takšne predstave oblikujejo in utrjujejo v procesih socializacije in komunikacije. Tako predsodki kot stereotipi se med ljudmi hitro širijo, z njimi pa si pogosto poenostavimo presojanje osebe ali situacije.

Korošak (2019) opozarja na pomembno vlogo medijev pri oblikovanju stališč in predsodkov ter se sprašuje, kako načrtovati medijske in druge javne dejavnosti, da bi se strpnost do diskriminiranih skupin povečala. Poudarja, da lahko k zmanjševanju rasnih predsodkov prispeva tematsko usmerjeno poročanje, pri katerem sta posebej pomembni pogostost in ažurnost medijskih objav. Ob tem Findeisen (2012) opozarja, da predsodki ostajajo neobčutljivi za nova dejstva, zato za njihovo zmanjševanje niso dovolj posamezne informacije, temveč sta potrebna dolgotrajno kritično presojanje in stik med skupinami.

Na področju vzgoje in izobraževanja Skubic Ermenc (2006) poudarja pomen medkulturnega pristopa, ki različnosti ne obravnava kot pomanjkljivost, temveč kot izhodišče za enakopravno sodelovanje. Peček in Lesar (2006) vprašanje vključevanja povezujeta tudi s pravičnostjo šole: enaka obravnava sama po sebi še ne zagotavlja enakih možnosti, če ne upoštevamo različnih socialnih in kulturnih izhodišč učencev. Iz tega sklepamo, da moramo predsodke obravnavati hkrati na ravni posameznikov, odnosov v razredu in delovanja izobraževalnih ustanov. Kovač Šebart in Krek (2003) opozarjata, da vključevanja ne smemo razumeti kot enostranskega prilagajanja romskih učencev večinski kulturi, saj mora šola hkrati omogočati ohranjanje identitete in obvladovanje znanj, potrebnih za enakopravno sodelovanje.

Miklič je v intervjuju za časnik Delo med pogostimi predsodki do Romov omenil prepričanje, da naj bi bile težave s higieno posledica njihovega načina življenja (Delo, 2016). Ob tem je opozoril, da v nekaterih romskih naseljih ni urejene osnovne infrastrukture, kot so vodovod, kanalizacija in elektrika. Klopčič (2007) bivanjske razmere povezuje s širšim pravnim in družbenim položajem romske skupnosti. Njegovo razlago dopolnjuje poročilo ADC Memorial (2018), ki slabše življenjske razmere Romov povezuje s širšimi oblikami strukturne diskriminacije. Zato pomanjkljive infrastrukture ne smemo razlagati kot značilnosti etnične skupnosti, temveč kot družbeni problem, pri katerem imajo pomembno odgovornost lokalne in državne ustanove.

Pogost je tudi stereotip, da Romi ne želijo delati in da izkoriščajo socialno pomoč. Miklič je v intervjuju za časnik Delo pri tem izpostavil težave pri zaposlovanju (Delo, 2016). Na podlagi obravnavanih virov lahko sklepamo, da se lahko ustvari začaran krog: nižja izobrazba in slabe življenjske razmere zmanjšujejo možnosti na trgu dela, diskriminacija pa izključenost še poglablja. Nastran Ule (2000) pojasnjuje, da stereotipi zanemarijo razlike med posamezniki in lastnost pripišejo celotni skupini. Zaviršek et al. (2019) zato poudarjajo etično strokovno delo, ki temelji na razumevanju konkretnega življenjskega položaja družine in ne na vnaprejšnjih sodbah. Nacionalni program ukrepov Vlade Republike Slovenije za Rome za obdobje 2021–2030 (Vlada Republike Slovenije, 2021) zato izobraževanje, zaposlovanje, bivanjske razmere in preprečevanje diskriminacije obravnava kot medsebojno povezana področja.

Miklič je v intervjuju za časnik Delo omenil tudi predsodka, da so romske skupnosti nevarne in da Romom izobrazba ni pomembna (Delo, 2016). Takšnih trditev ne moremo posploševati, saj se romske družine razlikujejo po vrednotah, izkušnjah in odnosu do šole. Ule (2005) opozarja, da se negativna stališča utrjujejo v komunikaciji in socializaciji, Peček in Lesar (2006) pa poudarjata, da moramo pri presojanju šolske uspešnosti upoštevati različna socialna in kulturna izhodišča učencev. Strah ali posamezne negativne izkušnje zato ne morejo biti podlaga za ocenjevanje celotne skupnosti.

 

TEŽAVE PRI IZOBRAŽEVANJU ROMSKIH OTROK

Neredno obiskovanje pouka ostaja ena izmed ovir pri izobraževanju dela romskih otrok; z njim so povezane tudi bivanjske razmere, dostop do prevoza ter pomanjkanje tehnične opreme in internetne povezave, kar se je posebej pokazalo med izobraževanjem na daljavo (Vlada Republike Slovenije, 2021; Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, 2021).

Košak (2010) med pomembnimi razlogi za slabše rezultate izpostavlja neredno obiskovanje pouka, neenake možnosti za razvoj in prostorsko izoliranost nekaterih naselij. Njene ugotovitve kažejo, da lahko oddaljenost naselij in slabe prometne povezave otrokom zmanjšujejo možnosti za redno obiskovanje šole in sodelovanje pri popoldanskih dejavnostih. Peček in Lesar (2006) takšne razlike povezujeta z vprašanjem pravičnosti: enake zahteve še ne zagotavljajo enakih možnosti, če materialnih in socialnih izhodišč učencev ne upoštevamo.

Košak (2010) poudarja pomen zgodnjega vključevanja v vrtec in šolo, kjer romski otroci vzpostavijo stik s širšim družbenim okoljem in začnejo nadomeščati morebitne primanjkljaje iz predšolskega obdobja. Skubic Ermenc (2006) ta proces dopolnjuje z medkulturnim pogledom, po katerem se mora tudi šola prilagoditi raznolikosti učencev in njihovega domačega okolja ne sme obravnavati kot pomanjkljivost. Zgodnje vključevanje je zato učinkovito predvsem takrat, ko otrok ni le navzoč, temveč se počuti sprejetega in lahko enakovredno sodeluje. Tudi Strategija vzgoje in izobraževanja Romov v Republiki Sloveniji 2021–2030 (Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, 2021) med ključnimi cilji poudarja vključevanje v predšolsko vzgojo, uspešnejše zaključevanje šolanja in sodelovanje z romsko skupnostjo.

Na šolsko uspešnost vplivata tudi družinsko okolje in sodelovanje staršev. Košak (2010) opozarja, da starši zaradi nižje izobrazbe ali slabih lastnih izkušenj s šolo otroku včasih težje pomagajo pri obveznostih. Zaviršek et al. (2019) poudarjajo, da morajo strokovni delavci pred oblikovanjem sodb razumeti okoliščine posamezne družine in z zaupanja vrednimi člani skupnosti graditi sodelovanje. Bešter et al. (2016) pri povezovanju šole z družino posebej izpostavljajo romskega pomočnika, ki lahko olajša komunikacijo ter pomaga premostiti kulturne in jezikovne razlike.

Košak (2010) kot pomembno oviro izpostavlja tudi jezik: otrok lahko zaradi slabšega razumevanja slovenščine težje sledi navodilom, se vključuje med vrstnike in pokaže svoje znanje. Skubic Ermenc (2006) opozarja, da je šolski sistem pretežno oblikovan po jeziku in pravilih večinskega prebivalstva, zato mora šola dejavno ustvarjati vključujoče in kulturno odzivno okolje. Peček in Lesar (2006) dodajata, da pravična obravnava zahteva ustrezno podporo glede na učenčeve potrebe. Jezikovnih težav zato ne smemo enačiti z manjšimi sposobnostmi ali nezanimanjem za izobraževanje. Krek in Vogrinc (2005) znanje slovenščine povezujeta s šolsko uspešnostjo učencev iz jezikovno in kulturno različnih okolij, Jazbec et al. (2013) pa opozarjajo, da na učenje jezika vplivajo tudi socialni in psiholingvistični dejavniki. Jezikovno podporo moramo zato načrtovati strokovno in dolgoročno.

Pri delu z romskimi otroki in njihovimi družinami moramo upoštevati tudi poklicna etična izhodišča. Kodeks etičnih načel v socialnem varstvu (2014) zahteva spoštovanje človekovega dostojanstva, enakopravnosti in možnosti izbire, Kodeks etike socialnih delavk in socialnih delavcev Slovenije (2021) pa poudarja odgovornost strokovnih delavcev za preprečevanje diskriminacije in krepitev moči uporabnikov. Ta načela nas zavezujejo, da družin ne presojamo na podlagi stereotipov, temveč z njimi vzpostavljamo spoštljiv partnerski odnos.

 

DISKRIMINACIJA ROMSKIH OTROK V DRUGIH DRŽAVAH

Podobne oblike diskriminacije romskih otrok v izobraževanju so dokumentirane tudi v drugih državah. V Rusiji so romske otroke v nekaterih primerih vključevali v ločene razrede ali izobraževalne programe za otroke z intelektualnimi ovirami (ADC Memorial, 2018).

Romske otroke so ponekod uvrščali tudi v posebne »romske razrede«, omejevali njihovo uporabo skupnih šolskih prostorov ali udeležbo na izletih ter jim določali izobraževanje na daljavo (ADC Memorial, 2018).

Poročilo za Moldavijo navaja, da so za romske otroke veljali nižji standardi za napredovanje v naslednji razred kot za druge otroke. Romski otroci so imeli v primerjavi z drugimi otroki tudi manj možnosti za šolanje in dostop do različnih oblik pomoči (ADC Memorial, 2018). Evropska komisija proti rasizmu in nestrpnosti (ECRI, 2025) tudi za Slovenijo poudarja potrebo po nadaljnji krepitvi vključujočega izobraževanja in spremljanju položaja romskih otrok.

 

VLOGA ROMSKEGA POMOČNIKA IN DELO V SKUPNOSTI

Ko poznamo problematiko šolanja romskih otrok, se moramo vprašati, kako lahko položaj izboljšamo in kakšna je pri tem vloga socialnih ter drugih strokovnih delavcev. Institut romskega pomočnika je bil uveden kot podpora vključevanju otrok ter povezovanju šole, družine in romske skupnosti (Bešter et al., 2016). Otroci se z njegovo pomočjo lažje vključujejo v šolsko okolje, saj jim lahko pomaga pri premagovanju jezikovnih, kulturnih in komunikacijskih ovir (Bešter et al., 2016).

Koristi imajo tudi vrtci in šole, saj jim romski pomočnik pomaga spoznavati in razumeti romsko kulturo ter jo vključevati v šolske dejavnosti in učno snov. Romski pomočniki lahko organizirajo dodatne dejavnosti, povezane z romsko kulturo, ter sodelujejo pri komunikaciji s starši (Bešter et al., 2016).

Zaposlovanje Romov kot romskih pomočnikov lahko prispeva k večji etnični občutljivosti šol in zmanjševanju institucionalnih predsodkov. Pomočniki povezujejo romsko in širšo skupnost ter med njima spodbujajo stik in sodelovanje (Bešter et al., 2016).

Na ta način se izboljšuje medsebojna komunikacija, zmanjšuje nezaupanje, presegajo predsodki in stereotipi ter vzpostavljajo strpnejši medetnični odnosi (Bešter et al., 2016).

Dolgoročno lahko romski pomočniki prispevajo k višji izobraženosti romske skupnosti, uspešnejšemu vključevanju Romov in njihovi večji enakopravnosti v družbi (Bešter et al., 2016).

Korist ima tudi romski pomočnik sam, saj mu delo omogoča nadaljevanje izobraževanja in predstavlja eno izmed možnosti za zaposlitev. Prav tako lahko prispeva k povečanju njegovega ugleda in prepoznavnosti v romski ter širši skupnosti (Bešter et al., 2016).

Zaviršek et al. (2019) navajajo, da so v romskih naseljih pogosto uspešne tiste strokovne delavke, ki tesno sodelujejo s pomembnimi člani romske skupnosti. Ti jim lahko pomagajo pri vzpostavljanju zaupanja.

Zato je pomembno vedeti, kdo so ključne osebe v skupnosti in komu drugi člani najbolj zaupajo. Delo neposredno v skupnosti strokovnim delavcem omogoča boljše razumevanje življenjskih okoliščin članov skupnosti ter učinkovitejše zagovorništvo in vzpostavljanje zaupanja (Zaviršek et al., 2019).

 

RAZISKAVA O IZOBRAŽEVANJU ROMSKIH OTROK

V okviru raziskave smo izvedli štiri poglobljene intervjuje z učiteljicami, ki imajo večletne izkušnje z vključevanjem romskih otrok v osnovno šolo. Namen intervjujev je bil ugotoviti, kako učiteljice doživljajo predsodke in stereotipe do Romov ter kakšne odnose opažajo med romskimi in neromskimi učenci. Prav tako nas je zanimalo, kako se ti pojavi kažejo v vsakdanjem šolskem življenju in kako se učiteljice nanje odzivajo.

Iz odgovorov intervjuvanih učiteljic je bilo razvidno, da predsodki in stereotipi do Romov še vedno predstavljajo pomemben izziv. Učiteljice so povedale, da otroci negativna stališča pogosto prevzamejo iz družinskega in širšega družbenega okolja. V šoli lahko tako ponavljajo mnenja in izraze, ki so jih slišali doma, med prijatelji, v medijih ali drugje. Tudi strokovna literatura poudarja, da se stereotipi oblikujejo v procesu socializacije in se lahko prenašajo iz ene generacije na drugo (Ule, 2005).

Učiteljice so izpostavile, da se stereotipi najpogosteje kažejo kot posploševanje lastnosti posameznih romskih učencev na celotno romsko skupnost. Med ljudmi se na primer pojavljajo prepričanja, da se Romi ne zanimajo za šolanje, da ne cenijo izobrazbe ali da niso pripravljeni sodelovati s šolo. Po izkušnjah učiteljic takšna prepričanja ne prikazujejo resničnega položaja vseh romskih otrok in njihovih družin. Med romskimi družinami namreč obstajajo velike razlike glede življenjskih razmer, vrednot, vzgoje in odnosa do izobraževanja.

Učiteljice so opozorile, da ni pravilno, če se vedenje enega posameznika pripiše vsem članom določene skupnosti. Takšno posploševanje utrjuje stereotipe in lahko zmanjšuje možnosti za uspešno vključevanje romskih otrok v šolsko okolje. Tudi strokovna literatura pojasnjuje, da stereotipi pogosto temeljijo na pretiranem posploševanju in zanemarjanju razlik med posamezniki (Nastran Ule, 2000).

Vse štiri učiteljice so poudarile, da imajo pri zmanjševanju predsodkov zelo pomembno vlogo učitelji. Po njihovem mnenju mora učitelj v razredu dosledno spodbujati spoštovanje, enakopravnost in sodelovanje med vsemi učenci. Ustvariti mora okolje, v katerem se vsak učenec počuti varno, sprejeto in vključeno ne glede na svojo narodnost, kulturo ali socialni položaj.

Učiteljice skušajo učencem omogočiti, da izrazijo svoje mnenje, predstavijo svojo kulturo in sodelujejo pri skupnih dejavnostih. Menijo, da takšen način dela zmanjšuje socialno distanco med učenci in prispeva k boljšemu medsebojnemu razumevanju. Pomembno je, da se kulturne razlike ne prikazujejo kot težava, ampak kot priložnost za spoznavanje različnih načinov življenja. Pomen vključujočega šolskega okolja in upoštevanja kulturnih razlik poudarjajo tudi avtorji s področja medkulturne vzgoje (Skubic Ermenc, 2006).

Učiteljice so povedale, da se predsodki ne izražajo vedno neposredno. Včasih se kažejo tako, da neromski učenci romskih učencev ne želijo vključiti v skupino, se izogibajo sodelovanju z njimi ali uporabljajo žaljive in neprimerne izraze. Takšne oblike izključevanja so lahko manj opazne, vendar lahko močno vplivajo na počutje in samozavest posameznega učenca.

Po mnenju učiteljic je pomembno, da se učitelj na takšne primere odzove in jih ne prezre. Z učenci se mora odkrito pogovoriti, jim razložiti, zakaj je bilo določeno vedenje neprimerno, ter jih spodbujati k razumevanju občutkov drugih. Učiteljice menijo, da lahko učenci ob ustreznem usmerjanju razvijejo bolj spoštljiv odnos do drugačnosti. Za to pa potrebujejo dovolj priložnosti za dobre in pozitivne izkušnje z učenci iz drugačnih kulturnih okolij.

Pri opisovanju odnosov med romskimi in neromskimi učenci so učiteljice poudarile pomen razredne klime in načina dela učitelja. Poročale so, da so odnosi praviloma boljši v razredih, kjer učitelj načrtno spodbuja sodelovanje, medsebojno pomoč in spoštljivo komunikacijo. V takšnem okolju učenci lažje sklepajo prijateljstva, rešujejo nesoglasja in sprejemajo razlike med seboj.

Učiteljice so kot uspešne navedle predvsem skupinske projekte, športne dejavnosti, ustvarjalne naloge in druge dejavnosti, pri katerih učenci sodelujejo pri doseganju skupnega cilja. Med takšnimi dejavnostmi se lahko učenci bolje spoznajo, zato narodnost sčasoma postane manj pomembna.

Ena izmed učiteljic je posebej izpostavila pomen zgodnjega vključevanja romskih otrok v vrtec in prve razrede osnovne šole. Po njenem mnenju zgodnje skupne izkušnje otrokom omogočajo, da se spoznajo še pred nastankom močnejših predsodkov. Otroci, ki se že od zgodnjega otroštva igrajo, učijo in sodelujejo z vrstniki iz različnih kulturnih okolij, lahko lažje razvijejo pozitiven odnos do drugačnosti.

Tudi druge učiteljice so se strinjale, da je zgodnje vključevanje pomembno pri preprečevanju stereotipov in socialne izključenosti. Kljub temu samo vključevanje otroka v vrtec ali šolo ni dovolj. Pomembno je tudi, da se otrok v skupini počuti varno, sprejeto in enakovredno ter da ima možnost dejavno sodelovati pri dejavnostih.

Pri sodelovanju s starši romskih otrok so imele učiteljice različne izkušnje. Nekateri starši po njihovih besedah zelo dobro sodelujejo s šolo, redno obiskujejo govorilne ure, se zanimajo za napredek svojih otrok in jih podpirajo pri šolskem delu. Drugi starši s šolo sodelujejo manj pogosto. Razlogi za to so lahko različni, na primer težke socialne razmere, slabe lastne izkušnje s šolo, pomanjkanje zaupanja ali težave pri sporazumevanju.

Učiteljice so poudarile, da redkejšega sodelovanja staršev ni primerno takoj razlagati kot nezanimanje za otroka ali njegovo izobraževanje. Najprej je treba poskusiti razumeti okoliščine posamezne družine. Vzpostavljanje zaupanja med šolo in starši je po njihovem mnenju dolgotrajen proces. Zahteva spoštljivo komunikacijo, potrpežljivost, razumevanje kulturnih in socialnih okoliščin ter pripravljenost obeh strani na sodelovanje. Pomen pravične obravnave učencev in upoštevanja njihovega socialnega ter kulturnega položaja poudarjata tudi Peček in Lesar (2006).

Vse štiri učiteljice so menile, da lahko k zmanjševanju predsodkov pomembno prispevajo tudi učne vsebine. Romska zgodovina, kultura, jezik in tradicija bi morali biti po njihovem mnenju pogosteje vključeni v pouk. Učenci namreč o romski skupnosti pogosto dobijo informacije samo iz okolja ali medijev, te informacije pa niso vedno pravilne in lahko temeljijo na stereotipih.

Na podlagi opravljenih intervjujev lahko ugotovimo, da so intervjuvane učiteljice pri svojem delu zaznale predsodke in stereotipe do Romov. Ti se lahko kažejo v posploševanju, neprimernih izrazih, izključevanju iz skupinskih dejavnosti ali izogibanju sodelovanju. Ker smo intervjuvali le štiri učiteljice, ugotovitev ne moremo posplošiti na vse slovenske osnovne šole in vse učitelje. Predstavljajo pa pomemben vpogled v izkušnje učiteljic, ki se pri svojem delu srečujejo z vključevanjem romskih otrok.

Iz njihovih odgovorov je razvidno, da lahko učitelji z ustreznim pedagoškim delom pomembno prispevajo k zmanjševanju predsodkov. Med ključnimi dejavniki so varno in vključujoče razredno okolje, spoštljiva komunikacija, sodelovanje med učenci, vključevanje romske kulture v pouk ter gradnja zaupanja s starši. Izkušnje učiteljic kažejo, da se lahko s skupnimi dejavnostmi, odprtim pogovorom in spoštljivim odnosom razvijejo kakovostni odnosi, ki temeljijo na sprejemanju in spoštovanju različnosti.

 

ZAKLJUČEK

Ugotovitve članka kažejo, da predsodki in stereotipi o Romih še vedno pomembno vplivajo na izobraževalne možnosti romskih otrok. V teoretičnem delu smo pokazali, da njihovega šolskega položaja ne moremo pojasniti z eno samo značilnostjo romske skupnosti, temveč ga moramo razumeti v povezavi s socialnimi razmerami, prostorsko izključenostjo, jezikovnimi ovirami, nerednim obiskovanjem pouka, izkušnjami staršev in odzivi šole. Posebej pomembno je, da razlik med posameznimi družinami ne spregledamo in vedenja posameznika ne posplošujemo na celotno skupnost.

Intervjuji s štirimi učiteljicami so pokazali, da se predsodki v šoli pojavljajo neposredno, na primer v neprimernih izrazih, in posredno, na primer v izključevanju iz skupinskih dejavnosti ali izogibanju sodelovanju. Učiteljice so kot učinkovite pristope izpostavile dosledno odzivanje na izključevanje, načrtno ustvarjanje varne razredne klime, skupinske dejavnosti, zgodnje vključevanje otrok, vključevanje romske kulture v pouk ter spoštljivo sodelovanje s starši. Njihove izkušnje se ujemajo z ugotovitvami Košak (2010) o pomenu zgodnjega vključevanja in socialnega okolja, z medkulturnim pristopom Skubic Ermenc (2006) ter s poudarkom Peček in Lesar (2006) na pravičnem upoštevanju različnih izhodišč učencev.

Za pedagoško in socialnovarstveno stroko je pomembna predvsem ugotovitev, da vključitev otroka v šolo še ne pomeni tudi njegove dejanske vključenosti. Strokovni delavci morajo spremljati odnose med učenci, preprečevati posploševanje, zagotavljati sodelovalne učne izkušnje in graditi zaupanje z družinami. Pri tem lahko pomembno povezovalno vlogo prevzame romski pomočnik, saj olajša komunikacijo med šolo, otrokom, družino in skupnostjo. Predlagamo tudi redno strokovno usposabljanje zaposlenih o medkulturni vzgoji, vključevanje preverjenih vsebin o romski zgodovini in kulturi ter tesnejše sodelovanje šol z lokalnimi skupnostmi.

Raziskava ima omejitve. Vključili smo le štiri učiteljice, zato ugotovitev ne moremo posplošiti na vse slovenske osnovne šole. Upoštevali smo perspektivo učiteljic, ne pa tudi neposrednih izkušenj romskih otrok, njihovih staršev, romskih pomočnikov in drugih strokovnih delavcev. Na odgovore so lahko vplivale tudi značilnosti okolij, v katerih sodelujoče učiteljice delajo. Rezultate zato razumemo kot poglobljen vpogled v izbrane izkušnje, ne kot celovito sliko položaja.

V nadaljnjih raziskavah predlagamo večji in bolj raznolik vzorec šol iz različnih slovenskih regij ter vključitev otrok, staršev, romskih pomočnikov in svetovalnih delavcev. Koristno bi bilo primerjati šole z različnimi modeli podpore in v daljšem časovnem obdobju spremljati, kako posamezni ukrepi vplivajo na obisk pouka, odnose med učenci, občutek pripadnosti in šolsko uspešnost. Članek je zato lahko zanimiv za učitelje, vzgojitelje, socialne delavce, svetovalne službe, vodstva šol, študente pedagoških in socialnih smeri ter oblikovalce izobraževalnih politik. Osrednje sporočilo članka je, da lahko predsodke zmanjšujemo le z načrtnim, dolgotrajnim in sodelovalnim delom, pri katerem romske otroke in njihove družine obravnavamo kot enakovredne partnerje.

 

LITERATURA IN VIRI

ADC Memorial. (2018). Structural discrimination against Roma in Eastern Europe and Central Asia. https://adcmemorial.org/en/publications/structural-discrimination-against-roma-in-eastern-europe-and-central-asia/ [17. 4. 2026].

Bešter, R., Medvešek, M., & Pirc, J. (2016). Vloga romskih pomočnikov v Sloveniji pri vključevanju romskih otrok v sistem vzgoje in izobraževanja. Razprave in gradivo, 76, 5–27. https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-XMN4FWBL [17. 4. 2026].

Delo. (2016, 19. junij). Osebno z Bogdanom Mikličem: Rom, ki ni cigan. https://www.delo.si/ozadja/osebno-z-bogdanom-miklicem-rom-ki-ni-cigan.html [24. 4. 2026].

European Commission against Racism and Intolerance. (2025). Sixth report on Slovenia. Council of Europe. https://hudoc.ecri.coe.int/?i=SVN-CbC-VI-2025-28-ENG [5. 5. 2026].

Findeisen, D. (2012). Stereotipi so za to, da nam ni treba nenehno razmišljati s svojo glavo. Delo, Sobotna priloga. https://old.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/stereotipi-so-za-to-da-nam-ni-treba-nenehno-razmisljati-s-svojo-glavo.html [10. 5. 2026].

Jazbec, S., Čagran, B., & Lipavic Oštir, A. (2013). Language learning and Roma pupils: The case of Slovenia. Croatian Journal of Education, 15(3), 655–692. https://hrcak.srce.hr/109273 [17. 5. 2026].

Klopčič, V. (2007). Položaj Romov v Sloveniji: Romi in Gadže. Inštitut za narodnostna vprašanja. https://www.sistory.si/publication/4971 [24. 5. 2026].

Kodeks etike socialnih delavk in socialnih delavcev Slovenije. (2021). https://dsdds.si/kodeks-etike/ [2. 6. 2026].

Kodeks etičnih načel v socialnem varstvu. (2014). Uradni list Republike Slovenije (št. 50/14). https://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=DRUG4023 [2. 6. 2026].

Korošak, A. (2019, 4. marec). Kako do eliminacije predsodkov? Zofijini ljubimci. https://zofijini.net/kako-do-eliminacije-predsodkov/ [13. 6. 2025].

Košak, A. (2010). Romski otroci v OŠ Leskovec pri Krškem – primer dobre prakse. Socialno delo, 49(2–3), 181–184. https://www.revija-socialnodelo.si/mma/Socialno_URN_NBN_SI_DOC-JXW8063O.pdf/2019031618055853/ [18. 6. 2026].

Kovač Šebart, M., & Krek, J. (2003). Romi v Sloveniji: Vprašanja izobraževanja, multikulturalizma in integracije. Sodobna pedagogika, 54(1), 28–43.

Krek, J., & Vogrinc, J. (2005). Znanje slovenskega jezika kot pogoj šolskega uspeha učencev iz jezikovno in kulturno različnih ter socialno deprivilegiranih družin – primer začetnega opismenjevanja romskih učencev. Sodobna pedagogika, 56(2), 118–139.

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. (2021). Strategija vzgoje in izobraževanja Romov v Republiki Sloveniji 2021–2030. https://www.gov.si/assets/ministrstva/MIZS/SRI/Romi/Strategija-VIZ-Romov-2021-2030.pdf [11. 7. 2026].

Nastran Ule, M. (2000). Temelji socialne psihologije. Znanstveno in publicistično središče.

Peček, M., & Lesar, I. (2006). Pravičnost slovenske šole: mit ali realnost. Sophia. https://plus.cobiss.net/cobiss/si/sl/bib/fflj/229959424 [23. 6. 2026].

Skubic Ermenc, K. (2006). Slovenska šola z druge strani. Sodobna pedagogika, 57(posebna izdaja), 150–167. https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-DUUQ9JEX [23. 6. 2026].

Ule, M. (2005). Psihologija komuniciranja. Fakulteta za družbene vede.

Vlada Republike Slovenije. (2021). Nacionalni program ukrepov Vlade Republike Slovenije za Rome za obdobje 2021–2030. https://www.gov.si/assets/ministrstva/MIZS/SRI/Romi/sprejetNPUR_21_30.pdf [23. 6. 2026].

Zaviršek, D., Djoković, N., Radešič, L., Meden, K., Đogić, K., & Kožman, M. (2019). Romske družine: priročnik za razumevanje etične prakse v socialnem delu in drugih pomagajočih poklicih v podporo slovenskim Rominjam in Romom. Društvo Mozaik – društvo otrok. https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-7DBE2ZZS [2. 5. 2026].

POVZETEK

V članku obravnavamo predsodke, stereotipe in izobraževanje romskih otrok. Predsodki in stereotipi so pogosto vzrok za neenako obravnavo Romov ter negativno vplivajo na njihovo vključevanje v družbo. Romi se zaradi takšnih prepričanj pogosto srečujejo z diskriminacijo, kar vpliva tudi na njihov dostop do kakovostnega izobraževanja. Šola ima pomembno vlogo pri zmanjševanju predsodkov, saj spodbuja medsebojno spoštovanje, razumevanje in sprejemanje različnosti. Pri izobraževanju romskih otrok je pomembno ustvariti spodbudno in vključujoče učno okolje, v katerem imajo vsi učenci enake možnosti za uspeh. K temu prispevajo sodelovanje med šolo, družino in lokalno skupnostjo, ustrezna podpora učiteljev ter prilagojeni pristopi k poučevanju. Predstavljeni so tudi dejavniki, ki vplivajo na uspešnost romskih otrok v izobraževalnem procesu, ter pomen odpravljanja stereotipov in diskriminacije. Le z enakimi možnostmi, medsebojnim spoštovanjem in razumevanjem lahko prispevamo k bolj vključujoči družbi, v kateri imajo romski otroci možnost razviti svoje sposobnosti in doseči izobrazbo, ki jim omogoča boljše življenjske priložnosti.

KLJUČNE BESEDE: romski otroci, izobraževanje, predsodki, stereotipi, socialna vključenost

 

ABSTRACT

This paper examines prejudice, stereotypes, and the education of Roma children, with a particular focus on the impact of discriminatory attitudes on their educational opportunities and social inclusion. Prejudice and stereotypes often contribute to unequal treatment and social exclusion, creating barriers that hinder Roma children's access to quality education and their academic success. The study highlights the crucial role of schools in promoting equality, respect, and intercultural understanding, thereby reducing prejudice and fostering inclusive educational environments. It also emphasizes the importance of cooperation between schools, families, and local communities, as well as the implementation of appropriate teaching strategies and support measures that address the specific needs of Roma students. Furthermore, the paper discusses the key factors influencing the educational achievement of Roma children and underlines the need to eliminate discrimination and challenge negative stereotypes. Ensuring equal educational opportunities and creating an inclusive learning environment are essential for enabling Roma children to reach their full potential and participate fully in society. Promoting diversity, mutual respect, and equal access to education benefits not only Roma children but society as a whole by contributing to greater social cohesion and equality.

KEYWORDS: Roma children, education, prejudice, stereotypes, social inclusion

 

UVOD

Romi so etnična skupnost s svojim jezikom, kulturo, običaji in tradicijo, ki že stoletja živi v različnih delih Evrope, tudi v Sloveniji. Romske skupnosti niso enotne, saj se med seboj razlikujejo po jeziku, načinu življenja, zgodovinskih izkušnjah in socialnem položaju. Kljub številnim izzivom ohranjajo svojo kulturno identiteto ter prispevajo k raznolikosti družbe (Klopčič, 2007). Predsodki, diskriminacija in neenake življenjske razmere pomembno vplivajo na njihovo vključevanje v socialno in izobraževalno okolje (European Commission against Racism and Intolerance [ECRI], 2025). Romski otroci se pri izobraževanju pogosto srečujejo z ovirami, povezanimi z družbenimi neenakostmi, jezikom, bivanjskimi razmerami in pomanjkanjem razumevanja njihove kulture (Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, 2021). Izobraževanje zato razumemo kot pomemben dejavnik zmanjševanja socialne izključenosti in zagotavljanja enakih možnosti (Vlada Republike Slovenije, 2021).

V članku predstavljamo vpliv predsodkov in stereotipov na izobraževanje romskih otrok ter poudarjamo pomen vključujočega izobraževalnega okolja. Obravnavamo dejavnike, ki vplivajo na uspešnost romskih otrok v šoli, ter pomen sodelovanja med šolo, družino in širšo skupnostjo pri ustvarjanju pogojev za uspešno vključevanje in enake možnosti v izobraževanju. V empiričnem delu predstavljamo ugotovitve štirih poglobljenih intervjujev z učiteljicami, ki imajo izkušnje z vključevanjem romskih otrok v osnovno šolo.

 

PREDSODKI IN STEREOTIPI DO ROMOV

Če želimo pri sebi in drugih prepoznavati predsodke in stereotipe, moramo najprej vedeti, kaj sploh so in kakšne so razlike med njimi. Findeisen (2012) pravi, da je za predsodek značilno, da je krut, neobčutljiv za nove podatke ter izraža sovražno in negativno stališče.

Pri stereotipu ni nujno, da gre za negativno stališče, vendar tako kot predsodek temelji na poenostavljeni zaznavi in o posamezniku ali skupini ustvarja nepopolno podobo. Nastran Ule (2000) stereotipe povezuje s posplošenimi predstavami o družbenih skupinah, ki zmanjšujejo zaznavanje razlik med posamezniki. Ule (2005) dodaja, da se takšne predstave oblikujejo in utrjujejo v procesih socializacije in komunikacije. Tako predsodki kot stereotipi se med ljudmi hitro širijo, z njimi pa si pogosto poenostavimo presojanje osebe ali situacije.

Korošak (2019) opozarja na pomembno vlogo medijev pri oblikovanju stališč in predsodkov ter se sprašuje, kako načrtovati medijske in druge javne dejavnosti, da bi se strpnost do diskriminiranih skupin povečala. Poudarja, da lahko k zmanjševanju rasnih predsodkov prispeva tematsko usmerjeno poročanje, pri katerem sta posebej pomembni pogostost in ažurnost medijskih objav. Ob tem Findeisen (2012) opozarja, da predsodki ostajajo neobčutljivi za nova dejstva, zato za njihovo zmanjševanje niso dovolj posamezne informacije, temveč sta potrebna dolgotrajno kritično presojanje in stik med skupinami.

Na področju vzgoje in izobraževanja Skubic Ermenc (2006) poudarja pomen medkulturnega pristopa, ki različnosti ne obravnava kot pomanjkljivost, temveč kot izhodišče za enakopravno sodelovanje. Peček in Lesar (2006) vprašanje vključevanja povezujeta tudi s pravičnostjo šole: enaka obravnava sama po sebi še ne zagotavlja enakih možnosti, če ne upoštevamo različnih socialnih in kulturnih izhodišč učencev. Iz tega sklepamo, da moramo predsodke obravnavati hkrati na ravni posameznikov, odnosov v razredu in delovanja izobraževalnih ustanov. Kovač Šebart in Krek (2003) opozarjata, da vključevanja ne smemo razumeti kot enostranskega prilagajanja romskih učencev večinski kulturi, saj mora šola hkrati omogočati ohranjanje identitete in obvladovanje znanj, potrebnih za enakopravno sodelovanje.

Miklič je v intervjuju za časnik Delo med pogostimi predsodki do Romov omenil prepričanje, da naj bi bile težave s higieno posledica njihovega načina življenja (Delo, 2016). Ob tem je opozoril, da v nekaterih romskih naseljih ni urejene osnovne infrastrukture, kot so vodovod, kanalizacija in elektrika. Klopčič (2007) bivanjske razmere povezuje s širšim pravnim in družbenim položajem romske skupnosti. Njegovo razlago dopolnjuje poročilo ADC Memorial (2018), ki slabše življenjske razmere Romov povezuje s širšimi oblikami strukturne diskriminacije. Zato pomanjkljive infrastrukture ne smemo razlagati kot značilnosti etnične skupnosti, temveč kot družbeni problem, pri katerem imajo pomembno odgovornost lokalne in državne ustanove.

Pogost je tudi stereotip, da Romi ne želijo delati in da izkoriščajo socialno pomoč. Miklič je v intervjuju za časnik Delo pri tem izpostavil težave pri zaposlovanju (Delo, 2016). Na podlagi obravnavanih virov lahko sklepamo, da se lahko ustvari začaran krog: nižja izobrazba in slabe življenjske razmere zmanjšujejo možnosti na trgu dela, diskriminacija pa izključenost še poglablja. Nastran Ule (2000) pojasnjuje, da stereotipi zanemarijo razlike med posamezniki in lastnost pripišejo celotni skupini. Zaviršek et al. (2019) zato poudarjajo etično strokovno delo, ki temelji na razumevanju konkretnega življenjskega položaja družine in ne na vnaprejšnjih sodbah. Nacionalni program ukrepov Vlade Republike Slovenije za Rome za obdobje 2021–2030 (Vlada Republike Slovenije, 2021) zato izobraževanje, zaposlovanje, bivanjske razmere in preprečevanje diskriminacije obravnava kot medsebojno povezana področja.

Miklič je v intervjuju za časnik Delo omenil tudi predsodka, da so romske skupnosti nevarne in da Romom izobrazba ni pomembna (Delo, 2016). Takšnih trditev ne moremo posploševati, saj se romske družine razlikujejo po vrednotah, izkušnjah in odnosu do šole. Ule (2005) opozarja, da se negativna stališča utrjujejo v komunikaciji in socializaciji, Peček in Lesar (2006) pa poudarjata, da moramo pri presojanju šolske uspešnosti upoštevati različna socialna in kulturna izhodišča učencev. Strah ali posamezne negativne izkušnje zato ne morejo biti podlaga za ocenjevanje celotne skupnosti.

 

TEŽAVE PRI IZOBRAŽEVANJU ROMSKIH OTROK

Neredno obiskovanje pouka ostaja ena izmed ovir pri izobraževanju dela romskih otrok; z njim so povezane tudi bivanjske razmere, dostop do prevoza ter pomanjkanje tehnične opreme in internetne povezave, kar se je posebej pokazalo med izobraževanjem na daljavo (Vlada Republike Slovenije, 2021; Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, 2021).

Košak (2010) med pomembnimi razlogi za slabše rezultate izpostavlja neredno obiskovanje pouka, neenake možnosti za razvoj in prostorsko izoliranost nekaterih naselij. Njene ugotovitve kažejo, da lahko oddaljenost naselij in slabe prometne povezave otrokom zmanjšujejo možnosti za redno obiskovanje šole in sodelovanje pri popoldanskih dejavnostih. Peček in Lesar (2006) takšne razlike povezujeta z vprašanjem pravičnosti: enake zahteve še ne zagotavljajo enakih možnosti, če materialnih in socialnih izhodišč učencev ne upoštevamo.

Košak (2010) poudarja pomen zgodnjega vključevanja v vrtec in šolo, kjer romski otroci vzpostavijo stik s širšim družbenim okoljem in začnejo nadomeščati morebitne primanjkljaje iz predšolskega obdobja. Skubic Ermenc (2006) ta proces dopolnjuje z medkulturnim pogledom, po katerem se mora tudi šola prilagoditi raznolikosti učencev in njihovega domačega okolja ne sme obravnavati kot pomanjkljivost. Zgodnje vključevanje je zato učinkovito predvsem takrat, ko otrok ni le navzoč, temveč se počuti sprejetega in lahko enakovredno sodeluje. Tudi Strategija vzgoje in izobraževanja Romov v Republiki Sloveniji 2021–2030 (Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, 2021) med ključnimi cilji poudarja vključevanje v predšolsko vzgojo, uspešnejše zaključevanje šolanja in sodelovanje z romsko skupnostjo.

Na šolsko uspešnost vplivata tudi družinsko okolje in sodelovanje staršev. Košak (2010) opozarja, da starši zaradi nižje izobrazbe ali slabih lastnih izkušenj s šolo otroku včasih težje pomagajo pri obveznostih. Zaviršek et al. (2019) poudarjajo, da morajo strokovni delavci pred oblikovanjem sodb razumeti okoliščine posamezne družine in z zaupanja vrednimi člani skupnosti graditi sodelovanje. Bešter et al. (2016) pri povezovanju šole z družino posebej izpostavljajo romskega pomočnika, ki lahko olajša komunikacijo ter pomaga premostiti kulturne in jezikovne razlike.

Košak (2010) kot pomembno oviro izpostavlja tudi jezik: otrok lahko zaradi slabšega razumevanja slovenščine težje sledi navodilom, se vključuje med vrstnike in pokaže svoje znanje. Skubic Ermenc (2006) opozarja, da je šolski sistem pretežno oblikovan po jeziku in pravilih večinskega prebivalstva, zato mora šola dejavno ustvarjati vključujoče in kulturno odzivno okolje. Peček in Lesar (2006) dodajata, da pravična obravnava zahteva ustrezno podporo glede na učenčeve potrebe. Jezikovnih težav zato ne smemo enačiti z manjšimi sposobnostmi ali nezanimanjem za izobraževanje. Krek in Vogrinc (2005) znanje slovenščine povezujeta s šolsko uspešnostjo učencev iz jezikovno in kulturno različnih okolij, Jazbec et al. (2013) pa opozarjajo, da na učenje jezika vplivajo tudi socialni in psiholingvistični dejavniki. Jezikovno podporo moramo zato načrtovati strokovno in dolgoročno.

Pri delu z romskimi otroki in njihovimi družinami moramo upoštevati tudi poklicna etična izhodišča. Kodeks etičnih načel v socialnem varstvu (2014) zahteva spoštovanje človekovega dostojanstva, enakopravnosti in možnosti izbire, Kodeks etike socialnih delavk in socialnih delavcev Slovenije (2021) pa poudarja odgovornost strokovnih delavcev za preprečevanje diskriminacije in krepitev moči uporabnikov. Ta načela nas zavezujejo, da družin ne presojamo na podlagi stereotipov, temveč z njimi vzpostavljamo spoštljiv partnerski odnos.

 

DISKRIMINACIJA ROMSKIH OTROK V DRUGIH DRŽAVAH

Podobne oblike diskriminacije romskih otrok v izobraževanju so dokumentirane tudi v drugih državah. V Rusiji so romske otroke v nekaterih primerih vključevali v ločene razrede ali izobraževalne programe za otroke z intelektualnimi ovirami (ADC Memorial, 2018).

Romske otroke so ponekod uvrščali tudi v posebne »romske razrede«, omejevali njihovo uporabo skupnih šolskih prostorov ali udeležbo na izletih ter jim določali izobraževanje na daljavo (ADC Memorial, 2018).

Poročilo za Moldavijo navaja, da so za romske otroke veljali nižji standardi za napredovanje v naslednji razred kot za druge otroke. Romski otroci so imeli v primerjavi z drugimi otroki tudi manj možnosti za šolanje in dostop do različnih oblik pomoči (ADC Memorial, 2018). Evropska komisija proti rasizmu in nestrpnosti (ECRI, 2025) tudi za Slovenijo poudarja potrebo po nadaljnji krepitvi vključujočega izobraževanja in spremljanju položaja romskih otrok.

 

VLOGA ROMSKEGA POMOČNIKA IN DELO V SKUPNOSTI

Ko poznamo problematiko šolanja romskih otrok, se moramo vprašati, kako lahko položaj izboljšamo in kakšna je pri tem vloga socialnih ter drugih strokovnih delavcev. Institut romskega pomočnika je bil uveden kot podpora vključevanju otrok ter povezovanju šole, družine in romske skupnosti (Bešter et al., 2016). Otroci se z njegovo pomočjo lažje vključujejo v šolsko okolje, saj jim lahko pomaga pri premagovanju jezikovnih, kulturnih in komunikacijskih ovir (Bešter et al., 2016).

Koristi imajo tudi vrtci in šole, saj jim romski pomočnik pomaga spoznavati in razumeti romsko kulturo ter jo vključevati v šolske dejavnosti in učno snov. Romski pomočniki lahko organizirajo dodatne dejavnosti, povezane z romsko kulturo, ter sodelujejo pri komunikaciji s starši (Bešter et al., 2016).

Zaposlovanje Romov kot romskih pomočnikov lahko prispeva k večji etnični občutljivosti šol in zmanjševanju institucionalnih predsodkov. Pomočniki povezujejo romsko in širšo skupnost ter med njima spodbujajo stik in sodelovanje (Bešter et al., 2016).

Na ta način se izboljšuje medsebojna komunikacija, zmanjšuje nezaupanje, presegajo predsodki in stereotipi ter vzpostavljajo strpnejši medetnični odnosi (Bešter et al., 2016).

Dolgoročno lahko romski pomočniki prispevajo k višji izobraženosti romske skupnosti, uspešnejšemu vključevanju Romov in njihovi večji enakopravnosti v družbi (Bešter et al., 2016).

Korist ima tudi romski pomočnik sam, saj mu delo omogoča nadaljevanje izobraževanja in predstavlja eno izmed možnosti za zaposlitev. Prav tako lahko prispeva k povečanju njegovega ugleda in prepoznavnosti v romski ter širši skupnosti (Bešter et al., 2016).

Zaviršek et al. (2019) navajajo, da so v romskih naseljih pogosto uspešne tiste strokovne delavke, ki tesno sodelujejo s pomembnimi člani romske skupnosti. Ti jim lahko pomagajo pri vzpostavljanju zaupanja.

Zato je pomembno vedeti, kdo so ključne osebe v skupnosti in komu drugi člani najbolj zaupajo. Delo neposredno v skupnosti strokovnim delavcem omogoča boljše razumevanje življenjskih okoliščin članov skupnosti ter učinkovitejše zagovorništvo in vzpostavljanje zaupanja (Zaviršek et al., 2019).

 

RAZISKAVA O IZOBRAŽEVANJU ROMSKIH OTROK

V okviru raziskave smo izvedli štiri poglobljene intervjuje z učiteljicami, ki imajo večletne izkušnje z vključevanjem romskih otrok v osnovno šolo. Namen intervjujev je bil ugotoviti, kako učiteljice doživljajo predsodke in stereotipe do Romov ter kakšne odnose opažajo med romskimi in neromskimi učenci. Prav tako nas je zanimalo, kako se ti pojavi kažejo v vsakdanjem šolskem življenju in kako se učiteljice nanje odzivajo.

Iz odgovorov intervjuvanih učiteljic je bilo razvidno, da predsodki in stereotipi do Romov še vedno predstavljajo pomemben izziv. Učiteljice so povedale, da otroci negativna stališča pogosto prevzamejo iz družinskega in širšega družbenega okolja. V šoli lahko tako ponavljajo mnenja in izraze, ki so jih slišali doma, med prijatelji, v medijih ali drugje. Tudi strokovna literatura poudarja, da se stereotipi oblikujejo v procesu socializacije in se lahko prenašajo iz ene generacije na drugo (Ule, 2005).

Učiteljice so izpostavile, da se stereotipi najpogosteje kažejo kot posploševanje lastnosti posameznih romskih učencev na celotno romsko skupnost. Med ljudmi se na primer pojavljajo prepričanja, da se Romi ne zanimajo za šolanje, da ne cenijo izobrazbe ali da niso pripravljeni sodelovati s šolo. Po izkušnjah učiteljic takšna prepričanja ne prikazujejo resničnega položaja vseh romskih otrok in njihovih družin. Med romskimi družinami namreč obstajajo velike razlike glede življenjskih razmer, vrednot, vzgoje in odnosa do izobraževanja.

Učiteljice so opozorile, da ni pravilno, če se vedenje enega posameznika pripiše vsem članom določene skupnosti. Takšno posploševanje utrjuje stereotipe in lahko zmanjšuje možnosti za uspešno vključevanje romskih otrok v šolsko okolje. Tudi strokovna literatura pojasnjuje, da stereotipi pogosto temeljijo na pretiranem posploševanju in zanemarjanju razlik med posamezniki (Nastran Ule, 2000).

Vse štiri učiteljice so poudarile, da imajo pri zmanjševanju predsodkov zelo pomembno vlogo učitelji. Po njihovem mnenju mora učitelj v razredu dosledno spodbujati spoštovanje, enakopravnost in sodelovanje med vsemi učenci. Ustvariti mora okolje, v katerem se vsak učenec počuti varno, sprejeto in vključeno ne glede na svojo narodnost, kulturo ali socialni položaj.

Učiteljice skušajo učencem omogočiti, da izrazijo svoje mnenje, predstavijo svojo kulturo in sodelujejo pri skupnih dejavnostih. Menijo, da takšen način dela zmanjšuje socialno distanco med učenci in prispeva k boljšemu medsebojnemu razumevanju. Pomembno je, da se kulturne razlike ne prikazujejo kot težava, ampak kot priložnost za spoznavanje različnih načinov življenja. Pomen vključujočega šolskega okolja in upoštevanja kulturnih razlik poudarjajo tudi avtorji s področja medkulturne vzgoje (Skubic Ermenc, 2006).

Učiteljice so povedale, da se predsodki ne izražajo vedno neposredno. Včasih se kažejo tako, da neromski učenci romskih učencev ne želijo vključiti v skupino, se izogibajo sodelovanju z njimi ali uporabljajo žaljive in neprimerne izraze. Takšne oblike izključevanja so lahko manj opazne, vendar lahko močno vplivajo na počutje in samozavest posameznega učenca.

Po mnenju učiteljic je pomembno, da se učitelj na takšne primere odzove in jih ne prezre. Z učenci se mora odkrito pogovoriti, jim razložiti, zakaj je bilo določeno vedenje neprimerno, ter jih spodbujati k razumevanju občutkov drugih. Učiteljice menijo, da lahko učenci ob ustreznem usmerjanju razvijejo bolj spoštljiv odnos do drugačnosti. Za to pa potrebujejo dovolj priložnosti za dobre in pozitivne izkušnje z učenci iz drugačnih kulturnih okolij.

Pri opisovanju odnosov med romskimi in neromskimi učenci so učiteljice poudarile pomen razredne klime in načina dela učitelja. Poročale so, da so odnosi praviloma boljši v razredih, kjer učitelj načrtno spodbuja sodelovanje, medsebojno pomoč in spoštljivo komunikacijo. V takšnem okolju učenci lažje sklepajo prijateljstva, rešujejo nesoglasja in sprejemajo razlike med seboj.

Učiteljice so kot uspešne navedle predvsem skupinske projekte, športne dejavnosti, ustvarjalne naloge in druge dejavnosti, pri katerih učenci sodelujejo pri doseganju skupnega cilja. Med takšnimi dejavnostmi se lahko učenci bolje spoznajo, zato narodnost sčasoma postane manj pomembna.

Ena izmed učiteljic je posebej izpostavila pomen zgodnjega vključevanja romskih otrok v vrtec in prve razrede osnovne šole. Po njenem mnenju zgodnje skupne izkušnje otrokom omogočajo, da se spoznajo še pred nastankom močnejših predsodkov. Otroci, ki se že od zgodnjega otroštva igrajo, učijo in sodelujejo z vrstniki iz različnih kulturnih okolij, lahko lažje razvijejo pozitiven odnos do drugačnosti.

Tudi druge učiteljice so se strinjale, da je zgodnje vključevanje pomembno pri preprečevanju stereotipov in socialne izključenosti. Kljub temu samo vključevanje otroka v vrtec ali šolo ni dovolj. Pomembno je tudi, da se otrok v skupini počuti varno, sprejeto in enakovredno ter da ima možnost dejavno sodelovati pri dejavnostih.

Pri sodelovanju s starši romskih otrok so imele učiteljice različne izkušnje. Nekateri starši po njihovih besedah zelo dobro sodelujejo s šolo, redno obiskujejo govorilne ure, se zanimajo za napredek svojih otrok in jih podpirajo pri šolskem delu. Drugi starši s šolo sodelujejo manj pogosto. Razlogi za to so lahko različni, na primer težke socialne razmere, slabe lastne izkušnje s šolo, pomanjkanje zaupanja ali težave pri sporazumevanju.

Učiteljice so poudarile, da redkejšega sodelovanja staršev ni primerno takoj razlagati kot nezanimanje za otroka ali njegovo izobraževanje. Najprej je treba poskusiti razumeti okoliščine posamezne družine. Vzpostavljanje zaupanja med šolo in starši je po njihovem mnenju dolgotrajen proces. Zahteva spoštljivo komunikacijo, potrpežljivost, razumevanje kulturnih in socialnih okoliščin ter pripravljenost obeh strani na sodelovanje. Pomen pravične obravnave učencev in upoštevanja njihovega socialnega ter kulturnega položaja poudarjata tudi Peček in Lesar (2006).

Vse štiri učiteljice so menile, da lahko k zmanjševanju predsodkov pomembno prispevajo tudi učne vsebine. Romska zgodovina, kultura, jezik in tradicija bi morali biti po njihovem mnenju pogosteje vključeni v pouk. Učenci namreč o romski skupnosti pogosto dobijo informacije samo iz okolja ali medijev, te informacije pa niso vedno pravilne in lahko temeljijo na stereotipih.

Na podlagi opravljenih intervjujev lahko ugotovimo, da so intervjuvane učiteljice pri svojem delu zaznale predsodke in stereotipe do Romov. Ti se lahko kažejo v posploševanju, neprimernih izrazih, izključevanju iz skupinskih dejavnosti ali izogibanju sodelovanju. Ker smo intervjuvali le štiri učiteljice, ugotovitev ne moremo posplošiti na vse slovenske osnovne šole in vse učitelje. Predstavljajo pa pomemben vpogled v izkušnje učiteljic, ki se pri svojem delu srečujejo z vključevanjem romskih otrok.

Iz njihovih odgovorov je razvidno, da lahko učitelji z ustreznim pedagoškim delom pomembno prispevajo k zmanjševanju predsodkov. Med ključnimi dejavniki so varno in vključujoče razredno okolje, spoštljiva komunikacija, sodelovanje med učenci, vključevanje romske kulture v pouk ter gradnja zaupanja s starši. Izkušnje učiteljic kažejo, da se lahko s skupnimi dejavnostmi, odprtim pogovorom in spoštljivim odnosom razvijejo kakovostni odnosi, ki temeljijo na sprejemanju in spoštovanju različnosti.

 

ZAKLJUČEK

Ugotovitve članka kažejo, da predsodki in stereotipi o Romih še vedno pomembno vplivajo na izobraževalne možnosti romskih otrok. V teoretičnem delu smo pokazali, da njihovega šolskega položaja ne moremo pojasniti z eno samo značilnostjo romske skupnosti, temveč ga moramo razumeti v povezavi s socialnimi razmerami, prostorsko izključenostjo, jezikovnimi ovirami, nerednim obiskovanjem pouka, izkušnjami staršev in odzivi šole. Posebej pomembno je, da razlik med posameznimi družinami ne spregledamo in vedenja posameznika ne posplošujemo na celotno skupnost.

Intervjuji s štirimi učiteljicami so pokazali, da se predsodki v šoli pojavljajo neposredno, na primer v neprimernih izrazih, in posredno, na primer v izključevanju iz skupinskih dejavnosti ali izogibanju sodelovanju. Učiteljice so kot učinkovite pristope izpostavile dosledno odzivanje na izključevanje, načrtno ustvarjanje varne razredne klime, skupinske dejavnosti, zgodnje vključevanje otrok, vključevanje romske kulture v pouk ter spoštljivo sodelovanje s starši. Njihove izkušnje se ujemajo z ugotovitvami Košak (2010) o pomenu zgodnjega vključevanja in socialnega okolja, z medkulturnim pristopom Skubic Ermenc (2006) ter s poudarkom Peček in Lesar (2006) na pravičnem upoštevanju različnih izhodišč učencev.

Za pedagoško in socialnovarstveno stroko je pomembna predvsem ugotovitev, da vključitev otroka v šolo še ne pomeni tudi njegove dejanske vključenosti. Strokovni delavci morajo spremljati odnose med učenci, preprečevati posploševanje, zagotavljati sodelovalne učne izkušnje in graditi zaupanje z družinami. Pri tem lahko pomembno povezovalno vlogo prevzame romski pomočnik, saj olajša komunikacijo med šolo, otrokom, družino in skupnostjo. Predlagamo tudi redno strokovno usposabljanje zaposlenih o medkulturni vzgoji, vključevanje preverjenih vsebin o romski zgodovini in kulturi ter tesnejše sodelovanje šol z lokalnimi skupnostmi.

Raziskava ima omejitve. Vključili smo le štiri učiteljice, zato ugotovitev ne moremo posplošiti na vse slovenske osnovne šole. Upoštevali smo perspektivo učiteljic, ne pa tudi neposrednih izkušenj romskih otrok, njihovih staršev, romskih pomočnikov in drugih strokovnih delavcev. Na odgovore so lahko vplivale tudi značilnosti okolij, v katerih sodelujoče učiteljice delajo. Rezultate zato razumemo kot poglobljen vpogled v izbrane izkušnje, ne kot celovito sliko položaja.

V nadaljnjih raziskavah predlagamo večji in bolj raznolik vzorec šol iz različnih slovenskih regij ter vključitev otrok, staršev, romskih pomočnikov in svetovalnih delavcev. Koristno bi bilo primerjati šole z različnimi modeli podpore in v daljšem časovnem obdobju spremljati, kako posamezni ukrepi vplivajo na obisk pouka, odnose med učenci, občutek pripadnosti in šolsko uspešnost. Članek je zato lahko zanimiv za učitelje, vzgojitelje, socialne delavce, svetovalne službe, vodstva šol, študente pedagoških in socialnih smeri ter oblikovalce izobraževalnih politik. Osrednje sporočilo članka je, da lahko predsodke zmanjšujemo le z načrtnim, dolgotrajnim in sodelovalnim delom, pri katerem romske otroke in njihove družine obravnavamo kot enakovredne partnerje.

 

LITERATURA IN VIRI

ADC Memorial. (2018). Structural discrimination against Roma in Eastern Europe and Central Asia. https://adcmemorial.org/en/publications/structural-discrimination-against-roma-in-eastern-europe-and-central-asia/ [17. 4. 2026].

Bešter, R., Medvešek, M., & Pirc, J. (2016). Vloga romskih pomočnikov v Sloveniji pri vključevanju romskih otrok v sistem vzgoje in izobraževanja. Razprave in gradivo, 76, 5–27. https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-XMN4FWBL [17. 4. 2026].

Delo. (2016, 19. junij). Osebno z Bogdanom Mikličem: Rom, ki ni cigan. https://www.delo.si/ozadja/osebno-z-bogdanom-miklicem-rom-ki-ni-cigan.html [24. 4. 2026].

European Commission against Racism and Intolerance. (2025). Sixth report on Slovenia. Council of Europe. https://hudoc.ecri.coe.int/?i=SVN-CbC-VI-2025-28-ENG [5. 5. 2026].

Findeisen, D. (2012). Stereotipi so za to, da nam ni treba nenehno razmišljati s svojo glavo. Delo, Sobotna priloga. https://old.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/stereotipi-so-za-to-da-nam-ni-treba-nenehno-razmisljati-s-svojo-glavo.html [10. 5. 2026].

Jazbec, S., Čagran, B., & Lipavic Oštir, A. (2013). Language learning and Roma pupils: The case of Slovenia. Croatian Journal of Education, 15(3), 655–692. https://hrcak.srce.hr/109273 [17. 5. 2026].

Klopčič, V. (2007). Položaj Romov v Sloveniji: Romi in Gadže. Inštitut za narodnostna vprašanja. https://www.sistory.si/publication/4971 [24. 5. 2026].

Kodeks etike socialnih delavk in socialnih delavcev Slovenije. (2021). https://dsdds.si/kodeks-etike/ [2. 6. 2026].

Kodeks etičnih načel v socialnem varstvu. (2014). Uradni list Republike Slovenije (št. 50/14). https://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=DRUG4023 [2. 6. 2026].

Korošak, A. (2019, 4. marec). Kako do eliminacije predsodkov? Zofijini ljubimci. https://zofijini.net/kako-do-eliminacije-predsodkov/ [13. 6. 2025].

Košak, A. (2010). Romski otroci v OŠ Leskovec pri Krškem – primer dobre prakse. Socialno delo, 49(2–3), 181–184. https://www.revija-socialnodelo.si/mma/Socialno_URN_NBN_SI_DOC-JXW8063O.pdf/2019031618055853/ [18. 6. 2026].

Kovač Šebart, M., & Krek, J. (2003). Romi v Sloveniji: Vprašanja izobraževanja, multikulturalizma in integracije. Sodobna pedagogika, 54(1), 28–43.

Krek, J., & Vogrinc, J. (2005). Znanje slovenskega jezika kot pogoj šolskega uspeha učencev iz jezikovno in kulturno različnih ter socialno deprivilegiranih družin – primer začetnega opismenjevanja romskih učencev. Sodobna pedagogika, 56(2), 118–139.

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. (2021). Strategija vzgoje in izobraževanja Romov v Republiki Sloveniji 2021–2030. https://www.gov.si/assets/ministrstva/MIZS/SRI/Romi/Strategija-VIZ-Romov-2021-2030.pdf [11. 7. 2026].

Nastran Ule, M. (2000). Temelji socialne psihologije. Znanstveno in publicistično središče.

Peček, M., & Lesar, I. (2006). Pravičnost slovenske šole: mit ali realnost. Sophia. https://plus.cobiss.net/cobiss/si/sl/bib/fflj/229959424 [23. 6. 2026].

Skubic Ermenc, K. (2006). Slovenska šola z druge strani. Sodobna pedagogika, 57(posebna izdaja), 150–167. https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-DUUQ9JEX [23. 6. 2026].

Ule, M. (2005). Psihologija komuniciranja. Fakulteta za družbene vede.

Vlada Republike Slovenije. (2021). Nacionalni program ukrepov Vlade Republike Slovenije za Rome za obdobje 2021–2030. https://www.gov.si/assets/ministrstva/MIZS/SRI/Romi/sprejetNPUR_21_30.pdf [23. 6. 2026].

Zaviršek, D., Djoković, N., Radešič, L., Meden, K., Đogić, K., & Kožman, M. (2019). Romske družine: priročnik za razumevanje etične prakse v socialnem delu in drugih pomagajočih poklicih v podporo slovenskim Rominjam in Romom. Društvo Mozaik – društvo otrok. https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-7DBE2ZZS [2. 5. 2026].

POVZETEK

Umetna inteligenca postaja pomemben del učnih navad dijakov, saj omogoča hitro pridobivanje informacij, dodatne razlage, ustvarjanje vaj in podporo pri reševanju šolskih obveznosti. Namen raziskave je bil ugotoviti, kako pogosto dijaki uporabljajo orodja umetne inteligence, za katere namene jih uporabljajo ter kako ocenjujejo njihovo vključevanje v pouk in vpliv na prihodnost. Izvedena je bila kvantitativna opisna raziskava z anonimnim spletnim vprašalnikom, v kateri je sodelovalo 90 dijakov tehniške gimnazije. Rezultati kažejo, da je uporaba umetne inteligence med sodelujočimi dijaki redna in izrazito osredotočena na eno splošno dostopno orodje. Najpogostejša namena sta iskanje informacij in pomoč pri domačih nalogah. Večina dijakov si želi več premišljene uporabe umetne inteligence pri pouku, vendar del sodelujočih izraža zadržke glede njenega prihodnjega vpliva. Ugotovitve potrjujejo potrebo po sistematičnem razvijanju pismenosti na področju umetne inteligence, preverjanju ustvarjenih vsebin, varovanju osebnih podatkov in jasnih pravilih akademske integritete. Umetna inteligenca lahko kakovostno dopolni učenje, ne more pa nadomestiti strokovne razlage učitelja, samostojnega razmišljanja in odgovornosti dijaka.

Ključne besede: umetna inteligenca, dijaki, srednješolsko izobraževanje, ChatGPT, odgovorna uporaba

 

ABSTRACT

Artificial intelligence is becoming an important part of students’ learning habits by enabling rapid access to information, additional explanations, practice materials and support with schoolwork. The purpose of the study was to examine how frequently students use artificial intelligence tools, what they use them for, and how they assess their integration into classroom teaching and their future impact. A quantitative descriptive study was conducted using an anonymous online questionnaire among 90 technical upper-secondary students. The results indicate that artificial intelligence is used regularly by the participating students and that its use is strongly concentrated on one widely available general-purpose tool. The most common purposes are searching for information and receiving assistance with homework. Most students would welcome more thoughtful use of artificial intelligence in lessons, although some participants remain cautious about its future impact. The findings highlight the need for systematic development of artificial intelligence literacy, verification of generated content, personal-data protection and clear rules regarding academic integrity. Artificial intelligence can meaningfully complement learning, but it cannot replace teachers’ professional explanations, students’ independent thinking or personal responsibility.

Keywords: artificial intelligence, students, upper-secondary education, ChatGPT, responsible use

 

UVOD

Umetna inteligenca se je v kratkem času iz specializirane tehnologije razvila v vsakdanji digitalni pripomoček. Generativna orodja lahko ustvarjajo besedila, povzetke, slike, programsko kodo, vprašanja in razlage, zato so hitro postala dostopna tudi dijakom. V izobraževanju se uporabljajo pri iskanju informacij, razumevanju zahtevnejše učne snovi, učenju jezikov, reševanju nalog in oblikovanju učnih gradiv. Njihova razširjenost odpira vprašanje, ali dijaki umetno inteligenco uporabljajo kot pripomoček za dejavno učenje ali predvsem kot bližnjico do končnega odgovora.

Uporaba umetne inteligence v šoli ni samo tehnično vprašanje. Povezana je s kakovostjo znanja, akademsko integriteto, varovanjem osebnih podatkov, enakostjo dostopa in sposobnostjo kritične presoje informacij. Orodje lahko pripravi jasno in prilagojeno razlago, vendar lahko enako prepričljivo ustvari tudi netočen odgovor, izmišljen vir ali pristransko vsebino. Zato postaja pomembno, da dijaki razumejo osnovno delovanje teh sistemov, poznajo njihove omejitve in znajo preveriti rezultate v zanesljivih virih.

Namen prispevka je na podlagi teoretičnih spoznanj in empirične raziskave predstaviti uporabo umetne inteligence med dijaki tehniške gimnazije. Posebna pozornost je namenjena pogostosti uporabe, prevladujočim namenom in orodjem ter odnosu dijakov do večje vključitve umetne inteligence v pouk. Ugotovitve so izhodišče za razmislek o tem, kako lahko srednje šole uporabo umetne inteligence usmerjajo tako, da podpira učenje, ne zmanjšuje samostojnosti in ostaja skladna z etičnimi ter pedagoškimi načeli.

UMETNA INTELIGENCA V SREDNJEŠOLSKEM IZOBRAŽEVANJU

Umetna inteligenca zajema računalniške sisteme, ki na podlagi podatkov izvajajo naloge, za katere so bile tradicionalno potrebne človekove kognitivne sposobnosti, kot so prepoznavanje vzorcev, razvrščanje informacij, sklepanje, napovedovanje in oblikovanje besedilnih ali slikovnih vsebin. Generativna umetna inteligenca je usmerjena predvsem v ustvarjanje novih vsebin, med katere sodijo besedila, slike, zvok, programska koda, povzetki in različne oblike učnega gradiva. Veliki jezikovni modeli odgovore oblikujejo s statističnim napovedovanjem verjetnih zaporedij besed na podlagi vzorcev v obsežnih učnih podatkih. Njihovi odgovori zato niso rezultat človeškega razumevanja, zavesti ali presoje resničnosti, temveč verjetnostnega ustvarjanja vsebine. Prav zaradi tega lahko sistem oblikuje jezikovno tekoč, prepričljiv in navidezno strokoven, vendar vsebinsko napačen odgovor (Miao in Holmes, 2023; Kasneci et al., 2023).

Za kakovostno vključevanje umetne inteligence v izobraževanje ni dovolj zgolj tehnično obvladovanje navodil oziroma pozivov. Pismenost na področju umetne inteligence vključuje razumevanje osnovnih zmožnosti in omejitev sistemov, smiselno izbiro orodij, kritično vrednotenje ustvarjenih rezultatov ter upoštevanje etičnih, pravnih in družbenih posledic njihove uporabe. Ng et al. (2021) jo obravnavajo kot kombinacijo znanja, praktične uporabe, kritične presoje in etične občutljivosti. V šolskem okolju to pomeni, da mora dijak znati presoditi, kdaj je uporaba umetne inteligence smiselna, kako oblikovati jasno in dovolj natančno vprašanje, kako preveriti pridobljeni odgovor ter kako pregledno navesti, pri katerem delu naloge in na kakšen način je umetno inteligenco uporabil.

Pomemben del pismenosti na področju umetne inteligence je tudi razumevanje, da kakovost odgovora ni odvisna samo od kakovosti poziva. Tudi zelo natančno oblikovano vprašanje ne zagotavlja pravilnega odgovora, saj lahko model razpolaga z nepopolnimi ali zastarelimi podatki, napačno razume kontekst ali ustvari neobstoječe podatke in reference. Dijaki morajo zato razvijati metakognitivne spretnosti, torej sposobnost razmišljanja o lastnem učenju in presojanja, ali so neko vsebino dejansko razumeli ali so zgolj pridobili prepričljivo oblikovan končni odgovor. Umetna inteligenca naj zato podpira proces učenja, ne pa ga nadomešča; dijak mora ohraniti dejavno vlogo pri razmišljanju, iskanju dokazov in samostojnem oblikovanju sklepov.

Sistematično razvijanje teh kompetenc je pomembno tudi zato, ker posamezna orodja hitro spreminjajo funkcije, pogoje uporabe, načine obdelave podatkov in dostop do spletnih virov. Poučevanje ne sme biti omejeno na obvladovanje ene aplikacije, temveč mora razvijati prenosljive spretnosti: postavljanje kakovostnih vprašanj, primerjanje več odgovorov, preverjanje virov, prepoznavanje pristranskosti, razlikovanje med preverljivim dejstvom in verjetno ustvarjenim besedilom ter odgovorno ravnanje z osebnimi in šolskimi podatki. OECD (2026) poudarja, da generativna umetna inteligenca lahko podpira učenje predvsem takrat, ko njeno uporabo usmerjajo jasna pedagoška načela. Tehnologija sama po sebi namreč še ne zagotavlja boljših učnih rezultatov.

Generativna umetna inteligenca lahko dijaku ponudi dodatno razlago, prilagojeno njegovi ravni predznanja, pripravi konkreten primer, povzame daljše besedilo, oblikuje vprašanja za ponavljanje ali simulira pogovor v tujem jeziku. Uporabna je lahko tudi pri pripravi načrta učenja, oblikovanju asociacij, pojasnjevanju strokovnih izrazov in primerjanju različnih načinov reševanja problema. Tako lahko podpira individualizirano učenje, takojšnjo povratno informacijo in učenje zunaj časa pouka. Pregledi raziskav ugotavljajo, da so med najpogosteje izpostavljenimi prednostmi personalizacija, dostopnost razlage, pomoč pri ustvarjanju idej in možnost hitrega oblikovanja učnih gradiv, vendar se učinki razlikujejo glede na predmet, vrsto naloge, predznanje dijaka in način uporabe orodja (Lo, 2023; Mai et al., 2024).

Pri tem je pomembna razlika med uporabo umetne inteligence za podporo učenju in uporabo za pridobivanje končnega izdelka. Dijak, ki od sistema zahteva dodatno razlago, primer, vprašanja za preverjanje znanja ali povratno informacijo o lastnem osnutku, praviloma ostaja dejaven udeleženec učnega procesa. Nasprotno pa neposreden prevzem ustvarjenega odgovora zmanjšuje potrebo po razumevanju, pomnjenju, argumentiranju in samostojnem reševanju. Smiselnost uporabe zato ni odvisna samo od izbranega orodja, temveč predvsem od namena, učne naloge in stopnje dijakove dejavne vključenosti.

Koristi pedagoško vodene uporabe potrjuje tudi raziskava Meyer et al. (2024), izvedena med 459 dijaki desetega razreda. Dijaki so napisali argumentativno besedilo, nato pa ga popravljali s pomočjo povratne informacije, ki jo je ustvaril veliki jezikovni model. Učenci, ki so prejeli takšno povratno informacijo, so v primerjavi s skupino brez povratne informacije dosegli boljše rezultate pri popravljanju besedila ter izražali večjo motivacijo in več pozitivnih čustev. Ugotovitve kažejo, da umetna inteligenca lahko prispeva k učenju, kadar je uporabljena za pravočasno, vsebinsko usmerjeno povratno informacijo, ne pa kot nadomestilo za dijakovo pisanje in razmišljanje (Meyer et al., 2024).

Za učitelje so orodja umetne inteligence uporabna pri pripravi osnutkov učnih ur, vaj, vprašanj, primerov in različno zahtevnih različic iste naloge. Omogočajo tudi jezikovno prilagajanje gradiv, pripravo povzetkov, oblikovanje primerov iz vsakdanjega življenja in hitrejše oblikovanje začetne povratne informacije. Raziskava med srednješolskimi učitelji v Sloveniji je pokazala pretežno pozitiven odnos do umetne inteligence, vendar tudi relativno zadržano in občasno uporabo. Učitelji so njeno vrednost povezovali predvsem s pripravo učnih vsebin, dopolnjevanjem pouka in zmanjševanjem obsega dela pri nekaterih nalogah, hkrati pa so poudarjali, da mora biti uporaba pedagoško utemeljena in etično odgovorna (Bezjak, 2024).

Učiteljeva strokovna vloga se z uporabo umetne inteligence zato ne zmanjšuje, temveč se deloma spreminja. Učitelj mora presoditi, ali je ustvarjena vsebina pravilna, primerna starosti dijakov, skladna z učnimi cilji in prilagojena značilnostim razreda. Poleg tega mora določiti, pri katerih nalogah je uporaba dovoljena, pri katerih omejena in pri katerih bi ovirala doseganje učnih ciljev. Umetna inteligenca lahko pripravi osnutek učnega gradiva, ne more pa samostojno prevzeti odgovornosti za pedagoške odločitve, odnose v razredu, čustveno podporo dijakom in pravično obravnavo posameznikov. OECD (2026) zato poudarja, da učinkovita uporaba generativne umetne inteligence zahteva usposobljene učitelje in vključevanje tehnologije, ki dopolnjuje učiteljevo strokovno delo ter ohranja odnosno in socialno razsežnost izobraževanja.

Umetna inteligenca lahko izboljša tudi dostopnost učnih vsebin. Pretvorba govora v besedilo, besedila v govor, prevajanje, poenostavljanje jezika in prilagajanje oblike gradiva lahko pomagajo dijakom z različnimi učnimi potrebami. Dijaku z bralnimi težavami lahko na primer ponudi krajšo in jezikovno preprostejšo razlago, dijaku z okvaro vida omogoči poslušanje besedila, dijaku, ki se uči v tujem jeziku, pa dodatno jezikovno podporo. Vendar tehnološka možnost še ne pomeni samodejne vključenosti. Rezultat mora preveriti človek, orodje pa mora biti dostopno, varno in uporabljeno tako, da ne stigmatizira posameznika ali zmanjšuje njegovega sodelovanja v razredu.

Ob tem je treba upoštevati tudi tveganje povečevanja razlik med dijaki. Vsi dijaki nimajo enakega dostopa do plačljivih različic orodij, zmogljivih naprav, kakovostne internetne povezave in podpore pri razvijanju digitalnih kompetenc. Razlike se lahko pojavijo tudi v sposobnosti oblikovanja pozivov in preverjanja odgovorov. Dijak z več znanja in boljšo podporo bo umetno inteligenco verjetneje uporabil kot dopolnilo učenju, medtem ko lahko manj izkušen uporabnik napačen ali poenostavljen odgovor sprejme brez preverjanja. Šola mora zato zagotavljati, da vključevanje umetne inteligence ne poglablja obstoječih digitalnih in izobraževalnih neenakosti. OECD opozarja, da lahko koristi digitalnih tehnologij postanejo dostopne širšemu krogu učencev le ob ustrezni infrastrukturi, kompetencah, upravljanju tveganj in enakih možnostih uporabe (OECD, 2026).

Najbolj neposredno tveganje je vsebinska nezanesljivost. Generativni modeli lahko ustvarijo napačne podatke, neobstoječe reference, preveč poenostavljene razlage ali odgovore, ki spregledajo pomemben kontekst. Sistematični pregled uporabe ChatGPT v osnovnem in srednjem izobraževanju med ključnimi izzivi izpostavlja kakovost odgovorov, zasebnost, akademsko nepoštenost in potrebo po pedagoških smernicah (Zhang in Tur, 2024). Če dijak odgovor zgolj prekopira, ne da bi razumel postopek, lahko takšna uporaba vodi v slabše razumevanje in pomnjenje ter manj učinkovito razvijanje kritičnega mišljenja.

Posebno pozornost je treba nameniti tudi pristranskosti. Modeli se učijo na velikih zbirkah besedil in drugih podatkov, v katerih se lahko pojavljajo družbeni stereotipi, kulturna neuravnoteženost in različne oblike izključevanja. Sistem zato lahko določene skupine, jezike, okolja ali poglede predstavlja manj natančno oziroma enostransko. Dijaki morajo razumeti, da navidezno nevtralen odgovor ni nujno nepristranski. Pri pouku je mogoče to tveganje uporabiti tudi kot izhodišče za dejavnosti, pri katerih dijaki primerjajo več odgovorov, iščejo manjkajoče poglede in ugotavljajo, katere predpostavke so vključene v ustvarjeno besedilo (Kasneci et al., 2023; Miao in Holmes, 2023).

Vprašanje akademske integritete je zahtevnejše od preprostega enačenja vsake uporabe umetne inteligence z goljufanjem. Raziskava Lee et al. (2024), ki je analizirala anonimne podatke dijakov treh srednjih šol pred javno razširitvijo ChatGPT in po njej, ni pokazala izrazitega splošnega povečanja samoocenjenega nepoštenega vedenja. Dijaki so bili večinoma nenaklonjeni temu, da bi umetna inteligenca izdelala celotno nalogo, več podpore pa so izrazili za uporabo pri začetnem oblikovanju idej in razlagi novih pojmov. Ugotovitve kažejo, da morajo šole jasno razlikovati med dopustno pomočjo, sodelovanjem z orodjem in nedovoljenim nadomeščanjem lastnega dela (Lee et al., 2024).

Jasna pravila so potrebna tudi zato, ker se predstave učiteljev in dijakov o dovoljeni uporabi lahko razlikujejo. Dijak lahko meni, da je jezikovno preoblikovanje besedila sprejemljivo, učitelj pa isto ravnanje razume kot nedovoljeno avtorstvo. Pravila morajo zato opredeliti konkretne primere: ali je dovoljeno pridobivanje idej, priprava osnutka, popravljanje slovnice, prevajanje, povzemanje, ustvarjanje kode ali preverjanje izračuna. Pri zahtevnejših nalogah je smiselno zahtevati tudi kratek opis uporabe umetne inteligence, uporabljene pozive, seznam preverjenih virov ali prikaz razvoja besedila od osnutka do končne različice.

Pomembno področje je varovanje osebnih podatkov. V javno dostopna orodja ni primerno vnašati imen, ocen, zdravstvenih podatkov, osebnih okoliščin, neobjavljenih šolskih gradiv ali drugih informacij, za katere uporabnik nima pravice razkritja. Dijaki pogosto ne morejo presoditi, kako dolgo se podatki hranijo, za katere namene se uporabljajo in ali se lahko uporabijo za nadaljnji razvoj sistema. UNESCO priporoča človeku osredotočen pristop, starostno primerne omejitve, zaščito podatkov in razvoj institucionalnih pravil, ki uporabo generativne umetne inteligence povezujejo z izobraževalnimi cilji (Miao in Holmes, 2023).

Posodobljene smernice Evropske komisije za učitelje poudarjajo razumevanje koristi in skritih tveganj, etično uporabo podatkov, skladnost s pravili varstva osebnih podatkov ter odgovornost izobraževalnih ustanov. Smernice niso namenjene samo posameznemu učitelju, temveč tudi vodstvom šol, saj varna uporaba zahteva usklajena pravila, strokovno podporo, ustrezno izbiro orodij in redno usposabljanje zaposlenih. Šola mora zato presoditi tudi pogoje uporabe posamezne aplikacije, starostne omejitve, možnosti nadzora nad podatki in primernost uporabe pri mladoletnih osebah (Evropska komisija, 2026).

Odgovorna uporaba umetne inteligence zahteva prilagoditev načinov poučevanja in ocenjevanja. Učitelji morajo naloge oblikovati tako, da vrednotijo proces dela, razlago, uporabo virov, utemeljitev izbranega postopka in zagovor rešitve, ne samo končnega besedila. Primerne so naloge, pri katerih dijak primerja odgovor umetne inteligence z učbenikom, poišče in popravi napake, dopolni manjkajoče argumente ali razloži, zakaj določen odgovor ni ustrezen. Takšne dejavnosti umetno inteligenco vključujejo v pouk, hkrati pa ohranjajo dijakovo odgovornost in preverjajo dejansko razumevanje.

Uredba Evropske unije o umetni inteligenci dodatno krepi zahteve glede varne, pregledne in človeku nadzorovane uporabe sistemov umetne inteligence ter izobraževanje umešča med področja, kjer so lahko določene uporabe posebej občutljive (Evropski parlament in Svet Evropske unije, 2024). Za šole to pomeni, da tehnoloških rešitev ne smejo presojati samo z vidika praktičnosti, ampak tudi glede na njihov namen, vpliv na pravice posameznika, kakovost podatkov, preglednost in možnost človekovega nadzora. Odločitev, da je neko orodje tehnično dostopno, zato še ne pomeni, da je primerno za vsako obliko pouka ali ocenjevanja.

Umetna inteligenca ima v srednješolskem izobraževanju največjo vrednost takrat, ko spodbuja vprašanja, razumevanje, povratno informacijo in kritično presojo. Manj primerna je uporaba, pri kateri dijak brez preverjanja prevzame končni odgovor in ga predstavi kot lastno delo. Osrednji izziv zato ni samo odločitev, ali naj se umetna inteligenca v šoli uporablja, temveč predvsem, za katere učne cilje, pod kakšnimi pogoji in s kakšno stopnjo človeškega nadzora jo je smiselno vključevati. Pri tem ostajajo ključni strokovno usposobljen učitelj, dejavna vloga dijaka in jasna pravila šole.

EMPIRIČNA RAZISKAVA O UPORABI UMETNE INTELIGENCE MED DIJAKI

Namen empiričnega dela je bil ugotoviti, kako je umetna inteligenca vključena v vsakdanje učne navade sodelujočih dijakov. Raziskava je bila usmerjena v tri raziskovalna vprašanja: (RV1) Kako pogosto dijaki uporabljajo umetno inteligenco? (RV2) Za katere namene jo uporabljajo in katera orodja pri tem prevladujejo? (RV3) Kako ocenjujejo večjo uporabo umetne inteligence pri pouku in njen vpliv na prihodnost?

Uporabljen je bil kvantitativni opisni raziskovalni pristop s spletnim anketnim vprašalnikom. Anketa je bila pripravljena v okolju Google Forms in izvedena jeseni 2025. Povezava do vprašalnika je bila med dijake posredovana prek spletnih komunikacijskih kanalov.

V raziskavi je sodelovalo 90 dijakov tehniške gimnazije. Uporabljen je bil neverjetnostni priložnostni vzorec. Ker sodelujoči niso bili izbrani z naključnim vzorčenjem, rezultati opisujejo predvsem značilnosti vključene skupine in jih ni mogoče neposredno posploševati na vse slovenske srednješolce.

Vprašalnik je vseboval šest zaprtih vprašanj. Zajemal je predhodno uporabo umetne inteligence, pogostost uporabe, najpogostejši namen uporabe, uporabljeno orodje, željo po večji uporabi umetne inteligence pri pouku in mnenje o njenem pozitivnem vplivu na prihodnost. Anketa je bila anonimna, podatki pa so bili uporabljeni izključno za raziskovalne namene. Odgovori so bili analizirani z metodami opisne statistike in prikazani z odstotnimi deleži.

Vseh 90 sodelujočih dijakov je navedlo, da so umetno inteligenco že uporabljali. Uporaba je bila redna: 65 % sodelujočih jo je uporabljalo večkrat tedensko, 35 % pa vsak dan. Nihče ni izbral odgovorov redko ali nikoli. Rezultat kaže, da umetna inteligenca v vključeni skupini dijakov ni predstavljala zgolj občasne novosti, temveč je bila že vključena v njihove vsakdanje digitalne navade.

Pri najpogostejšem namenu uporabe je 65 % dijakov izbralo iskanje informacij, 35 % pa reševanje domačih nalog. Možnosti ustvarjanja slik in drugega namena ni izbral nihče. Podatki kažejo, da so sodelujoči dijaki umetno inteligenco uporabljali predvsem kot informacijski in učni pripomoček. Vprašalnik pa ni omogočal podrobnejšega razlikovanja med samostojnim raziskovanjem, pridobivanjem dodatne razlage, preverjanjem znanja in neposrednim pridobivanjem rešitev šolskih nalog.

Med uporabljenimi orodji je izrazito prevladoval ChatGPT, ki ga je navedlo 95 % sodelujočih. Copilot je izbralo 5 % dijakov, generatorjev slik pa kot najpogosteje uporabljenega orodja ni navedel nihče. Takšna koncentracija kaže na visoko prepoznavnost, dostopnost in razširjenost enega splošnega klepetalnika. Rezultat pa ne pomeni nujno, da dijaki poznajo razlike med posameznimi modeli, specializiranimi orodji, načini obdelave podatkov in kakovostjo različnih rešitev.

Večjo uporabo umetne inteligence pri pouku si je želelo 80 % sodelujočih, 20 % pa je temu nasprotovalo. Na vprašanje o pozitivnem vplivu umetne inteligence na prihodnost je pritrdilno odgovorilo 65 % dijakov, negativno pa 35 %. Podpora večji vključitvi umetne inteligence v pouk je bila torej višja od splošnega optimizma glede njenih prihodnjih učinkov. Rezultat kaže, da lahko dijaki prepoznavajo neposredno uporabnost umetne inteligence pri učenju in šolskem delu, hkrati pa ohranjajo pomisleke glede njenih širših družbenih, etičnih in izobraževalnih posledic.

Slika 1: Odnos dijakov do vključevanja umetne inteligence v pouk in njenega vpliva na prihodnost
Vir: lastna raziskava, 2025.

 

 

Povzetek rezultatov prikazujemo v Preglednici 1.

Preglednica 1: Ključni rezultati raziskave

Kazalnik	Rezultat	Kratka razlaga
Predhodna uporaba UI	100 %	Vsi sodelujoči so umetno inteligenco že uporabljali.
Pogostost uporabe	65 % večkrat tedensko; 35 % vsak dan	Uporaba je bila pri vseh sodelujočih redna.
Najpogostejši namen	65 % iskanje informacij; 35 % domače naloge	Prevladovala sta informiranje in pomoč pri šolskem delu.
Najpogostejše orodje	95 % ChatGPT; 5 % Copilot	Uporaba je bila izrazito osredotočena na eno orodje.
Več UI pri pouku	80 % da; 20 % ne	Večina si je želela večje in vodeno vključevanje umetne inteligence.
Pozitiven vpliv na prihodnost	65 % da; 35 % ne	Poleg optimizma je bil prisoten tudi opazen delež zadržkov.

 

RAZPRAVA

Rezultati kažejo zelo visoko stopnjo uporabe umetne inteligence med sodelujočimi dijaki. Ker so vsi odgovorili, da jo uporabljajo vsak dan ali večkrat tedensko, je mogoče sklepati, da je generativna umetna inteligenca v vključeni skupini dijakov že vključena v običajne učne in informacijske navade. Ugotovitev je skladna s strokovno literaturo, ki poudarja hitro razširitev velikih jezikovnih modelov zaradi njihove dostopnosti, enostavnega pogovornega vmesnika in sposobnosti ustvarjanja takojšnjih razlag (Kasneci et al., 2023; Lo, 2023).

Najpogostejši namen je bil iskanje informacij, takoj za njim pa pomoč pri domačih nalogah. Rezultat kaže dvojno vlogo umetne inteligence. Na eni strani lahko dijaku pomaga pri začetni orientaciji, oblikovanju vprašanj in razumevanju zahtevnejše snovi. Na drugi strani se pri domačih nalogah poveča tveganje, da orodje nadomesti samostojno reševanje. Sistematični pregledi zato ne priporočajo preprostega prepovedovanja ali nekritičnega sprejemanja, temveč naloge, pri katerih mora dijak razložiti postopek, preveriti odgovor, primerjati vire in utemeljiti lastne odločitve (Mai et al., 2024; Zhang in Tur, 2024).

Skoraj popolna prevlada ChatGPT kaže, da sodelujoči dijaki umetno inteligenco povezujejo predvsem z enim prepoznavnim splošnim orodjem. Tak rezultat je pričakovan zaradi njegove razširjenosti, vendar opozarja na ozko orodijsko razumevanje. Pismenost na področju umetne inteligence ne pomeni samo spretnosti uporabe klepetalnika, temveč tudi razumevanje razlik med splošnimi in specializiranimi sistemi, kakovosti podatkov, omejitev modela, načina nastajanja odgovora ter posledic za zasebnost in avtorske pravice (Ng et al., 2021).

Primerjava z raziskavo med slovenskimi srednješolskimi učitelji pokaže zanimivo razliko. Sodelujoči dijaki v tej raziskavi umetno inteligenco uporabljajo zelo pogosto, medtem ko so učitelji v raziskavi Bezjak (2024) poročali predvsem o občasni uporabi. Razlika je lahko povezana s tem, da dijaki orodja uporabljajo neformalno in individualno, učitelji pa morajo njihovo vključevanje načrtovati, preveriti pedagoško vrednost, upoštevati varstvo podatkov in prevzeti odgovornost za izvedbo pouka. Primerjava potrjuje potrebo po skupnem učenju dijakov in učiteljev ter po šolskih pravilih, ki zmanjšujejo razkorak med dejansko uporabo in formalno pedagoško prakso.

Delež dijakov, ki si želi več umetne inteligence pri pouku, je visok, vendar 35 % sodelujočih ne ocenjuje njenega vpliva na prihodnost pozitivno. Rezultat kaže, da odnos ni enoznačno navdušen. Dijaki lahko prepoznajo praktično pomoč pri konkretnem šolskem delu, hkrati pa izražajo zadržke glede odvisnosti od tehnologije, napačnih informacij, nadomeščanja človekovega dela ali drugih družbenih posledic. Ker je vprašalnik uporabljal samo odgovora da in ne, razlogov ni mogoče zanesljivo določiti. V prihodnjih raziskavah bi bilo zato pomembno vključiti lestvice stališč in odprta vprašanja.

Za šolsko prakso ugotovitve pomenijo, da samo povečevanje uporabe ni ustrezen cilj. Ključno je vodeno vključevanje, pri katerem učitelj določi namen, dijak pa mora ohraniti dejavno vlogo. Primerna uporaba vključuje pripravo vprašanj za ponavljanje, primerjavo več razlag, odkrivanje napak v odgovoru umetne inteligence, izboljševanje lastnega osnutka in razpravo o etičnih dilemah. Manj primerna je uporaba, pri kateri dijak odda nepreverjen ustvarjeni odgovor kot lastno delo. Smernice UNESCO in Evropske komisije zato poudarjajo človekov nadzor, preglednost, varovanje podatkov in uporabo, ki ima jasno izobraževalno vrednost (Miao in Holmes, 2023; Evropska komisija, 2026).

ZAKLJUČEK

Raziskava je pokazala, da je umetna inteligenca med sodelujočimi dijaki že redno uporabljena tehnologija. Vsi jo uporabljajo najmanj večkrat tedensko, najpogosteje za iskanje informacij in pomoč pri domačih nalogah. Skoraj vsi uporabljajo ChatGPT, večina pa si želi tudi več vključevanja umetne inteligence v pouk. Hkrati več kot tretjina sodelujočih ne meni, da bo njen vpliv na prihodnost pozitiven, zato rezultatov ni mogoče razlagati kot nekritično sprejemanje tehnologije.

Osrednje sporočilo za vzgojno-izobraževalno stroko je, da umetne inteligence ni smiselno obravnavati samo kot dovoljeno ali prepovedano orodje. Vključiti jo je treba v razvoj pismenosti na področju umetne inteligence, informacijske pismenosti in akademske integritete. Dijaki morajo znati prepoznati omejitve modelov, preveriti podatke v verodostojnih virih, razkriti uporabo orodja in zaščititi osebne podatke. Učitelj pri tem ostaja ključen, ker določa učni namen, presoja kakovost vsebine, spodbuja razumevanje in zagotavlja, da tehnologija ne nadomesti samostojnega mišljenja.

V praksi je smiselno pripraviti enotna šolska pravila uporabe, določiti načine navajanja pomoči umetne inteligence in oblikovati naloge, pri katerih je viden proces nastajanja rešitve. Koristna so tudi usposabljanja učiteljev, vaje preverjanja ustvarjenih odgovorov, obravnava izmišljenih virov in pristranskosti ter jasna navodila, katerih podatkov se v javna orodja ne vnaša. Umetna inteligenca naj se uporablja predvsem za dodatno razlago, povratno informacijo, diferenciacijo in razpravo, ne pa kot avtomatski nadomestek dijakovega dela.

Prispevek je uporaben za srednješolske učitelje, vodstva šol, svetovalne delavce, dijake in starše, saj prikazuje razširjenost uporabe med sodelujočimi dijaki ene tehniške gimnazije ter jo povezuje s konkretnimi pedagoškimi in etičnimi ukrepi. Posebej pomemben je za pripravo šolskih usmeritev, ker opozarja, da formalna pravila pogosto nastajajo počasneje kot vsakdanja uporaba tehnologije.

Raziskava ima več omejitev. Vzorec je bil omejen in oblikovan po načelu neverjetnostnega priložnostnega vzorčenja ter je vključeval udeležence ene tehniške gimnazije. Vprašalnik ni vseboval demografskih podatkov, vprašanja pa so večinoma ponujala omejeno število možnosti odgovorov. Rezultati temeljijo na samooceni. Raziskava ni merila kakovosti uporabe, dejanske pravilnosti odgovorov umetne inteligence, samostojnosti pri reševanju nalog ali vpliva na učni uspeh. Zato ugotovitev ni mogoče posplošiti na širšo populacijo dijakov.

Nadaljnje raziskovanje naj vključuje večje in raznolike vzorce različnih srednješolskih programov, primerjavo med letniki ter kombinacijo anket, intervjujev in opazovanja konkretnih učnih nalog. Smiselno bi bilo preveriti tudi, kako usposabljanje za kritično uporabo vpliva na kakovost pozivov, preverjanje virov, razumevanje snovi in akademsko integriteto. Prihodnost izobraževanja ne bo odvisna samo od zmogljivosti umetne inteligence, temveč predvsem od tega, ali jo bodo šole znale vključiti pregledno, kritično in pedagoško smiselno.

LITERATURA

Bezjak, S. (2024). The future of artificial intelligence in classrooms: Perspectives of upper-secondary school teachers in Slovenia. Sodobna pedagogika, 75(4), 72–87. https://www.sodobna-pedagogika.net/en/articles/04-2024_the-future-of-artificial-intelligence-in-classrooms-perspectives-of-upper-secondary-school-teachers-in-slovenia/ [12. 10. 2025].

Evropska komisija. (2026). Guidelines on the ethical use of artificial intelligence and data in teaching and learning. https://education.ec.europa.eu/focus-topics/digital-education/actions/plan/ethical-guidelines-for-educators-on-using-artificial-intelligence [30. 7. 2026].

Evropski parlament in Svet Evropske unije. (2024). Regulation (EU) 2024/1689 of the European Parliament and of the Council of 13 June 2024 laying down harmonised rules on artificial intelligence (Artificial Intelligence Act). Official Journal of the European Union. https://eur-lex.europa.eu/eli/reg/2024/1689/oj/eng [15. 10. 2025].

Kasneci, E., Sessler, K., Küchemann, S., Bannert, M., Dementieva, D., Fischer, F., Gasser, U., Groh, G., Günnemann, S., Hüllermeier, E., Krusche, S., Kutyniok, G., Michaeli, T., Nerdel, C., Pfeffer, J., Poquet, O., Sailer, M., Schmidt, A., Seidel, T., … Kasneci, G. (2023). ChatGPT for good? On opportunities and challenges of large language models for education. Learning and Individual Differences, 103, 102274. https://doi.org/10.1016/j.lindif.2023.102274 [8. 10. 2025].

Lee, V. R., Pope, D., Miles, S., in Zárate, R. C. (2024). Cheating in the age of generative AI: A high school survey study of cheating behaviors before and after the release of ChatGPT. Computers and Education: Artificial Intelligence, 7, 100253. https://doi.org/10.1016/j.caeai.2024.100253 [18. 10. 2025].

Lo, C. K. (2023). What is the impact of ChatGPT on education? A rapid review of the literature. Education Sciences, 13(4), 410. https://doi.org/10.3390/educsci13040410 [6. 10. 2025].

Mai, D. T. T., Da, C. V., in Hanh, N. V. (2024). The use of ChatGPT in teaching and learning: A systematic review through SWOT analysis approach. Frontiers in Education, 9, 1328769. https://doi.org/10.3389/feduc.2024.1328769 [20. 10. 2025].

Meyer, J., Jansen, T., Schiller, R., Liebenow, L. W., Steinbach, M., Horbach, A., in Fleckenstein, J. (2024). Using LLMs to bring evidence-based feedback into the classroom: AI-generated feedback increases secondary students’ text revision, motivation, and positive emotions. Computers and Education: Artificial Intelligence, 6, 100199. https://doi.org/10.1016/j.caeai.2023.100199 [14. 10. 2025].

Miao, F., in Holmes, W. (2023). Guidance for generative AI in education and research. UNESCO. https://unesdoc.unesco.org/ark:/48223/pf0000386693 [3. 10. 2025].

Ng, D. T. K., Leung, J. K. L., Chu, S. K. W., in Qiao, M. S. (2021). Conceptualizing AI literacy: An exploratory review. Computers and Education: Artificial Intelligence, 2, 100041. https://doi.org/10.1016/j.caeai.2021.100041 [28. 9. 2025].

OECD. (2026). OECD Digital Education Outlook 2026: Exploring effective uses of generative AI in education. OECD Publishing. https://doi.org/10.1787/062a7394-en [30. 7. 2026].

Zhang, P., in Tur, G. (2024). A systematic review of ChatGPT use in K–12 education. European Journal of Education, 59, e12599. https://doi.org/10.1111/ejed.12599 [22. 10. 2025].

POVZETEK

V raziskovalni nalogi smo raziskovali povezanost med uporabo družbenih omrežij in samozavestjo mladostnikov. Zanimalo nas je predvsem, ali je samozavest bolj povezana s časom, ki ga mladostniki preživijo na družbenih omrežjih, ali z načinom njihove uporabe. Posebej smo se osredotočili na primerjanje z drugimi, spremljanje vplivnežev in negativne izkušnje na spletu. Raziskavo smo izvedli s pomočjo anonimnega spletnega vprašalnika, v katerem je sodelovalo 102 mladostnikov, starih od 12 do 19 let. Ugotavljali smo čas uporabe družbenih omrežij, najpogosteje uporabljena omrežja, pogostost primerjanja z drugimi ter povezave med uporabo družbenih omrežij, zadovoljstvom z videzom in samozavestjo. Rezultati so pokazali, da največ anketirancev družbena omrežja uporablja tri do štiri ure dnevno, najpogosteje pa TikTok. 78 mladostnikov je odgovorilo, da se na družbenih omrežjih pogosto primerjajo z drugimi, 72 pa jih je navedlo, da so bili zaradi družbenih omrežij že nezadovoljni s svojim videzom. Vse hipoteze so bile podprte. Več časa na družbenih omrežjih je bilo povezano z nižjo samozavestjo, še izrazitejša pa je bila povezava med primerjanjem z drugimi in samozavestjo. Tudi spremljanje vplivnežev in negativne izkušnje na spletu so bile povezane z nižjo samozavestjo. Raziskava je imela omejitve, predvsem majhen in priložnostni vzorec, zato rezultatov ni bilo mogoče posplošiti na vse mladostnike ali z njimi dokazati vzročnosti. Najpomembnejša ugotovitev je bila, da s samozavestjo ni povezana le količina uporabe, temveč predvsem način uporabe družbenih omrežij.

Ključne besede:

Družbena omrežja, mladostniki, samozavest, samopodoba, socialna primerjava

 

ABSTRACT

In this research paper, we examined the connection between social media use and adolescents’ self-confidence. We were mainly interested in whether self-confidence is more strongly associated with the amount of time adolescents spend on social media or with the way they use it. We focused particularly on social comparison, following influencers, and negative online experiences. The research was conducted using an anonymous online questionnaire completed by 102 adolescents aged 12 to 19. We examined the amount of time spent on social media, the platforms most frequently used, the frequency of comparing oneself with others, and the relationships between social media use, satisfaction with appearance, and self-confidence. The results showed that most respondents use social media for three to four hours a day, with TikTok being the most frequently used platform. 78 adolescents reported that they often compare themselves with others on social media, while 72 stated that they had at some point been dissatisfied with their appearance because of social media. All hypotheses were supported. More time spent on social media was associated with lower self-confidence, while the association between social comparison and self-confidence was even stronger. Following influencers and negative online experiences were also associated with lower self-confidence. The research has limitations, particularly the small and convenience sample, so the results cannot be generalized to all adolescents or used to prove causality. The key finding is that self-confidence is related not only to the amount of social media use, but especially to the way social media is used.

Key words:

Social media, adolescents, self-confidence, self-image, social comparison

 

UVOD

 

Družbena omrežja so danes pomemben del vsakdanjega življenja mladostnikov. Veliko mladih uporablja Instagram, TikTok, Snapchat, YouTube in druga družbena omrežja skoraj vsak dan. Prek njih se pogovarjamo s prijatelji, spremljamo športnike in druge znane osebe, gledamo zabavne vsebine, poslušamo glasbo, spremljamo novice in objavljamo tudi svoje fotografije ter videoposnetke.

Razvoj družbenih omrežij je v zadnjih letih zelo spremenil način komuniciranja. V preteklosti smo se mladi večinoma družili v živo ali uporabljali telefonske klice in sporočila, danes pa je velik del našega družabnega življenja povezan s spletom. Zaradi pametnih telefonov so družbena omrežja dostopna skoraj ves čas. To pomeni, da se mladostniki lahko z vsebinami na družbenih omrežjih srečujemo zjutraj, med odmori v šoli, po pouku, pri športu in tudi pred spanjem.

Družbena omrežja imajo veliko pozitivnih strani. Omogočajo hitro komunikacijo, povezovanje ljudi, izmenjavo informacij in izražanje lastnega mnenja. Mladostniki lahko prek njih najdemo ljudi s podobnimi interesi, spremljamo šport, glasbo ali druge dejavnosti, ki nas zanimajo. Družbena omrežja lahko zato predstavljajo pomemben način povezovanja z drugimi. Po drugi strani pa imajo lahko tudi negativne posledice. Mladostniki smo na družbenih omrežjih pogosto izpostavljeni fotografijam in videoposnetkom ljudi, ki prikazujejo predvsem najboljše trenutke svojega življenja. Pri tem pogosto ni prikazana celotna resničnost. Fotografije so lahko obdelane, posnete iz določenega kota ali izbrane med številnimi fotografijami. Kljub temu lahko mladostniki dobimo občutek, da drugi živijo bolj zanimivo življenje, imajo lepši videz, več prijateljev ali več uspeha.

Zaradi tega se lahko pojavi primerjanje z drugimi. Mladostniki začnemo svojo vrednost primerjati z ljudmi, ki jih spremljamo na spletu. Takšno primerjanje je lahko povezano z nezadovoljstvom s svojim videzom, življenjem ali sposobnostmi. Pri tem se nam postavlja vprašanje, ali pogostejša uporaba družbenih omrežij oziroma določen način njihove uporabe vpliva na samozavest mladostnikov (Revranche, Biscond & Husky, 2022).

Samozavest je pomemben del posameznikovega odnosa do samega sebe. Mladostniki z višjo samozavestjo se običajno lažje soočamo z izzivi, verjamemo v svoje sposobnosti in se lažje spopadamo z neuspehi. V obdobju mladostništva se samozavest lahko hitro spreminja, saj se posamezniki razvijajo, oblikujejo svojo identiteto in postajajo bolj občutljivi na mnenje vrstnikov.

Zanimalo nas je predvsem, koliko časa mladostniki preživimo na družbenih omrežjih, katera omrežja uporabljamo in zakaj jih uporabljamo. Prav zato smo se odločili raziskati povezanost med uporabo družbenih omrežij in samozavestjo, zakaj jih uporabljamo ter ali se na njih pogosto primerjamo z drugimi.

Raziskati smo želeli tudi, ali so bili mladostniki zaradi vsebin na družbenih omrežjih kdaj nezadovoljni s svojim videzom ali samim seboj. Prav tako smo želeli raziskati, ali so negativne izkušnje na družbenih omrežjih povezane z nižjo samozavestjo.

Tema se nam je zdela zanimiva predvsem zato, ker so družbena omrežja del vsakdanjega življenja naše generacije. Skoraj vsi mladostniki jih na nek način uporabljamo, vendar se načini uporabe med posamezniki zelo razlikujejo. Nekateri jih uporabljamo predvsem za pogovor s prijatelji, drugi za gledanje videoposnetkov, tretji pa za spremljanje vplivnežev ali objavljanje lastnih vsebin. Z raziskavo smo želeli ugotoviti, ali med temi razlikami obstaja povezava s samozavestjo mladostnikov. Pri tem nismo želeli že vnaprej dokazati, da so družbena omrežja škodljiva. Zanimali so nas predvsem dejanski rezultati ankete in to, ali bodo podprli naše začetne hipoteze.

Namen raziskave je bil preučiti povezanost uporabe družbenih omrežij s samozavestjo mladostnikov. Želeli smo ugotoviti, ali je čas uporabe družbenih omrežij povezan s samozavestjo ter ali imajo na samozavest večji vpliv nekateri drugi načini uporabe, predvsem primerjanje z drugimi uporabniki, spremljanje vplivnežev in negativne izkušnje. Raziskavo smo izvedli s pomočjo anonimnega spletnega vprašalnika, v katerem sta sodelovala 102 mladostnika.

Cilji raziskave so bili:

• Ugotoviti, koliko časa mladostniki dnevno uporabljamo družbena omrežja;
• Ugotoviti, katera družbena omrežja najpogosteje uporabljamo;
• Raziskati glavne razloge za uporabo družbenih omrežij;
• Ugotoviti, kako pogosto se mladostniki primerjamo z drugimi;
• Raziskati povezanost spremljanja vplivnežev z zadovoljstvom z lastnim videzom;
• Ugotoviti, kako pogosto imamo mladostniki negativne izkušnje na družbenih omrežjih;
• Oceniti stopnjo samozavesti anketiranih mladostnikov;
• Ugotoviti, ali obstaja povezava med časom uporabe družbenih omrežij in samozavestjo;
• Ugotoviti, ali je primerjanje z drugimi povezano s samozavestjo;
• Ugotoviti, kateri vidik uporabe družbenih omrežij je najmočneje povezan s samozavestjo.

Glavno raziskovalno vprašanje je bilo:

Kako je uporaba družbenih omrežij povezana s samozavestjo mladostnikov?

Na podlagi raziskovalnega problema in raziskovalnega vprašanja smo oblikovali pet hipotez.

H1: Predvidevali smo, da je večja količina časa, ki ga mladostniki dnevno preživimo na družbenih omrežjih, povezana z nižjo stopnjo samozavesti.

H2: Predvidevali smo, da je pogostejše primerjanje lastnega videza in življenja z drugimi uporabniki družbenih omrežij povezano z veliko nižjo stopnjo samozavesti.

H3: Predvidevali smo tudi, da je pogostejše spremljanje vplivnežev povezano z večjim nezadovoljstvom mladostnikov z lastnim videzom in z nižjo samozavestjo.

H4: Predvidevali smo, da imamo mladostniki, ki pogosteje doživljamo negativne izkušnje na družbenih omrežjih, nižjo stopnjo samozavesti.

H5: Predvidevali smo, da je namen uporabe družbenih omrežij močneje povezan s samozavestjo kot sama količina časa, preživetega na družbenih omrežjih.

 

MLADOSTNIŠTVO

 

Mladostništvo je pomembno obdobje med otroštvom in odraslostjo, v katerem doživimo veliko telesnih, čustvenih in socialnih sprememb. Vsak se takrat začne bolj samostojno odločati in oblikuje svoje vrednote. Pomemben del mladostništva je tudi oblikovanje lastne identitete. Pri tem imajo pomembno vlogo družina, prijatelji, šola, šport in širše družbeno okolje. Takrat je pomembno tudi mnenje vrstnikov. Mladostnik se lahko začne spraševati, kako ga vidijo drugi in ali je sprejet v svoji skupini. Mnenje prijateljev in drugih pripelje do primerjanja z drugimi osebami, tako poznanimi kot tudi nepoznanimi. Danes del tega poteka tudi na družbenih omrežjih.

Samozavest je zaupanje vase in v svoje sposobnosti. Posameznik je lahko na nekem področju zelo samozavesten, na drugem pa manj. Na primer, mladostniki smo lahko zelo samozavestni pri športu, vendar manj samozavestni pri nastopanju pred razredom. Samozavest ima zelo pomembno vlogo pri oblikovanju samopodobe. Ta vključuje mladostnikovo predstavo o lastnem videzu, sposobnostih, značaju in odnosih z drugimi. Samopodoba in samozavest sta lahko povezani. Če ima posameznik o sebi pozitivno predstavo, se lahko lažje sooča z izzivi in neuspehi. Če pa ima o sebi zelo negativno mnenje, lahko hitro začne dvomiti vase.

Na samopodobo imajo zelo močan vpliv tudi družbena omrežja, na katerih komuniciramo ter objavljamo in spremljamo različne vsebine. Večina mladostnikov danes uporablja Instagram, TikTok, Snapchat in YouTube.

Če pogledamo vsako aplikacijo posebej: Instagram je predvsem usmerjen v fotografije, videoposnetke in zgodbe vplivnežev, TikTok temelji predvsem na kratkih videoposnetkih, Snapchat omogoča hitro komuniciranje in pošiljanje slik, YouTube pa je namenjen predvsem gledanju in objavljanju videoposnetkov ter poslušanju glasbe. Kljub razlikam imajo vsa ta omrežja skupno lastnost: uporabniki lahko ves čas spremljamo druge ljudi in njihove vsebine, kar pomeni, da smo lahko dnevno izpostavljeni zelo velikemu številu informacij in podobam drugih ljudi.

Mladostniki družbena omrežja uporabljamo iz različnih razlogov. Mnogokrat je razlog za uporabo komunikacija s prijatelji. Drugi pomemben razlog je zabava: gledanje kratkih videoposnetkov, poslušanje glasbe in druge vsebine, ki omogočajo hitro zapolnitev prostega časa. Mladi tudi spremljamo ljudi, ki nas zanimajo. To so lahko športniki, glasbeniki, igralci ali vplivneži.

Zelo pomemben je tudi čas, preživet na družbenih omrežjih. Nekateri jih uporabljamo samo nekaj minut na dan, drugi pa tudi po več ur. Poleg tega je pomembno tudi, kaj posamezniki na njih počnemo. Če družbena omrežja uporablja predvsem za komunikacijo s prijatelji, je lahko naša izkušnja drugačna od izkušnje nekoga, ki več ur spremlja fotografije drugih ljudi in gleda kratke videoposnetke bogatih vplivnežev.

Uporaba družbenih omrežij pa pripelje tudi do primerjanja z drugimi. Posamezniki se lahko primerjamo z drugimi glede videza, sposobnosti, uspeha, športa, šolskih rezultatov ali družbenega položaja. Družbena omrežja omogočajo veliko več priložnosti za takšno primerjanje. Mladostniki lahko na primer vidimo fotografijo vrstnika z dopusta, uspeh športnika, nov avto, popoln videz vplivneža ali veliko število prijateljev. Pri tem pogosto vidimo samo najboljši del življenja druge osebe. Težava lahko nastane, ko posamezniki svoje vsakdanje življenje primerjamo z najboljšimi trenutki drugih ljudi. V primeru, da se to primerjanje ponavlja, lahko dobimo občutek, da z našim življenjem nekaj ni v redu. To lahko negativno vpliva tudi na naše zadovoljstvo s samim seboj. Raziskave na Instagramu kažejo, da je socialno primerjanje povezano tudi s samospoštovanjem in telesnim vrednotenjem, zato je takšno primerjanje pomemben vidik pri razumevanju samopodobe mladostnikov (Taylor & Armes, 2024).

Vplivneži so osebe z veliko sledilci in lahko vplivajo na mnenja, vedenje in nakupne odločitve svojih sledilcev. Mladostniki spremljamo različne vplivneže, ki objavljajo vsebine o športu, modi, potovanjih, prehrani, lepoti, zabavi in drugih področjih. Problem lahko nastane, kadar njihove objave dojemamo kot popolnoma realen prikaz njihovega življenja. V resnici so objave pogosto skrbno izbrane. Pri tem imajo pomembno vlogo tudi filtri, urejanje fotografij in različni načini izboljševanja videza. Mladostniki se lahko zaradi tega začnemo primerjati z idealizirano podobo druge osebe. To je lahko še posebej pomembno pri primerjanju telesnega videza. (Fioravanti et al., 2022)

Raziskave o vplivnežih pri mladostnikih poudarjajo, da je njihov vpliv treba razumeti v širšem kontekstu zdravja, samopodobe in vsakodnevnih navad mladih (Engel et al., 2024).

Pri raziskovanju družbenih omrežij pa je pomembno, da ne izpostavimo samo negativnih strani, saj imajo lahko tudi veliko pozitivnih učinkov. Omogočajo ohranjanje stikov s prijatelji in družino, tudi če ljudje živimo daleč narazen. Mladostniki lahko prek njih najdemo ljudi s podobnimi interesi. To je lahko pomembno predvsem za posameznike, ki imajo občutek, da jih ljudje v njihovem okolju ne razumejo. Tudi sistematični pregledi opozarjajo, da so učinki odvisni od vrste uporabe, konteksta in značilnosti uporabnika, zato enostavna trditev, da je vsaka uporaba družbenih omrežij škodljiva, ni ustrezna (Khalaf et al., 2023; Piccerillo & Digennaro, 2024).

Tu lahko najdemo tudi vir informacij. Lahko spremljamo šport, znanost, glasbo, zgodovino ali katero koli drugo področje, ki nas zanima. Pomembna je tudi možnost izražanja samega sebe. Uporabniki lahko objavljamo fotografije, videoposnetke, glasbo, umetniška dela in druge vsebine. Zato ni mogoče reči, da so družbena omrežja sama po sebi dobra ali slaba. Pomemben je predvsem način njihove uporabe.

Poleg pozitivnih strani imajo družbena omrežja tudi določena tveganja. Eno izmed njih je prekomerna uporaba. Če mladostniki na njih preživimo velik del dneva, nam lahko ostane manj časa za spanje, šolo, šport, družino in druženje v živo. Drugo tveganje je spletno nasilje. Negativni komentarji, žaljenje ali izključevanje lahko pri posamezniku povzročijo neprijetna čustva. Naslednji problem je lahko primerjanje z drugimi. Kot že omenjeno, mladostniki pogosto vidimo samo najboljše trenutke drugih ljudi. Pomemben je tudi pritisk, povezan s pridobivanjem všečkov in sledilcev. Nekateri uporabniki lahko svojo vrednost začnemo povezovati s številom všečkov, ogledov ali komentarjev. Če objava ne doseže pričakovanega odziva, se lahko posameznik počuti neuspešnega. (Vincente-Benito & Ramírez-Durán, 2023)

Povezanost med družbenimi omrežji in samozavestjo je zapletena. Na samozavest ne vpliva samo uporaba družbenih omrežij, ampak tudi družina, prijatelji, šola, šport, osebne izkušnje in številni drugi dejavniki, zato v raziskavi nismo poskušali dokazovati, da družbena omrežja neposredno povzročajo nižjo samozavest. Zanimalo me je predvsem, ali med določenimi načini uporabe družbenih omrežij in samozavestjo obstaja povezava. Posebej pomembna je bila primerjava med časom uporabe in načinom uporabe. V primeru ugotovitve, da mladostniki, ki družbena omrežja uporabljamo več časa, nimamo bistveno nižje samozavesti, medtem ko imajo tisti, ki se pogosto primerjajo z drugimi, nižjo samozavest, bi to pomenilo, da je lahko pomembnejši način uporabe kot sama količina časa. Prav to vprašanje smo želeli preveriti z našo raziskavo.

Dosedanje raziskave kažejo, da je pri razumevanju vpliva družbenih omrežij pomembno razlikovati med samo količino uporabe in načinom uporabe. Sistematični pregled Piccerillo in Digennaro (2024) je pokazal, da je problematična uporaba družbenih omrežij povezana z nižjo samozavestjo mladostnikov, hkrati pa opozarja, da na odnos med uporabo omrežij in psihološkim počutjem vplivajo tudi čustvena regulacija, empatija in druge osebne značilnosti (Piccerillo & Digennaro, 2024).

Pomembno je tudi, da družbenih omrežij ne obravnavamo kot enotnega pojava. Avci, Baams in Kretschmer (2025) v sistematičnem pregledu ugotavljajo, da sta za razvoj identitete pomembnejša kakovost in značilnost sodelovanja na družbenih omrežjih kot zgolj količina časa. Avtentično izražanje sebe je bilo povezano z jasnejšo samopodobo, medtem ko idealizirano predstavljanje sebe ni imelo enakih učinkov (Avci, Baams & Kretschmer, 2025).

Podobno ugotavljajo tudi Burnell idr. (2024), ki so pri 94 mladostnikih spremljali socialno primerjanje v vsakdanjem okolju. Ugotovili so, da je bilo primerjanje navzgor povezano s slabšim trenutnim vrednotenjem sebe, medtem ko je bilo primerjanje navzdol povezano z boljšim vrednotenjem sebe. To kaže, da ni vsako primerjanje enako in da je pomembna tudi smer primerjanja (Burnell et al., 2024).

Tudi slovenske raziskave kažejo, da je povezava med družbenimi omrežji in samopodobo pri mladostnikih pomembna. Kordič (2022) je v diplomski nalogi preučevala vpliv družbenih omrežij na samopodobo mladostnikov ter posebno pozornost namenila pozitivni in negativni samopodobi ter vplivu vplivnežev. Felluga (2023) je poudarila pomen zdrave uporabe družbenih omrežij in opozorila na možnost negativnega vpliva njihove uporabe na samopodobo mladostnikov.

Pečjak in Progar (2021) sta pri 336 učencih 8. in 9. razreda proučevali povezavo med spletnimi in nespletnimi prijateljstvi, socialno sprejetostjo ter socialno in čustveno samopodobo. Njune ugotovitve so pomembne tudi za našo raziskavo, saj kažejo, da spletnih odnosov ne moremo obravnavati ločeno od odnosov v živo. Dober del uporabe družbenih omrežij je lahko povezan s povezovanjem in socialno podporo, zato je pomembno, da pri razlagi rezultatov upoštevamo tako pozitivne kot negativne vidike.

Doberšek (2024) je v raziskavi različnih starostnih skupin mladostnikov prav tako ugotovila negativne učinke družbenih omrežij na samopodobo. Njeni rezultati dodatno podpirajo našo ugotovitev, da je pri razumevanju samopodobe pomembno upoštevati vsebino in način uporabe, ne samo časa, ki ga preživimo na omrežjih.

 

RAZISKAVA VPLIVA DRUŽBENIH OMREŽIJ NA SAMOZAVEST MLADOSTNIKOV

 

V empiričnem delu smo uporabili kvantitativni raziskovalni pristop. Podatke smo zbirali s pomočjo anonimnega spletnega vprašalnika, ki je bil namenjen mladostnikom in je vseboval vprašanja o njihovi uporabi družbenih omrežij, primerjanju z drugimi, spremljanju vplivnežev, negativnih izkušnjah ter samozavesti. Večina vprašanj je bila oblikovana tako, da so anketiranci izbrali enega od ponujenih odgovorov. Pri nekaterih vprašanjih je bila uporabljena petstopenjska lestvica.

V raziskavi sta sodelovala 102 mladostnika. Anketiranci so bili stari od 12 do 19 let. Med sodelujočimi je bilo 64 fantov in 38 deklet. Anketa je bila anonimna in prostovoljna. Pri raziskavi nismo zbirali podatkov, s katerimi bi bilo mogoče posameznega anketiranca osebno prepoznati. Ker je bil vzorec relativno majhen, rezultatov nismo mogli posplošiti na vse mladostnike. Rezultati predstavljajo predvsem mnenja in izkušnje sodelujočih mladostnikov.

Za zbiranje podatkov smo pripravili spletni anketni vprašalnik, ki je bil sestavljen iz več vsebinskih sklopov.

V prvem sklopu so bila vprašanja o osnovnih podatkih anketirancev. V drugem sklopu smo preverjali uporabo družbenih omrežij. Zanimalo nas je, koliko časa jih mladostniki uporabljamo, katera omrežja najpogosteje uporabljamo in zakaj jih uporabljamo. Tretji sklop se je nanašal na primerjanje z drugimi uporabniki, četrti pa je preverjal vpliv vsebin na zadovoljstvo z lastnim videzom in negativne izkušnje. Zadnji sklop je bil namenjen ocenjevanju samozavesti. Za ocenjevanje nekaterih trditev smo uporabili petstopenjsko lestvico, pri kateri je vrednost 1 pomenila »sploh ne drži«, vrednost 5 pa »popolnoma drži«.

Anketni vprašalnik smo razdelili med mladostnike prek sošolcev in družbenih omrežij. Sodelovanje je bilo prostovoljno in anonimno. Anketiranci so bili pred začetkom obveščeni, da bodo rezultati uporabljeni izključno za namen raziskovalne naloge. Zbiranje podatkov je potekalo v obdobju od začetka marca do sredine junija 2026. Po končanem zbiranju smo podatke uredili in pripravili za statistično analizo.

 

Pri vprašanjih, ki so uporabljala pet stopenjsko lestvico (1 – sploh ne drži, 5 – popolnoma drži), smo izračunali tudi povprečne vrednosti. Za oceno samozavesti smo odgovore na izbrane trditve združil v skupni indeks samozavesti. Pri negativno oblikovanih trditvah, na primer »Pogosto dvomim vase«, je bilo treba vrednosti obrniti, da je višja skupna vrednost vedno pomenila višjo samozavest. Za ugotavljanje povezanosti med posameznimi spremenljivkami smo uporabili korelacijsko analizo. Pri tem je pomembno poudariti, da korelacija sama po sebi ne dokazuje vzročnosti. Če bi na primer ugotovil povezavo med večjo uporabo družbenih omrežij in nižjo samozavestjo, iz tega še ne bi mogli zaključiti, da družbena omrežja neposredno povzročajo nižjo samozavest.

 

 REZULTATI RAZISKAVE

 

V raziskavi sta sodelovala 102 mladostnika. Od tega je bilo 64 fantov, kar predstavlja 62,7 %, in 38 deklet, kar predstavlja 37,3 %. Največ anketirancev je bilo starih 16 let.

Iz rezultatov je razvidno, da je bil vzorec sestavljen predvsem iz 14-, 15- in 16-letnikov. To je pomembno upoštevati pri interpretaciji rezultatov, saj vzorec ni predstavljal vseh starostnih skupin enakomerno. Pri vprašanju o času, ki ga mladostniki dnevno preživimo na družbenih omrežjih, je največ anketirancev izbralo odgovor 3–4 ure. 6 % anketirancev družbena omrežja uporablja manj kot eno uro dnevno, 12 % eno do dve uri, 10 % dve do tri ure, 58 % tri do štiri ure, medtem ko jih 14 % uporablja več kot štiri ure dnevno (delež v odstotkih je zaokrožen).

Rezultati kažejo, da so družbena omrežja pomemben del vsakdanjega življenja anketiranih mladostnikov. Večina jih uporablja vsak dan in pri velikem delu anketirancev uporaba traja več kot tri ure dnevno. Najpogosteje uporabljeno družbeno omrežje je bilo TikTok, ki ga je kot najpogosteje uporabljeno navedlo 50 anketirancev. Sledili so Snapchat (26), Instagram (14) in YouTube (12). Eden izmed pomembnejših delov raziskave je bilo preverjanje, kako pogosto se mladostniki na družbenih omrežjih primerjamo z drugimi. Pri trditvi »Na družbenih omrežjih se pogosto primerjam z drugimi« je 78 anketirancev odgovorilo pritrdilno. Rezultati kažejo, da se nas večina mladostnikov pogosto primerja z drugimi. Posebej zanimivo je bilo vprašanje o primerjanju videza. Pri trditvi »Zaradi družbenih omrežij sem včasih nezadovoljen/a s svojim videzom« je 72 anketirancev odgovorilo pritrdilno. To kaže, da lahko družbena omrežja pri delu mladostnikov vplivajo na način, kako dojemajo svoj videz. V nadaljevanju smo preverjali, ali vsebine drugih uporabnikov vplivajo na mnenje anketirancev o samih sebi. Pri trditvi »Objave drugih ljudi vplivajo na moje mnenje o sebi« je največ anketirancev odgovorilo s 4 (1 – ne vpliva, 5 – močno vpliva). Pri spremljanju vplivnežev je 10 anketirancev navedlo, da vplivneže spremlja pogosto oziroma zelo pogosto. Med njimi je bilo 74 takšnih, ki so navedli, da so bili zaradi vsebin na družbenih omrežjih kdaj nezadovoljni s svojim videzom. Rezultat lahko kaže na povezavo med spremljanjem določenih vsebin in zadovoljstvom z lastnim videzom, vendar zaradi majhnega vzorca tega ne moremo zanesljivo posplošiti na vse mladostnike. Samozavest smo preverjali z več trditvami. Prvo vprašanje je bilo, ali družbena omrežja vplivajo na samozavest mladih. 86 % anketiranih je odgovorilo, da se z uporabo družbenih omrežij njihova samozavest znižuje. Največ mladostnikov je odgovorilo, da na njihovo samozavest najslabše vpliva primerjanje z drugimi. Najmanj pa jih je odgovorilo, da se njihova samozavest znižuje pri gledanju zabavnih kratkih videoposnetkov. Rezultati kažejo, da je bila samozavest anketiranih mladostnikov na splošno razmeroma visoka.

 

PREVERJANJE HIPOTEZ

 

V nadaljevanju smo preverjali vse zastavljene hipoteze in na podlagi rezultatov ankete ugotavljali, ali so bile podprte:

Hipoteza 1: Predvidevali smo, da je večja količina časa, ki ga mladostniki dnevno preživijo na družbenih omrežjih, povezana z nižjo stopnjo samozavesti. Pri preverjanju hipoteze smo primerjali čas uporabe družbenih omrežij z indeksom samozavesti. Povprečna samozavest skupine, ki družbena omrežja uporablja 3–4 ure, je znašala 2,5, medtem ko je pri skupini, ki jih uporablja 1–2 uri, znašala 4.  Na podlagi rezultatov je bila hipoteza potrjena.

Hipoteza H2: Predvidevali smo, da je pogostejše primerjanje z drugimi uporabniki družbenih omrežij povezano z nižjo stopnjo samozavesti. Pri preverjanju hipoteze smo primerjali rezultat vprašanj o primerjanju z indeksom samozavesti. Ugotovili smo, da je bila povezava zelo očitna, saj je večina anketiranih odgovorila, da se njihova samozavest najbolj zniža, ko se primerjajo z drugimi. Na podlagi rezultatov je bila hipoteza podprta.

Hipoteza H3: Predvidevali smo, da je pogostejše spremljanje vplivnežev povezano z večjim nezadovoljstvom mladostnikov z lastnim videzom. Rezultati ankete so pokazali, da mladostniki bolj nezadovoljni s svojim videzom, če spremljamo vplivneže, vendar spremljanje vplivnežev nima tako velikega vpliva na samozavest kot primerjanje z drugimi. Pri skupini, ki vplivneže spremlja pogosto, je bila povprečna vrednost zadovoljstva z videzom 3,6, pri skupini, ki jih spremlja redko, pa 4,2. Hipoteza je bila potrjena.

Hipoteza H4: Predvidevali smo, da imamo mladostniki, ki pogosteje doživljamo negativne izkušnje na družbenih omrežjih, nižjo stopnjo samozavesti. Rezultati kažejo, da je že vsak od anketiranih doživel slabo izkušnjo na družbenih omrežjih in da so se ob tem počutili neprijetno oziroma se jim je znižala samozavest. Pri mladostnikih z več negativnimi izkušnjami je bila povprečna vrednost samozavesti 3,1, pri drugih pa 3,9. Hipoteza je bila potrjena.

Hipoteza H5: Predvidevali smo, da je namen uporabe družbenih omrežij močneje povezan s samozavestjo kot sama količina časa, preživetega na družbenih omrežjih. Pri primerjanju časa uporabe in namena uporabe smo ugotovili, da namen uporabe mnogo bolj vpliva na samozavest kot čas uporabe. Nekateri anketirani mladostniki so odgovorili, da so na telefonu 3–4 ure in večino tega časa preživijo ob gledanju zabavnih vsebin, nekateri pa, da uporabljajo telefon 1–2 uri na dan, vendar ta čas preživijo ob primerjanju z drugimi in del časa namenijo spremljanju vplivnežev. Razlika v samozavesti med omenjenima dvema vrstama anketirancev je bila velika. Prvi so v povprečju odgovorili s 4, medtem ko so tisti, ki so bili na telefonu le do 2 uri ter so se primerjali z drugimi in spremljali vplivneže, odgovorili z 2,7. Na podlagi tega je bila hipoteza podprta.

 

RAZPRAVA

 

Namen raziskave je bil ugotoviti, kako je uporaba družbenih omrežij povezana s samozavestjo mladostnikov. Rezultati so pokazali, da je bilo za samozavest pomembno predvsem, za katere namene so anketirani mladostniki uporabljali družbena omrežja, ne le, koliko časa so jih uporabljali. Kljub vsemu pa vsaka uporaba družbenih omrežij ni nujno povezana z nižjo samozavestjo mladostnikov. Ena izmed pomembnejših ugotovitev raziskave je bila prav zgoraj omenjena ugotovitev. Po podprti hipotezi 5 lahko sklepamo, da dve osebi, ki na družbenih omrežjih preživita enako časa, nimata nujno enakih izkušenj. Na primer, ena oseba lahko večino časa uporablja družbena omrežja za pogovor s prijatelji, druga pa predvsem za spremljanje vplivnežev in primerjanje svojega videza z drugimi. Čeprav je čas uporabe enak, je lahko njun odnos do družbenih omrežij precej drugačen. Pomembna ugotovitev je bila tudi, da je primerjanje videza zelo negativno vplivalo na mladostnikovo samozavest. Videz je pri mladostnikih pomembna tema, saj se v obdobju odraščanja telo hitro spreminja. Če mladostniki poleg tega pogosto izpostavljeni idealiziranim podobam na družbenih omrežjih, lahko pride do primerjanja. Po drugi strani pa rezultatov ne smemo razlagati preveč enostransko. Družbena omrežja niso edini dejavnik, ki vpliva na samozavest. Pomembni so tudi odnosi s starši, prijatelji, šolski uspeh, šport, osebne izkušnje in številni drugi dejavniki.

Prav tako ni mogoče samo na podlagi ankete dokazati, da družbena omrežja povzročajo nižjo samozavest. Možno je tudi obratno – mladostniki z nižjo samozavestjo lahko družbena omrežja uporabljamo pogosteje družbena omrežja ali se pogosteje primerjamo z drugimi. Zato je pravilneje govoriti o povezanosti med spremenljivkami in ne o neposrednem vzroku in posledici.

 

OMEJITVE RAZISKAVE

 

Pri interpretaciji rezultatov je treba upoštevati nekaj omejitev. Prva omejitev je velikost vzorca. V raziskavi je sodelovalo 102 mladostnika, zato rezultatov ni mogoče posplošiti na vse mladostnike v Sloveniji. Druga omejitev je način izbire anketirancev. Vzorec je priložnosten, kar pomeni, da ni nujno predstavljal celotne populacije mladostnikov. Tretja omejitev je, da podatki temeljijo na samooceni. Anketiranci so sami ocenili, koliko časa uporabljajo družbena omrežja in kako samozavestni so. Njihovi odgovori zato niso nujno popolnoma objektivni. Pri nekaterih vprašanjih lahko pride tudi do tega, da anketiranci ne želijo popolnoma iskreno odgovoriti, predvsem pri vprašanjih, povezanih s samozavestjo in osebnimi občutki. Pomembna omejitev je tudi čas raziskave. Ker gre za raziskavo v določenem trenutku, ne moremo ugotoviti, kako se bo samozavest posameznika spreminjala skozi daljše obdobje. Kljub omejitvam lahko raziskava pokaže zanimive povezave in predstavlja osnovo za nadaljnje raziskovanje.

ZAKLJUČEK

 

V raziskovalni nalogi smo preučevali povezanost uporabe družbenih omrežij s samozavestjo mladostnikov. Za temo smo se odločili, ker so družbena omrežja pomemben del vsakdanjega življenja mladih in ker se na njih srečujemo z zelo različnimi vsebinami, odnosi ter oblikami primerjanja. Zanimalo nas je predvsem, ali je samozavest bolj povezana s časom uporabe ali z načinom uporabe družbenih omrežij.

Na podlagi teoretičnega dela smo oblikovali pet hipotez in raziskavo izvedli z anonimnim spletnim vprašalnikom. V raziskavi sta sodelovala 102 mladostnika, stara od 12 do 19 let. Ugotovili smo, da največ anketiranih družbena omrežja uporablja tri do štiri ure dnevno, najpogosteje pa uporabljajo TikTok. Pomemben rezultat je bil tudi, da se je 78 anketiranih pogosto primerjalo z drugimi, 72 pa jih je navedlo, da so bili zaradi družbenih omrežij že nezadovoljni s svojim videzom.

Pri preverjanju hipotez smo ugotovili, da so bile vse hipoteze podprte. Več časa, preživetega na družbenih omrežjih, je bilo povezano z nižjo samozavestjo. Še izrazitejša je bila povezanost med socialnim primerjanjem in samozavestjo. Pogostejše spremljanje vplivnežev je bilo povezano z večjim nezadovoljstvom z videzom, več negativnih izkušenj na družbenih omrežjih pa z nižjo samozavestjo. Najpomembnejši rezultat naše raziskave je bila ugotovitev, da način uporabe družbenih omrežij lahko pomeni pomembnejši dejavnik kot sama količina časa, ki ga na njih preživimo.

Pri interpretaciji rezultatov je treba upoštevati nekaj omejitev. Prva omejitev je velikost vzorca. V raziskavi je sodelovalo 102 mladostnika, zato rezultatov ni mogoče posplošiti na vse mladostnike v Sloveniji. Druga omejitev je način izbire anketirancev. Vzorec je priložnosten, kar pomeni, da ni nujno predstavljal celotne populacije mladostnikov. Tretja omejitev je, da podatki temeljijo na samooceni. Anketiranci so sami ocenili, koliko časa uporabljajo družbena omrežja in kako samozavestni so. Njihovi odgovori zato niso nujno popolnoma objektivni. Pri nekaterih vprašanjih lahko pride tudi do tega, da anketiranci ne želijo popolnoma iskreno odgovoriti, predvsem pri vprašanjih, povezanih s samozavestjo in osebnimi občutki. Pomembna omejitev je tudi čas raziskave. Ker gre za raziskavo v določenem trenutku, ne moremo ugotoviti, kako se bo samozavest posameznika spreminjala skozi daljše obdobje. Kljub omejitvam lahko raziskava pokaže zanimive povezave in predstavlja osnovo za nadaljnje raziskovanje.

Naši rezultati se v pomembnih delih ujemajo z že izvedenimi raziskavami. Piccerillo in Digennaro (2024) sta v sistematičnem pregledu ugotovila povezavo med problematično uporabo družbenih omrežij in nižjo samozavestjo mladostnikov, Burnell idr. (2024) pa so pokazali, da je primerjanje navzgor povezano s slabšim trenutnim vrednotenjem sebe. Tudi Fioravanti idr. (2022) ter Vincente-Benito in del Valle Ramírez-Durán (2023) opozarjajo na povezavo med izpostavljenostjo idealiziranim podobam, nezadovoljstvom s telesnim videzom in slabšim počutjem. Naša ugotovitev, da je način uporabe pomembnejši od samega časa, je skladna tudi s pregledom Avci, Baams in Kretschmer (2025), ki poudarja pomen kakovosti in značilnosti uporabe pri razvoju identitete.

Podobne ugotovitve najdemo tudi v slovenskem raziskovalnem prostoru. Kordič (2022), Felluga (2023) in Doberšek (2024) so v svojih raziskavah obravnavale povezanost družbenih omrežij s samopodobo mladostnikov in izpostavile negativne učinke določenih oblik uporabe. Pečjak in Progar (2021) pa sta opozorili na pomen spletnih in nespletnih odnosov ter socialne sprejetosti. S tem naša raziskava dopolnjuje obstoječe ugotovitve, saj smo poleg splošne uporabe posebej primerjali čas uporabe, socialno primerjanje, spremljanje vplivnežev in negativne izkušnje.

Pri razlagi rezultatov moramo upoštevati omejitve raziskave. Naš vzorec je bil priložnosten in je vključeval 102 mladostnika, zato rezultatov ne moremo posplošiti na vse mladostnike v Sloveniji. Poleg tega so podatki temeljili na samooceni, raziskava pa je bila izvedena v enem časovnem obdobju. Zaradi takšne zasnove ne moremo dokazati vzročnosti. Ne moremo torej trditi, da družbena omrežja neposredno povzročajo nižjo samozavest; mogoče je tudi, da mladostniki z nižjo samozavestjo pogosteje uporabljajo družbena omrežja ali se pogosteje primerjajo z drugimi.

Na podlagi ugotovitev predlagamo več izboljšav za prihodnje raziskave. V prihodnje bi bilo smiselno vključiti večji in bolj reprezentativen vzorec mladostnikov iz različnih slovenskih okolij, bolj enakomerno vključiti različne starostne skupine in primerjati rezultate glede na spol. Koristno bi bilo uporabiti tudi preverjene psihološke lestvice samozavesti ter podatke o dejanskem času uporabe, ne samo samoocene. Še bolj zanesljive rezultate bi lahko dobili z vzdolžno raziskavo, v kateri bi iste mladostnike spremljali daljše obdobje.

Za nadaljnje raziskovanje bi bilo zanimivo podrobneje primerjati različne načine uporabe družbenih omrežij. Preverili bi lahko, ali se samozavest razlikuje med mladostniki, ki omrežja uporabljajo predvsem za komunikacijo, zabavo, izobraževanje, ustvarjanje vsebin ali spremljanje vplivnežev. Zanimiva bi bila tudi primerjava mladostnikov, ki se intenzivno ukvarjajo s športom, z mladostniki, ki se s športom ne ukvarjajo, saj bi tako lahko ugotovili, ali šport predstavlja zaščitni dejavnik.

Naša raziskava je lahko zanimiva predvsem za učitelje, šolske svetovalne delavce, starše, mladinske delavce in druge strokovne delavce, ki se pri svojem delu srečujejo z mladostniki. Koristna je tudi za same mladostnike, saj opozarja, da ni pomembno samo, koliko časa preživimo na družbenih omrežjih, ampak predvsem, kaj tam počnemo in kako vsebine vplivajo na naše doživljanje sebe.

Stroki želimo z raziskavo sporočiti predvsem to, da pri obravnavi uporabe družbenih omrežij ni dovolj, da spremljamo samo število ur uporabe. Naši rezultati kažejo, da moramo več pozornosti nameniti socialnemu primerjanju, idealiziranim podobam, spremljanju vplivnežev in negativnim spletnim izkušnjam. To lahko pripomore k bolj ciljno usmerjeni preventivi in digitalnemu opismenjevanju mladostnikov. Namesto splošnega sporočila, naj mladostniki družbena omrežja uporabljajo manj, bi bilo smiselneje razvijati strategije za bolj premišljeno, kritično in zdravo uporabo.

Na koncu lahko sklenemo, da družbena omrežja sama po sebi niso niti izključno škodljiva niti izključno koristna. Njihov pomen je odvisen od vsebine, namena uporabe, načina vključevanja v spletne odnose in značilnosti posameznika. Naša raziskava potrjuje, da je samozavest mladostnikov povezana z več dejavniki, med katerimi ima pomembno mesto tudi način uporabe družbenih omrežij. Zavedanje, da objave pogosto prikazujejo le izbran in idealiziran del življenja, ter razvijanje kritičnega odnosa do spletnih vsebin sta zato pomembna koraka k bolj zdravi uporabi družbenih omrežij.

LITERATURA IN VIRI

 

Avci, H., Baams, L., & Kretschmer, T. (2025). A systematic review of social media use and adolescent identity development. Adolescent Research Review, 10, 219–236.

https://doi.org/10.1007/s40894-024-00251-1. [15. 6. 2026].

 

Burnell, K., Trekels, J., Prinstein, M. J., & Telzer, E. H. (2024). Adolescents’ social comparison on social media: Links with momentary self-evaluations. Affective Science, 5, 295–299. https://doi.org/10.1007/s42761-024-00240-6.  [20. 6. 2026].

 

Doberšek, M. (2024). Učinki socialnih omrežij na samopodobo mladostnikov v različnih starostnih skupinah. Magistrsko delo. Maribor: Univerza v Mariboru. https://plus-legacy.cobiss.net/cobiss/si/en/bib/203410691. [10. 5. 2026].

 

Engel, E., Gell, S., Heiss, R., & Karsay, K. (2024). Social media influencers and adolescents’ health: A scoping review of the research field. Social Science & Medicine, 340, 116387. https://doi.org/10.1016/j.socscimed.2023.116387. [12. 6. 2026].

 

Felluga, I. (2023). Vpliv družbenih omrežij na samopodobo mladostnikov. Diplomska naloga. Koper: Univerza na Primorskem. https://repozitorij.upr.si/IzpisGradiva.php?id=19965&lang=slv. [18. 6. 2026].

 

Fioravanti, G., Bocci Benucci, S., Ceragioli, G., & Casale, S. (2022). How the exposure to beauty ideals on social networking sites influences body image: A systematic review of experimental studies. Adolescent Research Review, 7, 419–458. https://doi.org/10.1007/s40894-022-00179-4. [22. 6. 2026].

 

Khalaf, A. M., Alubied, A. A., Khalaf, A. M., & Rifaey, A. A. (2023). The impact of social media on the mental health of adolescents and young adults: A systematic review. Cureus, 15(8), e42990. https://doi.org/10.7759/cureus.42990. [5. 6. 2026].

 

Kordič, T. (2022). Vpliv socialnih omrežij na samopodobo mladostnikov. Diplomsko delo. Koper: Univerza na Primorskem. https://repozitorij.upr.si/IzpisGradiva.php?id=18962&lang=slv. [5. 6. 2026].

 

Pečjak, S., & Progar, N. (2021). Spletno in nespletno prijateljstvo – dve strani istega kovanca? Vzgoja in izobraževanje, 1–2/2021. Zavod Republike Slovenije za šolstvo. https://www.zrss.si/arhiv_clankov/spletno-in-nespletno-prijateljstvo-dve-strani-istega-kovanca/. [8. 6. 2026].

 

Piccerillo, L., & Digennaro, S. (2024). Adolescent social media use and emotional intelligence: A systematic review. Adolescent Research Review. https://doi.org/10.1007/s40894-024-00245-z. [4. 6. 2026].

 

Revranche, M., Biscond, M., & Husky, M. M. (2022). Investigating the relationship between social media use and body image among adolescents: A systematic review. L’Encéphale, 48(2), 206–218. https://doi.org/10.1016/j.encep.2021.08.006. [14. 5. 2026].

 

Taylor, J., & Armes, G. (2024). Social comparison on Instagram, and its relationship with self-esteem and body-esteem. Discover Psychology, 4, 126. https://doi.org/10.1007/s44202-024-00241-3. [17. 6. 2026].

 

Vincente-Benito, I., & del Valle Ramírez-Durán, M. (2023). Influence of social media use on body image and well-being among adolescents and young adults: A systematic review. Journal of Psychosocial Nursing and Mental Health Services, 61(12), 11–18. https://doi.org/10.3928/02793695-20230524-02. [17. 6. 2026].

 

POVZETEK

Športna oblačila so zaradi zahtev po elastičnosti, majhni masi, hitrem odvajanju vlage, odpornosti in udobju pogosto izdelana iz poliestra, poliamida oziroma najlona, elastana ter njihovih mešanic. Gre za sintetične polimerne materiale, ki so funkcionalno zelo uporabni, vendar se lahko med proizvodnjo, nošenjem, pranjem, sušenjem in ravnanjem z odsluženimi oblačili iz njih sproščajo drobna vlakna. Če vlakna izvirajo iz plastičnih polimerov in so manjša od petih milimetrov, jih uvrščamo med mikroplastiko. Problematika je pri športnih oblačilih posebej pomembna, ker se ta zaradi potenja in neposrednega stika s telesom pogosto perejo, hkrati pa potrošniki njihovo materialno sestavo pogosto presojajo predvsem z vidika funkcionalnosti, videza, znamke in cene. Prispevek obravnava sintetična vlakna v športnih oblačilih, nastajanje tekstilne mikroplastike ter možnosti zmanjševanja njenega sproščanja. Spomladi 2026 je bila v Sloveniji izvedena anonimna spletna raziskava med 139 mladimi, starimi od 15 do 30 let. Vprašalnik je preverjal njihovo poznavanje materialov, nakupne in pralne navade ter spremembo znanja po kratki ozaveščevalni vsebini. Rezultati so pokazali, da so mladi pred ozaveščanjem najbolje prepoznavali poliester, precej slabše pa poliamid, elastan, akril in viskozo. Povprečni rezultat znanja se je po informiranju povečal z 2,06 na 3,95 pravilnega odgovora od petih. Ugotovljen je bil tudi razkorak med izraženo okoljsko zaskrbljenostjo in dejanskim preverjanjem sestave ter drugimi trajnostnimi ravnanji.

Ključne besede: športna oblačila, sintetična vlakna, mikroplastika, mladi, okoljska ozaveščenost

 

ABSTRACT

Sportswear is commonly made from polyester, polyamide or nylon, elastane and their blends because these materials provide elasticity, low weight, moisture management, durability and comfort. Although functionally valuable, these materials are synthetic polymers that may release small fibres during production, wearing, washing, drying and end-of-life treatment. When fibres originate from plastic polymers and are smaller than five millimetres, they are classified as microplastics. The issue is particularly relevant to sportswear because such garments are washed frequently due to sweating and direct contact with the body, while consumers often evaluate their composition mainly in terms of performance, appearance, brand and price. This paper examines synthetic fibres in sportswear, the generation of textile microplastics and possible measures to reduce fibre release. In spring 2026, an anonymous online survey was conducted among 139 young people aged 15 to 30 in Slovenia. The questionnaire assessed their knowledge of textile materials, purchasing and laundering habits, and changes in knowledge following a brief awareness-raising intervention. Before the intervention, participants identified polyester most accurately, while their knowledge of polyamide, elastane, acrylic and viscose was considerably lower. The mean knowledge score increased from 2.06 to 3.95 correct answers out of five after the intervention. The study also identified a gap between expressed environmental concern and actual practices such as checking fibre composition and other sustainable behaviours.

Keywords: sportswear, synthetic fibres, microplastics, young people, environmental awareness

 

ŠPORTNA OBLAČILA IN UPORABA SINTETIČNIH VLAKEN

Športna oblačila imajo drugačne funkcionalne zahteve kot številne druge skupine tekstilnih izdelkov. Med gibanjem morajo omogočati čim manjšo omejitev gibov, učinkovito odvajanje znoja, uravnavanje toplote in vlage, hitro sušenje ter ustrezno mehansko odpornost. Pri posameznih športih so pomembne tudi zaščita pred vetrom in padavinami, toplotna izolacija, odpornost proti drgnjenju, majhna masa ter sposobnost ohranjanja oblike po večkratnem raztezanju in pranju. Zaradi teh zahtev se v športnih majicah, pajkicah, dresih, kopalkah, flisih, vetrovkah in drugem funkcionalnem tekstilu pogosto uporabljajo poliester, poliamid in elastan. Raziskave termofizioloških lastnosti športnih materialov potrjujejo, da so kombinacije poliestra, elastana, poliamida in drugih vlaken pomembne za uravnavanje toplotnega udobja, zračne prepustnosti in prenosa vodne pare (Atalie et al., 2021).

Poliester je skupno ime za skupino polimerov, pri oblačilih pa se najpogosteje uporablja polietilen tereftalat oziroma PET. Poliamidna vlakna, med katerimi je najbolj znan najlon, se uporabljajo zaradi trdnosti, odpornosti proti obrabi in razmeroma majhne mase. Elastan, ki se v ameriški terminologiji pogosto imenuje spandex in je poznan tudi pod trgovskimi znamkami, kot je Lycra, omogoča veliko razteznost in vračanje materiala v prvotno obliko. Vlakna so lahko v tekstiliji uporabljena samostojno, pogosteje pa so združena v mešanice, s katerimi proizvajalci uravnavajo elastičnost, otip, zračnost in dolga življenjska doba oziroma obstojnost izdelka. Z vidika potrošnika je zato lahko športno oblačilo videti kot enoten material, čeprav je sestavljeno iz več različnih polimerov, premazov, membran, potiskov, niti in dodatkov.

Sintetična vlakna so v vsakdanjem jeziku redko poimenovana kot plastika, čeprav imajo enako polimerno osnovo kot številni drugi plastični izdelki. Izraz plastika potrošniki najpogosteje povezujejo z embalažo, plastenkami, vrečkami in trdimi predmeti, ne pa z mehkimi, elastičnimi ali zračnimi tekstilijami. Prav ta razlika med vsakdanjo predstavo o plastiki in dejansko materialno sestavo oblačil je pomembna za okoljsko ozaveščanje. Posameznik lahko namreč izraža visoko zaskrbljenost zaradi plastičnih odpadkov, hkrati pa ne prepozna poliestrske športne majice ali poliamidnih pajkic kot izdelka, ki večinoma temelji na plastičnem polimeru.

Uporaba sintetičnih materialov sama po sebi ni enoznačno negativna. Njihova odpornost, majhna masa in dolga uporabnost lahko pri kakovostno zasnovanem izdelku zmanjšajo potrebo po pogostem nadomeščanju. Težava nastane, kadar je izdelek slabe kakovosti, se hitro obrabi, izgubi obliko ali postane del kratkotrajnih modnih trendov. Mešanice več vlaken in prisotnost elastana lahko otežijo tudi recikliranje, saj je ločevanje različnih polimerov tehnično zahtevno. Okoljska presoja športnega oblačila zato ne more temeljiti samo na vprašanju, ali je material naraven ali sintetičen, temveč mora vključevati kakovost, trajnost, pogostost uporabe, način vzdrževanja, možnost popravila ter ravnanje ob koncu življenjske dobe.

V zadnjih letih se športna oblačila uporabljajo tudi zunaj športnih dejavnosti. Pojav tako imenovanega športno-prostočasnega sloga je povečal uporabo pajkic, trenirk, športnih copatov, tehničnih majic in jaken kot vsakdanjih oblačil. S tem se povečujeta število kosov v garderobi in pogostost nakupovanja, posebej med mladimi, ki so močneje izpostavljeni digitalnemu oglaševanju, vplivnežem, športnim znamkam in hitro spreminjajočim se trendom. Trajnostna uporaba zato ni povezana samo z izbiro materiala, temveč tudi z vprašanjem, koliko športnih oblačil posameznik dejansko potrebuje, kako dolgo jih uporablja ter ali se odloča za popravilo, ponovno uporabo ali nakup rabljenega izdelka.

Evropska agencija za okolje opozarja, da je velik delež tekstilij izdelan iz sintetičnih oziroma plastičnih vlaken in da se lahko vlakna sproščajo skozi celoten življenjski cikel izdelka. Evropska strategija za trajnostne in krožne tekstilije zato predvideva ukrepe za daljšo življenjsko dobo tekstilnih izdelkov, boljšo popravljivost in reciklabilnost, digitalni potni list izdelka, preprečevanje zelenega zavajanja ter obravnavo nenamernega sproščanja mikroplastike iz sintetičnih tekstilij (European Commission, 2022; European Environment Agency, 2022). Za športna oblačila so takšni ukrepi posebej pomembni, saj se pri njih funkcionalnost pogosto dosega z večplastnimi strukturami, mešanicami vlaken in dodatnimi površinskimi obdelavami.

Športna oblačila so zato primer, ki je mladim življenjsko blizu in je primeren za nadaljnje raziskovanje okoljske zavesti o plastiki. V nasprotju z embalažo, ki jo potrošnik po uporabi razmeroma hitro zavrže in lahko opazi kot odpadek, je plastika v športnem oblačilu skrita v strukturi vlakna. Okoljski vpliv ni omejen na trenutek odlaganja, temveč nastaja med proizvodnjo, uporabo, pranjem, sušenjem in odstranjevanjem. Razumevanje tega procesa lahko mladim pomaga, da okoljsko problematiko plastike povežejo s svojimi vsakodnevnimi nakupnimi in pralnimi odločitvami.

 

MIKROPLASTIKA IZ SINTETIČNIH TEKSTILIJ

Mikroplastika je splošno opredeljena kot skupek majhnih plastičnih delcev, ki so praviloma manjši od petih milimetrov. Kadar nastane iz tekstilij, ima pogosto obliko podolgovatih vlaken. Za strokovno razpravo je pomembno razlikovati med mikrovlakni in mikroplastičnimi vlakni. Mikrovlakno opisuje predvsem obliko in velikost delca ter je lahko naravnega, regeneriranega celuloznega ali sintetičnega izvora, medtem ko je mikroplastično vlakno izdelano iz sintetičnega polimera. Med pranjem se lahko sproščajo tudi bombažna, volnena in viskozna vlakna, vendar ta niso vsa plastika in se v okolju ne obnašajo nujno enako. Kljub temu so lahko tudi naravna vlakna obdelana z barvili in kemikalijami, zato preprosta delitev na povsem neškodljiva naravna in škodljiva sintetična vlakna ni znanstveno ustrezna.

Mikroplastična vlakna se lahko iz sintetičnih tekstilij sproščajo med izdelavo preje in tkanine, krojenjem, šivanjem, nošenjem, pranjem, sušenjem, recikliranjem in ravnanjem z odpadki. Evropska agencija za okolje navaja, da je pranje pomembna pot vnosa tekstilne mikroplastike v odpadno vodo, vendar sproščanje ni omejeno samo na pralni stroj. Delci se lahko sproščajo tudi v zrak med nošenjem in sušenjem, obdelava odpadnih tekstilij pa lahko povzroči dodatno fragmentacijo materiala (European Environment Agency, 2025). Zato je treba življenjski cikel športnega oblačila obravnavati celostno in odgovornosti ne prenesti izključno na potrošnika.

Med prvimi pogosto citiranimi raziskavami je študija Napperja in Thompsona (2016), ki je primerjala sproščanje vlaken iz poliestra, mešanice poliestra in bombaža ter akrila pri različnih pogojih pranja. Avtorja sta pokazala, da na sproščanje vplivajo vrsta tekstilije in pogoji pranja, pri čemer med materiali obstajajo velike razlike. Hernandez et al. (2017) so v nadzorovanih laboratorijskih pogojih proučevali sproščanje poliestrskih vlaken in opozorili na pomen strukture tkanine, uporabe detergenta, temperature, trajanja pranja in zaporednih pranj. Obe raziskavi sta utrdili razumevanje gospodinjskega pranja kot pomembnega vira tekstilnih mikrovlaken, hkrati pa sta pokazali, da rezultatov ni mogoče posplošiti na vse izdelke samo na podlagi imena vlakna.

Pomemben prispevek slovenskih raziskovalcev na tem področju predstavlja raziskava Pirc et al. (2016), v kateri so pri desetih zaporednih pranjih novega poliestrskega flisa spremljali sproščanje mikrovlaken. Ugotovili so, da se je sproščanje po začetnem zmanjšanju ustalilo pri približno 0,0012 masnega odstotka na pranje, uporaba detergenta in mehčalca pa nanj ni bistveno vplivala. Pri sušenju v sušilnem stroju se je sprostilo približno 3,5-krat več vlaken kot med pranjem. Raziskava potrjuje, da se mikroplastična vlakna iz tekstilij sproščajo skozi daljše obdobje uporabe in da je zaradi množičnosti pranja pomemben predvsem njihov kumulativni okoljski učinek (Pirc et al., 2016).

De Falco et al. (2018) so pri simuliranem pranju različnih sintetičnih tekstilij ugotovili, da se količina sproščenih vlaken razlikuje glede na vrsto materiala in tekstilno strukturo. V poznejši raziskavi na komercialnih oblačilih so De Falco et al. (2019) izvedli pranje v gospodinjskem pralnem stroju in pokazali, da na sproščanje vplivajo lastnosti preje, sestava in konstrukcija oblačila. Vassilenko et al. (2021) so pri 37 potrošniških tekstilnih vzorcih zaznali velike razlike med izdelki ter povezavo med nekaterimi lastnostmi materialov in izgubo vlaken. Takšne ugotovitve so pomembne za športna oblačila, saj se flis, gladko pletene majice, gosto tkane vetrovke in elastične pajkice med seboj izrazito razlikujejo po površini, strukturi in načinu izdelave.

Raziskave tudi opozarjajo, da način merjenja močno vpliva na rezultate. Nekateri avtorji vlakna štejejo, drugi določajo njihovo maso, dolžino ali velikost, uporabljene pa so različne vrste pralnih naprav, filtri, detergenti, količine vode in razmerja med maso tekstilij in vodo. Zato se objavljene številčne ocene med seboj pogosto zelo razlikujejo. Evropska agencija za okolje izrecno opozarja, da so ocene emisij široke in metodološko negotove, saj se standardizirani postopki merjenja še razvijajo (European Environment Agency, 2025). V strokovnem članku je zato smiselno pojasniti obstoj problema, ne pa posamezne visoke ocene predstavljati kot natančno in splošno veljavno količino za vsako pranje.

Na sproščanje vlaken vplivajo mehanske obremenitve, količina vode, trajanje in intenzivnost pranja, starost oblačila, kakovost izdelave, vrsta preje, gostota in površinska poraščenost materiala. Yang et al. (2019) so pri primerjavi poliestra, poliamida in acetata ugotovili razlike med materiali ter med različnimi načini pranja. Raziskave na gospodinjskih oblačilih kažejo, da lahko debelejši, bolj poraščeni ali manj stabilni materiali sproščajo več vlaken, vendar ni mogoče določiti enega pravila, ki bi veljalo za vsa športna oblačila. Tudi večkratno pranje nima vedno enakega učinka: pri nekaterih izdelkih se največ vlaken sprosti pri prvih pranjih, pri drugih pa obraba sčasoma povečuje fragmentacijo.

Odpadna voda iz pralnega stroja praviloma vstopa v kanalizacijski sistem in čistilno napravo. Čistilne naprave lahko zadržijo velik delež mikrovlaken, vendar zadržani delci ne izginejo. Pomemben delež se prenese v čistilno blato, ki se lahko glede na nacionalne prakse uporabi na zemljiščih, sežge ali drugače obdela. Evropska agencija za okolje opozarja, da se lahko mikroplastika s prenosom v blato razporedi tudi v tla, manjši del pa lahko ostane v očiščeni vodi (European Environment Agency, 2025). Učinkovitost čistilnih naprav je zato pomembna, vendar sama po sebi ne predstavlja popolne rešitve.

Možni ukrepi potekajo na več ravneh. Proizvajalci lahko izbirajo stabilnejše preje in konstrukcije, izboljšajo kakovost rezanja in šivanja, preizkušajo sproščanje vlaken ter oblikujejo oblačila z daljšo življenjsko dobo. Industrijske pralnice in proizvodni obrati lahko zajamejo del vlaken pred prodajo izdelka. Proizvajalci pralnih strojev lahko razvijajo učinkovite filtre, pri čemer raziskave kažejo, da lahko posamezne naprave za lovljenje vlaken zmanjšajo izpust, vendar se njihova učinkovitost razlikuje, zajeta vlakna pa je treba ustrezno odstraniti (McIlwraith et al., 2019). Potrošnik lahko prispeva z daljšo uporabo kakovostnih oblačil, upoštevanjem navodil za nego, izogibanjem nepotrebnemu pranju, pranjem ustrezno napolnjenega stroja in izbiro programov, ki oblačil ne obremenjujejo bolj, kot je potrebno. Vendar morajo biti priporočila prilagojena tudi higieni športnih oblačil, zato redkejšega pranja ni mogoče nekritično priporočati po intenzivni telesni dejavnosti.

Rešitve ne smejo temeljiti samo na zamenjavi sintetičnih vlaken z naravnimi materiali. Naravna vlakna imajo lahko velike vplive zaradi porabe vode, zemljišč, energije, barvanja in kemične obdelave, pri intenzivnem športu pa ne zagotavljajo vedno enakih funkcionalnih lastnosti. Bolj utemeljen pristop je zmanjševanje nepotrebne potrošnje, podaljševanje uporabnosti, razvoj kakovostnejših materialov z manjšim sproščanjem, učinkovitejše čiščenje odpadne vode, izboljšanje filtracije ter pregledno informiranje potrošnikov. Evropska strategija za tekstilije takšen sistemski pristop podpira z načrtovanimi zahtevami za trajnost, popravljivost, reciklabilnost in odgovornost proizvajalcev (European Commission, 2022).

 

MLADI, ŠPORTNA OBLAČILA IN OKOLJSKA OZAVEŠČENOST

Mladi so pomembna ciljna skupina pri raziskovanju športnih oblačil, saj se velik del te populacije ukvarja s športom, obiskuje športno vzgojo, fitnes, rekreativne dejavnosti ali uporablja športni slog kot del vsakdanjega oblačenja. Njihove nakupne odločitve so povezane z identiteto, pripadnostjo skupini, videzom, telesno samopodobo, vplivom športnikov in spletnih vplivnežev ter zaznano kakovostjo znamk. Trajnost je lahko pomembna vrednota, vendar pri dejanskem nakupu pogosto tekmuje s ceno, udobjem, razpoložljivostjo, funkcionalnostjo in modnim videzom.

Povezavo med stališči in vedenjem je mogoče razlagati s teorijo načrtovanega vedenja. Ajzen (1991) izpostavlja, da na vedenjsko namero vplivajo osebna stališča, zaznane družbene norme in zaznani nadzor nad vedenjem. Pri športnih oblačilih to pomeni, da posameznik lahko razume okoljski problem in želi izbrati trajnejši izdelek, vendar tega ne stori, če je takšen izdelek predrag, ga ne najde v trgovini, ne zaupa oznakam ali meni, da njegova odločitev nima učinka. Pomembno je tudi vedenje vrstnikov: če je pogosto kupovanje novih kolekcij sprejeto kot običajno, okoljska prepričanja težje preidejo v dejansko zmanjšanje potrošnje.

Raziskave trajnostne potrošnje oblačil potrjujejo razkorak med izraženimi vrednotami in vedenjem. McNeill in Moore (2015) sta pokazala, da se zavedanje o trajnostni modi pogosto spopada z željo po cenovno dostopnih in hitro menjajočih se oblačilih. Diddi et al. (2019) so pri mladih odraslih ugotovili, da trajnostno ravnanje spodbujajo zaznana vrednost, osebna zavezanost in sprememba življenjskega sloga, ovirajo pa ga omejen proračun, pomanjkanje ponudbe, dvom v trditve proizvajalcev, pomanjkanje znanja in čustvena privlačnost nakupovanja. Park in Lin (2020) sta podobno ugotovila, da pozitivna stališča do trajnostnih modnih izdelkov ne zagotavljajo njihovega dejanskega nakupa.

V slovenskem prostoru sta Polajnar Horvat in Šrimpf Vendramin (2021) pri proučevanju ravnanja prebivalcev Ljubljane z odsluženimi tekstilijami ugotovili visoko splošno deklarativno okoljsko ozaveščenost (M = 4,2), ki se je pri konkretnejšem vprašanju ozaveščenosti o tekstilnih odpadkih zmanjšala (M = 3,6). Ugotovitev potrjuje, da splošna podpora varovanju okolja še ne pomeni enako doslednega ravnanja pri nakupovanju, uporabi, ponovni uporabi in odstranjevanju oblačil. Ta razkorak je pomemben tudi pri športnih oblačilih, saj lahko posameznik izraža skrb zaradi mikroplastike, hkrati pa redko preverja sestavo, pogosto kupuje nove izdelke ali ne pozna ukrepov za zmanjšanje sproščanja vlaken.

Pri športnih oblačilih je razkorak lahko še izrazitejši, ker potrošniki sintetične materiale pogosto zaznavajo kot tehnično prednost. Oznake, kot so hitro sušenje, odvajanje vlage, kompresija, zračnost in odpornost, so neposredno povezane z uporabnostjo. Okoljske informacije pa so pogosto manj vidne, zapisane na notranji etiketi ali izražene s splošnimi trditvami o recikliranem materialu. Izraz reciklirani poliester lahko pri potrošniku ustvari vtis popolnoma okolju neškodljivega izdelka, čeprav recikliran polimer še vedno lahko sprošča vlakna, izdelek z elastanom pa je lahko težje ponovno reciklirati. Ozaveščanje mora zato poudariti večdimenzionalnost trajnosti in preprečevati poenostavljene zaključke.

Pomembna razlika obstaja med subjektivnim in dejanskim znanjem. Posameznik lahko meni, da dobro pozna problem mikroplastike, vendar ne prepozna poliestra, poliamida ali elastana kot sintetičnih polimerov. Prav tako lahko pozna izraz mikroplastika, ne da bi vedel, da se vlakna sproščajo tudi iz oblačil. Raziskovalni vprašalnik mora zato poleg samoocene vključevati preverjanje znanja. Primerna naloga je razvrščanje materialov med naravne, regenerirane celulozne in sintetične ter prepoznavanje poti, po katerih se vlakna sproščajo v okolje.

Slovenske raziskave opozarjajo tudi na pomanjkljivo tekstilno in okoljsko znanje mladih. Zaman in Lovšin Kozina (2021) sta v raziskavi med 80 učenci devetih razredov treh slovenskih osnovnih šol ugotovili primanjkljaje v osnovni tekstilni pismenosti ter pri prenosu pridobljenega znanja v vsakdanje trajnostno ravnanje. Avtorici sta ocenili, da obravnavanje tekstilnih vsebin samo v nižjih razredih, brez poznejšega utrjevanja in nadgradnje, ni optimalno.

Ribič, Devetak in Hergan (2025) so pri 279 slovenskih štirinajstletnikih preverjali razumevanje problematike mikroplastike. Udeleženci so v povprečju dosegli 6,3 točke od 16 oziroma 39,3 % vseh možnih točk, kar so avtorji opredelili kot nezadostno raven znanja. Boljši rezultati so bili povezani z višjimi zaključnimi ocenami pri naravoslovnih predmetih ter z večjim zanimanjem in samozaupanjem pri učenju o mikroplastiki, med spoloma pa niso zaznali statistično značilnih razlik. Ugotovitve kažejo, da je smiselno splošno okoljsko izobraževanje dopolniti s konkretnimi primeri iz vsakdanjega življenja, med katere sodijo tudi športna oblačila.

Kratka ozaveščevalna intervencija v vprašalniku lahko pokaže, ali razumljiva informacija takoj izboljša znanje in spremeni vedenjske namere. Tak pristop ne dokazuje dolgoročne spremembe vedenja, saj je med izraženo namero in dejanskim ravnanjem lahko velik razkorak. Omogoča pa oceno, katere informacije so bile anketirancem nove, ali so jih razumeli ter ali po pojasnilu izražajo večjo pripravljenost za preverjanje sestave, daljšo uporabo oblačil ali premišljeno pranje. Raziskava tako ni zgolj opisovala ozaveščenosti, temveč bo preverila tudi neposredni učinek kratkega izobraževalnega sporočila.

Ozaveščanje mora biti oblikovano nevtralno in strokovno. Mladih ni smiselno obremenjevati z občutkom krivde zaradi uporabe športnih oblačil, saj so sintetični materiali pogosto funkcionalno upravičeni in v nekaterih dejavnostih težko nadomestljivi. Cilj je razvijati sposobnost informirane izbire: preveriti sestavo, razlikovati med oglaševalsko trditvijo in preverljivim podatkom, kupiti izdelek, ki bo dolgo uporaben, ga ustrezno vzdrževati ter se izogibati nepotrebnemu kopičenju. Takšna okoljska pismenost je uporabnejša od enostavnega sporočila, da je vsak sintetični material vedno slab in vsak naravni material vedno dober.

 

PROUČITEV OZAVEŠČENOSTI MLADIH O PLASTIKI V ŠPORTNIH OBLAČILIH

Empirična raziskava je bila izvedena v obliki anonimne spletne ankete v okolju 1KA. Anketiranje je potekalo od 1. marca do 31. maja 2026 na območju Slovenije. Povezava do vprašalnika je bila posredovana prek družbenih omrežij med mlade iz srednjih šol, fakultet, športnih društev, rekreativnih skupin in povabilom, da jo širijo med svoje znance, prijatelje, vrstnike. Ciljno populacijo so predstavljali mladi, stari od 15 do 30 let, ki športna oblačila uporabljajo pri organizirani ali rekreativni športni dejavnosti oziroma kot del vsakdanjega oblačenja. Izvedba raziskave in vključevanje mladoletnih udeležencev sta bila usklajena z navodili mentorja. V analizo so bili vključeni samo ustrezno izpolnjeni vprašalniki, pri katerih so anketiranci odgovorili na vse ključne vsebinske sklope. Ker je bil uporabljen priložnostni spletni vzorec, rezultatov ni mogoče posplošiti na vse mlade v Sloveniji, omogočajo pa uporaben vpogled v znanje in navade obravnavane skupine.

Vprašalnik je obsegal 26 vprašanj, razporejenih v šest vsebinskih sklopov. Prvi sklop je zajemal demografske podatke in pogostost športne dejavnosti. Drugi sklop je obravnaval uporabo in nakupovanje športnih oblačil, preverjanje materialne sestave ter pomen cene, znamke, videza, udobja, funkcionalnosti, trajnosti in okoljskih oznak. V tretjem sklopu so anketiranci razvrščali poliester, poliamidna vlakna, med katera spada tudi najlon, elastan, akril, bombaž, volno, lan in viskozo med naravne, regenerirane celulozne in sintetične materiale. S tem je bilo poleg samoocene preverjeno tudi njihovo dejansko znanje.

Četrti sklop je obravnaval poznavanje mikroplastike in poti sproščanja tekstilnih vlaken. Peti sklop je zajemal pralne navade, zlasti temperaturo in pogostost pranja, napolnjenost pralnega stroja, uporabo sušilnega stroja ter poznavanje filtrov in drugih pripomočkov za zajem mikrovlaken. Po začetnem preverjanju znanja je bila prikazana kratka, nevtralno oblikovana ozaveščevalna vsebina, v kateri je bilo pojasnjeno, da so poliester, poliamid in elastan sintetični polimeri ter da se vlakna lahko sproščajo med nošenjem, pranjem, sušenjem in ravnanjem z odsluženimi oblačili. V šestem sklopu so bila ponovljena ključna vprašanja o materialih in vedenjskih namerah.

Sodelovanje je bilo prostovoljno in anonimno. Vprašalnik ni zbiral imen, kontaktnih podatkov ali drugih neposrednih identifikacijskih podatkov. Anketiranci so bili v uvodnem nagovoru seznanjeni z namenom strokovne raziskave, predvidenim časom izpolnjevanja in uporabo rezultatov v zbirni obliki. Kratka ozaveščevalna vsebina je bila prikazana šele po začetnem preverjanju znanja, zato ni vplivala na izhodiščne odgovore.

Osrednje raziskovalno vprašanje je bilo, kako dobro mladi poznajo materialno sestavo športnih oblačil in njihovo povezavo z mikroplastiko. Dodatno smo preverjali, ali se dejansko znanje povezuje s preverjanjem etiket in drugimi trajnostnimi navadami, ali obstaja razkorak med okoljsko zaskrbljenostjo in ravnanjem ter ali kratka ozaveščevalna vsebina izboljša pravilnost odgovorov in pripravljenost za premišljenejše nakupovanje, uporabo in vzdrževanje športnih oblačil.

Postavljene so bile štiri hipoteze: H1 – Večina mladih pogosto uporablja športna oblačila, vendar sintetičnih materialov, ki se v teh oblačilih pogosto uporabljajo, ne prepozna pravilno.; H2 – Mladi, ki pogosteje preverjajo materialno sestavo, dosegajo višji rezultat na preizkusu dejanskega znanja.; H3 – Med izraženo okoljsko zaskrbljenostjo in dejanskimi nakupnimi oziroma pralnimi navadami obstaja razkorak.; H4 – Po prikazu kratke ozaveščevalne vsebine se pomembno povečata delež pravilnih odgovorov in pripravljenost za premišljenejše ravnanje.

Podatki so bili analizirani z opisno in osnovno inferenčno statistiko. Za posamezna vprašanja so bile izračunane frekvence, deleži, aritmetične sredine in standardni odkloni. Povezanost med ordinalnimi spremenljivkami je bila preverjena s Spearmanovim koeficientom korelacije.

 

REZULTATI RAZISKAVE

V raziskavi je sodelovalo 139 mladih. Ženske so predstavljale 60,4 % vzorca, moški 37,4 %, 2,2 % anketirancev pa je izbralo drugo možnost oziroma odgovora ni navedlo. Največ sodelujočih je bilo starih od 15 do 18 let (36,7 %), sledili so mladi od 19 do 22 let (33,1 %). Redno, to je najmanj dvakrat tedensko, se je s športom ukvarjalo 95 anketirancev (68,3 %), dodatnih 24 (17,3 %) pa enkrat tedensko. Športna oblačila je vsak dan ali večkrat tedensko uporabljalo 124 mladih (89,2 %), zato je bil vzorec z vidika obravnavane tematike dobro povezan z uporabo športnega tekstila.

Najpogosteje uporabljeni kosi so bili športne majice, trenirke, pajkice, kratke hlače in športne jakne. Športna oblačila je 53 anketirancev (38,1 %) kupovalo dva- do trikrat letno, 39 (28,1 %) približno enkrat letno, 28 (20,1 %) štirikrat letno ali pogosteje, 19 (13,7 %) pa redkeje kot enkrat letno. V nadaljevanju predstavljamo rezultate povprečnih vrednosti, kjer so anketiranci trditve ocenjevali na petstopenjski lestvici, na kateri je ocena 1 pomenila »sploh ni pomembno«, ocena 5 pa »zelo pomembno«. Pri izbiri športnih oblačil sta bili po mnenju anketirancev najpomembnejši funkcionalnost (M = 4,55) in udobje (M = 4,47), sledili sta cena (M = 4,11) in trajnost izdelka (M = 4,03). Okoljski vpliv je dosegel nižjo povprečno oceno (M = 3,28). Materialno sestavo je vedno ali pogosto preverjalo 49 mladih (35,3 %), okoljski vpliv pa je kot pomemben ali zelo pomemben ocenilo 61 anketirancev (43,9 %). Za nekoliko dražji, vendar trajnejši izdelek bi bilo več pripravljenih plačati 75 sodelujočih (54,0 %).

Pri začetnem preverjanju znanja je poliester kot sintetični oziroma plastični material pravilno prepoznalo 87 mladih (62,6 %), poliamid oziroma najlon 62 (44,6 %), akril 55 (39,6 %) in elastan 44 (31,7 %). Viskozo je kot regenerirano celulozno in ne kot naravno ali sintetično vlakno pravilno uvrstilo 38 anketirancev (27,3 %). Svoje znanje o materialih in mikroplastiki je kot dobro ali zelo dobro ocenilo 73 sodelujočih (52,5 %), čeprav je povprečni rezultat začetnega preizkusa znašal le 2,06 pravilnega odgovora od petih (SD = 1,08). Primerjava kaže, da je del mladih svoje znanje precenjeval.

Za izraz mikroplastika je že slišalo 118 anketirancev (84,9 %), povezavo med pranjem sintetičnih oblačil in sproščanjem mikrovlaken pa je pred ozaveščevalnim pojasnilom poznalo 67 mladih (48,2 %). Večina je športna oblačila prala pri 30 ali 40 °C (84,9 %), 61,9 % jih je navedlo, da pralni stroj pogosto ali vedno ustrezno napolnijo, sušilni stroj pa je vsaj občasno uporabljalo 42 sodelujočih (30,2 %). Za filter, pralno vrečko ali drug pripomoček za zajem mikrovlaken je že slišalo 28 mladih (20,1 %), dejansko pa jih je tak pripomoček uporabljalo 5 (3,6 %).

Po kratki ozaveščevalni vsebini se je delež pravilnih odgovorov pri poliestru povečal z 62,6 % na 91,4 %, pri poliamidu oziroma najlonu s 44,6 % na 84,2 %, pri elastanu z 31,7 % na 77,0 %, pri akrilu z 39,6 % na 74,1 % in pri viskozi s 27,3 % na 68,3 %. Povprečni skupni rezultat se je povečal z 2,06 (SD = 1,08) na 3,95 (SD = 0,85) pravilnega odgovora od petih. Delež mladih, ki bi etikete verjetno ali zelo verjetno preverjali, se je povečal s 37,4 % na 77,7 %, pripravljenost za daljšo uporabo oblačil s 65,5 % na 87,8 %, pripravljenost za premišljenejše pranje pa z 58,3 % na 83,5 %. Rezultati so prikazani v grafu 1.

Graf 1: Delež pravilnih odgovorov o tekstilnih materialih pred ozaveščanjem in po njem

Opomba: N = 139. Prikazani so deleži pravilnih odgovorov. Spremembe pri vseh materialih so bile statistično značilne. Pri viskozi je kot pravilen odgovor upoštevana uvrstitev med regenerirana celulozna vlakna.

 

Med pogostostjo preverjanja materialne sestave in začetnim rezultatom znanja je bila ugotovljena pozitivna, srednje močna povezanost. Mladi, ki so etikete pogosteje preverjali, so torej pravilneje prepoznavali materiale. Po drugi strani je bil delež tistih, ki so okoljski vpliv ocenjevali kot pomemben, višji od deleža tistih, ki so redno preverjali sestavo ali uporabljali pripomočke za zajem mikrovlaken, kar potrjuje razkorak med stališči in ravnanjem. Rezultati raziskave podpirajo vse štiri postavljene hipoteze: H1 zaradi pogoste uporabe športnih oblačil in pomanjkljivega začetnega znanja, H2 zaradi statistično značilne povezanosti, H3 zaradi zaznanega razkoraka ter H4 zaradi izrazitega izboljšanja znanja in vedenjskih namer po ozaveščanju.

 

UGOTOVITVE IN ZAKLJUČKI

Raziskava je pokazala, da mladi športna oblačila pogosto uporabljajo, vendar njihove materialne sestave ne poznajo dovolj natančno. Poliester je bil pred ozaveščanjem razmeroma dobro prepoznan, bistveno več težav pa so povzročali poliamid, elastan, akril in viskoza. Posebej pomembna je ugotovitev, da je več kot polovica sodelujočih svoje znanje ocenila kot dobro ali zelo dobro, povprečni rezultat dejanskega preverjanja pa je znašal le 2,06 pravilnega odgovora od petih. Splošna seznanjenost z izrazom mikroplastika zato še ne pomeni tudi razumevanja materialne sestave vsakdanjih izdelkov.

Rezultati so potrdili razkorak med izraženo okoljsko zaskrbljenostjo in dejanskim vedenjem. Okoljski vpliv je kot pomemben ali zelo pomemben ocenilo 43,9 % mladih, materialno sestavo pa je vedno ali pogosto preverjalo 35,3 %. Še izrazitejša je bila razlika pri uporabi pripomočkov za zajem mikrovlaken, ki jih je uporabljalo le 3,6 % sodelujočih. Pri nakupu so imele prednost predvsem funkcionalnost, udobje, cena in trajnost, medtem ko je bil okoljski vidik manj odločilen. Takšen razkorak je mogoče na podlagi predhodnih raziskav razlagati tudi s ceno, dostopnostjo izdelkov, ustaljenimi navadami, pomanjkanjem znanja in manjšo vidnostjo okoljskih informacij.

Kratka ozaveščevalna vsebina je imela izrazit neposreden učinek. Povprečni rezultat znanja se je povečal za skoraj dva pravilna odgovora, izboljšanje pa je bilo statistično značilno pri vseh preverjanih materialih. Povečala se je tudi pripravljenost za preverjanje etiket, daljšo uporabo oblačil in premišljenejše pranje. Rezultat potrjuje, da lahko kratka, razumljiva in življenjsko povezana informacija hitro zmanjša vrzel v znanju. Pri interpretaciji pa je potrebna previdnost: izboljšanje odgovorov in izražena namera še ne dokazujeta, da so anketiranci pozneje dejansko spremenili nakupne ali pralne navade.

Primerjava z ugotovitvami podobnih slovenskih raziskav dodatno potrjuje, da je znanje mladih o mikroplastiki in tekstilnih materialih omejeno. Najbolj neposredno primerjavo omogoča raziskava Ribič et al. (2025). Štirinajstletniki so na širšem preizkusu znanja o mikroplastiki dosegli 39,3 % vseh možnih točk, medtem ko so anketiranci v naši raziskavi pred ozaveščanjem pravilno rešili povprečno 2,06 od petih nalog oziroma 41,2 %. Čeprav uporabljena instrumenta in starostna sestava vzorcev niso bili enaki, sta rezultata zelo podobna in kažeta, da začetno znanje slovenskih mladih o mikroplastiki in njenih manj vidnih virih ostaja omejeno. Posebnost naše raziskave je, da se je osredotočila na prepoznavanje konkretnih tekstilnih materialov in hkrati preverila neposredni učinek kratkega informiranja.

Ugotovitve so skladne tudi z raziskavo Zaman in Lovšin Kozina (2021), v kateri so devetošolci izkazali pomanjkljivo osnovno tekstilno znanje in omejen prenos tega znanja v vsakdanje ravnanje. V naši raziskavi se je podobna vrzel pokazala pri poliamidu, elastanu, akrilu in viskozi, ki jih je pred ozaveščanjem pravilno uvrstil manjši delež mladih. Obe raziskavi zato poudarjata, da splošno poznavanje oblačil in njihova pogosta uporaba ne zagotavljata tudi tekstilne pismenosti. Razlika je v tem, da je naša raziskava vključila širši starostni razpon od 15 do 30 let in se posebej usmerila v športna oblačila ter mikroplastiko.

Razkorak med okoljskimi stališči in ravnanjem se ujema z ugotovitvami Polajnar Horvat in Šrimpf Vendramin (2021), ki sta pri prebivalcih Ljubljane zaznali višjo splošno okoljsko ozaveščenost od konkretne ozaveščenosti o tekstilnih odpadkih. V naši raziskavi je okoljski vpliv kot pomemben ali zelo pomemben ocenilo 43,9 % mladih, sestavo pa jih je vedno ali pogosto preverjalo 35,3 %, pripomočke za zajem mikrovlaken pa je uporabljalo le 3,6 %. Skupna ugotovitev raziskav je, da deklarativna skrb za okolje ne preide samodejno v konkretno ravnanje, temveč jo je treba podpreti z razumljivimi informacijami, dostopnimi možnostmi in praktičnimi navodili.

Laboratorijska raziskava Pirc et al. (2016) sicer ni proučevala ozaveščenosti, vendar vsebinsko potrjuje dejansko okoljsko ozadje obravnavanega problema. Ugotovitev, da so se vlakna iz novega poliestrskega flisa sproščala pri vseh desetih zaporednih pranjih, pri sušenju v sušilnem stroju pa še izraziteje pojasnjuje, zakaj je poznavanje materialov in načinov vzdrževanja pomembno. Naša raziskava to tehnično ugotovitev dopolnjuje s potrošniškega in izobraževalnega vidika: kaže, da je bilo pred ozaveščanjem s povezavo med pranjem sintetičnih oblačil in sproščanjem mikrovlaken seznanjenih manj kot polovica mladih, kratko pojasnilo pa je njihovo znanje in vedenjske namere izrazito izboljšalo.

Za izobraževalno stroko je raziskava pomembna, ker jasno pokaže, pri katerih pojmih nastajajo največje vrzeli. Vsebine o mikroplastiki je smiselno povezovati z izdelki, ki jih mladi vsakodnevno uporabljajo. Šole, fakultete, športna društva in mladinske organizacije lahko temo vključijo v okoljsko vzgojo, naravoslovne vsebine, športno vzgojo in potrošniško izobraževanje. Učinkovita bi bila kratka praktična dejavnost, pri kateri mladi pregledajo etikete svojih športnih oblačil, razvrstijo materiale ter razpravljajo o funkcionalnosti, trajnosti in okoljskih posledicah posameznih izbir.

Za proizvajalce in trgovce rezultati poudarjajo pomen razumljivega in preglednega označevanja. Potrošniku podatek o sestavi pogosto ne pojasni, da gre za sintetični polimer, niti mu ne pomaga oceniti trajnosti, popravljivosti in pravilnega vzdrževanja izdelka. Koristne bi bile jasne informacije o vrsti materiala, deležu reciklirane surovine, pričakovani življenjski dobi, možnostih popravila in načinu nege. Okoljske trditve morajo biti konkretne in preverljive, saj splošni izrazi, kot so zeleno, odgovorno ali okolju prijazno, brez dodatnih pojasnil povečujejo nevarnost zelenega zavajanja.

Rezultati so pomembni tudi za oblikovalce javnih politik. Ozaveščanje posameznika je nujno, vendar ne more nadomestiti ukrepov za kakovostnejše oblikovanje tekstilij, standardizirano merjenje sproščanja vlaken, učinkovitejše čiščenje odpadnih voda, razvoj filtrov, odgovornost proizvajalcev in zmanjševanje čezmerne proizvodnje. Ukrepi morajo upoštevati funkcionalne zahteve športnih oblačil, saj preprosta zamenjava sintetičnih vlaken z naravnimi brez presoje celotnega življenjskega cikla ni vedno okoljsko najustreznejša rešitev.

Med omejitvami raziskave je treba izpostaviti priložnostni spletni vzorec, zaradi katerega rezultatov ni mogoče posplošiti na vse mlade v Sloveniji. Podatki o nakupnih in pralnih navadah so temeljili na samooceni, zato so mogoči spominske napake in socialno zaželeni odgovori. Anketiranci, ki jih okoljske teme bolj zanimajo, so se morda pogosteje odločili za sodelovanje. Učinek ozaveščanja je bil izmerjen neposredno po prikazu informacije, zato raziskava ne omogoča sklepanja o dolgoročnem ohranjanju znanja ali dejanski spremembi vedenja.

V nadaljnjih raziskavah bi bilo smiselno ponoviti merjenje po nekaj tednih ali mesecih ter preveriti, ali so udeleženci začeli pogosteje preverjati etikete, kupovati manj, izbirati trajnejše izdelke ali spreminjati način pranja. Koristna bi bila primerjava med mladimi tekmovalnimi športniki, rekreativci in osebami, ki športna oblačila uporabljajo predvsem kot vsakdanjo modo. Raziskavo bi bilo mogoče nadgraditi z laboratorijskim prikazom sproščanja vlaken iz različnih športnih materialov ter z analizo etiket najpogosteje uporabljenih izdelkov.

Prispevek predstavlja neposredno nadgradnjo raziskovanja okoljske zavesti mladih o plastiki. Namesto vidne plastike za enkratno uporabo obravnava plastiko, skrito v vlaknih pogosto uporabljenih športnih oblačil. Potrjene hipoteze kažejo, da mladi sintetične materiale uporabljajo pogosteje, kot jih prepoznavajo, da je preverjanje etiket povezano z boljšim znanjem, da med okoljskimi stališči in ravnanjem obstaja razkorak ter da lahko kratko ozaveščanje znanje neposredno izboljša. Strokovni prispevek raziskave je predvsem v povezovanju materialne pismenosti, potrošniških navad in praktičnega okoljskega izobraževanja.

LITERATURA

Ajzen, I. (1991). The theory of planned behavior. Organizational Behavior and Human Decision Processes, 50(2), 179–211. https://doi.org/10.1016/0749-5978(91)90020-T. [16. 1. 2026]

Atalie, D., Tesinova, P., Tadesse, M. G., Ferede, E., Dulgheriu, I., & Loghin, E. (2021). Thermo-physiological comfort properties of sportswear with different combination of inner and outer layers. Materials, 14(22), 6863. https://doi.org/10.3390/ma14226863. [16. 5. 2026]

De Falco, F., Gullo, M. P., Gentile, G., Di Pace, E., Cocca, M., Gelabert, L., Brouta-Agnésa, M., Rovira, A., Escudero, R., Villalba, R., Mossotti, R., Montarsolo, A., Gavignano, S., Tonin, C., & Avella, M. (2018). Evaluation of microplastic release caused by textile washing processes of synthetic fabrics. Environmental Pollution, 236, 916–925. https://doi.org/10.1016/j.envpol.2017.10.057. [13. 1. 2026]

De Falco, F., Di Pace, E., Cocca, M., & Avella, M. (2019). The contribution of washing processes of synthetic clothes to microplastic pollution. Scientific Reports, 9, 6633. https://doi.org/10.1038/s41598-019-43023-x. [16. 5. 2026]

Diddi, S., Yan, R. N., Bloodhart, B., Bajtelsmit, V., & McShane, K. (2019). Exploring young adult consumers’ sustainable clothing consumption intention–behavior gap: A behavioral reasoning theory perspective. Sustainable Production and Consumption, 18, 200–209. https://doi.org/10.1016/j.spc.2019.02.009. [13. 5. 2026]

European Commission. (2022). EU strategy for sustainable and circular textiles. https://environment.ec.europa.eu/strategy/textiles-strategy_en. [16. 1. 2026]

European Environment Agency. (2022). Microplastics from textiles: Towards a circular economy for textiles in Europe. https://www.eea.europa.eu/en/analysis/publications/microplastics-from-textiles-towards-a-circular-economy-for-textiles-in-europe. [28. 3. 2026]

European Environment Agency. (2025). Microplastic from synthetic textiles unintentionally released into the environment in the EU. https://www.eea.europa.eu/en/circularity/sectoral-modules/textiles/microplastic-from-synthetic-textiles-unintentionally-released-into-the-environment-in-the-eu. [13. 5. 2026]

Hernandez, E., Nowack, B., & Mitrano, D. M. (2017). Polyester textiles as a source of microplastics from households: A mechanistic study to understand microfiber release during washing. Environmental Science & Technology, 51(12), 7036–7046. https://doi.org/10.1021/acs.est.7b01750. [10. 5. 2026]

McIlwraith, H. K., Lin, J., Erdle, L. M., Mallos, N., Diamond, M. L., & Rochman, C. M. (2019). Capturing microfibers – marketed technologies reduce microfiber emissions from washing machines. Marine Pollution Bulletin, 139, 40–45. https://doi.org/10.1016/j.marpolbul.2018.12.012. [16. 6. 2026]

McNeill, L., & Moore, R. (2015). Sustainable fashion consumption and the fast fashion conundrum: Fashionable consumers and attitudes to sustainability in clothing choice. International Journal of Consumer Studies, 39(3), 212–222. https://doi.org/10.1111/ijcs.12169. [10. 5. 2026]

Napper, I. E., & Thompson, R. C. (2016). Release of synthetic microplastic plastic fibres from domestic washing machines: Effects of fabric type and washing conditions. Marine Pollution Bulletin, 112(1–2), 39–45. https://doi.org/10.1016/j.marpolbul.2016.09.025. [16. 4. 2026]

Park, H. J., & Lin, L. M. (2020). Exploring attitude–behavior gap in sustainable consumption: Comparison of recycled and upcycled fashion products. Journal of Business Research, 117, 623–628. https://doi.org/10.1016/j.jbusres.2018.08.025. [18. 3. 2026]

Pirc, U., Vidmar, M., Mozer, A., & Kržan, A. (2016). Emissions of microplastic fibers from microfiber fleece during domestic washing. Environmental Science and Pollution Research, 23, 22206–22211. https://doi.org/10.1007/s11356-016-7703-0. [18. 4. 2026]

Polajnar Horvat, K., & Šrimpf Vendramin, K. (2021). Issues surrounding behavior towards discarded textiles and garments in Ljubljana. Sustainability, 13(11), 6491. https://doi.org/10.3390/su13116491. [18. 4. 2026]

Ribič, L., Devetak, I., & Hergan, I. (2025). Fourteen-year-old students’ understanding of problems related to microplastics in the environment. Sustainability, 17(24), 11139. https://doi.org/10.3390/su172411139. [16. 3. 2026]

Vassilenko, E., Watkins, M., Chastain, S., Mertens, J., Posacka, A. M., Patankar, S., & Ross, P. S. (2021). Domestic laundry and microfiber pollution: Exploring fiber shedding from consumer apparel textiles. PLOS ONE, 16(7), e0250346. https://doi.org/10.1371/journal.pone.0250346. [16. 2. 2026]

Yang, L., Qiao, F., Lei, K., Li, H., Kang, Y., Cui, S., & An, L. (2019). Microfiber release from different fabrics during washing. Environmental Pollution, 249, 136–143. https://doi.org/10.1016/j.envpol.2019.03.011. [12. 5. 2026]

Zaman, B., & Lovšin Kozina, F. (2021). Textile literacy of ninth-grade students in the context of sustainable development. Problems of Education in the 21st Century, 79(4), 674–685. https://doi.org/10.33225/pec/21.79.674. [18. 2. 2026]

POVZETEK

Članek obravnava vlogo trenerja pri oblikovanju vrednot mladih športnikov v ekipnih športih ter poudarja njegov pomen kot vzgojitelja in pomembnega zgleda v procesu odraščanja mladostnikov. V teoretičnem delu so predstavljene značilnosti mladostništva, pomen športa za osebnostni in socialni razvoj ter ključne vrednote, ki jih je mogoče razvijati skozi športno dejavnost. Poseben poudarek je namenjen vzgojni vlogi trenerja, njegovemu osebnemu zgledu, načinu komunikacije in ustvarjanju spodbudnega športnega okolja. Empirični del temelji na kvalitativni raziskavi, izvedeni s polstrukturiranimi intervjuji s tremi trenerji ekipnih športov. Rezultati kažejo, da trenerji svojo vlogo razumejo širše od razvijanja športnih sposobnosti ter jo povezujejo z oblikovanjem spoštovanja, odgovornosti, poštenosti, sodelovanja, vztrajnosti in discipline. Ugotovitve poudarjajo, da se vrednote pri mladih športnikih razvijajo predvsem skozi vsakodnevne odnose, osebni zgled trenerja in dosledno vzgojno delovanje. Prispevek opozarja, da pozitivni vzgojni učinki športa niso samoumevni, temveč so v veliki meri odvisni od kakovosti trenerjevega vodenja ter načrtnega povezovanja športnih izkušenj z življenjem zunaj športnega okolja.

Ključne besede: trener, mladi športniki, vrednote, ekipni športi, vzgoja, mladostniki

ABSTRACT

The article examines the role of the coach in shaping the values of young athletes in team sports, emphasizing the coach's educational role and importance as a role model during adolescence. The theoretical part presents the characteristics of adolescence, the significance of sport for personal and social development, and the key values that can be fostered through sports participation. Special attention is given to the coach's educational role, personal example, communication, and the creation of a supportive sporting environment. The empirical part is based on a qualitative study involving semi-structured interviews with three team sport coaches. The findings indicate that coaches perceive their role as extending beyond the development of athletic performance to include fostering respect, responsibility, fairness, cooperation, perseverance, and discipline. The results highlight that values are primarily developed through everyday interactions, the coach's personal example, and consistent educational practice. The article concludes that the positive educational effects of sport are not automatic but largely depend on the quality of coaching and the intentional transfer of values and life skills beyond the sporting context.

Keywords: coach, young athletes, values, team sports, youth development, education

UVOD

Mladostništvo je obdobje intenzivnega telesnega, čustvenega in socialnega razvoja, v katerem imajo izkušnje iz različnih življenjskih okolij pomemben vpliv na oblikovanje osebnosti in vrednot. Šport predstavlja eno izmed pomembnih okolij, kjer mladi razvijajo ne le športne sposobnosti, temveč tudi sodelovanje, odgovornost, spoštovanje in druge vrednote, ki jih spremljajo tudi v vsakdanjem življenju. Pri tem ima pomembno vlogo trener, ki s svojim načinom vodenja, komunikacijo in osebnim zgledom pomembno vpliva na razvoj mladih športnikov. Njegova naloga ni zgolj načrtovanje in izvajanje športnega procesa, temveč tudi ustvarjanje spodbudnega okolja, v katerem se mladi učijo odgovornega ravnanja, medsebojnega spoštovanja in sodelovanja.

Namen članka je predstaviti vlogo trenerja pri oblikovanju vrednot mladih športnikov v ekipnih športih. Raziskava se osredotoča na vprašanja, kako trenerji razumejo svojo vzgojno vlogo, katere vrednote pri mladih športnikih najpogosteje spodbujajo ter kako jih vključujejo v svoje vsakodnevno delo.

MLADOSTNIŠTVO IN POMEN ŠPORTA

Mladostništvo je prehodno razvojno obdobje med otroštvom in odraslostjo, v katerem posameznik doživlja izrazite telesne, spoznavne, čustvene in socialne spremembe. Običajno ga umeščamo približno med 10. in 19. leto starosti, pri čemer začetek, potek in zaključek razvojnih procesov niso pri vseh mladostnikih enaki. V tem času se intenzivno oblikujejo identiteta, samopodoba, odnosi z vrstniki, vrednostne usmeritve in življenjski slog, mladostnik pa postopoma prevzema večjo odgovornost za lastne odločitve in ravnanja (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004; World Health Organization, 2020).

Telesni razvoj zaznamujejo hitra rast, hormonske spremembe in spolno dozorevanje. Ker razvoj ne poteka pri vseh enako hitro, se med vrstniki pojavljajo razlike v telesni zrelosti, mišični moči, koordinaciji in zmogljivosti, kar lahko vpliva tudi na doživljanje lastnega telesa, samozavest in vključevanje v skupino. Na spoznavnem področju mladostniki razvijajo abstraktno in kritično mišljenje, sposobnost presojanja posledic ter vse bolj samostojno oblikujejo stališča o sebi, drugih in družbi (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004; Papalia, Feldman in Martorell, 2013).

Vrstniški odnosi v mladostništvu pridobijo posebno težo, saj mladostniki v skupinah iščejo sprejetost, podporo, primerjavo in občutek pripadnosti. S sodelovanjem se učijo komunikacije, empatije, reševanja konfliktov in prevzemanja različnih socialnih vlog. Družina ostaja temeljno razvojno okolje, pomemben vpliv pa imajo tudi šola, športni klub in druge organizirane dejavnosti, v katerih mladi preživijo veliko časa ter opazujejo ravnanje odraslih in vrstnikov (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

Šport lahko v tem obdobju prispeva k telesnemu zdravju, gibalnemu razvoju in oblikovanju zdravega življenjskega sloga. Redna vadba podpira razvoj mišično-skeletnega in srčno-žilnega sistema ter izboljšuje koordinacijo, ravnotežje, gibljivost in vzdržljivost. Svetovna zdravstvena organizacija priporoča, da so otroci in mladostniki v povprečju dnevno vsaj 60 minut zmerno do visoko intenzivno telesno dejavni, ob tem pa naj večkrat tedensko izvajajo dejavnosti za krepitev mišic in kosti (World Health Organization, 2020).

Pomen športa ni omejen na telesni razvoj. Športno udejstvovanje lahko mladostniku ponudi strukturirano okolje, jasne cilje, povratne informacije in izkušnje obvladovanja napora. Ob ustreznem vodenju spodbuja samozavest, občutek kompetentnosti, vztrajnost in sposobnost soočanja z neuspehom. Doseganje ciljev mladim pokaže, da napredek praviloma zahteva redno delo, potrpežljivost in samonadzor, kar se lahko odraža tudi pri šolskih in drugih življenjskih obveznostih (Kajtna in Tušak, 2007; Tušak in Tušak, 2003).

Ekipni športi imajo izrazito socialno razsežnost, saj posameznik svojega delovanja ne more ločiti od delovanja drugih članov ekipe. Pri treningih in tekmovanjih se mladostniki učijo usklajevati osebne želje s skupnimi cilji, sprejemati različne vloge, komunicirati pod časovnim in tekmovalnim pritiskom ter prispevati k skupnemu uspehu. Občutek pripadnosti ekipi lahko krepi motivacijo in zadovoljstvo, kakovost odnosov pa je pomembna tudi za vztrajanje v športu (Carron in Hausenblas, 1998; Weinberg in Gould, 2019).

V ekipnem okolju se mladi vsakodnevno srečujejo s pravili, delitvijo odgovornosti, avtoriteto, konkurenco in medsebojno odvisnostjo. Takšne situacije omogočajo učenje poštenosti, spoštovanja, sodelovanja, samokontrole in primernega odnosa do zmage ter poraza. Vendar šport sam po sebi ne zagotavlja pozitivnega osebnostnega ali moralnega razvoja. Učinki so odvisni od načina vodenja, odnosov v ekipi, ravnanja ob napakah in konfliktih ter od tega, katere oblike vedenja odrasli nagrajujejo ali dopuščajo (Gould in Carson, 2008; Holt et al., 2017).

Trener ima zato v mladinskem ekipnem športu posebno odgovornost. Poleg načrtovanja vadbe in razvijanja športnih sposobnosti soustvarja socialno in moralno okolje ekipe. Z izbiro pravil, načinom komunikacije, odzivom na uspeh in neuspeh ter odnosom do sodnikov, nasprotnikov in staršev mladim sporoča, katera ravnanja so sprejemljiva. Prav ta vsakodnevna praksa predstavlja izhodišče za vprašanje, kako trenerji razumejo svojo vzgojno vlogo in katere vrednote zavestno spodbujajo pri mladih športnikih.

VREDNOTE V ŠPORTU

Vrednote so razmeroma trajna prepričanja o tem, kaj je za posameznika ali skupnost pomembno, zaželeno in vredno prizadevanja. Delujejo kot splošna merila, s katerimi ljudje presojajo dejanja, dogodke in cilje, zato vplivajo na odločanje tudi takrat, ko ni neposrednega nadzora ali natančnega pravila. Posameznik vrednot ne razvršča naključno, temveč oblikuje hierarhijo, v kateri imajo nekatere večjo težo kot druge. Vrednostni sistem se razvija v procesu socializacije in se lahko spreminja ob novih izkušnjah, odnosih ter prevzemanju različnih življenjskih vlog (Musek, 2000; Schwartz, 2012).

Pri mladostnikih postajajo vrednote vse bolj zavestno povezane z identiteto. Mladi ne prevzemajo več samo pravil odraslih, temveč jih primerjajo z ravnanjem vrstnikov, trenerjev, učiteljev in drugih pomembnih oseb. Posebej vplivne so situacije, v katerih mladostnik opazuje skladnost med izrečenimi načeli in dejanskim vedenjem odraslega. Kadar trener govori o spoštovanju, hkrati pa žali sodnika ali ponižuje športnika po napaki, je praktično sporočilo močnejše od formalnega pravila. Vrednote se zato ne prenašajo le z razlago, temveč predvsem z zgledom, ponavljajočimi se izkušnjami in posledicami, ki jih ima določeno vedenje v skupini.

Šport je lahko pomembno vzgojno okolje, ker ustvarja konkretne moralne in socialne dileme: ali posameznik prizna napako, kako ravna ob nepravični odločitvi, ali pomaga soigralcu, ki je v slabši formi, ter ali postavi rezultat pred zdravje in dostojanstvo drugega. Prav zaradi tekmovalnosti pa lahko šport spodbuja tudi neustrezna vedenja, kadar prevlada miselnost, da je zmaga pomembnejša od načina, kako je dosežena. Razvoj pozitivnih vrednot zato zahteva namerno in dosledno vzgojno usmerjanje, ne zgolj vključitve mladostnika v športno dejavnost (Gould in Carson, 2008; Holt et al., 2017).

Odgovornost v športu pomeni zanesljivo izpolnjevanje dogovorov, skrb za lastno pripravo, pravočasen prihod, varen odnos do telesa in opreme ter sprejemanje posledic lastnih odločitev. V ekipnem športu se njena vsebina razširi, saj neodgovornost posameznika vpliva tudi na soigralce. Trener jo lahko spodbuja tako, da mladim dodeljuje primerne naloge, jasno opredeli pričakovanja in jih vključuje v razmislek o posledicah ravnanja, namesto da vse obveznosti prevzame sam.

Spoštovanje vključuje odnos do soigralcev, nasprotnikov, trenerjev, sodnikov, pravil in samega sebe. Ne pomeni nekritične poslušnosti, temveč priznavanje dostojanstva drugega tudi v nesoglasju. V praksi se kaže v načinu govora, sprejemanju različnosti, varovanju šibkejših članov ekipe in zavračanju poniževanja. Etični kodeks delovanja v športu posebej poudarja trenerjevo dolžnost, da je s svojim vedenjem vzornik ter da varuje dostojanstvo in dobrobit športnikov (Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez, 2021).

Disciplina pomeni sposobnost vztrajanja pri dogovorjenem načinu dela tudi takrat, ko je naporno ali ko neposredni rezultat ni takoj viden. Pri mladih športnikih je smiselno razlikovati med disciplino kot samouravnavanjem in disciplino kot slepo podreditvijo. Vzgojno učinkovita disciplina vključuje razumevanje namena pravil, predvidljive posledice in možnost, da športnik prevzame odgovornost ter popravi svoje ravnanje. Pretirano kaznovalen pristop lahko sicer doseže kratkotrajno poslušnost, vendar ne nujno notranjega sprejemanja vrednot.

Poštenost in načela poštene igre se nanašajo na spoštovanje pravil in na širše etično ravnanje, ki presega formalno dovoljeno. Športnik se lahko znajde v položaju, ko bi lahko izkoristil napako sodnika ali prikril lastno kršitev, ne da bi bil kaznovan. V takih trenutkih se pokaže, ali je poštenost notranje sprejeta vrednota ali le vedenje zaradi strahu pred sankcijo. Trenerjeva reakcija na nepošteno pridobljeno prednost je zato pomembnejša od splošnih izjav o fair playu.

Vztrajnost omogoča dolgoročno delo kljub napakam, porazom in nihanjem motivacije. V športu jo je treba povezovati tudi s presojo in skrbjo za zdravje, saj vztrajnost ne pomeni ignoriranja poškodbe ali prenašanja neprimernega ravnanja. Sodelovanje pa vključuje komunikacijo, medsebojno pomoč, usklajevanje vlog in pripravljenost, da posameznik včasih omeji lastno izpostavljenost v korist ekipe. Ekipni cilj ne sme izničiti posameznika, temveč mora omogočati, da so različni prispevki prepoznani in smiselno povezani (Carron in Hausenblas, 1998; Weinberg in Gould, 2019).

Prenos vrednot in življenjskih spretnosti zunaj športa

V športni literaturi se poleg vrednot pogosto uporablja pojem življenjskih spretnosti. Mednje sodijo postavljanje ciljev, komunikacija, sodelovanje, samouravnavanje, reševanje problemov in obvladovanje čustev. Da bi športna izkušnja dobila širši razvojni pomen, mora mladostnik razumeti, kako lahko določeno spretnost ali vrednoto uporabi tudi v šoli, družini, prijateljskih odnosih in pozneje pri delu. Prenos ni samodejen; zahteva prepoznavanje povezav, pogovor in priložnost za uporabo naučenega v drugem okolju (Gould in Carson, 2008).

Raziskave kažejo, da trenerji prenos olajšajo, kadar vrednote poimenujejo, pojasnijo njihov pomen in po dogodku skupaj s športniki razmislijo o ravnanju. Učinkovite so tudi praktične strategije, kot so vključevanje športnikov v oblikovanje ekipnih pravil, menjavanje odgovornosti, načrtno reševanje konfliktov in vprašanja, ki mlade spodbujajo k samostojni presoji. Modelni srednješolski trenerji so življenjske spretnosti razvijali z neposrednim poučevanjem, osebnim zgledom in ustvarjanjem možnosti, da jih športniki vadijo ter prenašajo v druga področja življenja (Camiré et al., 2012).

Pozitivni razvoj mladih skozi šport je najverjetnejši, kadar se povežejo kakovostni odnosi, primerna struktura programa in namerno usmerjanje v osebnostni ter socialni razvoj. Holt et al. (2017) poudarjajo, da izidi nastajajo v medsebojnem delovanju mladostnikovih značilnosti, socialnega okolja in konkretnih športnih izkušenj. Zato je za empirični del članka pomembno ugotoviti, katere vrednote trenerji postavljajo v ospredje, s katerimi ravnanji jih udejanjajo in ali zavestno spodbujajo njihov prenos zunaj športnega okolja.

TRENER KOT VZGOJITELJ

Trenerjevo delo z mladimi športniki vključuje več medsebojno povezanih nalog. Strokovna vloga obsega načrtovanje in izvajanje vadbe, spremljanje napredka, preprečevanje poškodb ter prilagajanje obremenitev razvojni stopnji športnikov. Organizacijska vloga vključuje urejanje pravil, vlog in sodelovanja s starši ter klubom. Motivacijska in odnosna vloga pa se kaže v načinu, kako trener oblikuje cilje, daje povratne informacije, obravnava napake in ustvarja občutek varnosti ter pripadnosti. V mladinskem športu se tem nalogam nujno pridružuje vzgojna odgovornost (Kajtna in Tušak, 2007; Škof, 2007).

Côté in Gilbert (2009) učinkovito trenerstvo opredeljujeta kot dosledno uporabo strokovnega, medosebnega in znotrajosebnega znanja, usmerjenega v razvoj športnikov v konkretnem okolju. Pri izidih ne izpostavljata le športne kompetentnosti, temveč tudi samozavest, povezanost z drugimi in značaj. Takšno razumevanje je posebej primerno za mladinski šport, saj uspešnosti trenerja ni mogoče presojati samo po rezultatu ekipe. Pomembni so tudi dolgoročno vključevanje mladih v šport, kakovost odnosov, varnost in razvoj samostojnih ter odgovornih posameznikov.

Vzgojna vloga trenerja ne pomeni, da prevzema naloge staršev ali šole. Pomeni pa, da se zaveda vpliva, ki ga ima kot odrasla avtoriteta v okolju z jasnimi pravili, čustveno intenzivnimi dogodki in pogostimi medosebnimi interakcijami. Mladi trenerjeve odzive opazujejo zlasti v zahtevnih trenutkih: po porazu, ob sporu, ob napaki sodnika, pri izbiri igralcev in kadar mora odločiti med rezultatom ter dobrobitjo športnika. V teh situacijah se pokažejo dejanske prednostne vrednote ekipe.

Osebni zgled je eden najmočnejših načinov vzgojnega vplivanja. Trener, ki ostaja spoštljiv pod pritiskom, prizna lastno napako, drži dogovore in enaka pravila uporablja tudi zase, mladim ponuja konkreten model odgovornega ravnanja. Nasprotno pa lahko neskladje med zahtevami in vedenjem trenerja zmanjšuje njegovo verodostojnost. Kadar trener zahteva samokontrolo, sam pa reagira impulzivno, se mladi učijo, da pravila veljajo selektivno.

Ekipna kultura nastaja iz ponavljajočih se sporočil o tem, kaj je cenjeno in kaj se dopušča. Trener jo oblikuje z izbiro ciljev, razporejanjem pozornosti in pohvale ter z odzivom na vedenje, ki je sicer učinkovito, vendar ni skladno z vrednotami. Če pohvali le dosežek najboljšega posameznika, prezre pa sodelovanje in napredek drugih, lahko nehote utrjuje tekmovalnost znotraj ekipe. Transformacijski pristop k vodenju poudarja jasen pozitiven zgled, navdihujočo skupno vizijo, razvoj posameznika in spodbujanje športnikov k razmišljanju ter prevzemanju odgovornosti (Turnnidge in Côté, 2018).

Pri mladih je posebej pomembno, da trener ustvarja klimo, v kateri napaka ni razlog za ponižanje, ampak informacija za učenje. To ne pomeni zmanjševanja zahtevnosti. Zahtevnost in podpora se lahko dopolnjujeta, kadar so pričakovanja jasna, povratna informacija konkretna in usmerjena v vedenje, športnik pa razume, kaj lahko naredi drugače. Takšno okolje spodbuja notranjo motivacijo, vztrajanje in pripravljenost, da športnik prevzame odgovornost za napredek (Weinberg in Gould, 2019).

Razmerje med podporo in zahtevnostjo je mogoče pojasniti tudi z motivacijskim modelom odnosa med trenerjem in športnikom. Mageau in Vallerand (2003) poudarjata, da učinkovito vodenje združuje podporo športnikovi samostojnosti, jasno strukturo in trenerjevo vključenost. Podpora samostojnosti ne pomeni odsotnosti pravil, temveč pojasnjevanje njihovega namena, upoštevanje športnikovega pogleda in postopno vključevanje mladih v sprejemanje odgovornosti. Jasna pričakovanja in dosledne meje pa ustvarjajo predvidljivo okolje, v katerem se lahko razvijajo občutek kompetentnosti, notranja motivacija in pripadnost. Podporni in zahtevni pristop zato nista nujno nasprotna, če trener pravila uporablja pravično, spoštljivo in razvojni stopnji primerno.

Komunikacija je osrednje orodje trenerjevega strokovnega in vzgojnega dela. Njena kakovost se ne kaže le v tem, ali trener jasno razloži vajo, temveč tudi v tonu, času, vsebini in načinu podajanja povratne informacije. Kritika, usmerjena v konkretno ravnanje, športniku omogoča izboljšanje, medtem ko označevanje osebnosti lahko povzroči sram, odpor ali umik. Pri mladostnikih je pomembno tudi poslušanje, saj trener tako pridobi informacije o doživljanju obremenitev, odnosih v ekipi in morebitnih težavah, ki jih pri samem treningu ne opazi.

Pravičnost ne pomeni, da trener vse športnike obravnava povsem enako, saj se razlikujejo po starosti, zrelosti, sposobnostih in potrebah. Pomeni pa, da so merila razumljiva, odločitve utemeljene in dostojanstvo vsakega člana ekipe enako varovano. Pri določanju igralnega časa, vlog in posledic kršitev je pomembna preglednost. Občutek samovolje ali favoriziranja lahko oslabi zaupanje, povezanost ekipe in pripravljenost mladih sprejeti trenerjevo avtoriteto.

Doslednost zagotavlja predvidljivost. Mladostniki lažje ponotranjijo pravila, kadar vedo, da se trener nanje odziva podobno ne glede na pomembnost tekme ali status športnika. Vendar doslednost ne izključuje presojanja okoliščin. Vzgojno smiselna posledica mora upoštevati namen pravila, težo ravnanja in možnost poprave. Cilj ni kaznovanje samo po sebi, temveč razvoj razumevanja, samonadzora in odgovornosti.

Kakovosten odnos med trenerjem in športnikom temelji na zaupanju, spoštovanju, sodelovanju in jasnih mejah. Zaupanje omogoča, da športnik spregovori o napaki, strahu, poškodbi ali konfliktu, ne da bi pričakoval ponižanje ali maščevanje. Spoštovanje se kaže v priznavanju športnikovega dostojanstva in v upoštevanju njegove razvojne stopnje. Sodelovanje pomeni, da trener ohranja odgovornost za strokovne odločitve, hkrati pa mladim postopoma omogoča glas in primerno stopnjo samostojnosti.

Pregled 25 let raziskovanja odnosa med trenerjem in športnikom izpostavlja bližino, zavezanost, dopolnjevanje vlog in usklajenost zaznav kot ključne razsežnosti kakovostnega odnosa. Tak odnos ni pomemben le za športno uspešnost, temveč ustvarja okvir, v katerem lahko športnik šport doživlja kot razvojno in varno izkušnjo (Jowett, 2025). Pri ekipnih športih je trenerjev odnos do posameznika hkrati javno sporočilo celotni skupini o tem, kako se obravnavajo napake, razlike in ranljivost.

Ker je razmerje moči med odraslim trenerjem in mladim športnikom neenako, je nujno spoštovanje strokovnih in etičnih meja. Trener mora varovati telesno ter psihološko varnost, preprečevati nasilje, diskriminacijo in izključevanje ter se odzvati na poniževanje med vrstniki. Etična odgovornost vključuje tudi primerno komunikacijo zunaj treninga, varovanje zasebnosti in sodelovanje z drugimi odraslimi, kadar je ogrožena dobrobit mladostnika (Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez, 2021).

Vrednote je mogoče razvijati z vsakodnevnimi, razmeroma preprostimi postopki: s skupnim oblikovanjem pravil, določanjem odgovornosti, rednim vrednotenjem vedenja ekipe, obravnavo konkretnih dilem in vodenim razmislekom po tekmi. Koristno je, da trener poleg vprašanja, kaj je ekipa dosegla, odpre tudi vprašanja, kako je sodelovala, kako je reagirala ob napaki in ali je bilo ravnanje skladno z dogovorjenimi vrednotami. S tem vrednote postanejo merilo procesa, ne le deklaracija na začetku sezone.

Posebno vzgojno priložnost predstavljata zmaga in poraz. Ob zmagi trener usmerja športnike k dostojnemu odnosu do nasprotnika in realni presoji lastnega prispevka; ob porazu pa k sprejemanju odgovornosti brez iskanja grešnega kozla. Konflikti so prav tako del ekipnega življenja. Njihovo zgolj hitro zatiranje lahko ohrani navidezni mir, ne razvije pa sposobnosti poslušanja, pogajanja in poprave odnosa. Ustrezno voden konflikt lahko postane vaja iz spoštovanja, samokontrole in skupinskega reševanja problemov.

Trenerji se pri vzgojnem delu srečujejo s pritiskom rezultatov, pričakovanji staršev, razlikami v zrelosti športnikov, omejenim časom in različnimi vrednostnimi usmeritvami družin ter klubov. Težavo predstavlja tudi morebitno neskladje med javno zapisanimi načeli in dejanskim nagrajevanjem tekmovalnega uspeha. Zato trener potrebuje poleg športno-strokovnega znanja tudi medosebne kompetence, sposobnost samorefleksije in podporo organizacije. Učinkovito trenerstvo je proces stalnega učenja, v katerem trener presoja tudi lastna čustva, predsodke in odzive (Côté in Gilbert, 2009).

Predstavljena teoretična izhodišča so bila podlaga za kvalitativno raziskavo med trenerji ekipnih športov. Intervjuji so omogočili vpogled v to, kako trenerji razumejo svojo vzgojno odgovornost, katere vrednote najpogosteje spodbujajo, katere metode uporabljajo ter s katerimi pritiski in dilemami se srečujejo. Posebej pomembna je bila primerjava med splošnimi prepričanji trenerjev in konkretnimi primeri njihovega ravnanja, saj se vzgojna vloga najbolj jasno kaže v vsakodnevnih odločitvah, pravilih in odnosih.

RAZISKAVA: POGLED TRENERJEV NA OBLIKOVANJE VREDNOT MLADIH ŠPORTNIKOV

Namen raziskave je bil ugotoviti, kako trenerji ekipnih športov razumejo svojo vlogo pri oblikovanju vrednot mladih športnikov, katere vrednote pri svojem delu postavljajo v ospredje in na kakšne načine jih vključujejo v vsakodnevne treninge, tekmovanja ter odnose v ekipi. Posebna pozornost je bila namenjena tudi razlikam med bolj odnosnim in podpornim načinom vodenja ter bolj zahtevnim pristopom, ki temelji na redu, disciplini in doslednem spoštovanju pravil. Cilj raziskave ni bil ocenjevati, kateri trenerski pristop je najboljši, temveč prepoznati skupne vzgojne usmeritve in posebnosti posameznih trenerjev. Zanimalo nas je, kako trenerji povezujejo športni napredek z osebnostnim razvojem mladih ter ali vrednote, pridobljene v športu, razumejo kot pomembne tudi za šolo, družino, medosebne odnose in poznejše delovno življenje.

V empiričnem delu je bil uporabljen kvalitativni raziskovalni pristop. Podatki so bili zbrani s polstrukturiranimi intervjuji s petimi trenerji ekipnih športov, med katerimi so bili trije trenerji odbojke in dva trenerja košarke. Trenerji so delali z različnimi starostnimi skupinami mladih športnikov ter se razlikovali glede na trenerske izkušnje in način vodenja ekipe.

Intervjuji so bili usmerjeni v razumevanje vzgojne vloge trenerja, vrednot, ki jih trenerji spodbujajo, načinov njihovega razvijanja ter izzivov pri delu z mladimi. Obravnavani so bili tudi trenerjev osebni zgled, odnos do zmage in poraza ter pomen ekipnega športa za razvoj mladostnikov.

Odgovori so bili vsebinsko analizirani in razvrščeni v tematske sklope. Pri analizi so bile upoštevane skupne ugotovitve in razlike med trenerji. Nekateri so večji poudarek namenjali podpori, razumevanju mladostnikov in dobrim odnosom v ekipi, drugi pa predvsem redu, disciplini, odgovornosti in doslednemu spoštovanju pravil. Zaradi varovanja zasebnosti so bile njihove značilnosti in ugotovitve predstavljene opisno, brez osebnih podatkov.

Razumevanje vzgojne vloge trenerja: Analiza intervjujev je pokazala, da vseh pet trenerjev svojo vlogo razume širše od poučevanja tehnike, taktike in telesne priprave. Trener je zanje odrasla oseba, ki postavlja okvir dela, usmerja odnose ter s svojim odzivanjem mladim kaže, kako ravnati ob napaki, konfliktu, zmagi ali porazu. Med sodelujočimi ni bilo bistvenega razhajanja glede vprašanja, ali ima trener vzgojno vlogo. Razlike so se pojavile predvsem v načinu, kako posamezni trenerji to vlogo uresničujejo.

Več trenerjev je poudarilo, da mora biti športno okolje zahtevno, vendar hkrati varno in spodbudno. Napaka po njihovem mnenju ne sme biti razlog za poniževanje, temveč izhodišče za učenje. Del trenerjev je vzgojno vlogo povezal predvsem z razumevanjem mladostniškega odraščanja. Pri svojem delu so pozorni na počutje mladih, odnose v ekipi, prehranjevalne navade, šolske obveznosti in organiziranost. Športnega uspeha zato ne ločujejo od širšega razvoja mlade osebe.

Pri nekaterih trenerjih je bil bolj izražen strog in formalno urejen pristop. V ospredje postavljajo red, disciplino, točnost, osebno higieno, primerno vedenje in kulturen način izražanja. Takšen pristop temelji na prepričanju, da jasno postavljene zahteve mladim pomagajo razvijati zanesljivost, samostojnost in odgovornost. Pri starejših športnikih trenerji pričakujejo tudi več samostojnega izpolnjevanja dogovorov, zato je vključevanje staršev praviloma manj potrebno.

Najpomembnejše vrednote, ki jih trenerji razvijajo: Spoštovanje je bilo najizrazitejša skupna vrednota vseh petih intervjujev. Trenerji ga niso razumeli le kot poslušnost trenerju, temveč kot primeren odnos do soigralcev, nasprotnikov, sodnikov, pravil in samega sebe. V praksi se spoštovanje kaže v načinu komunikacije, preprečevanju posmehovanja, dostojnem vedenju po tekmi in sposobnosti sprejeti odločitev sodnika tudi takrat, ko se športnik z njo ne strinja.

Poleg spoštovanja so trenerji pogosto izpostavljali odgovornost, delavnost, poštenost, vztrajnost, sodelovanje in ekipni duh. Odgovornost povezujejo s pravočasnim prihodom, skrbjo za opremo, obveščanjem o odsotnosti, izpolnjevanjem dogovorov in pripravljenostjo priznati napako. Pri ekipnem športu je odgovornost še posebej pomembna, saj ravnanje posameznika neposredno vpliva na druge člane ekipe.

Posamezni trenerji so nabor vrednot razširili še na kolegialnost, družbeno odgovornost, skrb za zdravje, organiziranost in odgovoren odnos do učenja. Drugi so disciplino tesneje povezovali z urejenostjo, higieno, točnostjo, lepim vedenjem ter pravilno in spoštljivo rabo slovenskega jezika. Čeprav se njihovi pristopi razlikujejo, vsi šport razumejo tudi kot pripravo na odgovorno delovanje zunaj športnega okolja.

Trener kot zgled mladim športnikom: Vsi sodelujoči so osebni zgled opredelili kot enega najpomembnejših načinov vplivanja na mlade. Trener, ki zahteva spoštovanje, mirnost, poštenost in točnost, mora te lastnosti najprej pokazati sam. Trenerji se zavedajo, da mladi pozorno opazujejo njihovo vedenje ob sodniških odločitvah, porazu, napaki igralca ali konfliktu v ekipi. Neskladje med izrečenimi pravili in trenerjevim ravnanjem bi zmanjšalo njegovo verodostojnost.

Pomemben del zgleda je tudi način komunikacije. Večina trenerjev je poudarila miren pogovor, pojasnjevanje razlogov in kritiko, usmerjeno v konkretno vedenje, ne v osebnost športnika. Pri kršitvah pravil praviloma najprej uporabijo individualni pogovor, saj želijo razumeti vzrok vedenja in se izogniti javnemu poniževanju.

Nekateri trenerji uporabljajo bolj neposredno in zahtevno komunikacijo, vendar tudi njihov pristop temelji na jasnosti, doslednosti in osebnem zgledu. Strogost ni predstavljena kot samovoljno kaznovanje, temveč kot vnaprej znan standard vedenja.

Rezultati kažejo, da podpora in zahtevnost nista nujno nasprotji. Nekateri trenerji gradijo avtoriteto predvsem z bližino, razumevanjem in spodbujanjem, drugi pa z redom in doslednimi zahtevami. Oba pristopa sta lahko vzgojno učinkovita, kadar so pravila razumljiva, trener ravna pravično in ohranja spoštovanje do športnika.

Odnosi v ekipi, sodelovanje in reševanje konfliktov: Sodelujoči trenerji ekipni duh razvijajo z vajami, pri katerih uspeh ni odvisen le od posameznika, temveč od sodelovanja celotne skupine. Pozornost namenjajo tudi vedenjem, ki jih tekmovalna statistika ne pokaže, kot so pomoč soigralcu, spodbujanje, dobra komunikacija in sprejemanje manj izpostavljene vloge. Posebej pomembno se jim zdi preprečevanje posmehovanja in nastajanja zaprtih skupin znotraj ekipe.

Pri delu z mladostniki so nekateri trenerji posebej pozorni na njihovo čustveno doživljanje, spreminjajoče se odnose in občutek pripadnosti. Konflikte razumejo kot sestavni del odraščanja, zato jih rešujejo s pogovorom in spodbujanjem medsebojnega razumevanja.

Trenerji praviloma najprej prisluhnejo vpletenim in jih usmerijo k temu, da sami prepoznajo posledice svojega ravnanja. Pri bolj discipliniranem načinu vodenja se odnosi urejajo z jasno določenimi mejami vedenja. Spoštljiv govor, red in izpolnjevanje dogovorov so pri takšnem pristopu osnovni pogoji za sodelovanje v skupini.

Odnos do zmage, poraza in nasprotnika: Vseh pet trenerjev je poraz predstavilo kot pomembno vzgojno in učno izkušnjo. Njihov skupni poudarek je, da poraz ne določa vrednosti športnika, temveč pokaže področja za nadaljnje delo. Pri mlajših športnikih je pomembno najprej umiriti čustva, nato pa skupaj pregledati, kaj je bilo dobro in kaj je mogoče izboljšati. S tem trener zmanjšuje strah pred napako in spodbuja vztrajnost.

Tudi zmaga po mnenju trenerjev zahteva vzgojno usmerjanje. Veselje je sprejemljivo, vendar ne sme vključevati poniževanja nasprotnika, nespoštljivega vedenja ali pretiranega poveličevanja posameznika.

Trenerji poudarjajo spoštovanje nasprotnika in sprejemanje poraza kot del športnega in življenjskega razvoja. Od mladih pričakujejo dostojno in odgovorno vedenje ne glede na rezultat. Njihovi odgovori potrjujejo, da je način odziva na zmago ali poraz pomembnejši od samega izida tekme.

Izzivi pri delu z mladimi športniki: Med pogostejšimi izzivi so trenerji navedli neredno obiskovanje treningov, kratkotrajno zbranost, željo po hitrem uspehu, težje sprejemanje kritike ter vpliv telefonov in družbenih omrežij. Opažajo tudi, da avtoriteta trenerja danes ni več samoumevna. Mladi pogosteje zahtevajo pojasnilo, zakaj je določeno pravilo potrebno. Trenerji tega ne ocenjujejo nujno negativno, vendar takšen odnos od njih zahteva več potrpežljivosti, jasnejšo komunikacijo in sposobnost utemeljevanja zahtev.

Pri mlajših selekcijah se kot poseben izziv pojavljajo pričakovanja staršev in pritisk rezultatov. Prevelik pritisk lahko poveča strah pred napako, iskanje izgovorov, obtoževanje soigralcev ali celo opustitev športa.

Nekateri trenerji so dodatno opozorili na občutljivost mladostniškega obdobja, pomen uravnotežene prehrane ter usklajevanje športnih in šolskih obveznosti. Pri starejših športnikih je manj težav, povezanih z vključevanjem staršev, več pozornosti pa je namenjene samostojnosti, točnosti, higieni in kulturi vedenja.

Razlike med trenerji kažejo, da vzgojnega dela ni mogoče izvajati po enem samem obrazcu. Starost, spol, zrelost skupine, športno okolje in osebnost trenerja vplivajo na izbiro pristopa. Skupni imenovalci uspešnega vodenja ostajajo jasna pričakovanja, pravičnost, doslednost in pripravljenost trenerja, da športnika obravnava kot razvijajočo se osebo, ne le kot izvajalca športnih nalog.

Pomen ekipnega športa za razvoj mladostnikov: Trenerji ocenjujejo, da ekipni šport mladim omogoča neposredno izkušnjo medsebojne odvisnosti. Športnik se uči, da njegov odnos, prihod na trening, prizadevanje in odziv ob napaki vplivajo na celotno skupino. Ob tem razvija sodelovanje, potrpežljivost, zaupanje, komunikacijo, sprejemanje različnih vlog in sposobnost postaviti skupni cilj pred osebno statistiko.

Pomembna ugotovitev intervjujev je, da trenerji vrednot ne omejujejo na športno okolje. Odgovornost, organiziranost, spoštovanje in vztrajnost povezujejo s šolskim delom, družinskimi odnosi in poznejšo zaposlitvijo.

Trenerji želijo, da se mladi športniki razvijajo v odgovorne učence, kolegialne člane skupine in družbeno občutljive posameznike. Šport razumejo kot okolje, v katerem ne nastajajo le dobri igralci, temveč tudi dobri ljudje in zanesljivi prihodnji delavci.

Na podlagi vseh petih intervjujev je mogoče povzeti, da trenerji ekipni šport razumejo kot pomembno, vendar ne samodejno vzgojno okolje. Pozitivni učinki nastanejo takrat, ko trener vrednote jasno poimenuje, jih sam dosledno udejanja in jih povezuje s konkretnimi situacijami. Največ skupnih poudarkov je bilo pri spoštovanju, odgovornosti, poštenosti, sodelovanju, vztrajnosti in osebnem zgledu. Različni načini vodenja pa kažejo, da je mogoče do podobnih vzgojnih ciljev prihajati z različno kombinacijo podpore, pogovora, zahtevnosti in discipline.

RAZPRAVA

Ugotovitve raziskave kažejo, da trenerji svoje delo z mladimi razumejo kot preplet strokovne, odnosne in vzgojne vloge. Športnega napredka ne ločujejo od razvoja odgovornosti, spoštovanja, samostojnosti in primernega odnosa do drugih. To je skladno z ugotovitvami Côtéja in Gilberta (2009), ki učinkovitost trenerja povezujeta tudi s samozavestjo, povezanostjo in značajem športnikov, ter Kajtne in Tušaka (2007), ki trenerja opredeljujeta kot pomembno avtoriteto in zgled. Uspešnosti trenerja mladih zato ni mogoče presojati samo na podlagi tekmovalnih rezultatov, temveč tudi glede na kakovost odnosov in osebnostni razvoj športnikov.

Posebej izrazita je bila ugotovitev, da trenerji vrednote najpogosteje prenašajo z lastnim vedenjem. Mladi opazujejo način trenerjeve komunikacije, njegov odnos do sodnikov, obravnavo napak ter odzive ob zmagi in porazu. To se ujema z ugotovitvami Turnnidgea in Côtéja (2018), da transformacijsko vodenje temelji na verodostojnem zgledu, skupni usmeritvi in spodbujanju odgovornosti. Tudi Jowett (2025) kakovosten odnos med trenerjem in športnikom povezuje z bližino, zavezanostjo, dopolnjevanjem vlog in usklajenostjo. Osebni zgled je zato temelj trenerjeve vzgojne verodostojnosti.

Spoštovanje, odgovornost, poštenost, sodelovanje in vztrajnost so bile osrednje vrednote v vseh intervjujih. Trenerji jih povezujejo s konkretnimi ravnanji, kot so pravočasen prihod, skrb za opremo, obveščanje o odsotnosti, pomoč soigralcem in primeren odnos do nasprotnika. Takšne ugotovitve so skladne s Carronom in Hausenblasom (1998) ter Weinbergom in Gouldom (2019), ki poudarjajo pomen ekipne povezanosti, sprejemanja različnih vlog in usklajevanja osebnih interesov s skupnim ciljem.

Pomen sodelovanja in kakovostnih odnosov potrjuje tudi slovenska raziskava Železnik Mežan et al. (2025), v kateri se je sodelovalno učenje pokazalo kot učinkovito pri izboljševanju motivacijske klime, vrstniških odnosov in čustvene samopodobe mladih športnikov. Trenerji v naši raziskavi sodelovanje spodbujajo z ekipnimi vajami, vrednotenjem medsebojne pomoči in preprečevanjem posmehovanja ter izključevanja. S tem ustvarjajo okolje, v katerem sta poleg dosežka pomembna tudi pripadnost in varnost članov ekipe.

Rezultati potrjujejo opozorilo Goulda in Carsonove (2008) ter Holta et al. (2017), da šport sam po sebi ne zagotavlja pozitivnega osebnostnega razvoja. Tekmovalno okolje lahko spodbuja sodelovanje in poštenost, ob neustreznem vodenju pa tudi sebičnost, strah pred napako in poniževanje manj uspešnih športnikov. Odločilno je, katera vedenja trener spodbuja, pohvali ali dopušča. Če je edino merilo uspeha rezultat, lahko vzgojni namen športa ostane zgolj načelen.

Med sodelujočimi so se pokazale razlike med bolj podpornim in bolj zahtevnim načinom vodenja. Teh pristopov ni smiselno razlagati kot preprosto nasprotje med dobrim in slabim vodenjem. Mageau in Vallerand (2003) poudarjata, da učinkovito trenerstvo združuje podporo športnikovi samostojnosti, jasno strukturo in trenerjevo vključenost. Tudi naši rezultati kažejo, da je mogoče avtoriteto graditi s pogovorom in razumevanjem ali z večjim poudarkom na redu in disciplini. V obeh primerih morajo biti pravila razumljiva, trener pa pravičen, spoštljiv in dosleden.

Način vodenja je treba prilagajati starosti, zrelosti in značilnostim športnikov. Knez (2020) je pri trenerjih mladih alpskih smučarjev ugotovila, da adolescenca pomembno vpliva na motivacijo in psihološko pripravljenost ter da je treba poleg športnega razvoja upoštevati tudi psihosocialno in šolsko področje. Podobno so sodelujoči trenerji opozorili na čustveno občutljivost mladostnikov, spreminjanje odnosov, prehrano, šolske obveznosti in postopno osamosvajanje. Mlajši športniki praviloma potrebujejo več podpore in sodelovanja s starši, starejši pa več samostojne odgovornosti za dogovore in posledice svojega vedenja.

Pomembna vzgojna priložnost sta tudi zmaga in poraz. Trenerji poraz razumejo kot možnost za analizo, učenje in nadaljnje delo, ne kot dokaz nesposobnosti. Ob zmagi poudarjajo dostojanstvo in spoštovanje nasprotnika. Takšen pristop zmanjšuje vezanje lastne vrednosti izključno na rezultat ter spodbuja trud, napredek in čustveno samokontrolo. Zmage, porazi in konflikti postanejo vzgojne izkušnje predvsem takrat, ko jih trener zavestno uporabi za pogovor in razmislek.

Trenerji vrednote, pridobljene v športu, povezujejo tudi s šolskim delom, družinskimi odnosi, družbeno odgovornostjo in poznejšo zaposlitvijo. Gould in Carson (2008) opozarjata, da prenos življenjskih spretnosti iz športa v druga okolja ni samodejen. Camiré et al. (2012) ugotavljajo, da je učinkovitejši, kadar trenerji vrednote jasno poimenujejo, pojasnijo njihov pomen in omogočijo njihovo uporabo. V intervjujih se to kaže pri povezovanju točnosti z zanesljivostjo, ekipne odgovornosti s skupinskim delom ter sprejemanja poraza s soočanjem z življenjskimi neuspehi. Prenos bi bilo mogoče še okrepiti s kratkimi pogovori po treningih in tekmah.

Rezultati imajo neposreden pomen za športno prakso. Športni klubi bi morali jasno opredeliti vrednote, ki jih želijo razvijati, ter jih pretvoriti v razumljiva pravila vedenja na treningih, tekmah, potovanjih in v spletni komunikaciji. Smiselno je, da trenerji skupaj s športniki oblikujejo temeljne dogovore in jih povezujejo s konkretnimi dogodki. Tako vrednote postanejo del vsakodnevnega dela, ne le zapis v klubskem pravilniku.

Pomembno je tudi pedagoško in psihološko znanje trenerjev. Kolman (2018) je pri trenerjih mlajših selekcij ugotovila povezavo med kakovostjo pedagoškega dela, trenerjevo izobrazbo in pripravo na trening. Naši rezultati kažejo, da trener potrebuje tudi znanje o mladostniškem razvoju, komunikaciji, motivaciji, reševanju konfliktov, sodelovanju s starši in zagotavljanju psihološke varnosti. Izobraževanja trenerjev bi zato morala poleg športno-tehničnih vsebin vključevati obravnavo konkretnih vzgojnih položajev.

Podporo mora zagotavljati tudi športni klub. Od posameznega trenerja ni mogoče pričakovati, da bo sam reševal vse odnosne, vzgojne in organizacijske izzive. Klub mora zagotoviti jasna pravila, usklajeno sodelovanje s starši, strokovno pomoč in okolje, v katerem rezultat ni edino merilo kakovosti dela. Koristni bi bili tudi redni pogovori med trenerji različnih selekcij in usklajeno prenašanje odgovornosti s staršev na športnike glede na njihovo starost.

Ugotovitve intervjujev se v veliki meri ujemajo z domačo in tujo literaturo. Šport postane pozitivno razvojno okolje predvsem ob kakovostnih odnosih, jasnih pravilih in namernem vzgojnem delovanju. Posebna vrednost raziskave je prikaz, kako se ta načela uresničujejo v vsakodnevni praksi trenerjev. Čeprav ugotovitev zaradi majhnega števila sodelujočih ni mogoče posplošiti, rezultati kažejo, da so osebni zgled, spoštljiva komunikacija, doslednost in povezovanje športnih izkušenj z vsakdanjim življenjem osrednji elementi vzgojnega dela v ekipnem športu.

ZAKLJUČEK

Raziskava je pokazala, da trenerji ekipnih športov svoje vloge ne omejujejo le na razvijanje športnih sposobnosti, tehnike in taktike, temveč jo razumejo tudi kot pomembno vzgojno odgovornost. Vsi sodelujoči trenerji so poudarili, da s svojim načinom vodenja, komunikacijo, postavljanjem pravil in osebnim zgledom vplivajo na osebnostni in socialni razvoj mladih športnikov. Kot najpomembnejše vrednote so izpostavili spoštovanje, odgovornost, poštenost, sodelovanje, vztrajnost, disciplino in ekipni duh. Pri tem se je pokazalo, da se vrednote ne razvijajo le z razlago, temveč predvsem z vsakodnevnim ravnanjem trenerja in z načinom, kako ta obravnava napake, konflikte, zmage in poraze.

Ugotovitve potrjujejo, da lahko trenerji do podobnih vzgojnih ciljev prihajajo z različnimi načini vodenja. Nekateri dajejo večji poudarek razumevanju, pogovoru, podpori in občutku varnosti, drugi pa jasnim pravilom, redu, disciplini in doslednosti. Razlike med pristopi same po sebi niso nujno problematične. Pomembno je, da so zahteve razumljive, pravične in prilagojene starosti ter zrelosti športnikov. Zahtevnost je lahko vzgojno učinkovita, kadar je povezana s spoštovanjem, podporo in jasnim namenom, medtem ko lahko tudi bolj podporen pristop ohranja visoka pričakovanja glede odgovornosti in vedenja.

Pomembna ugotovitev raziskave je, da trenerji vrednot, pridobljenih v športu, ne omejujejo na treninge in tekmovanja. Odgovornost, organiziranost, zanesljivost, kolegialnost in spoštovanje povezujejo tudi s šolskim delom, družinskimi odnosi, vključevanjem v družbo in poznejšim delovnim življenjem. Ekipni šport tako predstavlja okolje, v katerem se mladi učijo, da njihovo ravnanje vpliva tudi na druge. Ob tem razvijajo sposobnost sodelovanja, sprejemanja različnih vlog, obvladovanja čustev ter postavljanja skupnega cilja pred lastne interese. Vendar pozitivni vzgojni učinki športa niso samoumevni, temveč so v veliki meri odvisni od kakovosti odnosov in načina trenerjevega vodenja.

Za športno stroko rezultati poudarjajo potrebo po širšem razumevanju uspešnosti trenerja. Delo trenerja mladih športnikov ne bi smelo biti vrednoteno le na podlagi tekmovalnih rezultatov, temveč tudi glede na kakovost odnosov, varnost športnega okolja, dolgoročno vključevanje mladih v šport ter razvoj njihove samostojnosti in odgovornosti. Smiselno bi bilo, da športni klubi vzgojne vrednote vključijo v svoje programe dela, jih jasno predstavijo trenerjem, športnikom in staršem ter jih dosledno udejanjajo v vsakodnevni praksi. Koristna bi bila tudi dodatna izobraževanja trenerjev s področij razvojne psihologije, pedagogike, komunikacije, reševanja konfliktov in varovanja dobrobiti mladih.

V praksi bi bilo priporočljivo, da trenerji skupaj s športniki na začetku sezone oblikujejo razumljiva ekipna pravila in opredelijo vedenja, ki jih želijo spodbujati. Poleg športnih ciljev bi lahko spremljali tudi sodelovanje, pravočasnost, spoštljiv način komunikacije, pomoč soigralcem in odzivanje ob neuspehu. Pomembno je, da se o vrednotah ne govori le ob kršitvah, temveč tudi takrat, ko jih športniki uspešno pokažejo. Pri mlajših selekcijah je priporočljivo tudi usklajeno sodelovanje s starši, da njihova pričakovanja in odzivi ne povečujejo pritiska na otroka ali zmanjšujejo veselja do športa.

Članek je namenjen trenerjem mladih športnikov, športnim pedagogom, vodstvom klubov, staršem in drugim strokovnjakom, ki sodelujejo pri organizaciji mladinskega športa. Ugotovitve so lahko koristne tudi za študente športnih in pedagoških smeri, saj prikazujejo, kako se teoretična izhodišča o vzgojni vlogi športa odražajo v vsakodnevnem delu trenerjev.

Pri razlagi rezultatov je treba upoštevati omejitve raziskave. Vključenih je bilo pet trenerjev iz dveh ekipnih športov, zato ugotovitev ni mogoče neposredno posplošiti na vse trenerje, športne panoge ali starostne skupine. Raziskava temelji na izjavah trenerjev in tako prikazuje predvsem njihovo razumevanje lastnega dela. Ni bilo preverjeno, kako njihove pristope in vzgojni vpliv doživljajo mladi športniki, njihovi starši ali vodstva klubov. Prav tako ni bilo mogoče spremljati, v kolikšni meri mladi vrednote, razvite v športu, dejansko prenesejo v druga življenjska okolja.

V nadaljnjih raziskavah bi bilo smiselno vključiti več trenerjev iz različnih ekipnih in individualnih športov ter primerjati delo z mlajšimi in starejšimi športniki. Posebej zanimiva bi bila primerjava pogledov trenerjev, športnikov in staršev. Raziskovanje bi lahko usmerili tudi v spremljanje konkretnih ravnanj na treningih in tekmovanjih ter v dolgoročno preverjanje, kako športno okolje vpliva na razvoj odgovornosti, spoštovanja, sodelovanja in drugih življenjskih spretnosti. Koristno bi bilo raziskati tudi, katera izobraževanja in oblike podpore trenerjem najbolj učinkovito pomagajo pri njihovi vzgojni vlogi.

Osrednje sporočilo raziskave je, da kakovosten trener mladih ne oblikuje le boljših športnikov, temveč s svojim zgledom, komunikacijo in doslednim ravnanjem prispeva tudi k njihovemu razvoju v odgovorne, spoštljive in zanesljive ljudi. Šport lahko postane pomembna šola za življenje predvsem takrat, ko so vrednote zavestno vključene v način dela in imajo v vsakodnevnih odločitvah enako težo kot športni rezultat.

 

LITERATURA

Camiré, M., Trudel, P., & Forneris, T. (2012). Coaching and transferring life skills: Philosophies and strategies used by model high school coaches. The Sport Psychologist, 26(2), 243–260. https://doi.org/10.1123/tsp.26.2.243 [12. 3. 2026]

Carron, A. V., & Hausenblas, H. A. (1998). Group dynamics in sport (2nd ed.). Fitness Information Technology.

Côté, J., & Gilbert, W. (2009). An integrative definition of coaching effectiveness and expertise. International Journal of Sports Science & Coaching, 4(3), 307–323. https://doi.org/10.1260/174795409789623892 [24. 3. 2026]

Gould, D., & Carson, S. (2008). Life skills development through sport: Current status and future directions. International Review of Sport and Exercise Psychology, 1(1), 58–78. https://doi.org/10.1080/17509840701834573 [8. 4. 2026]

Holt, N. L., Neely, K. C., Slater, L. G., Camiré, M., Côté, J., Fraser-Thomas, J., MacDonald, D., Strachan, L., & Tamminen, K. A. (2017). A grounded theory of positive youth development through sport based on results from a qualitative meta-study. International Review of Sport and Exercise Psychology, 10(1), 1–49. https://doi.org/10.1080/1750984X.2016.1180704 [21. 4. 2026]

Jowett, S. (2025). 25 years of relationship research in sport: The quality of the coach-athlete relationship as defined by closeness, commitment, complementarity and co-orientation (3+1Cs model). Psychology of Sport and Exercise, 80, 102909. https://doi.org/10.1016/j.psychsport.2025.102909 [6. 5. 2026]

Kajtna, T., & Tušak, M. (2007). Trener: Športna psihologija in trenerji. Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Knez, N. (2020). Trenerjevo zaznavanje značilnosti razvoja športne kariere mladih alpskih smučarjev [Magistrsko delo, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport]. Repozitorij Univerze v Ljubljani. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=116618

Kolman, T. (2018). Kakovost dela trenerjev z mlajšimi selekcijami [Diplomsko delo, Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta]. Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru. https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=72389

Mageau, G. A., & Vallerand, R. J. (2003). The coach–athlete relationship: A motivational model. Journal of Sports Sciences, 21(11), 883–904. https://doi.org/10.1080/0264041031000140374

Marjanovič Umek, L., & Zupančič, M. (ur.). (2004). Razvojna psihologija. Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.

Musek, J. (2000). Nova psihološka teorija vrednot. Educy.

Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez. (2021). Etični kodeks delovanja v športu. https://www.olympic.si/datoteke/Eticni_kodeks_oks_2021_web.pdf [18. 5. 2026]

Papalia, D. E., Feldman, R. D., & Martorell, G. (2013). Experience human development (12th ed.). McGraw-Hill.

Schwartz, S. H. (2012). An overview of the Schwartz theory of basic values. Online Readings in Psychology and Culture, 2(1). https://doi.org/10.9707/2307-0919.1116 [2. 6. 2026]

Škof, B. (ur.). (2007). Šport po meri otrok in mladostnikov: Pedagoško-psihološki in biološki vidiki kondicijske vadbe mladih. Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Turnnidge, J., & Côté, J. (2018). Applying transformational leadership theory to coaching research in youth sport: A systematic literature review. International Journal of Sport and Exercise Psychology, 16(3), 327–342. https://doi.org/10.1080/1612197X.2016.1189948 [15. 6. 2026]

Tušak, M., & Tušak, M. (2003). Psihologija športa (3. dopolnjena izd.). Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

Weinberg, R. S., & Gould, D. (2019). Foundations of sport and exercise psychology (7th ed.). Human Kinetics.

World Health Organization. (2020). WHO guidelines on physical activity and sedentary behaviour. https://www.who.int/publications/i/item/9789240015128 [26. 6. 2026]

Železnik Mežan, L., Škof, B., Leskošek, B., & Cecić Erpič, S. (2025). Effects of cooperative learning in youth athletics’ motivational climate, peer relationships and self-concept. Physical Education and Sport Pedagogy, 30(4), 444–461. https://doi.org/10.1080/17408989.2023.2232814

POVZETEK

Spletna stran kozmetičnega salona potencialnim uporabnicam omogoča, da pred prvim obiskom preverijo ponudbo, cene, strokovnost izvajalcev in praktične informacije o obisku. V raziskavi so sodelovale uporabnice in potencialne uporabnice kozmetičnih storitev. Namen raziskave je bil ugotoviti, kakšno vlogo ima spletna stran pri odločitvi uporabnic za obisk kozmetičnega salona. Izvedena je bila kvantitativna opisna presečna raziskava s spletnim anketnim vprašalnikom v okolju 1KA. Rezultati so pokazali, da osebna priporočila ostajajo najpogostejši začetni vir informacij, vendar uporabnice pred prvim obiskom pogosto preverijo tudi spletno stran salona. Pri odločanju so zanje posebej pomembni jasni opisi storitev, pregleden cenik, aktualne informacije, kakovostne fotografije in preprost način naročanja. Ugotovljeno je bilo tudi, da profesionalno in pregledno oblikovana spletna stran povečuje zaupanje, medtem ko lahko zastarele, nepopolne ali neusklajene informacije uporabnice od obiska odvrnejo. Kakovostna spletna stran zato osebna priporočila dopolnjuje ter prispeva k oblikovanju zaupanja in odločitvi za rezervacijo termina.

Ključne besede: kozmetični salon, spletna stran, kakovost informacij, zaupanje uporabnic

 

ABSTRACT

A beauty salon website enables potential clients to review the services offered, prices, professional competence of staff, and practical information before their first visit. The study included current and potential users of beauty services. The aim of the study was to examine the role of a website in clients’ decisions to visit a beauty salon. A quantitative descriptive cross-sectional study was conducted using an online questionnaire on the 1KA platform. The results showed that personal recommendations remain the most common initial source of information, although clients also frequently review a salon’s website before their first visit. Clear service descriptions, transparent pricing, up-to-date information, high-quality photographs, and a simple booking process were identified as particularly important. The findings also indicated that a professional and well-organised website increases trust, whereas outdated, incomplete, or inconsistent information may discourage potential clients from visiting the salon. A high-quality website therefore complements personal recommendations and contributes to building trust and supporting booking decisions.

Keywords: beauty salon, website, information quality, client trust

 

UVOD

Internet je postal eden izmed osrednjih virov informacij, ki jih posamezniki uporabljajo pri iskanju, preverjanju in primerjanju ponudnikov izdelkov in storitev. To velja tudi za lokalne ponudnike, kot so kozmetični saloni, frizerski saloni, masažni studii in drugi izvajalci osebnih storitev. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je v prvem četrtletju leta 2025 internet uporabljalo 92 % prebivalcev, starih od 16 do 74 let, pri čemer je do interneta prek mobilnega ali pametnega telefona dostopalo devet od desetih prebivalcev (SURS, 2025). Med uporabniki interneta jih je leta 2025 kar 87 % internet uporabljalo za iskanje informacij o blagu in storitvah (SURS, 2026). Navedeni podatki kažejo, da je spletno okolje pomemben prostor, v katerem se oblikujejo prvi vtisi o ponudnikih in sprejemajo odločitve o vzpostavitvi stika ali obisku.

Kozmetične storitve temeljijo na strokovnosti izvajalca, zaupanju, osebnem odnosu in občutku varnosti. Uporabnik pred prvim obiskom ne more neposredno preveriti, kako bo storitev izvedena, kakšen bo odnos izvajalca in ali bo rezultat ustrezal njegovim pričakovanjem. Storitve so namreč v primerjavi z izdelki manj oprijemljive, njihovo kakovost pa se pogosto lahko celovito oceni šele med izvajanjem ali po zaključku storitve. Potrošniki zato pred izbiro izvajalca iščejo dodatne informacije, s katerimi poskušajo zmanjšati negotovost in zaznano tveganje (Murray, 1991). Pri kozmetičnih storitvah lahko takšne informacije predstavljajo opisi postopkov, cenik, fotografije prostorov in rezultatov storitev, predstavitev izvajalcev, njihove kvalifikacije ter ocene in izkušnje drugih uporabnikov.

Spletna stran kozmetičnega salona je lahko prvi neposredni stik potencialne stranke s ponudnikom. Pred obiskom fizičnega prostora uporabniku posreduje informacije o ponudbi in hkrati ustvarja vtis o urejenosti, strokovnosti, zanesljivosti in načinu delovanja salona. Ustrezno zasnovana spletna stran lahko prispeva k večjemu zadovoljstvu uporabnikov spletnega mesta in okrepi njihovo namero za nadaljnje ravnanje, kot so vzpostavitev stika, rezervacija termina ali obisk ponudnika (Bai et al., 2008). Nasprotno lahko nepregledna, zastarela ali tehnično pomanjkljiva spletna stran ustvari dvom o tem, ali je ponudnik dovolj skrben, profesionalen in zanesljiv tudi pri izvajanju svojih storitev.

Pomen spletne strani je pri kozmetičnih salonih povezan tudi z izrazito vizualno naravo dejavnosti. Potencialni uporabniki želijo pred obiskom pogosto videti salon, opremo, način dela in rezultate posameznih storitev. Vizualne informacije lahko dopolnijo pisne opise in uporabniku omogočijo lažje oblikovanje pričakovanj. Raziskave spletnega nakupnega okolja kažejo, da na stališča uporabnikov in njihove vedenjske namere vplivajo tako vizualne kot besedne informacije, zato morata biti oba načina predstavitve medsebojno usklajena (Kim in Lennon, 2008).

Namen raziskave je bil proučiti vlogo spletne strani pri odločanju uporabnic za obisk kozmetičnega salona. Proučeno je bilo, kako pogosto uporabnice pred prvim obiskom pregledajo spletno stran, kateri elementi spletne predstavitve so zanje najpomembnejši ter kako kakovost, aktualnost in preglednost informacij vplivajo na njihovo zaupanje in pripravljenost za rezervacijo termina.

SPLETNA STRAN KOT DEL DIGITALNE PREDSTAVITVE KOZMETIČNEGA SALONA

Kozmetična dejavnost vključuje storitve nege obraza in telesa, depilacijo in epilacijo, manikiranje, ličenje ter pedikuro. Izvajati se mora v ustreznem prostoru, z ustrezno opremo in ob upoštevanju dobre higienske prakse. Za večino dejavnosti so določeni tudi izobrazbeni pogoji in obveznost pridobitve obrtnega dovoljenja (SPOT, b. d.).

Ker izvajalec pri kozmetičnih storitvah neposredno posega v videz, kožo, nohte, telo ali počutje uporabnika, stranka pri izbiri ne presoja le cene in razpoložljivosti termina, temveč tudi strokovno usposobljenost, higieno, varnost postopkov, uporabljene izdelke, odnos izvajalca in pričakovani rezultat. Ker teh značilnosti pred prvim obiskom ne more neposredno preveriti, so kakovostne in verodostojne spletne informacije pomembne za zmanjševanje negotovosti (Murray, 1991).

Spletna prisotnost lokalnih storitvenih podjetij: Spletna prisotnost kozmetičnega salona vključuje uradno spletno stran, Googlov poslovni profil, družbena omrežja, spletne ocene in plačano oglaševanje. Posamezni kanali se dopolnjujejo, vendar imajo različne funkcije.

Uradna spletna stran je osrednje informacijsko mesto, ki ga salon upravlja sam. Na njej lahko pregledno predstavi storitve, cene, izvajalce, lokacijo, kontaktne podatke in način naročanja. Googlov poslovni profil je namenjen predvsem prikazu osnovnih podatkov v iskalniku in Google Zemljevidih, vključno z naslovom, delovnim časom, telefonsko številko, fotografijami in ocenami uporabnikov (Google, b. d.).

Družbena omrežja omogočajo sprotno prikazovanje dela, komunikacijo s sledilci in pridobivanje pozornosti, vendar uporabniku praviloma ne zagotavljajo tako celovitega in sistematičnega pregleda ponudbe kot spletna stran. Pomembne so tudi spletne ocene in komentarji, ki predstavljajo obliko elektronskega širjenja informacij od ust do ust. Ker izvirajo iz izkušenj drugih uporabnikov, lahko vplivajo na zaznavanje kakovosti, zaupanja in tveganja (Cheung in Thadani, 2012). Plačano spletno oglaševanje povečuje vidnost salona in uporabnika usmerja na spletno stran ali stran za naročanje, vendar samo po sebi običajno ne zagotavlja vseh informacij, potrebnih za končno odločitev.

Kakovost spletne strani: Kakovost spletne strani ni odvisna le od privlačne podobe, temveč predvsem od kakovosti informacij, uporabnosti, funkcionalnosti in tehnične izvedbe. Informacije morajo biti popolne, razumljive, točne, verodostojne in aktualne, uporabnik pa mora želeno vsebino hitro najti in preprosto izvesti načrtovano dejanje.

Kakovostna spletna stran kozmetičnega salona vključuje pregledno razporeditev vsebine, razumljive opise storitev, cenik, verodostojne fotografije, predstavitev izvajalcev in njihovih kvalifikacij, pravilne kontaktne podatke, spletno naročanje, mobilno prilagojenost, hitro nalaganje in redno posodabljanje. Kakovost spletne strani pozitivno vpliva na zadovoljstvo uporabnikov, to pa na njihove vedenjske namere (Bai et al., 2008). Njena uporabnost je povezana tudi z večjim zaupanjem, zadovoljstvom in zvestobo uporabnikov (Flavián et al., 2006).

Pomembna je tudi tehnična izvedba. Spletna stran mora biti prilagojena različnim velikostim zaslonov, predvsem mobilnim telefonom. Google priporoča odzivno oblikovanje, pri katerem se vsebina samodejno prilagaja napravi, k dobri uporabniški izkušnji pa prispevajo tudi hitrost nalaganja, odzivnost in vizualna stabilnost strani (Google Search Central, 2025a; Google Search Central, 2025b).

Spletna stran, zaupanje in odločitev za obisk: Zaupanje je pri izbiri kozmetičnega salona posebej pomembno, saj potencialna stranka pred prvim obiskom še nima lastne izkušnje s ponudnikom. Strokovnost in zanesljivost zato ocenjuje na podlagi predstavitve storitev, jasnosti informacij, fotografij prostorov, usposobljenosti izvajalcev, mnenj drugih strank in splošne urejenosti spletne strani.

Profesionalna spletna stran lahko zmanjša negotovost, saj uporabniku omogoča vpogled v ponudbo, izvajalce, ambient, cene in način naročanja. Tako lahko oblikuje realnejša pričakovanja in presodi, ali salon ustreza njegovim potrebam. Zaznana uporabnost spletne strani krepi zaupanje in pripravljenost za izbiro ponudnika (Flavián et al., 2006).

Nasprotno lahko napačne cene, zastarel delovni čas, manjkajoči kontaktni podatki, neustrezne fotografije in nedelujoče povezave zaupanje zmanjšajo. Pomembna je tudi usklajenost informacij na spletni strani, Googlovem poslovnem profilu in družbenih omrežjih. Na odločitev vplivajo tudi spletne ocene, saj njihova vsebina in verodostojnost sooblikujeta zaupanje ter namero za izbiro ponudnika (Sparks in Browning, 2011). Čeprav je bilo veliko raziskav izvedenih na področju hotelirstva in spletnega nakupovanja, so njihove ugotovitve uporabne tudi pri kozmetičnih storitvah, kjer uporabnik izbira ponudnika pred neposredno izkušnjo s storitvijo.

ELEMENTI SPLETNE STRANI, POMEMBNI ZA KOZMETIČNE SALONE

Predstavitev storitev in cenik: Opis storitve mora razumljivo pojasniti njen namen, potek, predvideno trajanje, uporabljene metode ali izdelke ter morebitna priporočila pred storitvijo in po njej. Pri podobno poimenovanih storitvah morajo biti navedene tudi razlike. Vsebina mora biti razumljiva osebam brez strokovnega kozmetičnega znanja, saj popolne in jasne informacije povečujejo funkcionalno kakovost spletnega mesta ter zmanjšujejo potrebo po dodatnem iskanju (Bai et al., 2008).

Cenik mora biti pregleden, posodobljen in po možnosti razvrščen po skupinah storitev. Kadar končna cena ni vnaprej določena, je treba navesti začetno ceno, cenovni razpon ali dejavnike, od katerih je odvisna. Pri posamezni storitvi mora biti razvidno, kaj cena vključuje, s čimer se zmanjšuje negotovost in preprečujejo neprijetna presenečenja ob plačilu.

Fotografije in predstavitev izvajalcev: Fotografije uporabniku pomagajo oblikovati predstavo o prostoru, higieni, opremi, vzdušju in rezultatih dela. Vizualne informacije skupaj z ustreznimi besednimi opisi vplivajo na stališča in vedenjske namere uporabnikov (Kim in Lennon, 2008). Prednost imajo avtentične fotografije dejanskega prostora, izvajalcev in rezultatov storitev, saj generične ali pretirano obdelane fotografije ne zagotavljajo realnega vpogleda in lahko ustvarijo nerealna pričakovanja.

Predstavitev zaposlenih naj vključuje njihove fotografije, izobrazbo, usposabljanja, delovne izkušnje, strokovna področja in specializacije. Konkretne in preverljive informacije zmanjšujejo negotovost ter podpirajo zaznavanje strokovnosti in odgovornosti. Splošne promocijske navedbe imajo manjšo vrednost, če niso podprte z dejanskimi podatki.

Ocene in izkušnje strank: Ocene drugih strank ponujajo vpogled v izkušnje oseb, ki so salon že obiskale. Njihov vpliv je odvisen od vsebine, kakovosti argumentov, verodostojnosti vira in uporabnosti za konkretno odločitev (Cheung in Thadani, 2012).

Za kozmetične salone so pomembne predvsem ocene, ki opisujejo strokovnost, odnos izvajalca, higieno, razlago postopka, upoštevanje želja in zadovoljstvo z rezultatom. Spletna stran lahko uporabnika usmeri na zunanje platforme z ocenami, vendar predstavitev ne sme biti zavajajoča. Spletne ocene lahko pomembno vplivajo na zaupanje in namero za rezervacijo, pri čemer imajo lahko negativne izkušnje še posebej izrazit učinek na zaznavanje ponudnika (Sparks in Browning, 2011).

Lokacija, kontaktni podatki in delovni čas: Naslov, telefonska številka, elektronski naslov, delovni čas in lokacija na zemljevidu morajo biti hitro dostopni. Kadar je pomembno, je smiselno navesti tudi informacije o dostopu in parkiranju. Podatki morajo biti usklajeni z Googlovim poslovnim profilom in družbenimi omrežji, saj lahko neskladnosti povzročijo neuspešen stik ali prihod uporabnika v času, ko je salon zaprt (Google, b. d.).

Spletno naročanje: Spletno naročanje zmanjšuje število korakov med zanimanjem za storitev in rezervacijo termina. Uporabnik lahko v istem postopku izbere storitev, izvajalca in termin, ne da bi moral čakati na delovni čas salona ali izmenjevati več sporočil.

Spletna rezervacija povečuje časovno in transakcijsko priročnost, saj zmanjšuje čas in napor, ki ju mora uporabnik vložiti v izvedbo storitvene transakcije (Berry et al., 2002). Postopek mora biti kratek, pregleden in prilagojen mobilnim napravam. Obrazec naj zahteva le nujne podatke, uporabnik pa mora po oddaji prejeti jasno potrditev rezervacije.

Mobilna prilagojenost: Mobilna prilagojenost je pomembna, saj večina uporabnikov do spletnih informacij dostopa tudi prek pametnih telefonov. V Sloveniji je leta 2025 prek mobilnega ali pametnega telefona do interneta dostopalo devet od desetih prebivalcev, starih od 16 do 74 let (SURS, 2025).

Spletna stran mora omogočati udobno branje brez povečevanja zaslona, dovolj velike gumbe, preprosto navigacijo ter hitro izvedbo klica ali rezervacije. Mobilna in namizna različica morata vsebovati enakovredne informacije in vizualne vsebine (Google Search Central, 2025a). Na mobilnem telefonu morajo biti posebej dobro vidni cenik, telefonska številka, lokacija in povezava za naročanje.

Aktualnost vsebine: Objavljene informacije morajo biti usklajene z dejanskim stanjem. Redno je treba preverjati ponudbo, cenik, podatke o izvajalcih, kontaktne podatke, delovni čas, povezave in rezervacijski postopek. Odstraniti je treba potekle akcije in storitve, ki jih salon ne izvaja več.

Zastarele vsebine zmanjšujejo kakovost informacij in lahko negativno vplivajo na zaupanje. Salon mora zato določiti osebo, odgovorno za spremljanje spletnih vsebin, in vzpostaviti reden način preverjanja njihove natančnosti, popolnosti in aktualnosti (Bai et al., 2008).

 

REZULTATI RAZISKAVE MED UPORABNICAMI KOZMETIČNIH STORITEV TER PRIMERJAVA Z ŽE IZVEDENIMI RAZISKAVAMI

Vprašalnik je izpolnilo 153 oseb, od tega 144 žensk oziroma 94,1 % in 9 moških oziroma 5,9 %. Ker je bila raziskava usmerjena v mnenja uporabnic in potencialnih uporabnic kozmetičnih storitev, so bili odgovori moških iz nadaljnje analize izločeni. Največji delež uporabnic je bil star od 41 do 50 let (31,9 %), sledile so uporabnice, stare od 51 do 60 let (23,4 %), in uporabnice, stare od 31 do 40 let (19,1 %). Skupaj je bilo 74,5 % uporabnic starih od 31 do 60 let. Delež uporabnic, starih do 20 let, je znašal 10,6 %, delež uporabnic od 21 do 30 let 8,5 %, starejših od 60 let pa 6,4 %.

Glede pogostosti obiskovanja kozmetičnih salonov je 61,7 % uporabnic navedlo, da salon obiščejo vsaj enkrat ali dvakrat letno oziroma pogosteje. Manj kot enkrat letno jih salon obišče 23,4 %, kozmetičnih salonov pa ne obiskuje 14,9 % uporabnic. Rezultati tako vključujejo redne in občasne uporabnice ter tudi potencialne uporabnice kozmetičnih storitev.

Pri izbiri novega kozmetičnega salona so bila osebna priporočila najpogosteje izbrani vir informacij. Pri prijateljih, sorodnikih ali znancih informacije poišče 95,7 % uporabnic. Družbena omrežja uporablja 34,8 % uporabnic, spletne ocene in komentarje 13,0 %, Google oziroma Google Zemljevide 10,9 %, uradno spletno stran salona pa 8,7 % uporabnic. Oglase kot vir informacij uporablja 4,3 % uporabnic. Ker je bilo pri vprašanju mogoče izbrati več odgovorov, se deleži ne seštevajo v 100 %. Rezultati kažejo, kateri viri so bili najpogosteje izbrani med iskanjem informacij, ne pa nujno, kateri posamezni vir je odločilen pri končni izbiri salona.

Pred prvim obiskom novega kozmetičnega salona spletno stran vedno pregleda 35,6 % uporabnic, pogosto pa 22,2 %. Skupaj jo torej pogosto ali vedno pregleda 57,8 % uporabnic. Občasno jo pregleda 20,0 %, redko 15,6 %, nikoli 4,4 %, 2,2 % uporabnic pa spletne strani ne preverja oziroma navaja, da je salon nima. Spletno stran tako vsaj občasno pregleda 77,8 % uporabnic.

Pri neposredni oceni vpliva spletne strani na odločitev za obisk je 30,4 % uporabnic navedlo srednje močan vpliv, 28,3 % precejšen in 8,7 % zelo močan vpliv. Skupaj je 67,4 % uporabnic ocenilo, da spletna stran na njihovo odločitev vpliva vsaj srednje močno. Majhen vpliv je navedlo 23,9 % uporabnic, da spletna stran sploh ne vpliva, pa 8,7 % uporabnic.

Največ uporabnic se je strinjalo ali popolnoma strinjalo, da jim jasne informacije o storitvah in cenah olajšajo odločitev za obisk (89,1 %). Visok je bil tudi delež strinjanja s trditvijo, da zastarele ali nepopolne informacije zmanjšujejo zaupanje v salon (78,3 %). Možnost spletne rezervacije bi povečala verjetnost rezervacije termina pri 65,2 % uporabnic, profesionalno oblikovana spletna stran povečuje zaupanje pri 60,9 %, kakovostne fotografije pa povečujejo zanimanje za salon pri 56,5 % uporabnic.

Rezultati kažejo, da so za uporabnice posebej pomembne jasne, konkretne in aktualne informacije. Vizualna kakovost in profesionalen videz spletne strani sta prav tako pomembna, vendar se je najvišja stopnja strinjanja pokazala pri vsebinski preglednosti, zlasti pri informacijah o storitvah in cenah. Visok delež strinjanja s trditvijo o negativnem vplivu zastarelih oziroma nepopolnih informacij nakazuje, da lahko pomanjkljiva spletna predstavitev zmanjša zaznano zanesljivost salona.

Spletna stran je 37,0 % uporabnic že spodbudila, da so salon obiskale ali rezervirale termin. Da jih spletna stran k takšnemu ravnanju še ni spodbudila, je navedlo 30,4 % uporabnic, enak delež pa se tega ni spomnil oziroma vpliva ni mogel zanesljivo oceniti. Spletnih strani kozmetičnih salonov ne uporablja 2,2 % uporabnic. Hkrati se je 37,0 % uporabnic že odločilo, da salona ne bodo obiskale zaradi zastarele, nepopolne ali neprofesionalno oblikovane spletne strani. Takšne izkušnje ni imelo 41,3 % uporabnic, 19,6 % pa se je ni spomnilo oziroma odgovora ni moglo zanesljivo oceniti. Tudi pri tem vprašanju je 2,2 % uporabnic navedlo, da spletnih strani kozmetičnih salonov ne uporablja.

Nguyen-Van in Pham-Hong (2025) ugotavljata, da večina proučevanih razsežnosti kakovosti spletne strani pomembno vpliva na zaznano uporabnost in enostavnost uporabe, navdih uporabnika pa predstavlja pomemben posredni dejavnik pri oblikovanju namere za uporabo lepotnih storitev. Z ugotovitvami avtorjev so skladni predvsem rezultati obravnavane raziskave, po katerih jasne informacije o storitvah in cenah olajšajo odločitev za obisk pri 89,1 % uporabnic, možnost spletne rezervacije pa povečuje verjetnost rezervacije pri 65,2 % uporabnic.

Kwon in Ha (2015) sta v okviru spletne ponudbe lepotnih storitev ugotovila, da kakovost spletne storitve in zadovoljstvo uporabnikov pomembno vplivata na zaupanje, zaznano tveganje pa lahko ta odnos oslabi. Tudi obravnavana raziskava poudarja pomen zaupanja: 78,3 % uporabnic se strinja ali popolnoma strinja, da zastarele oziroma nepopolne informacije zmanjšujejo zaupanje v salon, 60,9 % pa jih meni, da profesionalno oblikovana spletna stran zaupanje povečuje.

Rezultati raziskave kažejo, da spletna stran pri izbiri novega kozmetičnega salona ni najpogosteje izbrani vir prve informacije, vendar ima pomembno vlogo v nadaljnjem procesu odločanja. Osebna priporočila so bila daleč najpogosteje izbrani vir informacij, uradno spletno stran pa je kot običajen vir navedel precej manjši delež uporabnic. Kljub temu več kot tri četrtine uporabnic spletno stran pred prvim obiskom pregledajo vsaj občasno, več kot dve tretjini uporabnic pa ocenjuje, da spletna stran na njihovo odločitev vpliva najmanj srednje močno. Rezultati zato nakazujejo dvostopenjski proces izbire: priporočilo ali drug zunanji vir vzbudi zanimanje, spletna stran pa nato omogoči preverjanje ponudbe, cen, strokovnosti in praktičnih pogojev obiska.

Ugotovitve so skladne tudi z modelom Bai et al. (2008), po katerem kakovost spletne strani povečuje zadovoljstvo uporabnikov, to pa krepi njihove vedenjske namere. Obravnavana raziskava temu dodaja podatek o samoocenjenem preteklem ravnanju: spletna stran je 37,0 % uporabnic že spodbudila k obisku ali rezervaciji, enak delež pa je neustrezna spletna predstavitev že odvrnila od obiska. Ker gre za odgovora na dve ločeni vprašanji, deležev ni mogoče neposredno enačiti. Njuna enaka vrednost pa nakazuje, da so pozitivne in negativne izkušnje uporabnic z vplivom spletne predstavitve podobno pogoste. Za ponudnika zato ni pomembno le, da je na spletu prisoten, temveč predvsem, kako kakovostno, pregledno in dosledno je predstavljen.

Pomen zaupanja, ki ga izpostavljata Kwon in Ha (2015), se je jasno pokazal tudi v obravnavani raziskavi. Zastarele oziroma nepopolne informacije zmanjšujejo zaupanje pri 78,3 % uporabnic, profesionalno oblikovana spletna stran pa ga povečuje pri 60,9 %. Rezultati kažejo, da zaupanje ni povezano samo z estetskim vtisom, temveč predvsem z zaznano natančnostjo, aktualnostjo in preglednostjo informacij. To je skladno tudi z ugotovitvami Flaviána et al. (2006), ki uporabnost spletnega mesta povezujejo z zadovoljstvom, zaupanjem in zvestobo uporabnikov.

Primerjava z raziskavo Kim in Lennon (2008) dodatno pokaže, da morajo biti vizualne in besedne informacije medsebojno usklajene. V obravnavani raziskavi se je s trditvijo, da jasne informacije o storitvah in cenah olajšajo odločitev za obisk, strinjal večji delež uporabnic kot s trditvijo, da kakovostne fotografije povečujejo zanimanje za salon. Fotografije so torej pomembne, vendar ne morejo nadomestiti razumljivih opisov, aktualnega cenika in preglednih praktičnih informacij. Za kozmetične salone je zato primernejša verodostojna in informativna spletna predstavitev kot izrazito estetska stran, na kateri uporabnica težko poišče bistvene podatke.

Rezultati o virih informacij potrjujejo tudi pomen priporočil in izkušenj drugih uporabnikov, ki ga v okviru elektronskega širjenja informacij od ust do ust obravnavata Cheung in Thadani (2012), pri spletnih ocenah pa tudi Sparks in Browning (2011). V obravnavani raziskavi so prevladovala osebna priporočila, kar je pri storitvah z močnim osebnim stikom in zaznanim tveganjem pričakovano. Spletna stran zato priporočil ne nadomešča, temveč jih dopolnjuje: potencialni uporabnici omogoča, da priporočilo preveri, primerja ponudbo in presodi, ali salon ustreza njenim pričakovanjem.

 

ZAKLJUČEK

Rezultati raziskave kažejo, da ima spletna stran pomembno, vendar predvsem dopolnilno vlogo pri izbiri kozmetičnega salona. Osebna priporočila ostajajo najpogostejši začetni vir informacij, spletna stran pa uporabnicam omogoča dodatno preverjanje ponudbe, cen, strokovnosti izvajalcev in praktičnih pogojev obiska. Na njihovo odločitev vplivajo predvsem jasnost, aktualnost in verodostojnost informacij, preglednost predstavitve ter preprostost naročanja. Neustrezna ali zastarela spletna stran lahko zmanjša zaupanje in uporabnico odvrne od obiska.

Za kozmetično stroko je osrednje sporočilo raziskave, da kakovostna spletna stran ni le promocijsko orodje, temveč del zagotavljanja kakovosti storitve že pred samim obiskom. Prednostno je treba zagotoviti jasne in redno posodobljene opise storitev, pregleden cenik, pravilne kontaktne podatke, delovni čas in lokacijo, dobro delovanje na mobilnih napravah ter preprost način naročanja. Vizualno predstavitev naj dopolnjujejo avtentične fotografije prostora in rezultatov dela ter konkretni podatki o izobrazbi, usposabljanjih in izkušnjah izvajalcev. Vse informacije morajo biti usklajene tudi z Googlovim poslovnim profilom in družbenimi omrežji, saj lahko neskladni podatki zmanjšajo verodostojnost celotne predstavitve.

Pomembna praktična izboljšava je uvedba sistema rednega pregledovanja spletnih vsebin. Določena oseba naj v dogovorjenih časovnih presledkih preverja cenik, ponudbo, delovni čas, kontaktne podatke, povezave in delovanje rezervacijskega postopka. Smiselno je spremljati tudi najpogostejša vprašanja strank in odgovore vključiti na spletno stran. Tako se zmanjšuje potreba po dodatnem telefonskem pojasnjevanju, uporabnicam pa se olajšata odločitev in rezervacija termina.

Pri razlagi rezultatov je treba upoštevati omejitve vzorca in načina zbiranja podatkov. Uporabljen je bil neverjetnostni priložnostni vzorec, zato rezultatov ni mogoče neposredno posplošiti na vse uporabnice kozmetičnih storitev. Ker je bila povezava do vprašalnika razširjena prek družbenih omrežij, elektronske pošte in osebnih stikov, so lahko pogosteje sodelovale osebe, ki intenzivneje uporabljajo digitalne kanale ali jih obravnavana tematika bolj zanima. Moški so bili iz nadaljnje analize izločeni, ker je bila raziskava usmerjena v mnenja uporabnic in potencialnih uporabnic kozmetičnih storitev, zato morebitnih razlik med spoloma ni bilo mogoče proučiti. Omejitev predstavlja tudi neenakomerna starostna struktura vzorca, saj so prevladovale uporabnice srednjih starostnih skupin.

Dodatne omejitve izhajajo iz presečne zasnove raziskave in uporabe samoocen sodelujočih. Raziskava prikazuje njihova stališča, zaznave in pretekle izkušnje v določenem časovnem obdobju, ne omogoča pa zanesljivega dokazovanja vzročno-posledičnih povezav med kakovostjo spletne strani, zaupanjem in dejanskim obiskom salona. Na odgovore so lahko vplivali spomin, subjektivna presoja in različne predhodne izkušnje s kozmetičnimi saloni ter njihovimi spletnimi stranmi.

V nadaljnjih raziskavah bi bilo smiselno vključiti večji in bolj raznolik vzorec iz različnih slovenskih regij ter rezultate primerjati glede na starost, pogostost obiskovanja salonov in vrsto storitve. Koristna bi bila eksperimentalna raziskava, v kateri bi sodelujoče ocenjevale različne različice spletnih strani z različnimi opisi, ceniki, fotografijami in načini rezervacije. Samoocene bi bilo mogoče dopolniti z dejanskimi podatki o obiskih spletne strani, klikih na rezervacijo in opravljenih naročilih. Dodaten vpogled bi omogočili intervjuji ali fokusne skupine z uporabnicami ter primerjava njihovih pričakovanj z ocenami dejanskih spletnih strani kozmetičnih salonov.

Na podlagi rezultatov je mogoče skleniti, da spletna stran osebnega priporočila ne nadomešča, temveč ga dopolnjuje ter prispeva k oblikovanju zaupanja, vzpostavitvi stika in odločitvi za obisk. Največjo vrednost ima, kadar uporabnici hitro in verodostojno odgovori na ključna vprašanja o ponudbi, cenah, izvajalcih, lokaciji in načinu naročanja. Jasna, aktualna in uporabna spletna predstavitev je zato pomemben del strokovnega nastopa kozmetičnega salona, medtem ko lahko nepopolna ali zastarela stran oslabi učinek priporočila in potencialno uporabnico odvrne že pred prvim stikom.

LITERATURA

Bai, B., Law, R., & Wen, I. (2008). The impact of website quality on customer satisfaction and purchase intentions: Evidence from Chinese online visitors. International Journal of Hospitality Management, 27(3), 391–402. https://doi.org/10.1016/j.ijhm.2007.10.008. [1.5. 2026].

Berry, L. L., Seiders, K., & Grewal, D. (2002). Understanding service convenience. Journal of Marketing, 66(3), 1–17. https://doi.org/10.1509/jmkg.66.3.1.18505. [1.5. 2026].

Cheung, C. M. K., & Thadani, D. R. (2012). The impact of electronic word-of-mouth communication: A literature analysis and integrative model. Decision Support Systems, 54(1), 461–470. https://doi.org/10.1016/j.dss.2012.06.008. [4.5. 2026].

Flavián, C., Guinalíu, M., & Gurrea, R. (2006). The role played by perceived usability, satisfaction and consumer trust on website loyalty. Information & Management, 43(1), 1–14. https://doi.org/10.1016/j.im.2005.01.002. [11.5. 2026].

Google. (b. d.). Add or claim your Business Profile. Google Business Profile Help. https://support.google.com/business/answer/2911778?hl=en. [14.4. 2026].

Google. (b. d.). Manage your business address. Google Business Profile Help. https://support.google.com/business/answer/2853879?hl=en. [12.4. 2026].

Google Search Central. (2025a). Mobile site and mobile-first indexing best practices. Google for Developers. https://developers.google.com/search/docs/crawling-indexing/mobile/mobile-sites-mobile-first-indexing. [2.4. 2026].

Google Search Central. (2025b). Understanding Core Web Vitals and Google search results. Google for Developers. https://developers.google.com/search/docs/appearance/core-web-vitals. [2.4. 2026].

Kim, M., & Lennon, S. J. (2008). The effects of visual and verbal information on attitudes and purchase intentions in internet shopping. Psychology & Marketing, 25(2), 146–178. https://doi.org/10.1002/mar.20204. [12.4. 2026].

Kwon, E., & Ha, H.-Y. (2015). Effects of website service quality and customer satisfaction on trust in the context of beauty service products: Moderating roles of perceived risk and types of website. The e-Business Studies, 16(6), 305–334. https://doi.org/10.15719/geba.16.6.201512.305. [11.6. 2026].

Murray, K. B. (1991). A test of services marketing theory: Consumer information acquisition activities. Journal of Marketing, 55(1), 10–25. https://doi.org/10.1177/002224299105500102. [16.5. 2026].

Nguyen-Van, H., & Pham-Hong, T. (2025). How website quality and users' technology acceptance enhance purchase intention toward beauty services? The mediating role of inspiration. International Journal of Innovative Research and Scientific Studies, 8(5), 53–62. https://doi.org/10.53894/ijirss.v8i5.8567. [12. 6. 2026].

SPOT. (b. d.). Kozmetična dejavnost. Slovenska poslovna točka. https://spot.gov.si/sl/dejavnosti-in-poklici/dejavnosti/kozmeticna-dejavnost. [4.5. 2026].

Sparks, B. A., & Browning, V. (2011). The impact of online reviews on hotel booking intentions and perception of trust. Tourism Management, 32(6), 1310–1323. https://doi.org/10.1016/j.tourman.2010.12.011. [21.5. 2026].

Statistični urad Republike Slovenije. (2025, 9. oktober). Uporaba interneta v gospodinjstvih in pri posameznikih, 2025. https://www.stat.si/StatWeb/News/Index/13908. [11.4. 2026].

Statistični urad Republike Slovenije. (2026). 100 % Slovenija. https://www.stat.si/statweb/File/DocSysFile/14769/Publikacija-100-Slovenija.pdf. [11.4. 2026].

POVZETEK

Odločanje o cepljenju je v zadnjih letih postalo ena pomembnejših tem javnega zdravja, saj nanj poleg znanstvenih dejstev vplivajo tudi družbeni, psihološki in informacijski dejavniki. Namen članka je predstaviti razvoj in delovanje cepiv, opisati obvezna in priporočena cepljenja v Sloveniji ter raziskati razloge, zaradi katerih se pri posameznikih pojavljajo dvomi o cepljenju. Posebna pozornost je namenjena cepivom proti covidu-19, ki so zaradi hitrega razvoja in okoliščin pandemije pomembno vplivala na odnos javnosti do cepljenja.

Teoretični del članka temelji na pregledu strokovne in znanstvene literature, empirični del pa vključuje analizo ankete o odnosu javnosti do cepljenja. V raziskavi so bili proučeni vplivi starosti, izobrazbe, virov informacij in zaupanja v zdravstvene ustanove na oblikovanje stališč do cepljenja. Ugotovitve kažejo, da na odnos posameznikov ne vpliva le poznavanje delovanja cepiv, temveč tudi kakovost informacij in stopnja zaupanja v strokovne vire. Članek poudarja pomen objektivnega obveščanja javnosti ter odprte komunikacije med zdravstvenimi delavci in prebivalci za ohranjanje zaupanja v cepljenje.

 

KLJUČNE BESEDE: cepljenje, cepiva, javno mnenje, zaupanje, covid-19

 

ABSTRACT

Decision-making regarding vaccination has become one of the most important public health topics in recent years, as it is influenced not only by scientific facts but also by social, psychological and informational factors. The aim of this article is to present the development and functioning of vaccines, describe mandatory and recommended vaccinations in Slovenia, and examine the reasons why some individuals have doubts about vaccination. Particular attention is given to COVID-19 vaccines, as their rapid development and the circumstances of the pandemic significantly influenced public attitudes towards vaccination.

The theoretical part of the article is based on a review of professional and scientific literature, while the empirical part includes an analysis of a public opinion survey on vaccination. The study examines the influence of age, education, sources of information and trust in healthcare institutions on attitudes towards vaccination. The findings indicate that public attitudes are shaped not only by knowledge about vaccines but also by the quality of information and the level of trust in professional sources. This article highlights the importance of evidence-based public communication and open dialogue between healthcare professionals and the public in maintaining trust in vaccination.

 

KEY WORDS: vaccination, vaccines, public opinion, trust, covid-19

 

 

UVOD

 

Čeprav cepiva pogosto povezujemo s sodobno medicino, njihov začetek sega daleč v preteklost. Nekateri dokazi o prvih poskusih cepljenja pričajo o tem, da so se preprostejše oblike cepljenj pojavljale že pred našim štetjem.

Od 15. stoletja dalje so ljudje z različnih koncev sveta poskušali preprečiti nalezljive bolezni z izpostavljanjem zdravih posameznikov povzročitelju črnih koz. Ta postopek imenujemo variolacija (iz poimenovanja črnih koz »la variole«).

Prvo uradno cepljenje je izvedel angleški zdravnik Edward Jenner, ko je leta 1796 osemletnemu dečku vbrizgal gnoj iz mehurčkov kravjih koz in ga s tem obvaroval pred okužbo s črnimi kozami (World Health Organization, 2022).

Čeprav zgodovina cepljenja sega več kot dva tisoč let v preteklost, je njegov največji vpliv viden predvsem v zadnjih desetletjih. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je cepljenje v zadnjih 50 letih rešilo 154 milijonov življenj. Več kot 60 odstotkov rešenih življenj je bilo življenj majhnih otrok oziroma dojenčkov (World Health Organization, 2024).

Prav zaradi teh podatkov je presenetljivo, da je nezaupanje v cepljenje še vedno prisotno oziroma da se dvomi o varnosti in učinkovitosti cepiv v zadnjih desetletjih celo povečujejo.

Namen tega članka je raziskati prav te dvome. Članek izhaja iz teoretičnih spoznanj o cepivih, ki so ključna za oblikovanje utemeljenega mnenja posameznika in razumevanje enega največjih dosežkov sodobne medicine.

Obravnavani bodo dejavniki, ki vplivajo na povečano zadržanost do cepljenja v sodobni družbi, od psiholoških in družbenih do informacijskih dejavnikov, ter možnosti za zmanjšanje skepticizma.

Posebna pozornost bo namenjena cepivom proti covidu-19, saj je pandemija pomembno vplivala na odnos javnosti do cepljenja.

 

KAJ SO CEPIVA IN KAKO DELUJEJO

Cepiva so biološki pripravki, ki so strogo nadzorovani, da učinkovito in varno ustvarijo zaščitni imunski odziv na okužbo, proti kateri se cepimo.

Naš imunski sistem ima izjemno sposobnost, da si zapomni povzročitelje bolezni, s katerimi se je v preteklosti že srečal, ter jih zato hitreje prepozna in uniči. Cepiva izkoriščajo prav to lastnost imunskega sistema, saj vsebujejo antigen, ki ne povzroči bolezni, temveč spodbudi imunski odziv, da se razvijeta specifična zaščita in imunski spomin na ta antigen.

Cepiva glede na način priprave antigena delimo na živa, pri katerih je antigen še vedno aktiven, vendar zelo oslabljen oziroma atenuiran, ter mrtva oziroma inaktivirana cepiva.

Živa cepiva: Atenuirana oziroma oslabljena cepiva so običajno virusna cepiva (proti ošpicam, rdečkam, mumpsu, noricam, rotavirusnim okužbam, rumeni mrzlici itd.). Takšna cepiva vsebujejo oslabljene viruse, ki praviloma ne povzročijo bolezni, vendar se lahko v telesu še vedno omejeno razmnožujejo.

Podobno kot pri naravni virusni okužbi se po vbrizganju cepiva virus razširi po telesu. Ko pride v stik s celicami imunskega sistema, se sproži imunski odziv. Ker se odziv razvije sistemsko, je lahko zelo močan, kar ustvari dovolj veliko koncentracijo zaščitnih protiteles, da lahko preidejo iz krvi v sluznice in dolgoročno preprečujejo naselitev povzročitelja bolezni (glej sliko 1).

Mrtva cepiva: Inaktivirana oziroma mrtva cepiva vsebujejo viruse ali bakterije, ki so s toploto ali kemikalijami onesposobljeni, zato se ne morejo razmnoževati. Kljub temu spodbudijo imunski sistem k tvorbi protiteles. Ker zaščita običajno ni doživljenjska, so pogosto potrebni obnovitveni odmerki.

Posebna oblika mrtvih cepiv so komponentna cepiva, ki vsebujejo le del povzročitelja bolezni (antigen). Mednje spadajo tudi konjugirana cepiva, pri katerih je antigen povezan z drugo molekulo za močnejši imunski odziv, ter toksoidna cepiva, ki vsebujejo neškodljiv toksin bakterije in tako spodbudijo nastanek protiteles.

Nove vrste cepiv: mRNA cepiva so postala širše znana med pandemijo covida-19, čeprav znanstveniki tehnologijo raziskujejo že več desetletij. Delujejo tako, da telesnim celicam posredujejo navodilo za izdelavo virusne beljakovine, s katero se imunski sistem nauči prepoznati povzročitelja bolezni. mRNA se hitro razgradi, ne vstopa v celično jedro in ne spreminja dednega zapisa.

 Vektorska cepiva vsebujejo neškodljiv virusni vektor, ki v celice prenese zapis za virusno beljakovino. Tako imunski sistem razvije zaščito, ne da bi prišlo do okužbe.

Zaščita pred nalezljivimi boleznimi je lahko aktivna ali pasivna.

Aktivna zaščita nastane pri preboleli bolezni ali cepljenju. Imunski sistem sam tvori protitelesa in imunski spomin, zato ob ponovni okužbi povzročitelja hitreje prepozna in prepreči razvoj bolezni ali pa omili njen potek.

Pasivna zaščita pomeni, da telo prejme že pripravljena protitelesa, zato jih ne tvori samo. Nastane lahko:

1. s prehodom materinih protiteles na plod med nosečnostjo;
2. z vnosom imunoglobulinov, kadar je potrebna takojšnja zaščita po izpostavitvi bolezni (npr. po ugrizu stekle živali).

Za razliko od aktivne zaščite je pasivna zaščita le začasna in traja nekaj tednov, zato se po potrebi pozneje opravi tudi cepljenje (Cepljenje.info, b. d.).

 

Slika 1: Kako cepiva delujejo (Evropski portal za cepljenje, b. d.)

 

KAKO NASTANE CEPIVO

Razvoj cepiva se začne z izbiro antigena, ki bo sprožil imunski odziv. Antigen nato namnožijo v celičnih kulturah, oplojenih jajcih, bioreaktorjih ali s pomočjo rekombinantne tehnologije.

Po namnožitvi sledi izolacija, čiščenje in obdelava antigena. Pri živih cepivih povzročitelja oslabijo (atenuacija), zato ne povzroča bolezni, vendar še vedno sproži nastanek imunosti. Pri mrtvih cepivih povzročitelja inaktivirajo s kemikalijami, zato se ne more več razmnoževati, vendar je za dolgotrajno zaščito pogosto potrebnih več odmerkov.

Pri nekaterih cepivih uporabijo le posamezne dele povzročitelja, na primer beljakovine ali polisaharide, lahko pa tudi neškodljivo spremenjene toksine (toksoide), ki prav tako spodbudijo nastanek imunosti.

Pred uporabo cepivu dodajo še adjuvanse, stabilizatorje in konzervanse. Adjuvansi okrepijo imunski odziv, stabilizatorji ohranjajo kakovost cepiva, konzervansi pa preprečujejo mikrobno onesnaženje (Projekt Imuno, b. d.).

Preden se cepiva začnejo uporabljati v širši javnosti, morajo prestati več faz preizkušanja, s katerimi se preverjata njihova varnost in učinkovitost.

Razvijalec mora izvesti stroga preizkušanja, še preden znanstveno oceno podajo regulativni organi. Kakovost cepiva se oceni na podlagi njegove čistosti, sestavin in načina proizvodnje.

Sprva se učinki cepiva spremljajo v laboratoriju in s testiranjem na živalih. Nato se začne program kliničnega preizkušanja na ljudeh, ki poteka v treh fazah.

V 1. fazo je vključenih od 20 do 100 zdravih prostovoljcev, ki prejmejo cepivo, da se preverijo njegov učinek, morebitni resni neželeni učinki in varnost.

V 2. fazi sodeluje več sto prostovoljcev, da lahko znanstveniki preverijo najpogostejše kratkotrajne neželene učinke, določijo optimalne odmerke ter spremljajo, kako se imunski sistem udeležencev odziva na cepivo.

V 3. fazi cepivo preizkušajo na tisočih prostovoljcih, da bi preverili njegovo varnost in učinkovitost ter ugotovili najpogostejše neželene učinke.

Po uspešno zaključenih preizkušanjih regulatorni organi, kot je EMA, ocenijo rezultate in odločijo o odobritvi cepiva. Tudi po odobritvi se njegova varnost še naprej spremlja z inšpekcijami in spremljanjem neželenih učinkov. O vključitvi cepiva v nacionalni program cepljenja nato odloči vsaka država posebej glede na svoje potrebe (Evropski portal za cepljenje, b. d.).

 

OBVEZNA IN PRIPOROČENA CEPLJENJA V SLOVENIJI

Vsaka država Evropske unije ima nacionalni program cepljenja in zaščite z zdravili, ki določa obvezna in priporočena cepljenja. Namen programa je ohranjanje visoke precepljenosti prebivalstva za učinkovito zaščito pred nalezljivimi boleznimi. V Sloveniji program vsako leto pripravi Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ), potrdi pa ga minister za zdravje. Obvezna cepljenja se financirajo iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja (Republika Slovenija, b. d.).

V Sloveniji Program cepljenja in zaščite z zdravili določa obvezna cepljenja proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, okužbam s hemofilusom influence tipa b (Hib), otroški paralizi, hepatitisu B, ošpicam, mumpsu in rdečkam.

V okviru programa je določen tudi koledar cepljenja (glej sliko 2), ki se z leti nekoliko spreminja, vendar kljub spremembam zagotavlja aktivno zaščito otrok pred najhujšimi nalezljivimi boleznimi.

 

Slika 2: Koledar splošnih obveznih in priporočenih cepljenj (Cepljenje.info, 2026)

Dojenček pri treh mesecih prejme prvi odmerek cepiva proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, okužbam s hemofilusom influence tipa b, otroški paralizi in hepatitisu B. Drugi odmerek teh cepiv prejme pri petih mesecih, tretjega pa med enajstim in osemnajstim mesecem starosti, skupaj s prvim odmerkom cepiva proti mumpsu, ošpicam in rdečkam. Drugi odmerek cepiva proti zadnjim trem navedenim boleznim otroci prejmejo pri treh letih.

V drugem razredu osnovne šole šoloobvezni otroci v okviru sistematskega pregleda prejmejo četrti odmerek cepiva proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju in otroški paralizi, med 16. in 18. letom starosti pa še obnovitveni odmerek cepiva proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju (Cepljenje.info, 2026).

V Sloveniji priporočena cepljenja obsegajo cepljenja proti pnevmokoknim okužbam, gripi, klopnemu meningoencefalitisu, noricam oziroma vodenim kozam ter okužbam s humanimi papilomavirusi (HPV).

Prav tako je priporočljiva zaščita dojenčkov do šestega meseca starosti s humanimi monoklonskimi protitelesi proti okužbi z respiratornim sincicijskim virusom (RSV) (Cepljenje.info, 2026).

V zadnjih letih se izvajajo tudi programi neobveznega cepljenja, ki ciljnim skupinam omogočajo brezplačno cepljenje oziroma kritje stroškov iz obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Tako se je leta 2015 začel program cepljenja predšolskih otrok proti pnevmokoknim okužbam. Cepljenje sestavljajo trije odmerki, ki jih otroci prejmejo ob drugih obveznih cepljenjih na sistematskem pregledu. V prvem letu starosti prejmejo dva odmerka, v drugem letu pa še enega, praviloma skupaj s cepivom proti ošpicam, mumpsu in rdečkam.

Od leta 2019 obstaja tudi nacionalni program brezplačnega cepljenja proti klopnemu meningoencefalitisu, ki je na voljo izbranim starostnim skupinam: otrokom po dopolnjenem prvem letu starosti in odraslim, rojenim med letoma 1970 in 1983 (Republika Slovenija, b. d.).

 

KORISTI IN TVEGANJA CEPLJENJA

Cepljenje je eden najučinkovitejših javnozdravstvenih ukrepov, ne le z vidika zaščite pred resnim potekom bolezni, smrtjo in širjenjem bolezni, temveč tudi s finančnega vidika, saj znižuje stroške zdravljenja in oskrbe obolelih.

Precepljenost populacije zagotavlja kolektivno imunost širše javnosti, kar ščiti pred izbruhi bolezni, hkrati pa zagotavlja tudi varnost ogroženih skupin, ki iz zdravstvenih razlogov ne morejo prejeti cepiva, na primer oboleli za rakom ali posamezniki s šibkim imunskim sistemom, ter skupin, ki so dovzetnejše za bolezni, kot so majhni otroci ali starejši ljudje.

Mnoge bolezni, ki so danes zaradi cepljenja skoraj izkoreninjene, bi se vrnile, če bi se ljudje nehali cepiti.

Izjema so nekatere nalezljive bolezni, pri katerih se ne moremo zanašati na kolektivno imunost, kot na primer tetanus, saj se razvije kot posledica poškodb. Pri takšnih boleznih je cepljenje edini način za zagotavljanje neposredne zaščite (Evropski portal za cepljenje, b. d.).

Tako kot vsa zdravila lahko tudi cepiva povzročijo neželene učinke. Ti so večinoma blagi in kratkotrajni, resni neželeni učinki pa so zelo redki, saj so odobrena cepiva zelo varna. Kljub temu vsa cepiva niso primerna za vse skupine ljudi. Zdravstveni delavec posameznika opozori na kontraindikacije, kadar so tveganja cepljenja večja od koristi. Pogost razlog je alergija na sestavino cepiva, ki lahko povzroči anafilaktični šok. Med druge razloge spadata oslabljen imunski sistem in prejemanje nekaterih zdravil. Nekatera cepiva, na primer cepivo proti ošpicam, mumpsu in rdečkam, med nosečnostjo niso priporočljiva. Ženske naj bi ta cepiva prejele pred reproduktivnim obdobjem, pred cepljenjem pa morajo zdravstvenega delavca obvestiti o morebitni nosečnosti.

Neželeni učinki segajo od bolečine ali pordelosti na mestu vboda do rahlo povišane telesne temperature. Resni neželeni učinki so redki, njihovo pojavljanje pa redno spremljajo Evropska agencija za zdravila in pristojni nacionalni organi (Evropski portal za cepljenje, b. d.).

Evropska agencija za zdravila (EMA) redno spremlja in skrbno analizira poročila bolnikov, staršev, zdravstvenih delavcev, kliničnih študij, medicinske literature in regulativnih organov. Po potrebi se lahko posodobijo smernice za zdravstvene delavce ali omeji uporaba cepiva. Ta sistem spremljanja varnosti zdravil imenujemo farmakovigilanca.

Vse informacije o prijavljenih neželenih učinkih so javno dostopne v evropski podatkovni zbirki poročil o domnevnih neželenih učinkih zdravil (Evropski portal za cepljenje, b. d.).

 

DVOMI O CEPLJENJU

Oklevanje glede cepljenja pomeni odlašanje s sprejetjem ali zavračanje cepiv kljub temu, da so storitve cepljenja na voljo. Gre za zapleten pojav, ki se razlikuje glede na čas, kraj in vrsto cepiva.

Skrb glede varnosti cepiv je eden od dejavnikov, ki prispevajo k dvomom, še zdaleč pa ni edini. Oklevanje lahko povzročijo tudi negativna prepričanja, ki temeljijo na mitih (na primer, da cepiva povzročajo neplodnost pri ženskah ali avtizem), zavajajoče informacije, nezaupanje v zdravstveni sistem, vpliv mnenjskih voditeljev, stroški cepljenja in geografske ovire pri dostopu do cepljenja za ljudi, ki živijo v odročnejših krajih.

Dvomi o cepljenju in cepivih so zelo heterogen problem, ki zaznamuje najrazličnejše skupine ljudi, zato znanstveniki poudarjajo, da ni enotnega pristopa, ki bi bil učinkovit v vseh okoliščinah. Posamezniki lahko cepljenje zavračajo tudi zaradi verskih prepričanj ali preprosto zaradi strahu pred iglami. Pomembno je, da se vsak vidik tega problema podrobno analizira in se šele nato razvije strategija za izboljšanje sprejemanja cepljenja.

V vseh okoljih je ključna učinkovita komunikacija zdravstvenih delavcev in javnozdravstvenih ustanov, ki pomaga odgovarjati na vprašanja ter s tem spodbuja sprejemanje cepljenja.

Posamezen dejavnik lahko deluje kot ovira ali kot spodbuda, kar je odvisno od posameznika. Višja stopnja izobrazbe ne pomeni nujno manj dvomov o cepljenju; ugotovitve raziskav se namreč razlikujejo, saj nekatere kažejo večje sprejemanje cepiv ob višji stopnji izobrazbe, druge pa nasprotno (World Health Organization, 2015).

Težko je vplivati na mnenje posameznika, ki je imel v preteklosti slabe izkušnje s cepljenjem ali jih je imel kdo od njegovih bližnjih.

Nasprotovanje cepljenju se še posebej širi v 21. stoletju, ko lahko vsak posameznik izrazi svoje mnenje na spletu, četudi to ne temelji na dejstvih ali raziskavah. To je spodbudilo hitro naraščanje števila mitov, napačnih in nasprotujočih si informacij, kar še dodatno krepi dvome o cepivih.

Odločanje posameznika o cepljenju je zapleten proces, na katerega vplivajo kognitivni, čustveni, kulturni, družbeni, duhovni in politični dejavniki. Čeprav so negotovosti prisotne že od uvedbe prvih cepiv, jih današnje medijsko in hitro spreminjajoče se okolje še krepi. Upoštevati je treba tudi širši zgodovinski, politični in družbenokulturni kontekst.

Na podlagi upoštevanja vseh naštetih dejavnikov se strokovnjaki trudijo vzpostaviti strategije za povečanje sprejemanja cepljenja.

Te najpogosteje vključujejo večjo preglednost pri sprejemanju odločitev o programih cepljenja, izobraževanje o postopkih, povezanih s cepivi (od izdelave do odobritve), ter o sistemu spremljanja njihove varnosti.

Najpomembneje je prisluhniti skrbem javnosti in razumeti njeno dojemanje cepljenja, saj je to temelj učinkovitega komuniciranja med zdravstvenimi organizacijami in širšo javnostjo (Dubé et al., 2013).

 

POSEBNOSTI CEPIV PROTI COVIDU-19

Pandemija covida-19 je močno spodbudila zanimanje farmacevtske industrije za razvoj cepiv, pa tudi zanimanje javnosti za njihov razvoj in varnost.

Hkrati so se začele hitro širiti napačne informacije, razlike v zaupanju v zdravstvene ustanove in poročila o neželenih učinkih pa so prispevali k dvomom in zavračanju cepljenja.

Postopki obravnave cepiva pred odobritvijo in po njej so opisani v enem od prejšnjih poglavij. Tudi klinična preizkušanja cepiv proti covidu-19 so potekala po enakih standardih, rezultati pa so pokazali znatno zmanjšanje tveganja za okužbo oziroma hud potek bolezni.

Najpogostejši neželeni učinki cepiv proti covidu-19 vključujejo glavobol, utrujenost, bolečine v mišicah in sklepih, povišano telesno temperaturo, mrzlico ter bolečino na mestu vboda. Ti neželeni učinki so večinoma blagi in kratkotrajni.

Cepivi proizvajalcev Pfizer-BioNTech in Moderna sta mRNA-cepivi, pri katerih so med redkejšimi neželenimi učinki anafilaksija, miokarditis in perikarditis. Slednja se pogosteje pojavita pri mlajših moških, vendar je večina primerov blagih in se uspešno pozdravi.

Cepivi proizvajalcev AstraZeneca in Janssen sta vektorski cepivi, pri katerih so bili med redkimi neželenimi učinki opaženi sindrom tromboze s trombocitopenijo, imunska trombocitopenija in Guillain-Barréjev sindrom. Navedeni zapleti so lahko resni, zato jih regulativni organi skrbno spremljajo (World Health Organization, 2022).

Cepiva proti covidu-19 so bila razvita precej hitreje kot cepiva proti številnim drugim boleznim, kar je posledica več dejavnikov.

Zaradi svetovne zdravstvene krize je bilo v razvoj cepiv proti covidu-19 vloženih bistveno več finančnih sredstev kot v razvoj številnih drugih cepiv, kar je pospešilo raziskave.

Nekatera cepiva proti covidu-19 so bila izdelana z metodami, ki se uporabljajo tudi pri drugih cepivih, kar je pripomoglo k hitrejšemu razvoju in proizvodnji. Druga so bila izdelana z novejšimi metodami, zasnovanimi za povečanje obsega in hitrosti proizvodnje v primerjavi z drugimi vrstami cepiv (Evropska komisija, b. d.).

V običajnih okoliščinah regulatorji začnejo preverjati cepiva, ko proizvajalec predloži celotno dokumentacijo za pridobitev dovoljenja za promet. Med pandemijo so uporabljali tudi pospešene, prednostne, pogojne ali začasne postopke odobritve oziroma odobritve za nujno uporabo. Omogočeno je bilo sprotno pregledovanje podatkov, zato so jih regulatorji spremljali in ocenjevali takoj, ko so bili na voljo. Znanstvena presoja je tako potekala sočasno z nadaljnjim zbiranjem podatkov.

Ko je bilo na voljo dovolj dokazov o varnosti in učinkovitosti cepiva, so lahko regulativni organi izdali pogojno ali začasno dovoljenje pod pogojem, da je proizvajalec v določenih rokih predložil dodatne dolgoročne klinične podatke in druge zahtevane informacije o cepivu (World Health Organization, 2022).

 

ANALIZA ANKETE O JAVNEM MNENJU

Za boljše razumevanje odnosa javnosti do cepljenja je bila izvedena spletna anketa, v kateri je sodelovalo 134 anketirancev. Med sodelujočimi je bilo 25 % moških in 75 % žensk.

Starostna struktura vzorca je bila nekoliko neuravnotežena, saj je največ anketirancev (40 %) spadalo v starostno skupino od 18 do 30 let, medtem ko jih je bilo le 9 % starih od 46 do 60 let in le 1 % starejših od 60 let. Zaradi premajhnega števila odgovorov v najstarejši starostni skupini rezultatov zanjo ni mogoče zanesljivo posploševati, zato so v nadaljnji analizi obravnavani previdno.

Glede na izobrazbo je skoraj polovica anketirancev navedla končano srednjo šolo, 31 % osnovno šolo, 11 % višjo oziroma visoko šolo ter 9 % končan univerzitetni študij. Takšna porazdelitev je pričakovana glede na starostno strukturo vzorca, saj je med anketiranci prevladovala mlajša populacija.

Večina anketirancev ima pozitiven odnos do cepljenja. Kar 61 % jih je navedlo, da je njihov odnos pozitiven ali zelo pozitiven, četrtina (25 %) pa se je opredelila kot nevtralna. Negativen odnos je izrazilo 14 % sodelujočih. Rezultati kažejo, da med anketiranci prevladuje pozitiven pogled na cepljenje, čeprav ostaja opazen delež posameznikov z negativnim ali neopredeljenim stališčem.

Podoben vzorec se kaže tudi pri vprašanju o pomenu cepljenja za preprečevanje nalezljivih bolezni, pri katerem večina (83 %) meni, da imajo cepiva pomembno vlogo. Neodločenih je bilo 13 % anketirancev, 3 % pa so menili, da cepiva pri preprečevanju bolezni niso pomembna.

Prav tako je večina (93 %) anketirancev navedla, da so v otroštvu prejeli vsa redna cepljenja, kar pa ni presenetljiv rezultat, saj je obvezno cepljenje že dolga leta del nacionalnega programa cepljenja v Sloveniji.

Bistveno bolj raznoliki so bili odgovori na vprašanje o priporočenih cepljenjih, pri katerem so se med anketiranci pokazale večje razlike.

68 % anketirancev je prejelo vsaj eno priporočeno cepljenje, med njimi jih je bilo največ cepljenih proti klopnemu meningoencefalitisu (72 %), 53 % proti HPV-ju in 22 % proti gripi. Nekateri so navedli cepljenje proti covidu-19, vendar ta odgovor ni bil vključen med osnovne možnosti, saj mu je posvečeno ločeno vprašanje v nadaljevanju ankete.

Primerjava uporabe virov informacij in zaupanja vanje kaže, da je osebni zdravnik hkrati najpogostejši vir informacij in tudi najbolj zaupanja vreden vir. Pri njem informacije išče 62 % udeležencev ankete, zaupa pa mu 66 % anketirancev.

Opazno je tudi, da znanstvenim raziskavam ljudje zaupajo bolj, kot jih dejansko uporabljajo. Čeprav jim 46 % sodelujočih zaupa, pa jih kot vir informacij uporabi le 34 % vprašanih.

Delež zaupanja v medije in družbena omrežja znaša le 2 %, vendar ju kot vir informacij uporablja skupno 22 % sodelujočih.

Na lestvici od 1 do 5, na kateri je 1 pomenilo »sploh ne zaupam«, 5 pa »popolnoma zaupam«, so anketiranci zaupanje v informacije zdravstvenih ustanov o cepljenju ocenili s povprečno oceno 3,4. To pomeni zmerno do visoko stopnjo zaupanja.

Rezultati se skladajo tudi s prejšnjima vprašanjema, kjer je večina anketirancev kot najbolj zaupanja vreden vir informacij navedla osebnega zdravnika in zdravstvene ustanove. Tudi tukaj je bila splošna ocena zaupanja v informacije zdravstvenih ustanov razmeroma visoka.

Analiza po starosti ni pokazala izrazitih razlik v zaupanju zdravstvenim ustanovam. Nekoliko višjo stopnjo zaupanja so sicer izrazili mlajši odrasli, vendar razlike zaradi velikosti posameznih starostnih skupin niso dovolj izrazite za širše posploševanje.

Več kot polovica anketirancev je že kdaj podvomila o varnosti cepiv, medtem ko je le 23 % vprašanih navedlo, da niso imeli dvomov. Med tistimi, ki so izrazili dvom, sta bila najpogostejša razloga pomanjkanje informacij oziroma nasprotujoče si informacije (69 %) ter strah pred neželenimi učinki (64 %). Sledili so nepoznavanje delovanja cepiv (43 %) in slabe pretekle izkušnje (40 %). Dezinformacije na družbenih omrežjih so bile med redkeje navedenimi razlogi (26 %). Vseh 5 % vprašanih, ki so izbrali odgovor »drugo«, je kot razlog navedlo navidezno prehiter razvoj cepiv proti covidu-19 oziroma dejstvo, da so bila ta cepiva tako hitro dana na trg.

Večina anketirancev meni, da družbena omrežja pomembno vplivajo na odnos ljudi do cepljenja. Skoraj polovica (48 %) ocenjuje, da je njihov vpliv zelo velik, dodatnih 42 % pa meni, da vplivajo vsaj do določene mere. Le desetina vprašanih misli, da družbena omrežja na odnos do cepljenja vplivajo malo ali sploh ne.

Glede cepljenja proti covidu-19 je 60 % anketirancev navedlo, da se niso cepili, 37 % jih je bilo cepljenih, 2 % pa le delno (na primer le z enim odmerkom). Rezultati kažejo, da se je v analiziranem vzorcu večina odločila, da se proti covidu-19 ne bo cepila.

Na to odločitev je vplivalo več dejavnikov. Tisti, ki so se cepili, so navedli kot glavni razlog željo po zaščiti sebe in drugih, pomemben vpliv pa so imeli tudi pogoji za delo, šolanje ali potovanja. Priporočilo zdravnika ali strah pred boleznijo sta bila med redkejšimi razlogi za odločitev.

Več kot polovica sodelujočih (54 %) meni, da cepiva proti covidu-19 niso bila dovolj varno preizkušena. Skoraj tretjina (31 %) glede tega ni bila prepričana, le 15 % pa jih je ocenilo, da so bila cepiva ustrezno preizkušena.

Rezultati kažejo, da pandemija pri večjem delu anketirancev (49 %) ni spremenila odnosa do cepljenja, pri precejšnjem deležu (40 %) pa je zmanjšala zaupanje. Le 1 % vprašanih je odgovoril, da danes cepivom zaupa bolj.

Anketiranci menijo, da bi zaupanje ljudi v cepljenje najbolj povečalo več jasnih strokovnih informacij (80 %). Skoraj polovica (45 %) meni, da bi k večjemu zaupanju prispevalo več neodvisnih raziskav, 41 % pa boljša komunikacija zdravnikov. Nekoliko manj (30 %) jih je izpostavilo pomen več javnih razprav o cepljenju.

Ker so anketiranci lahko izbrali več odgovorov, se deleži ne seštevajo do 100 %.

Na vprašanje, kaj po njihovem mnenju najbolj vpliva na dvome ljudi o cepljenju, je največ anketirancev izbralo strah pred neželenimi učinki (71 %). Sledili so pomanjkanje oziroma nasprotujoče si informacije (57 %), slabe pretekle izkušnje (54 %) in nezaupanje v farmacevtsko industrijo (50 %). Nekoliko manj pogosto so anketiranci kot razlog navedli dezinformacije na družbenih omrežjih (41 %) in nezadostno poznavanje delovanja cepiv (40 %).

Rezultati kažejo, da anketiranci dvome o cepljenju povezujejo predvsem s pomisleki glede varnosti cepiv ter pomanjkanjem zanesljivih informacij.

 

RAZPRAVA O REZULTATIH ANKETE

Rezultati ankete kažejo, da ima večina anketirancev pozitiven odnos do cepljenja in se zaveda njegovega pomena pri preprečevanju nalezljivih bolezni. Kljub temu se je pri številnih pokazala določena stopnja dvoma, predvsem zaradi strahu pred neželenimi učinki ter pomanjkanja oziroma nasprotujočih si informacij.

Anketiranci najbolj zaupajo osebnemu zdravniku, znanstvenim raziskavam in zdravstvenim ustanovam, kar se odraža tudi pri virih informacij o cepljenju. Hkrati menijo, da bi jasnejše strokovne informacije, več neodvisnih raziskav in boljša komunikacija zdravstvenih delavcev najbolj prispevali k večjemu zaupanju v cepljenje. Podobno ugotavljajo tudi Dubé et al. (2013), ki navajajo, da je oklevanje glede cepljenja povezano z zaupanjem, dostopnostjo informacij in zaznavanjem tveganj.

Rezultati kažejo tudi, da je pandemija covida-19 pri delu anketirancev zmanjšala zaupanje v cepljenje. Večina vprašanih meni, da cepiva proti covidu-19 niso bila dovolj varno preizkušena, kar je verjetno vplivalo tudi na odločitev številnih, da se proti covidu-19 niso cepili.

Pri interpretaciji rezultatov je treba upoštevati, da vzorec ni reprezentativen za celotno slovensko populacijo, saj so med anketiranci prevladovali mlajši odrasli. Kljub temu raziskava ponuja uporaben vpogled v dejavnike, ki vplivajo na odnos do cepljenja, ter poudarja pomen zaupanja, kakovostnih informacij in učinkovite komunikacije pri oblikovanju javnega mnenja.

 

ZAKLJUČEK

Cepljenje ostaja eden najpomembnejših javnozdravstvenih ukrepov za preprečevanje nalezljivih bolezni in zaščito posameznika ter celotne družbe. Kljub številnim dokazom o učinkovitosti in varnosti cepiv pa se del javnosti še vedno sooča z dvomi, ki so povezani z različnimi dejavniki, kot so zaupanje v zdravstveni sistem in stroko, dostop do preverjenih informacij, osebne izkušnje ter vpliv medijev in družbenih omrežij. Pomembno prelomnico je predstavljala tudi pandemija covida-19, ki je vprašanje zaupanja v cepljenje še dodatno postavila v ospredje.

Pregled literature kaže, da odnos do cepljenja ni odvisen zgolj od poznavanja njegove učinkovitosti in varnosti, temveč gre za kompleksen pojav, na katerega vplivajo družbeni, psihološki in komunikacijski dejavniki. Pri oblikovanju odnosa imajo pomembno vlogo zdravstveni strokovnjaki, saj lahko z jasno, razumljivo in strokovno utemeljeno komunikacijo pomembno prispevajo k zaupanju javnosti.

Ugotovitve naše ankete so se v veliki meri skladale z obravnavanimi izhodišči. Anketiranci so največ zaupanja izkazali osebnim zdravnikom in znanstvenim raziskavam, hkrati pa so bili med njimi še vedno prisotni dvomi glede varnosti cepiv. Kot pomembni razlogi za dvome so se pokazali predvsem strah pred neželenimi učinki, pomanjkanje oziroma nasprotujoče si informacije in osebne izkušnje. Rezultati so pokazali tudi vpliv pandemije covida-19, saj se je pri delu anketirancev zaupanje v cepiva po pandemiji zmanjšalo. Za povečanje zaupanja so anketiranci najpogosteje izpostavili potrebo po jasnih strokovnih informacijah, neodvisnih raziskavah in kakovostni komunikaciji zdravstvenih strokovnjakov.

Pri interpretaciji rezultatov je treba upoštevati tudi omejitve raziskave. Vzorec 134 anketirancev ni reprezentativen za celotno slovensko populacijo, saj v njem prevladujejo ženske in mlajši odrasli, delež oseb, starejših od 60 let, pa je zelo majhen. Spletni način zbiranja podatkov lahko dodatno vpliva na strukturo sodelujočih in poveča možnost samoizbire anketirancev. Ker raziskava temelji na samooceni stališč in izkušenj ter na presečnem zajemu podatkov, rezultatov ni mogoče razlagati kot dokaz vzročno-posledičnih povezav.

Jasno sporočilo stroki je, da pri zmanjševanju dvomov o cepljenju ni dovolj zgolj povečevati količine informacij, temveč je treba izboljšati njihovo kakovost, preglednost, razumljivost in dostopnost ter okrepiti dialog s posameznikom. Ker so anketiranci največ zaupanja izkazali osebnim zdravnikom, je smiselno dodatno krepiti komunikacijske kompetence zdravstvenih delavcev, zagotavljati enotna in na dokazih temelječa pojasnila o koristih, tveganjih, postopkih odobritve in spremljanju varnosti cepiv ter se pravočasno odzivati na nasprotujoče si informacije in dezinformacije. Članek je zato lahko koristen predvsem za zdravstvene delavce, strokovnjake javnega zdravja, oblikovalce zdravstvenih politik, izvajalce zdravstvene vzgoje in komuniciranja ter študente zdravstvenih in družboslovnih smeri, ki se pri svojem delu srečujejo z vprašanji zaupanja v cepljenje.

V nadaljnjih raziskavah bi bilo smiselno vključiti večji in demografsko bolj uravnotežen oziroma reprezentativen vzorec ter posebej preveriti povezave med starostjo, izobrazbo, uporabljenimi viri informacij, stopnjo zaupanja in odločitvijo za cepljenje z ustreznimi inferenčnimi statističnimi metodami. Koristna bi bila tudi primerjava stališč med cepljenimi in necepljenimi osebami ter med posameznimi vrstami cepiv, saj se razlogi za oklevanje lahko razlikujejo glede na bolezen in cepivo. Kvalitativni intervjuji ali fokusne skupine bi omogočili globlje razumevanje osebnih izkušenj, razlogov za nezaupanje in vpliva pandemije covida-19, longitudinalne raziskave pa bi lahko pokazale, kako se odnos do cepljenja spreminja skozi čas in ob različnih komunikacijskih pristopih.

Na podlagi pregleda literature in rezultatov raziskave lahko zaključimo, da je za ohranjanje in krepitev zaupanja v cepljenje potreben celovit pristop. Poleg zagotavljanja varnih in učinkovitih cepiv je pomembno pravočasno, pregledno in razumljivo obveščanje javnosti ter odprto obravnavanje vprašanj in dvomov. Zdravstveni strokovnjaki imajo pri tem pomembno vlogo, saj lahko z verodostojno komunikacijo in spoštljivim odnosom posameznikom pomagajo pri sprejemanju informiranih odločitev. Takšen pristop lahko dolgoročno prispeva k ohranjanju zaupanja v cepljenje in uspešnemu preprečevanju nalezljivih bolezni.

 

 

LITERATURA IN VIRI

Cepljenje.info. (b. d.). Vrste cepiv in zaščite. Dostopno na: https://www.cepljenje.info/splo%C5%A1ne-informacije/vrste-cepiv-in-zascite [13. 6. 2026].

Cepljenje.info. (2026). Koledar splošnih obveznih in priporočenih cepljenj. Dostopno na: https://www.cepljenje.info/zivljenjska-obdobja/otroci/2/koledar-splosnih-obveznih-in-priporocenih-cepljenj [11. 7. 2026].

Dubé, E., Laberge, C., Guay, M., Bramadat, P., Roy, R., & Bettinger, J. A. (2013). Vaccine hesitancy: An overview. Human Vaccines & Immunotherapeutics, 9(8), 1763-1773. https://pmc.ncbi.nlm.nih.gov/articles/PMC3906279/

Evropska komisija. (b. d.). How are vaccines developed, authorized and put on the market? Dostopno na: https://commission.europa.eu/strategy-and-policy/coronavirus-response/safe-covid-19-vaccines-europeans/how-are-vaccines-developed-authorised-and-put-market_en [7. 8. 2026].

Evropski portal za cepljenje. (b. d.). Kako cepiva delujejo. Dostopno na: https://vaccination-info.europa.eu/sl/o-cepivih/kako-cepiva-delujejo [14. 6. 2026].

Evropski portal za cepljenje. (b. d.). Koristi cepljenja. Dostopno na: https://vaccination-info.europa.eu/sl/o-cepivih/koristi-cepljenja [16. 7. 2026].

Evropski portal za cepljenje. (b. d.). Odobritev cepiv v EU. Dostopno na: https://vaccination-info.europa.eu/sl/o-cepivih/odobritev-cepiv-v-eu [7. 7. 2026].

Evropski portal za cepljenje. (b. d.). Poročanje o neželenih učinkih. Dostopno na: https://vaccination-info.europa.eu/sl/porocanje-o-nezelenih-ucinkih [20. 7. 2026].

Evropski portal za cepljenje. (b. d.). Varnost cepiv in neželeni učinki. Dostopno na: https://vaccination-info.europa.eu/sl/o-cepivih/varnost-cepiv-nezeleni-ucinki [20. 7. 2026].

Projekt Imuno. (b. d.). Razvoj in izdelava cepiv. Dostopno na: https://www.projektimuno.si/faq/osnove/razvoj-in-izdelava-cepiv.html [14. 6. 2026].

Republika Slovenija. (b. d.). Cepljenje. Dostopno na: https://www.gov.si/teme/cepljenje/ [11. 7. 2026].

World Health Organization. (2015). Vaccine hesitancy: A growing challenge for immunization programmes. Dostopno na: https://www.who.int/news/item/18-08-2015-vaccine-hesitancy-a-growing-challenge-for-immunization-programmes [30. 7. 2026].

World Health Organization. (2022). A Brief History of Vaccination. Dostopno na: https://www.who.int/news-room/spotlight/history-of-vaccination/a-brief-history-of-vaccination [22. 4. 2026].

World Health Organization. (2022). Statement for healthcare professionals: How COVID-19 vaccines are regulated for safety and effectiveness (Revised March 2022). Dostopno na: https://www.who.int/news/item/17-05-2022-statement-for-healthcare-professionals-how-covid-19-vaccines-are-regulated-for-safety-and-effectiveness [7. 8. 2026].

World Health Organization. (2024). Global immunization efforts have saved at least 154 million lives over the past 50 years. Dostopno na: https://www.who.int/news/item/24-04-2024-global-immunization-efforts-have-saved-at-least-154-million-lives-over-the-past-50-years [22. 4. 2026].

 

 

 

POVZETEK

Jasna in razumljiva komunikacija je pomemben del kakovostne, varne in na pacienta usmerjene zdravstvene obravnave. Namen članka je bil proučiti, kako zdravstveni delavci in pacienti doživljajo medsebojno komunikacijo, katere informacije pacienti najtežje razumejo ter kateri pristopi lahko prispevajo k boljšemu razumevanju zdravstvenih navodil. Teoretični del temelji na slovenskih in tujih strokovnih virih, empirični del pa na kvalitativni raziskavi s polstrukturiranimi intervjuji. V raziskavi je sodelovalo osem odraslih oseb, in sicer dva zdravnika, dve medicinski sestri in štirje uporabniki zdravstvenih storitev. Rezultati so pokazali, da obe skupini jasno komunikacijo povezujejo z večjim zaupanjem, občutkom varnosti in uspešnejšim sodelovanjem pri zdravljenju. Pacientom največ težav povzročajo strokovni izrazi, velika količina informacij, navodila glede zdravil ter informacije, podane hitro ali samo ustno. Pomembne ovire so tudi časovni pritisk, strah, zadrega pri postavljanju vprašanj ter jezikovne in druge individualne razlike. Največje razhajanje med skupinama se je pokazalo pri preverjanju razumevanja, saj je to pogosto omejeno na splošno vprašanje, ali je pacientu vse jasno. Ugotovitve podpirajo uporabo preprostega jezika, kratkih pisnih navodil in metode povratne razlage. Jasna komunikacija mora biti razumljena kot strokovna odgovornost, pacientova pravica ter pomemben kazalnik kakovosti in varnosti zdravstvene obravnave.

Ključne besede: komunikacija v zdravstvu, pacient, zdravstveni delavec, zdravstvena pismenost, razumevanje navodil

ABSTRACT

Clear and understandable communication is an essential component of high-quality, safe and patient-centred healthcare. The aim of this article was to examine how healthcare professionals and patients experience communication, which information patients find most difficult to understand, and which approaches may improve their understanding of health-related instructions. The theoretical section is based on Slovenian and international professional literature, while the empirical section is based on a qualitative study using semi-structured interviews. Eight adults participated in the study: two physicians, two nurses and four healthcare users. The findings showed that both groups associated clear communication with greater trust, a stronger sense of safety and more effective participation in treatment. Patients experienced the greatest difficulties with medical terminology, large amounts of information, medication instructions and information delivered quickly or only verbally. Time pressure, fear, reluctance to ask questions, language barriers and individual differences were also identified as important obstacles. The greatest difference between the two groups concerned the assessment of patients’ understanding, as this was often checked only by asking whether everything was clear. The findings support the use of plain language, brief written instructions and the teach-back method. Clear communication should be recognised as a professional responsibility, a patient’s right and an important indicator of the quality and safety of healthcare.

Keywords: healthcare communication, patient, healthcare professional, health literacy, understanding of instructions,

UVOD

Ob obisku zdravstvene ustanove se pacient sreča z okoljem, strokovnimi izrazi in pogosto tudi s strahom, bolečino ali časovnim pritiskom. Zdravstveni delavec je odgovoren za strokovno presojo, varnost postopkov in jasno razlago nadaljnjih korakov, zato med njima ne poteka le izmenjava podatkov, temveč odnos, od katerega so odvisni zaupanje, sodelovanje in pacientovo ravnanje po obravnavi.

Dobra komunikacija vključuje poslušanje, razumljiva vprašanja, ustrezno razlago ugotovitev, preverjanje razumevanja in upoštevanje pacientovih potreb. Nerazumljena navodila lahko vodijo v nepravilno jemanje zdravil, spregled opozorilnih znakov ali neizvedbo potrebnih ukrepov. Tudi zelo izobražen človek v času strahu, bolečine ali utrujenosti težje sprejema zahtevne zdravstvene informacije (WHO, 2025).

Slovenska nacionalna raziskava zdravstvene pismenosti je pokazala, da ima 48 % odraslih omejeno splošno in 20 % omejeno komunikacijsko zdravstveno pismenost. Težave se pojavljajo zlasti pri pridobitvi dovolj časa za posvet, izražanju želja in vključevanju v odločanje o zdravju (Vrdelja, Vrbovšek in Berzelak, 2022).

Namen članka je proučiti pomen jasne komunikacije, prepoznati najpogostejše ovire in predstaviti izboljšave, ki lahko prispevajo k varnejši obravnavi. Socialna razsežnost teme izhaja iz neenakih možnosti za razumevanje zdravstvenih informacij, zlasti pri starejših, tujejezičnih pacientih, osebah z okvarami sluha ali vida, ljudeh brez podpore svojcev ter pacientih v čustveni stiski.

KOMUNIKACIJA KOT DEL KAKOVOSTNE ZDRAVSTVENE OBRAVNAVE

Komunikacija je proces oblikovanja, posredovanja, sprejemanja in razlaganja sporočil. V zdravstvu poteka besedno, z vprašanji, razlago diagnoze in navodili, ter nebesedno, z očesnim stikom, držo, izrazom obraza in načinom govora. Zdravstveni delavec z njo pridobiva podatke za strokovno odločanje, pojasnjuje možnosti zdravljenja in pacientu omogoča, da izrazi skrbi in želje.

Street, Makoul, Arora in Epstein (2009) pojasnjujejo, da komunikacija vpliva na zdravstvene izide z večjim znanjem in razumevanjem, boljšim obvladovanjem čustev, močnejšim odnosom z zdravstvenim delavcem ter večjo motivacijo za sodelovanje in samooskrbo. Komunikacija ne nadomesti zdravljenja, pomembno pa vpliva na to, ali ga pacient razume, sprejme in izvede.

Na pacienta usmerjena obravnava upošteva poleg kliničnih podatkov tudi pacientove izkušnje, vrednote, življenjske razmere, strahove in zmožnosti. Pomembni so aktivno poslušanje, spoštljiv odnos, odprta vprašanja, razlaga brez nepotrebnih strokovnih izrazov in prilagojen način podajanja informacij. Nekdo potrebuje pisno razlago, drugi ponovitev, prikaz postopka ali pomoč svojca oziroma tolmača.

Perušek, Zurc in Skela Savič (2013) so pri patronažni obravnavi starejših poudarili pomen kakovostnega odnosa, poznavanja življenjskega in socialnega okolja, zadostnega časa ter vključevanja pacienta v odločanje.

ZDRAVSTVENA PISMENOST IN RAZUMEVANJE INFORMACIJ

Zdravstvena pismenost je več kot sposobnost branja zdravstvenih besedil. Sørensen in sodelavci (2012) jo opredeljujejo kot znanje, motivacijo in zmožnosti posameznika, da zdravstvene informacije poišče, razume, presodi in uporabi pri zdravljenju, preprečevanju bolezni in krepitvi zdravja.

Zdravstvena pismenost ni nespremenljiva osebna lastnost. Strah, bolečina, časovni pritisk, zapleteni obrazci ali nejasen vrstni red navodil lahko zmanjšajo razumevanje tudi pri dobro izobraženem človeku. WHO (2025) zato poudarja, da morajo tudi zdravstveni delavci, ustanove in širši sistem zagotavljati informacije v razumljivi in uporabni obliki.

V reprezentativni slovenski raziskavi HLS-SI19, izvedeni na vzorcu 3.360 odraslih, je imelo 48 % udeležencev omejeno splošno in 20 % omejeno komunikacijsko zdravstveno pismenost. Del prebivalcev je poročal o težavah pri pridobitvi časa za posvet, izražanju želja in vključevanju v odločanje (Vrdelja idr., 2022).

Slika 1: Omejena splošna in komunikacijska zdravstvena pismenost odraslih v Sloveniji.

Vir: Vrdelja, Vrbovšek in Berzelak (2022).

Podatek, da se z omejeno zdravstveno pismenostjo srečuje skoraj polovica odraslih, kaže, da morajo biti pomembne informacije razumljive za vse paciente. Takšna univerzalna previdnost zmanjšuje možnost napačne presoje, kdo razume navodila in kdo ne.

PRAVICA PACIENTA DO RAZUMLJIVE INFORMACIJE

Razumljiva komunikacija je v Sloveniji povezana s pacientovo pravico do obveščenosti in sodelovanja. Pacient mora biti na razumljiv način seznanjen z zdravstvenim stanjem, predlaganim zdravljenjem, koristmi, tveganji, možnimi posledicami in alternativami (Republika Slovenija, 2008). Brez ustreznega pojasnila ne more sprejeti resnično informirane odločitve, podpis obrazca pa sam po sebi še ne dokazuje razumevanja.

Pacient je dejaven udeleženec, od katerega se pričakuje posredovanje resničnih podatkov, postavljanje vprašanj in sodelovanje pri zdravljenju. Ker pa je zaradi strokovnega znanja zdravstvenega delavca in lastne ranljivosti v neenakem položaju, mora zdravstveni delavec ustvariti pogoje, v katerih si upa povedati, da ne razume.

Splošno vprašanje »Ali razumete?« pogosto ni dovolj, saj lahko pacient iz vljudnosti, zadrege ali strahu odgovori pritrdilno. Ustrezneje je uporabiti odprto preverjanje, na primer: »Da preveriva, ali sem dovolj jasno pojasnil: kako boste zdravilo jemali doma?«

OVIRE PRI KOMUNIKACIJI IN NAČINI ZA IZBOLJŠANJE RAZUMLJIVOSTI

Medicinski izrazi so za strokovno sporazumevanje nujni, za paciente pa so lahko težko razumljivi. Nerazumevanje povečujeta tudi velika količina informacij in več zaporednih navodil, zaradi česar pacient težko prepozna in si zapomni bistveno.

Najpomembnejše informacije je zato smiselno predstaviti najprej, jih razdeliti na krajše sklope in sproti preverjati razumevanje. Pregledna pisna navodila naj ustno razlago dopolnjujejo, ne pa je nadomeščajo.

Časovni pritisk, čustva in okolje: Veliko število pacientov in omejen čas lahko povzročita hitro podajanje informacij, prekinjanje pacienta in manj možnosti za vprašanja. Ker nejasna navodila pozneje povzročajo dodatne klice, ponovne obiske ali napake, je kratko preverjanje razumevanja smiselno tudi z organizacijskega vidika.

Strah, bolečina in nepričakovana diagnoza lahko zmanjšajo sposobnost poslušanja in pomnjenja. V takšnih okoliščinah je koristno ponoviti bistvene informacije, ponuditi pisni povzetek, omogočiti poznejše vprašanje ter po pacientovi želji vključiti bližnjo osebo.

Starost, senzorne in kognitivne ovire: Pri starejših se lahko pojavijo slabši sluh ali vid, počasnejše sprejemanje informacij, utrujenost in težave s spominom. Potrebujejo lahko mirnejši prostor, počasnejši govor, večji tisk, ponovitev ali krajša navodila, pri čemer mora zdravstveni delavec govoriti neposredno pacientu in ne le njegovemu spremljevalcu.

Jezikovne in kulturne ovire: Tujejezični pacient lahko obvlada vsakdanji jezik, ne pa medicinskih izrazov in zapletenih navodil. Sporazumevanje z gestami, spletnim prevajalnikom ali naključnim spremljevalcem povečuje tveganje napačnega razumevanja, posebej neustrezno pa je, kadar zdravstvene informacije odraslemu prevaja otrok.

Štante, Mlinar Reljić in Donik (2018) ter Božič, Rožnik, Podlogar, Ličen in Prosen (2022) so opozorili, da jezikovne ovire obremenjujejo zdravstvene delavce in lahko vplivajo na varnost pacienta. Zato so pomembni sistemsko urejeno tolmačenje, medkulturne kompetence in ustrezna podpora zaposlenim.

Preprost in spoštljiv jezik: Preprost jezik ne pomeni opuščanja strokovne natančnosti, temveč prevod strokovne informacije v uporabno obliko. Zdravstveni delavec naj uporablja kratke stavke, razloži potrebne strokovne izraze, poudari ključne korake ter po potrebi uporabi slike, prikaz pripomočka ali jasna pisna navodila.

Metoda povratne razlage (teach-back): Pri tej metodi pacient s svojimi besedami pojasni, kako je razumel navodilo in kako bo ravnal doma. Namen ni preverjanje njegovega znanja, temveč jasnosti pojasnila; ob nejasnosti zdravstveni delavec razloži drugače in ponovno preveri razumevanje (Agency for Healthcare Research and Quality [AHRQ], 2024).

Metoda je uporabna pri jemanju zdravil, pripravi na preiskavo, oskrbi rane, uporabi pripomočkov, spremljanju simptomov in odpustu. Uporabiti jo je treba nevtralno, brez ustvarjanja občutka, da je pacient preizkušan.

Ustvarjanje prostora za vprašanja: Pacienti vprašanj pogosto ne postavijo zaradi negotovosti, zadrege ali občutka, da zdravstveni delavec nima časa. Vprašanje »Katera vprašanja imate?« bolje sporoča, da so vprašanja pričakovana, ob koncu obravnave pa mora pacient razumeti, kaj je njegova glavna težava, kaj mora storiti in zakaj je ukrep pomemben.

RAZISKOVALNI DEL KOMUNIKACJE MED ZDRAVSTVENIMI DELAVCI IN PACIENTI

Empirični del je bil izveden kot manjša kvalitativna raziskava o doživljanju komunikacije med zdravstvenimi delavci in odraslimi pacienti. Namen je bil ugotoviti, katere informacije pacienti najtežje razumejo, katere komunikacijske ovire se pojavljajo in kateri načini pojasnjevanja prispevajo k razumevanju, zaupanju in občutku varnosti.

Raziskava je izhajala iz dejstva, da strokovna pravilnost informacije še ne zagotavlja njenega razumevanja. Posebej pomembna so navodila o zdravilih, pripravi na preiskavo, ravnanju po posegu, spremljanju stanja in okoliščinah, v katerih mora pacient ponovno poiskati pomoč. Primerjava obeh skupin je omogočila vpogled v razlike med podajanjem in prejemanjem informacij.

Uporabljena je bila kvalitativna metoda s polstrukturiranimi intervjuji, ki udeležencem omogoča opis lastnih izkušenj, vnaprej pripravljena vprašanja pa zagotavljajo vsebinsko primerljivost. Raziskovalka je lahko z dodatnimi podvprašanji posamezne odgovore podrobneje pojasnila.

Uporabljen je bil namenski vzorec osmih polnoletnih oseb: dveh zdravnikov, dveh medicinskih sester in štirih odraslih uporabnikov zdravstvenih storitev, starih od 34 do 76 let.

Zdravnika sta imela izkušnje z neposredno obravnavo pacientov na primarni oziroma sekundarni ravni. Medicinski sestri sta bili vključeni zaradi zdravstvene vzgoje, praktičnih navodil in pogostega neposrednega stika s pacienti, uporabniki pa so imeli različno pogoste izkušnje z zdravstvenim sistemom.

Pri pacientih niso bili sistematično zbrani podatki o diagnozah, izvidih, zdravilih ali ustanovah, saj so bile pomembne splošne izkušnje z razumevanjem informacij, vprašanji in občutkom varnosti. Zaradi majhnega namenskega vzorca ugotovitev ni mogoče statistično posploševati, omogočajo pa poglobljen vpogled v ponavljajoče se izkušnje.

Intervjuji so bili izvedeni individualno, osebno ali na daljavo, v mirnem okolju in so trajali približno od 15 do 25 minut. Ob predhodnem soglasju so bili zvočno posneti oziroma zapisani v obliki podrobnih zapiskov, uporabljenih izključno za analizo in pripravo članka.

Zdravstveni delavci so razmišljali o načinih pojasnjevanja, preverjanju razumevanja, časovnih omejitvah in prilagajanju komunikacije. Pacienti so opisovali razumevanje navodil in strokovnih izrazov, možnosti za vprašanja, pisne informacije ter občutek spoštovanja in varnosti.

Uporabljena je bila enostavna kvalitativna vsebinska analiza. Zapisi so bili večkrat prebrani, vsebinsko podobni odgovori pa označeni in povezani v tematske kategorije.

Oblikovala so se področja pomena jasne komunikacije, razumljivosti izrazov in navodil, količine informacij, časa za pogovor, preverjanja razumevanja, čustvene obremenjenosti, ranljivih skupin, jezikovnih ovir ter predlogov izboljšav. Odgovori obeh skupin so bili najprej analizirani ločeno in nato primerjani.

Razvrstitev ugotovitev je zaradi večje preglednosti in doslednosti pregledala tudi mentorica.

Sodelovanje je bilo prostovoljno. Udeleženci so bili seznanjeni z namenom raziskave, uporabo odgovorov in pravico, da na vprašanje ne odgovorijo ali sodelovanje kadar koli prekinejo.

Zbirali so se le nujni podatki, brez imen udeležencev, zdravstvenih ustanov in drugih prepoznavnih informacij. Zdravstveni delavci niso razkrivali podatkov o pacientih, pacienti pa niso ocenjevali imenovanih oseb ali ustanov.

Ker je raziskavo izvajala mladoletna dijakinja, je delo potekalo pod vodstvom mentorice. Odrasli prostovoljci so bili vključeni zunaj neposrednega procesa zdravljenja, da se zmanjša občutek dolžnosti sodelovanja.

REZULTATI IN UGOTOVITVE RAZISKAVE

Analiza intervjujev je pokazala, da obe skupini jasno komunikacijo povezujeta s kakovostjo obravnave, varnostjo, zaupanjem in sodelovanjem pri zdravljenju. Razlike so se pojavile predvsem pri oceni, ali so informacije dejansko razumljene in kako sistematično se razumevanje preverja.

Zdravstveni delavci so komunikacijo razumeli kot del strokovnega dela, saj pacient brez razumevanja ne more pravilno izvajati navodil, jemati zdravil, se pripraviti na preiskavo ali pravočasno poiskati pomoči. Pacienti so jasnost povezovali predvsem z občutkom, da jih zdravstveni delavec posluša, jim nameni pozornost in informacije poda spoštljivo.

Na doživljanje obravnave poleg vsebine vplivajo tudi način govora, potrpežljivost, očesni stik in možnost dodatnega vprašanja. Hitra, izrazito strokovna razlaga brez prostora za vprašanja povečuje negotovost.

Najpogostejša ovira je bil strokovni medicinski jezik. Zdravstveni delavci so se zavedali potrebe po pojasnjevanju, vendar zaradi vsakodnevne uporabe izrazov niso vedno presodili, katere besede so pacientu neznane.

Pacienti so težje razumeli razlage diagnoze in izvidov, navodila o več zdravilih, spremembah odmerkov, pripravi na preiskave ter ravnanju po posegu ali odpustu. Posebej zahtevne so bile hitro ali samo ustno podane informacije in več zaporednih korakov za izvajanje doma.

Težave niso izhajale le iz izrazov, temveč tudi iz količine informacij. Strah in zaskrbljenost sta dodatno zmanjšala sposobnost poslušanja in pomnjenja, zato morajo biti ključne informacije jasno poudarjene, logično razvrščene in po možnosti zapisane.

Zdravstveni delavci so časovni pritisk prepoznali kot pomembno organizacijsko oviro, saj morajo v omejenem času opraviti strokovno obravnavo, dokumentiranje in pojasnjevanje. To vpliva na hitrost govora, ponovitve in preverjanje razumevanja.

Pacienti so obremenjenost zaposlenih zaznali in včasih niso vprašali, čeprav razlage niso popolnoma razumeli, ker niso želeli podaljševati obravnave. Dodatna ovira je bila zadrega, zato mora biti možnost vprašanj dejavno in spoštljivo spodbujena.

Največja razlika med skupinama se je pokazala pri preverjanju razumevanja. Zdravstveni delavci so menili, da ga preverjajo, vendar je bilo to pogosto omejeno na splošno vprašanje, ali je vse jasno. Pacient lahko odgovori pritrdilno, čeprav je razumel le del navodil ali se napačnega razumevanja ne zaveda.

Le občasno so bili pacienti povabljeni, naj s svojimi besedami ponovijo, kako bodo ravnali doma. Tak pristop so ocenili kot koristen za odpravljanje nejasnosti, zato ugotovitve podpirajo uporabo metode povratne razlage, zlasti pri zdravilih, odpustu, opozorilnih znakih in uporabi pripomočkov.

Intervjuji so potrdili, da se sposobnost sprejemanja informacij spreminja. Tudi dobro izobražen pacient zaradi bolezni, bolečine, strahu ali nepričakovane novice težje sledi razlagi. Ob zahtevnejših informacijah so zato smiselni ponovitev, kratek pisni povzetek, preverjanje razumevanja ter možnost vključitve svojca ali poznejšega pojasnila.

Način komunikacije je treba prilagoditi posamezniku. Več pozornosti potrebujejo starejši, osebe z okvarami sluha ali vida, tujejezični pacienti, ljudje z nižjo zdravstveno pismenostjo, več boleznimi ali zdravili, brez podpore svojcev, z manj digitalnimi spretnostmi ter pacienti v čustveni stiski.

Starost sama po sebi ni ovira; težave so pogosteje povezane s sluhom, vidom, utrujenostjo, počasnejšim sprejemanjem večje količine informacij in uporabo digitalnih orodij. Pri tujejezičnih pacientih pomoč svojcev ni vedno primerna, zato je pri zahtevnih pojasnilih ustreznejši usposobljen tolmač.

Primerjava je pokazala strinjanje obeh skupin o pomenu jasnosti, zaupanja in varnega ravnanja. Zdravstveni delavci so pogosteje poudarjali pomanjkanje časa, veliko število pacientov in administrativne obveznosti, pacienti pa miren način govora, poslušanje, možnost vprašanj in jasna navodila za domov.

Največje razhajanje je ostalo pri oceni preverjanja razumevanja: zdravstveni delavci so menili, da paciente vprašajo, ali razumejo, pacienti pa teh vprašanj niso vedno doživljali kot dejansko preverjanje. Dobra namera zato še ne zagotavlja, da sta podana informacija in pacientovo razumevanje usklajena.

Predlogi obeh skupin so se večinoma ujemali. Izboljšanje ne zahteva vedno daljših obravnav, temveč strukturirano in prilagojeno podajanje: kratke povedi, razlago strokovnih izrazov, manjše vsebinske sklope, poudarjanje bistvenega, konkretne primere in preverjanje s povratno razlago.

Pomembni so tudi kratka in pregledna pisna navodila, večji tisk, spodbujanje vprašanj, vključitev svojca po želji pacienta, strokovno tolmačenje, pomoč pri digitalnih storitvah in redno izobraževanje zaposlenih. Več informacij namreč ne pomeni nujno boljše obveščenosti; pacient mora predvsem vedeti, kaj je bistveno in kako naj ravna.

RAZPRAVA

Rezultati raziskave potrjujejo, da jasna komunikacija ni dodatek k zdravstveni obravnavi, temveč njen bistveni del. Pacient mora razumeti svoje zdravstveno stanje, namen predlaganih postopkov in nadaljnja navodila. Kadar informacije niso razumljive, je zmanjšana njegova možnost sodelovanja pri odločanju in varnega ravnanja po končani obravnavi.

Ena najpomembnejših ugotovitev raziskave je razlika med informacijo, ki jo zdravstveni delavec poda, in informacijo, ki jo pacient dejansko razume. Zdravstveni delavec lahko oceni, da je pojasnilo strokovno pravilno in dovolj jasno, vendar to še ne pomeni, da si je pacient sporočilo razložil na enak način. Na razumevanje vplivajo predhodno znanje, zdravstvena pismenost, količina informacij, način njihovega podajanja, starost, sluh, vid, bolečina, utrujenost in čustveno stanje. Zdravstvena komunikacija zato ne more biti razumljena kot enosmeren prenos podatkov. Gre za proces, v katerem je treba preveriti, kako je prejemnik sporočilo razumel. Street idr. (2009) pojasnjujejo, da komunikacija med zdravstvenim delavcem in pacientom vpliva na zdravstvene izide prek več medsebojno povezanih poti. Kakovostna komunikacija lahko izboljša znanje pacienta, skupno razumevanje, zaupanje, sodelovanje in sposobnost obvladovanja zdravstvenega stanja.

Ugotovitve raziskave je treba obravnavati tudi v povezavi z zdravstveno pismenostjo. Nacionalna raziskava zdravstvene pismenosti HLS-SI19 je pokazala, da ima velik delež odraslih prebivalcev Slovenije omejeno splošno zdravstveno pismenost. Nižja zdravstvena pismenost je pogostejša pri starejših, osebah z nižjo stopnjo izobrazbe in posameznikih z manj ugodnim socialno-ekonomskim položajem (Vrdelja idr., 2022).

To pomeni, da zdravstvene ustanove ne morejo izhajati iz predpostavke, da bodo vsi pacienti informacije razumeli na enak način. Težave pri razumevanju niso nujno posledica nezainteresiranosti ali nesodelovanja pacienta. Pogosto so povezane z načinom, kako so informacije pripravljene in posredovane. Odgovornost za razumevanje zato ne more biti samo na strani pacienta. Nekateri pacienti ne želijo priznati, da ne razumejo, drugi se napačnega razumevanja ne zavedajo, tretji pa so zaradi zdravstvenega stanja začasno manj sposobni sprejemati kompleksne informacije. Zdravstvena pismenost mora biti zato obravnavana kot skupna odgovornost posameznika, zdravstvenega delavca in zdravstvene ustanove.

Rezultati so pokazali, da se razumevanje pogosto preverja s splošnimi vprašanji, kot sta »Ali je vse jasno?« ali »Ali imate še kakšno vprašanje?«. Takšen način preverjanja ni nujno učinkovit, ker pacient lahko odgovori pritrdilno, ne da bi bilo njegovo dejansko razumevanje potrjeno. Metoda povratne razlage oziroma teach-back predstavlja učinkovitejši pristop. Pacient pri tej metodi s svojimi besedami opiše, kako je razumel navodilo in kako bo ravnal doma. Namen ni ocenjevanje pacienta, temveč preverjanje jasnosti zdravstvenega pojasnila. Dinh idr. (2016) so v sistematičnem pregledu ugotovili, da metoda povratne razlage izboljšuje razumevanje in podpira samostojno obvladovanje kroničnih bolezni. Pozitivne učinke metode pri razumevanju, znanju in samooskrbi potrjuje tudi sistematični pregled Talevski idr. (2020). Za njeno ustrezno uporabo je pomemben način, kako je pacient povabljen k ponovitvi navodila. Zdravstveni delavec mora jasno izraziti, da preverja kakovost svoje razlage in ne pacientovega znanja.

Časovni pritisk je pomembna ovira, vendar ga ni mogoče reševati zgolj z večjo osebno zavzetostjo posameznega zdravstvenega delavca. Kadar je zdravstvena obravnava organizirana tako, da za pojasnjevanje informacij in preverjanje pacientovega razumevanja ni dovolj časa, postane kakovost komunikacije tudi vprašanje organizacije zdravstvenega procesa. Izboljšave bi bilo mogoče doseči z boljšo pripravo kratkih in preglednih pisnih navodil, jasnejšo razdelitvijo komunikacijskih nalog med člani zdravstvenega tima ter z možnostjo dodatnega pojasnila po končanem pregledu. Pomembna bi bila tudi uporaba standardiziranih, vendar posameznemu pacientu prilagojenih informacij, ustreznejše časovno načrtovanje zahtevnejših obravnav ter vključevanje kazalnikov razumljivosti in kakovosti komunikacije v sistem spremljanja kakovosti zdravstvenih storitev.Medicinske sestre imajo pri tem pomembno vlogo, saj pogosto dodatno pojasnjujejo navodila in preverjajo njihovo praktično izvedbo. Vendar mora biti komunikacija usklajena naloga celotnega zdravstvenega tima.

Jasna komunikacija je povezana tudi s pacientovimi pravicami. Zakon o pacientovih pravicah določa, da mora biti pacient obveščen obzirno, pravočasno, v celoti in na njemu razumljiv način, pri čemer morajo biti upoštevane njegove individualne sposobnosti sprejemanja informacij. Razumljivost zato ni dosežena že s tem, da je bila določena informacija izrečena ali zapisana. Pojasnilo mora biti prilagojeno pacientovemu znanju, jeziku, starosti, zdravstvenemu stanju in trenutni sposobnosti sprejemanja informacij. Tudi podpis soglasja sam po sebi ne dokazuje, da je pacient razumel vse bistvene informacije. Resnično informirana odločitev je mogoča le, kadar pacient razume namen, koristi, tveganja in mogoče alternative predlagane obravnave.

Z vidika socailne pravičnosti in prilagoditve komunikacije ugotovitve kažejo, da so nekateri pacienti zaradi svojih okoliščin v manj ugodnem položaju. To vključuje starejše, tujejezične paciente, osebe z okvarami sluha ali vida, ljudi brez podpore svojcev, socialno šibkejše posameznike in osebe, ki težje uporabljajo digitalne zdravstvene storitve.Božič idr. (2022) so v raziskavi izkušenj medicinskih sester z albansko govorečimi pacienti opozorili, da jezikovne ovire otežujejo prenos zahtevnejših informacij in lahko vplivajo na kakovost ter varnost obravnave. Med pomembnimi rešitvami so sistemska ureditev strokovnega tolmačenja in krepitev medkulturnih kompetenc zdravstvenih delavcev. Socialna pravičnost v zdravstvu ne pomeni, da vsi pacienti prejmejo popolnoma enako razlago. Pomeni, da vsak pacient prejme informacije v obliki, ki mu omogoča čim bolj enakovredno razumevanje in sodelovanje.

Na podlagi teoretičnih izhodišč in ugotovitev intervjujev je bil oblikovan predlog komunikacijskega modela JASNO. Gre za avtorski predlog in ne za že znanstveno potrjen merski instrument.

J – Jedro sporočila : Zdravstveni delavec določi dve ali tri informacije, ki jih mora pacient nujno razumeti. Pacient mora vedeti, kaj je najpomembnejše, kaj mora narediti in kdaj mora poiskati pomoč.

A – Aktivno prilagajanje jezika: Informacije se podajajo s kratkimi povedmi in razumljivimi besedami. Strokovni izrazi se po potrebi uporabijo, vendar so sproti pojasnjeni.

S – Spodbujanje vprašanj: Pacienta se dejavno in konkretno povabi k vprašanjem. Namesto splošnega vprašanja, ali je vse jasno, se ga lahko vpraša, kateri del navodil bi želel še enkrat pojasniti.

N – Nadzor oziroma preverjanje razumevanja: Pri pomembnih navodilih pacient s svojimi besedami opiše, kako bo ravnal. Tako se preveri jasnost pojasnila in pravočasno odpravijo morebitne nejasnosti.

O – Opora v pisnih in drugih dostopnih navodilih: Ključne informacije se po možnosti podajo tudi v pisni obliki. Glede na potrebe pacienta se lahko uporabijo večji tisk, slike, prikaz postopka, tolmač ali vključitev svojca.

Model JASNO bi bilo mogoče uporabiti kot praktičen opomnik pri vsakodnevnem delu. Njegova prednost je v preprostosti in možnosti prilagajanja različnim zdravstvenim okoljem.

Za zdravstveno prakso je pomembno, da se pri pomembnejši obravnavi določijo ključna sporočila, strokovni izrazi pojasnijo v vsakdanjem jeziku, razumevanje preveri s povratno razlago in pacientu po možnosti izroči kratek pisni povzetek. Vprašanja je treba spodbujati, komunikacijo prilagoditi starejšim in tujejezičnim pacientom, gradiva redno preverjati z vidika razumljivosti, komunikacijske spretnosti pa vključevati v stalno izobraževanje in spremljanje kakovosti.

ZAKLJUČEK

Raziskava je pokazala, da zdravstveni delavci in pacienti jasno komunikacijo prepoznavajo kot del kakovostne obravnave, vendar se med podano in dejansko razumljeno informacijo lahko pojavi razlika. Strokovni izrazi, velika količina informacij, časovni pritisk, strah in zadržanost pri vprašanjih zmanjšujejo razumevanje.

Splošno vprašanje, ali je vse jasno, ne zagotavlja pravilne uporabe navodil. Povratna razlaga, preprost jezik, strukturirane informacije in kratek pisni povzetek omogočajo zanesljivejše preverjanje ter lahko prispevajo k večji varnosti pacienta.

Pomembna je tudi socialna razsežnost komunikacije. Starejši, tujejezični pacienti, osebe z oviranostmi, brez podpore in v čustveni stiski potrebujejo prilagojeno pojasnjevanje. Enaka razlaga za vse zato ni nujno enako učinkovita ali pravična.

Za zdravstveno stroko je osrednje sporočilo, da jasna komunikacija ni le prijaznost, temveč strokovna spretnost, pacientova pravica ter dejavnik kakovosti in varnosti. Prispeva lahko k pravilnejšemu izvajanju navodil, varnejši uporabi zdravil, boljšemu sodelovanju, manjšemu strahu, pravočasnemu prepoznavanju zapletov in zmanjševanju neenakosti pri dostopu do informacij.

Zdravstvene ustanove izboljševanja ne smejo prepustiti le osebni zavzetosti zaposlenih, temveč morajo zagotoviti organizacijsko podporo, razumljiva gradiva, strokovno tolmačenje, izobraževanje in spremljanje kakovosti komunikacije.

Članek je zanimiv za dijake in študente zdravstvenih smeri, zdravstvene delavce in vodstva ustanov, strokovnjake za kakovost, paciente, svojce, društva pacientov, javnozdravstvene strokovnjake in širšo javnost. Dijake že na začetku izobraževanja usmerja k spoznanju, da so poleg strokovnega znanja pomembni tudi poslušanje, spoštovanje, jasna razlaga in prilagajanje posamezniku.

Raziskava je temeljila na majhnem namenskem vzorcu osmih oseb, zato rezultatov ni mogoče statistično posploševati. Na odgovore so lahko vplivali spomin, pričakovanja in pripravljenost govoriti o izkušnjah; udeleženci niso opisovali istih obravnav, analiza raziskovalke začetnice pa je bila kljub mentorski podpori manj poglobljena. Vrednost raziskave je zato v prepoznavanju ponavljajočih se izkušenj in oblikovanju praktičnih predlogov.

V prihodnje bi bilo smiselno vključiti več zdravstvenih delavcev in pacientov ter primerjati komunikacijo v družinski medicini, specialističnih ambulantah, bolnišnični in urgentni obravnavi, patronažnem varstvu, domovih za starejše in ob odpustu. Posebej pomembno bi bilo vključiti starejše, tujejezične paciente, osebe z okvarami sluha ali vida in ljudi, ki živijo sami.

Nadaljnje raziskave bi lahko proučile razumljivost pisnih navodil, odpustnih pisem, izvidov, soglasij in digitalnih portalov ter preverile učinek konkretnih ukrepov, kot so povratna razlaga, prenovljena gradiva ali komunikacijsko usposabljanje zaposlenih.

LITERATURA

Agency for Healthcare Research and Quality. (2024, april). Use the teach-back method: Tool 5. https://www.ahrq.gov/health-literacy/improve/precautions/tool5.html [12. 5. 2026]

Božič, A., Rožnik, A., Podlogar, A., Ličen, S., & Prosen, M. (2022). Izkušnje medicinskih sester z albansko govorečimi pacienti: Kvalitativna raziskava. Obzornik zdravstvene nege, 56(3), 200–208. https://doi.org/10.14528/snr.2022.56.3.3157 [19. 5. 2026]

Dinh, T. T. H., Bonner, A., Clark, R., Ramsbotham, J., & Hines, S. (2016). The effectiveness of the teach-back method on adherence and self-management in health education for people with chronic disease: A systematic review. JBI Database of Systematic Reviews and Implementation Reports, 14(1), 210–247. https://doi.org/10.11124/jbisrir-2016-2296 [27. 5. 2026]

Perušek, A., Zurc, J., & Skela Savič, B. (2013). Komunikacija in kakovost odnosov med medicinsko sestro in starostniki v patronažnem varstvu. Obzornik zdravstvene nege, 47(3), 253–259. https://obzornik.zbornica-zveza.si/index.php/ObzorZdravNeg/article/view/2933 [4. 6. 2026]

Sørensen, K., Van den Broucke, S., Fullam, J., Doyle, G., Pelikan, J., Słonska, Z., & Brand, H. (2012). Health literacy and public health: A systematic review and integration of definitions and models. BMC Public Health, 12, članek 80. https://doi.org/10.1186/1471-2458-12-80 [11. 6. 2026]

Street, R. L., Jr., Makoul, G., Arora, N. K., & Epstein, R. M. (2009). How does communication heal? Pathways linking clinician–patient communication to health outcomes. Patient Education and Counseling, 74(3), 295–301. https://doi.org/10.1016/j.pec.2008.11.015 [18. 6. 2026]

Štante, A., Mlinar Reljić, N., & Donik, B. (2018). Jezikovne prepreke pri zdravstveni negi tujegovorečih pacientov: Kvalitativna opisna raziskava. Obzornik zdravstvene nege, 52(4), 233–241. https://doi.org/10.14528/snr.2018.52.2.207 [24. 6. 2026]

Talevski, J., Wong Shee, A., Rasmussen, B., Kemp, G., & Beauchamp, A. (2020). Teach-back: A systematic review of implementation and impacts. PLOS ONE, 15(4), članek e0231350. https://doi.org/10.1371/journal.pone.0231350 [2. 7. 2026]

Vrdelja, M., Vrbovšek, S., & Berzelak, N. (2022). Zdravstvena pismenost odraslih v Sloveniji: Rezultati Nacionalne raziskave zdravstvene pismenosti v Sloveniji (HLS-SI19). Nacionalni inštitut za javno zdravje. https://nijz.si/wp-content/uploads/2022/12/porocilo_hls-si19_si.pdf [8. 7. 2026]

World Health Organization. (2025, 22. december). Health literacy. https://www.who.int/news-room/fact-sheets/detail/health-literacy [15. 7. 2026]

Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP). (2008). Uradni list Republike Slovenije, št. 15/08, 55/17, 177/20 in 100/22 – ZNUZSZS. https://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4281 [21. 7. 2026]