POVZETEK
Športna oblačila so zaradi zahtev po elastičnosti, majhni masi, hitrem odvajanju vlage, odpornosti in udobju pogosto izdelana iz poliestra, poliamida oziroma najlona, elastana ter njihovih mešanic. Gre za sintetične polimerne materiale, ki so funkcionalno zelo uporabni, vendar se lahko med proizvodnjo, nošenjem, pranjem, sušenjem in ravnanjem z odsluženimi oblačili iz njih sproščajo drobna vlakna. Če vlakna izvirajo iz plastičnih polimerov in so manjša od petih milimetrov, jih uvrščamo med mikroplastiko. Problematika je pri športnih oblačilih posebej pomembna, ker se ta zaradi potenja in neposrednega stika s telesom pogosto perejo, hkrati pa potrošniki njihovo materialno sestavo pogosto presojajo predvsem z vidika funkcionalnosti, videza, znamke in cene. Prispevek obravnava sintetična vlakna v športnih oblačilih, nastajanje tekstilne mikroplastike ter možnosti zmanjševanja njenega sproščanja. Spomladi 2026 je bila v Sloveniji izvedena anonimna spletna raziskava med 139 mladimi, starimi od 15 do 30 let. Vprašalnik je preverjal njihovo poznavanje materialov, nakupne in pralne navade ter spremembo znanja po kratki ozaveščevalni vsebini. Rezultati so pokazali, da so mladi pred ozaveščanjem najbolje prepoznavali poliester, precej slabše pa poliamid, elastan, akril in viskozo. Povprečni rezultat znanja se je po informiranju povečal z 2,06 na 3,95 pravilnega odgovora od petih. Ugotovljen je bil tudi razkorak med izraženo okoljsko zaskrbljenostjo in dejanskim preverjanjem sestave ter drugimi trajnostnimi ravnanji.
Ključne besede: športna oblačila, sintetična vlakna, mikroplastika, mladi, okoljska ozaveščenost
ABSTRACT
Sportswear is commonly made from polyester, polyamide or nylon, elastane and their blends because these materials provide elasticity, low weight, moisture management, durability and comfort. Although functionally valuable, these materials are synthetic polymers that may release small fibres during production, wearing, washing, drying and end-of-life treatment. When fibres originate from plastic polymers and are smaller than five millimetres, they are classified as microplastics. The issue is particularly relevant to sportswear because such garments are washed frequently due to sweating and direct contact with the body, while consumers often evaluate their composition mainly in terms of performance, appearance, brand and price. This paper examines synthetic fibres in sportswear, the generation of textile microplastics and possible measures to reduce fibre release. In spring 2026, an anonymous online survey was conducted among 139 young people aged 15 to 30 in Slovenia. The questionnaire assessed their knowledge of textile materials, purchasing and laundering habits, and changes in knowledge following a brief awareness-raising intervention. Before the intervention, participants identified polyester most accurately, while their knowledge of polyamide, elastane, acrylic and viscose was considerably lower. The mean knowledge score increased from 2.06 to 3.95 correct answers out of five after the intervention. The study also identified a gap between expressed environmental concern and actual practices such as checking fibre composition and other sustainable behaviours.
Keywords: sportswear, synthetic fibres, microplastics, young people, environmental awareness
ŠPORTNA OBLAČILA IN UPORABA SINTETIČNIH VLAKEN
Športna oblačila imajo drugačne funkcionalne zahteve kot številne druge skupine tekstilnih izdelkov. Med gibanjem morajo omogočati čim manjšo omejitev gibov, učinkovito odvajanje znoja, uravnavanje toplote in vlage, hitro sušenje ter ustrezno mehansko odpornost. Pri posameznih športih so pomembne tudi zaščita pred vetrom in padavinami, toplotna izolacija, odpornost proti drgnjenju, majhna masa ter sposobnost ohranjanja oblike po večkratnem raztezanju in pranju. Zaradi teh zahtev se v športnih majicah, pajkicah, dresih, kopalkah, flisih, vetrovkah in drugem funkcionalnem tekstilu pogosto uporabljajo poliester, poliamid in elastan. Raziskave termofizioloških lastnosti športnih materialov potrjujejo, da so kombinacije poliestra, elastana, poliamida in drugih vlaken pomembne za uravnavanje toplotnega udobja, zračne prepustnosti in prenosa vodne pare (Atalie et al., 2021).
Poliester je skupno ime za skupino polimerov, pri oblačilih pa se najpogosteje uporablja polietilen tereftalat oziroma PET. Poliamidna vlakna, med katerimi je najbolj znan najlon, se uporabljajo zaradi trdnosti, odpornosti proti obrabi in razmeroma majhne mase. Elastan, ki se v ameriški terminologiji pogosto imenuje spandex in je poznan tudi pod trgovskimi znamkami, kot je Lycra, omogoča veliko razteznost in vračanje materiala v prvotno obliko. Vlakna so lahko v tekstiliji uporabljena samostojno, pogosteje pa so združena v mešanice, s katerimi proizvajalci uravnavajo elastičnost, otip, zračnost in dolga življenjska doba oziroma obstojnost izdelka. Z vidika potrošnika je zato lahko športno oblačilo videti kot enoten material, čeprav je sestavljeno iz več različnih polimerov, premazov, membran, potiskov, niti in dodatkov.
Sintetična vlakna so v vsakdanjem jeziku redko poimenovana kot plastika, čeprav imajo enako polimerno osnovo kot številni drugi plastični izdelki. Izraz plastika potrošniki najpogosteje povezujejo z embalažo, plastenkami, vrečkami in trdimi predmeti, ne pa z mehkimi, elastičnimi ali zračnimi tekstilijami. Prav ta razlika med vsakdanjo predstavo o plastiki in dejansko materialno sestavo oblačil je pomembna za okoljsko ozaveščanje. Posameznik lahko namreč izraža visoko zaskrbljenost zaradi plastičnih odpadkov, hkrati pa ne prepozna poliestrske športne majice ali poliamidnih pajkic kot izdelka, ki večinoma temelji na plastičnem polimeru.
Uporaba sintetičnih materialov sama po sebi ni enoznačno negativna. Njihova odpornost, majhna masa in dolga uporabnost lahko pri kakovostno zasnovanem izdelku zmanjšajo potrebo po pogostem nadomeščanju. Težava nastane, kadar je izdelek slabe kakovosti, se hitro obrabi, izgubi obliko ali postane del kratkotrajnih modnih trendov. Mešanice več vlaken in prisotnost elastana lahko otežijo tudi recikliranje, saj je ločevanje različnih polimerov tehnično zahtevno. Okoljska presoja športnega oblačila zato ne more temeljiti samo na vprašanju, ali je material naraven ali sintetičen, temveč mora vključevati kakovost, trajnost, pogostost uporabe, način vzdrževanja, možnost popravila ter ravnanje ob koncu življenjske dobe.
V zadnjih letih se športna oblačila uporabljajo tudi zunaj športnih dejavnosti. Pojav tako imenovanega športno-prostočasnega sloga je povečal uporabo pajkic, trenirk, športnih copatov, tehničnih majic in jaken kot vsakdanjih oblačil. S tem se povečujeta število kosov v garderobi in pogostost nakupovanja, posebej med mladimi, ki so močneje izpostavljeni digitalnemu oglaševanju, vplivnežem, športnim znamkam in hitro spreminjajočim se trendom. Trajnostna uporaba zato ni povezana samo z izbiro materiala, temveč tudi z vprašanjem, koliko športnih oblačil posameznik dejansko potrebuje, kako dolgo jih uporablja ter ali se odloča za popravilo, ponovno uporabo ali nakup rabljenega izdelka.
Evropska agencija za okolje opozarja, da je velik delež tekstilij izdelan iz sintetičnih oziroma plastičnih vlaken in da se lahko vlakna sproščajo skozi celoten življenjski cikel izdelka. Evropska strategija za trajnostne in krožne tekstilije zato predvideva ukrepe za daljšo življenjsko dobo tekstilnih izdelkov, boljšo popravljivost in reciklabilnost, digitalni potni list izdelka, preprečevanje zelenega zavajanja ter obravnavo nenamernega sproščanja mikroplastike iz sintetičnih tekstilij (European Commission, 2022; European Environment Agency, 2022). Za športna oblačila so takšni ukrepi posebej pomembni, saj se pri njih funkcionalnost pogosto dosega z večplastnimi strukturami, mešanicami vlaken in dodatnimi površinskimi obdelavami.
Športna oblačila so zato primer, ki je mladim življenjsko blizu in je primeren za nadaljnje raziskovanje okoljske zavesti o plastiki. V nasprotju z embalažo, ki jo potrošnik po uporabi razmeroma hitro zavrže in lahko opazi kot odpadek, je plastika v športnem oblačilu skrita v strukturi vlakna. Okoljski vpliv ni omejen na trenutek odlaganja, temveč nastaja med proizvodnjo, uporabo, pranjem, sušenjem in odstranjevanjem. Razumevanje tega procesa lahko mladim pomaga, da okoljsko problematiko plastike povežejo s svojimi vsakodnevnimi nakupnimi in pralnimi odločitvami.
MIKROPLASTIKA IZ SINTETIČNIH TEKSTILIJ
Mikroplastika je splošno opredeljena kot skupek majhnih plastičnih delcev, ki so praviloma manjši od petih milimetrov. Kadar nastane iz tekstilij, ima pogosto obliko podolgovatih vlaken. Za strokovno razpravo je pomembno razlikovati med mikrovlakni in mikroplastičnimi vlakni. Mikrovlakno opisuje predvsem obliko in velikost delca ter je lahko naravnega, regeneriranega celuloznega ali sintetičnega izvora, medtem ko je mikroplastično vlakno izdelano iz sintetičnega polimera. Med pranjem se lahko sproščajo tudi bombažna, volnena in viskozna vlakna, vendar ta niso vsa plastika in se v okolju ne obnašajo nujno enako. Kljub temu so lahko tudi naravna vlakna obdelana z barvili in kemikalijami, zato preprosta delitev na povsem neškodljiva naravna in škodljiva sintetična vlakna ni znanstveno ustrezna.
Mikroplastična vlakna se lahko iz sintetičnih tekstilij sproščajo med izdelavo preje in tkanine, krojenjem, šivanjem, nošenjem, pranjem, sušenjem, recikliranjem in ravnanjem z odpadki. Evropska agencija za okolje navaja, da je pranje pomembna pot vnosa tekstilne mikroplastike v odpadno vodo, vendar sproščanje ni omejeno samo na pralni stroj. Delci se lahko sproščajo tudi v zrak med nošenjem in sušenjem, obdelava odpadnih tekstilij pa lahko povzroči dodatno fragmentacijo materiala (European Environment Agency, 2025). Zato je treba življenjski cikel športnega oblačila obravnavati celostno in odgovornosti ne prenesti izključno na potrošnika.
Med prvimi pogosto citiranimi raziskavami je študija Napperja in Thompsona (2016), ki je primerjala sproščanje vlaken iz poliestra, mešanice poliestra in bombaža ter akrila pri različnih pogojih pranja. Avtorja sta pokazala, da na sproščanje vplivajo vrsta tekstilije in pogoji pranja, pri čemer med materiali obstajajo velike razlike. Hernandez et al. (2017) so v nadzorovanih laboratorijskih pogojih proučevali sproščanje poliestrskih vlaken in opozorili na pomen strukture tkanine, uporabe detergenta, temperature, trajanja pranja in zaporednih pranj. Obe raziskavi sta utrdili razumevanje gospodinjskega pranja kot pomembnega vira tekstilnih mikrovlaken, hkrati pa sta pokazali, da rezultatov ni mogoče posplošiti na vse izdelke samo na podlagi imena vlakna.
Pomemben prispevek slovenskih raziskovalcev na tem področju predstavlja raziskava Pirc et al. (2016), v kateri so pri desetih zaporednih pranjih novega poliestrskega flisa spremljali sproščanje mikrovlaken. Ugotovili so, da se je sproščanje po začetnem zmanjšanju ustalilo pri približno 0,0012 masnega odstotka na pranje, uporaba detergenta in mehčalca pa nanj ni bistveno vplivala. Pri sušenju v sušilnem stroju se je sprostilo približno 3,5-krat več vlaken kot med pranjem. Raziskava potrjuje, da se mikroplastična vlakna iz tekstilij sproščajo skozi daljše obdobje uporabe in da je zaradi množičnosti pranja pomemben predvsem njihov kumulativni okoljski učinek (Pirc et al., 2016).
De Falco et al. (2018) so pri simuliranem pranju različnih sintetičnih tekstilij ugotovili, da se količina sproščenih vlaken razlikuje glede na vrsto materiala in tekstilno strukturo. V poznejši raziskavi na komercialnih oblačilih so De Falco et al. (2019) izvedli pranje v gospodinjskem pralnem stroju in pokazali, da na sproščanje vplivajo lastnosti preje, sestava in konstrukcija oblačila. Vassilenko et al. (2021) so pri 37 potrošniških tekstilnih vzorcih zaznali velike razlike med izdelki ter povezavo med nekaterimi lastnostmi materialov in izgubo vlaken. Takšne ugotovitve so pomembne za športna oblačila, saj se flis, gladko pletene majice, gosto tkane vetrovke in elastične pajkice med seboj izrazito razlikujejo po površini, strukturi in načinu izdelave.
Raziskave tudi opozarjajo, da način merjenja močno vpliva na rezultate. Nekateri avtorji vlakna štejejo, drugi določajo njihovo maso, dolžino ali velikost, uporabljene pa so različne vrste pralnih naprav, filtri, detergenti, količine vode in razmerja med maso tekstilij in vodo. Zato se objavljene številčne ocene med seboj pogosto zelo razlikujejo. Evropska agencija za okolje izrecno opozarja, da so ocene emisij široke in metodološko negotove, saj se standardizirani postopki merjenja še razvijajo (European Environment Agency, 2025). V strokovnem članku je zato smiselno pojasniti obstoj problema, ne pa posamezne visoke ocene predstavljati kot natančno in splošno veljavno količino za vsako pranje.
Na sproščanje vlaken vplivajo mehanske obremenitve, količina vode, trajanje in intenzivnost pranja, starost oblačila, kakovost izdelave, vrsta preje, gostota in površinska poraščenost materiala. Yang et al. (2019) so pri primerjavi poliestra, poliamida in acetata ugotovili razlike med materiali ter med različnimi načini pranja. Raziskave na gospodinjskih oblačilih kažejo, da lahko debelejši, bolj poraščeni ali manj stabilni materiali sproščajo več vlaken, vendar ni mogoče določiti enega pravila, ki bi veljalo za vsa športna oblačila. Tudi večkratno pranje nima vedno enakega učinka: pri nekaterih izdelkih se največ vlaken sprosti pri prvih pranjih, pri drugih pa obraba sčasoma povečuje fragmentacijo.
Odpadna voda iz pralnega stroja praviloma vstopa v kanalizacijski sistem in čistilno napravo. Čistilne naprave lahko zadržijo velik delež mikrovlaken, vendar zadržani delci ne izginejo. Pomemben delež se prenese v čistilno blato, ki se lahko glede na nacionalne prakse uporabi na zemljiščih, sežge ali drugače obdela. Evropska agencija za okolje opozarja, da se lahko mikroplastika s prenosom v blato razporedi tudi v tla, manjši del pa lahko ostane v očiščeni vodi (European Environment Agency, 2025). Učinkovitost čistilnih naprav je zato pomembna, vendar sama po sebi ne predstavlja popolne rešitve.
Možni ukrepi potekajo na več ravneh. Proizvajalci lahko izbirajo stabilnejše preje in konstrukcije, izboljšajo kakovost rezanja in šivanja, preizkušajo sproščanje vlaken ter oblikujejo oblačila z daljšo življenjsko dobo. Industrijske pralnice in proizvodni obrati lahko zajamejo del vlaken pred prodajo izdelka. Proizvajalci pralnih strojev lahko razvijajo učinkovite filtre, pri čemer raziskave kažejo, da lahko posamezne naprave za lovljenje vlaken zmanjšajo izpust, vendar se njihova učinkovitost razlikuje, zajeta vlakna pa je treba ustrezno odstraniti (McIlwraith et al., 2019). Potrošnik lahko prispeva z daljšo uporabo kakovostnih oblačil, upoštevanjem navodil za nego, izogibanjem nepotrebnemu pranju, pranjem ustrezno napolnjenega stroja in izbiro programov, ki oblačil ne obremenjujejo bolj, kot je potrebno. Vendar morajo biti priporočila prilagojena tudi higieni športnih oblačil, zato redkejšega pranja ni mogoče nekritično priporočati po intenzivni telesni dejavnosti.
Rešitve ne smejo temeljiti samo na zamenjavi sintetičnih vlaken z naravnimi materiali. Naravna vlakna imajo lahko velike vplive zaradi porabe vode, zemljišč, energije, barvanja in kemične obdelave, pri intenzivnem športu pa ne zagotavljajo vedno enakih funkcionalnih lastnosti. Bolj utemeljen pristop je zmanjševanje nepotrebne potrošnje, podaljševanje uporabnosti, razvoj kakovostnejših materialov z manjšim sproščanjem, učinkovitejše čiščenje odpadne vode, izboljšanje filtracije ter pregledno informiranje potrošnikov. Evropska strategija za tekstilije takšen sistemski pristop podpira z načrtovanimi zahtevami za trajnost, popravljivost, reciklabilnost in odgovornost proizvajalcev (European Commission, 2022).
MLADI, ŠPORTNA OBLAČILA IN OKOLJSKA OZAVEŠČENOST
Mladi so pomembna ciljna skupina pri raziskovanju športnih oblačil, saj se velik del te populacije ukvarja s športom, obiskuje športno vzgojo, fitnes, rekreativne dejavnosti ali uporablja športni slog kot del vsakdanjega oblačenja. Njihove nakupne odločitve so povezane z identiteto, pripadnostjo skupini, videzom, telesno samopodobo, vplivom športnikov in spletnih vplivnežev ter zaznano kakovostjo znamk. Trajnost je lahko pomembna vrednota, vendar pri dejanskem nakupu pogosto tekmuje s ceno, udobjem, razpoložljivostjo, funkcionalnostjo in modnim videzom.
Povezavo med stališči in vedenjem je mogoče razlagati s teorijo načrtovanega vedenja. Ajzen (1991) izpostavlja, da na vedenjsko namero vplivajo osebna stališča, zaznane družbene norme in zaznani nadzor nad vedenjem. Pri športnih oblačilih to pomeni, da posameznik lahko razume okoljski problem in želi izbrati trajnejši izdelek, vendar tega ne stori, če je takšen izdelek predrag, ga ne najde v trgovini, ne zaupa oznakam ali meni, da njegova odločitev nima učinka. Pomembno je tudi vedenje vrstnikov: če je pogosto kupovanje novih kolekcij sprejeto kot običajno, okoljska prepričanja težje preidejo v dejansko zmanjšanje potrošnje.
Raziskave trajnostne potrošnje oblačil potrjujejo razkorak med izraženimi vrednotami in vedenjem. McNeill in Moore (2015) sta pokazala, da se zavedanje o trajnostni modi pogosto spopada z željo po cenovno dostopnih in hitro menjajočih se oblačilih. Diddi et al. (2019) so pri mladih odraslih ugotovili, da trajnostno ravnanje spodbujajo zaznana vrednost, osebna zavezanost in sprememba življenjskega sloga, ovirajo pa ga omejen proračun, pomanjkanje ponudbe, dvom v trditve proizvajalcev, pomanjkanje znanja in čustvena privlačnost nakupovanja. Park in Lin (2020) sta podobno ugotovila, da pozitivna stališča do trajnostnih modnih izdelkov ne zagotavljajo njihovega dejanskega nakupa.
V slovenskem prostoru sta Polajnar Horvat in Šrimpf Vendramin (2021) pri proučevanju ravnanja prebivalcev Ljubljane z odsluženimi tekstilijami ugotovili visoko splošno deklarativno okoljsko ozaveščenost (M = 4,2), ki se je pri konkretnejšem vprašanju ozaveščenosti o tekstilnih odpadkih zmanjšala (M = 3,6). Ugotovitev potrjuje, da splošna podpora varovanju okolja še ne pomeni enako doslednega ravnanja pri nakupovanju, uporabi, ponovni uporabi in odstranjevanju oblačil. Ta razkorak je pomemben tudi pri športnih oblačilih, saj lahko posameznik izraža skrb zaradi mikroplastike, hkrati pa redko preverja sestavo, pogosto kupuje nove izdelke ali ne pozna ukrepov za zmanjšanje sproščanja vlaken.
Pri športnih oblačilih je razkorak lahko še izrazitejši, ker potrošniki sintetične materiale pogosto zaznavajo kot tehnično prednost. Oznake, kot so hitro sušenje, odvajanje vlage, kompresija, zračnost in odpornost, so neposredno povezane z uporabnostjo. Okoljske informacije pa so pogosto manj vidne, zapisane na notranji etiketi ali izražene s splošnimi trditvami o recikliranem materialu. Izraz reciklirani poliester lahko pri potrošniku ustvari vtis popolnoma okolju neškodljivega izdelka, čeprav recikliran polimer še vedno lahko sprošča vlakna, izdelek z elastanom pa je lahko težje ponovno reciklirati. Ozaveščanje mora zato poudariti večdimenzionalnost trajnosti in preprečevati poenostavljene zaključke.
Pomembna razlika obstaja med subjektivnim in dejanskim znanjem. Posameznik lahko meni, da dobro pozna problem mikroplastike, vendar ne prepozna poliestra, poliamida ali elastana kot sintetičnih polimerov. Prav tako lahko pozna izraz mikroplastika, ne da bi vedel, da se vlakna sproščajo tudi iz oblačil. Raziskovalni vprašalnik mora zato poleg samoocene vključevati preverjanje znanja. Primerna naloga je razvrščanje materialov med naravne, regenerirane celulozne in sintetične ter prepoznavanje poti, po katerih se vlakna sproščajo v okolje.
Slovenske raziskave opozarjajo tudi na pomanjkljivo tekstilno in okoljsko znanje mladih. Zaman in Lovšin Kozina (2021) sta v raziskavi med 80 učenci devetih razredov treh slovenskih osnovnih šol ugotovili primanjkljaje v osnovni tekstilni pismenosti ter pri prenosu pridobljenega znanja v vsakdanje trajnostno ravnanje. Avtorici sta ocenili, da obravnavanje tekstilnih vsebin samo v nižjih razredih, brez poznejšega utrjevanja in nadgradnje, ni optimalno.
Ribič, Devetak in Hergan (2025) so pri 279 slovenskih štirinajstletnikih preverjali razumevanje problematike mikroplastike. Udeleženci so v povprečju dosegli 6,3 točke od 16 oziroma 39,3 % vseh možnih točk, kar so avtorji opredelili kot nezadostno raven znanja. Boljši rezultati so bili povezani z višjimi zaključnimi ocenami pri naravoslovnih predmetih ter z večjim zanimanjem in samozaupanjem pri učenju o mikroplastiki, med spoloma pa niso zaznali statistično značilnih razlik. Ugotovitve kažejo, da je smiselno splošno okoljsko izobraževanje dopolniti s konkretnimi primeri iz vsakdanjega življenja, med katere sodijo tudi športna oblačila.
Kratka ozaveščevalna intervencija v vprašalniku lahko pokaže, ali razumljiva informacija takoj izboljša znanje in spremeni vedenjske namere. Tak pristop ne dokazuje dolgoročne spremembe vedenja, saj je med izraženo namero in dejanskim ravnanjem lahko velik razkorak. Omogoča pa oceno, katere informacije so bile anketirancem nove, ali so jih razumeli ter ali po pojasnilu izražajo večjo pripravljenost za preverjanje sestave, daljšo uporabo oblačil ali premišljeno pranje. Raziskava tako ni zgolj opisovala ozaveščenosti, temveč bo preverila tudi neposredni učinek kratkega izobraževalnega sporočila.
Ozaveščanje mora biti oblikovano nevtralno in strokovno. Mladih ni smiselno obremenjevati z občutkom krivde zaradi uporabe športnih oblačil, saj so sintetični materiali pogosto funkcionalno upravičeni in v nekaterih dejavnostih težko nadomestljivi. Cilj je razvijati sposobnost informirane izbire: preveriti sestavo, razlikovati med oglaševalsko trditvijo in preverljivim podatkom, kupiti izdelek, ki bo dolgo uporaben, ga ustrezno vzdrževati ter se izogibati nepotrebnemu kopičenju. Takšna okoljska pismenost je uporabnejša od enostavnega sporočila, da je vsak sintetični material vedno slab in vsak naravni material vedno dober.
PROUČITEV OZAVEŠČENOSTI MLADIH O PLASTIKI V ŠPORTNIH OBLAČILIH
Empirična raziskava je bila izvedena v obliki anonimne spletne ankete v okolju 1KA. Anketiranje je potekalo od 1. marca do 31. maja 2026 na območju Slovenije. Povezava do vprašalnika je bila posredovana prek družbenih omrežij med mlade iz srednjih šol, fakultet, športnih društev, rekreativnih skupin in povabilom, da jo širijo med svoje znance, prijatelje, vrstnike. Ciljno populacijo so predstavljali mladi, stari od 15 do 30 let, ki športna oblačila uporabljajo pri organizirani ali rekreativni športni dejavnosti oziroma kot del vsakdanjega oblačenja. Izvedba raziskave in vključevanje mladoletnih udeležencev sta bila usklajena z navodili mentorja. V analizo so bili vključeni samo ustrezno izpolnjeni vprašalniki, pri katerih so anketiranci odgovorili na vse ključne vsebinske sklope. Ker je bil uporabljen priložnostni spletni vzorec, rezultatov ni mogoče posplošiti na vse mlade v Sloveniji, omogočajo pa uporaben vpogled v znanje in navade obravnavane skupine.
Vprašalnik je obsegal 26 vprašanj, razporejenih v šest vsebinskih sklopov. Prvi sklop je zajemal demografske podatke in pogostost športne dejavnosti. Drugi sklop je obravnaval uporabo in nakupovanje športnih oblačil, preverjanje materialne sestave ter pomen cene, znamke, videza, udobja, funkcionalnosti, trajnosti in okoljskih oznak. V tretjem sklopu so anketiranci razvrščali poliester, poliamidna vlakna, med katera spada tudi najlon, elastan, akril, bombaž, volno, lan in viskozo med naravne, regenerirane celulozne in sintetične materiale. S tem je bilo poleg samoocene preverjeno tudi njihovo dejansko znanje.
Četrti sklop je obravnaval poznavanje mikroplastike in poti sproščanja tekstilnih vlaken. Peti sklop je zajemal pralne navade, zlasti temperaturo in pogostost pranja, napolnjenost pralnega stroja, uporabo sušilnega stroja ter poznavanje filtrov in drugih pripomočkov za zajem mikrovlaken. Po začetnem preverjanju znanja je bila prikazana kratka, nevtralno oblikovana ozaveščevalna vsebina, v kateri je bilo pojasnjeno, da so poliester, poliamid in elastan sintetični polimeri ter da se vlakna lahko sproščajo med nošenjem, pranjem, sušenjem in ravnanjem z odsluženimi oblačili. V šestem sklopu so bila ponovljena ključna vprašanja o materialih in vedenjskih namerah.
Sodelovanje je bilo prostovoljno in anonimno. Vprašalnik ni zbiral imen, kontaktnih podatkov ali drugih neposrednih identifikacijskih podatkov. Anketiranci so bili v uvodnem nagovoru seznanjeni z namenom strokovne raziskave, predvidenim časom izpolnjevanja in uporabo rezultatov v zbirni obliki. Kratka ozaveščevalna vsebina je bila prikazana šele po začetnem preverjanju znanja, zato ni vplivala na izhodiščne odgovore.
Osrednje raziskovalno vprašanje je bilo, kako dobro mladi poznajo materialno sestavo športnih oblačil in njihovo povezavo z mikroplastiko. Dodatno smo preverjali, ali se dejansko znanje povezuje s preverjanjem etiket in drugimi trajnostnimi navadami, ali obstaja razkorak med okoljsko zaskrbljenostjo in ravnanjem ter ali kratka ozaveščevalna vsebina izboljša pravilnost odgovorov in pripravljenost za premišljenejše nakupovanje, uporabo in vzdrževanje športnih oblačil.
Postavljene so bile štiri hipoteze: H1 – Večina mladih pogosto uporablja športna oblačila, vendar sintetičnih materialov, ki se v teh oblačilih pogosto uporabljajo, ne prepozna pravilno.; H2 – Mladi, ki pogosteje preverjajo materialno sestavo, dosegajo višji rezultat na preizkusu dejanskega znanja.; H3 – Med izraženo okoljsko zaskrbljenostjo in dejanskimi nakupnimi oziroma pralnimi navadami obstaja razkorak.; H4 – Po prikazu kratke ozaveščevalne vsebine se pomembno povečata delež pravilnih odgovorov in pripravljenost za premišljenejše ravnanje.
Podatki so bili analizirani z opisno in osnovno inferenčno statistiko. Za posamezna vprašanja so bile izračunane frekvence, deleži, aritmetične sredine in standardni odkloni. Povezanost med ordinalnimi spremenljivkami je bila preverjena s Spearmanovim koeficientom korelacije.
REZULTATI RAZISKAVE
V raziskavi je sodelovalo 139 mladih. Ženske so predstavljale 60,4 % vzorca, moški 37,4 %, 2,2 % anketirancev pa je izbralo drugo možnost oziroma odgovora ni navedlo. Največ sodelujočih je bilo starih od 15 do 18 let (36,7 %), sledili so mladi od 19 do 22 let (33,1 %). Redno, to je najmanj dvakrat tedensko, se je s športom ukvarjalo 95 anketirancev (68,3 %), dodatnih 24 (17,3 %) pa enkrat tedensko. Športna oblačila je vsak dan ali večkrat tedensko uporabljalo 124 mladih (89,2 %), zato je bil vzorec z vidika obravnavane tematike dobro povezan z uporabo športnega tekstila.
Najpogosteje uporabljeni kosi so bili športne majice, trenirke, pajkice, kratke hlače in športne jakne. Športna oblačila je 53 anketirancev (38,1 %) kupovalo dva- do trikrat letno, 39 (28,1 %) približno enkrat letno, 28 (20,1 %) štirikrat letno ali pogosteje, 19 (13,7 %) pa redkeje kot enkrat letno. V nadaljevanju predstavljamo rezultate povprečnih vrednosti, kjer so anketiranci trditve ocenjevali na petstopenjski lestvici, na kateri je ocena 1 pomenila »sploh ni pomembno«, ocena 5 pa »zelo pomembno«. Pri izbiri športnih oblačil sta bili po mnenju anketirancev najpomembnejši funkcionalnost (M = 4,55) in udobje (M = 4,47), sledili sta cena (M = 4,11) in trajnost izdelka (M = 4,03). Okoljski vpliv je dosegel nižjo povprečno oceno (M = 3,28). Materialno sestavo je vedno ali pogosto preverjalo 49 mladih (35,3 %), okoljski vpliv pa je kot pomemben ali zelo pomemben ocenilo 61 anketirancev (43,9 %). Za nekoliko dražji, vendar trajnejši izdelek bi bilo več pripravljenih plačati 75 sodelujočih (54,0 %).
Pri začetnem preverjanju znanja je poliester kot sintetični oziroma plastični material pravilno prepoznalo 87 mladih (62,6 %), poliamid oziroma najlon 62 (44,6 %), akril 55 (39,6 %) in elastan 44 (31,7 %). Viskozo je kot regenerirano celulozno in ne kot naravno ali sintetično vlakno pravilno uvrstilo 38 anketirancev (27,3 %). Svoje znanje o materialih in mikroplastiki je kot dobro ali zelo dobro ocenilo 73 sodelujočih (52,5 %), čeprav je povprečni rezultat začetnega preizkusa znašal le 2,06 pravilnega odgovora od petih (SD = 1,08). Primerjava kaže, da je del mladih svoje znanje precenjeval.
Za izraz mikroplastika je že slišalo 118 anketirancev (84,9 %), povezavo med pranjem sintetičnih oblačil in sproščanjem mikrovlaken pa je pred ozaveščevalnim pojasnilom poznalo 67 mladih (48,2 %). Večina je športna oblačila prala pri 30 ali 40 °C (84,9 %), 61,9 % jih je navedlo, da pralni stroj pogosto ali vedno ustrezno napolnijo, sušilni stroj pa je vsaj občasno uporabljalo 42 sodelujočih (30,2 %). Za filter, pralno vrečko ali drug pripomoček za zajem mikrovlaken je že slišalo 28 mladih (20,1 %), dejansko pa jih je tak pripomoček uporabljalo 5 (3,6 %).
Po kratki ozaveščevalni vsebini se je delež pravilnih odgovorov pri poliestru povečal z 62,6 % na 91,4 %, pri poliamidu oziroma najlonu s 44,6 % na 84,2 %, pri elastanu z 31,7 % na 77,0 %, pri akrilu z 39,6 % na 74,1 % in pri viskozi s 27,3 % na 68,3 %. Povprečni skupni rezultat se je povečal z 2,06 (SD = 1,08) na 3,95 (SD = 0,85) pravilnega odgovora od petih. Delež mladih, ki bi etikete verjetno ali zelo verjetno preverjali, se je povečal s 37,4 % na 77,7 %, pripravljenost za daljšo uporabo oblačil s 65,5 % na 87,8 %, pripravljenost za premišljenejše pranje pa z 58,3 % na 83,5 %. Rezultati so prikazani v grafu 1.
Graf 1: Delež pravilnih odgovorov o tekstilnih materialih pred ozaveščanjem in po njem
|
Opomba: N = 139. Prikazani so deleži pravilnih odgovorov. Spremembe pri vseh materialih so bile statistično značilne. Pri viskozi je kot pravilen odgovor upoštevana uvrstitev med regenerirana celulozna vlakna. |
Med pogostostjo preverjanja materialne sestave in začetnim rezultatom znanja je bila ugotovljena pozitivna, srednje močna povezanost. Mladi, ki so etikete pogosteje preverjali, so torej pravilneje prepoznavali materiale. Po drugi strani je bil delež tistih, ki so okoljski vpliv ocenjevali kot pomemben, višji od deleža tistih, ki so redno preverjali sestavo ali uporabljali pripomočke za zajem mikrovlaken, kar potrjuje razkorak med stališči in ravnanjem. Rezultati raziskave podpirajo vse štiri postavljene hipoteze: H1 zaradi pogoste uporabe športnih oblačil in pomanjkljivega začetnega znanja, H2 zaradi statistično značilne povezanosti, H3 zaradi zaznanega razkoraka ter H4 zaradi izrazitega izboljšanja znanja in vedenjskih namer po ozaveščanju.
UGOTOVITVE IN ZAKLJUČKI
Raziskava je pokazala, da mladi športna oblačila pogosto uporabljajo, vendar njihove materialne sestave ne poznajo dovolj natančno. Poliester je bil pred ozaveščanjem razmeroma dobro prepoznan, bistveno več težav pa so povzročali poliamid, elastan, akril in viskoza. Posebej pomembna je ugotovitev, da je več kot polovica sodelujočih svoje znanje ocenila kot dobro ali zelo dobro, povprečni rezultat dejanskega preverjanja pa je znašal le 2,06 pravilnega odgovora od petih. Splošna seznanjenost z izrazom mikroplastika zato še ne pomeni tudi razumevanja materialne sestave vsakdanjih izdelkov.
Rezultati so potrdili razkorak med izraženo okoljsko zaskrbljenostjo in dejanskim vedenjem. Okoljski vpliv je kot pomemben ali zelo pomemben ocenilo 43,9 % mladih, materialno sestavo pa je vedno ali pogosto preverjalo 35,3 %. Še izrazitejša je bila razlika pri uporabi pripomočkov za zajem mikrovlaken, ki jih je uporabljalo le 3,6 % sodelujočih. Pri nakupu so imele prednost predvsem funkcionalnost, udobje, cena in trajnost, medtem ko je bil okoljski vidik manj odločilen. Takšen razkorak je mogoče na podlagi predhodnih raziskav razlagati tudi s ceno, dostopnostjo izdelkov, ustaljenimi navadami, pomanjkanjem znanja in manjšo vidnostjo okoljskih informacij.
Kratka ozaveščevalna vsebina je imela izrazit neposreden učinek. Povprečni rezultat znanja se je povečal za skoraj dva pravilna odgovora, izboljšanje pa je bilo statistično značilno pri vseh preverjanih materialih. Povečala se je tudi pripravljenost za preverjanje etiket, daljšo uporabo oblačil in premišljenejše pranje. Rezultat potrjuje, da lahko kratka, razumljiva in življenjsko povezana informacija hitro zmanjša vrzel v znanju. Pri interpretaciji pa je potrebna previdnost: izboljšanje odgovorov in izražena namera še ne dokazujeta, da so anketiranci pozneje dejansko spremenili nakupne ali pralne navade.
Primerjava z ugotovitvami podobnih slovenskih raziskav dodatno potrjuje, da je znanje mladih o mikroplastiki in tekstilnih materialih omejeno. Najbolj neposredno primerjavo omogoča raziskava Ribič et al. (2025). Štirinajstletniki so na širšem preizkusu znanja o mikroplastiki dosegli 39,3 % vseh možnih točk, medtem ko so anketiranci v naši raziskavi pred ozaveščanjem pravilno rešili povprečno 2,06 od petih nalog oziroma 41,2 %. Čeprav uporabljena instrumenta in starostna sestava vzorcev niso bili enaki, sta rezultata zelo podobna in kažeta, da začetno znanje slovenskih mladih o mikroplastiki in njenih manj vidnih virih ostaja omejeno. Posebnost naše raziskave je, da se je osredotočila na prepoznavanje konkretnih tekstilnih materialov in hkrati preverila neposredni učinek kratkega informiranja.
Ugotovitve so skladne tudi z raziskavo Zaman in Lovšin Kozina (2021), v kateri so devetošolci izkazali pomanjkljivo osnovno tekstilno znanje in omejen prenos tega znanja v vsakdanje ravnanje. V naši raziskavi se je podobna vrzel pokazala pri poliamidu, elastanu, akrilu in viskozi, ki jih je pred ozaveščanjem pravilno uvrstil manjši delež mladih. Obe raziskavi zato poudarjata, da splošno poznavanje oblačil in njihova pogosta uporaba ne zagotavljata tudi tekstilne pismenosti. Razlika je v tem, da je naša raziskava vključila širši starostni razpon od 15 do 30 let in se posebej usmerila v športna oblačila ter mikroplastiko.
Razkorak med okoljskimi stališči in ravnanjem se ujema z ugotovitvami Polajnar Horvat in Šrimpf Vendramin (2021), ki sta pri prebivalcih Ljubljane zaznali višjo splošno okoljsko ozaveščenost od konkretne ozaveščenosti o tekstilnih odpadkih. V naši raziskavi je okoljski vpliv kot pomemben ali zelo pomemben ocenilo 43,9 % mladih, sestavo pa jih je vedno ali pogosto preverjalo 35,3 %, pripomočke za zajem mikrovlaken pa je uporabljalo le 3,6 %. Skupna ugotovitev raziskav je, da deklarativna skrb za okolje ne preide samodejno v konkretno ravnanje, temveč jo je treba podpreti z razumljivimi informacijami, dostopnimi možnostmi in praktičnimi navodili.
Laboratorijska raziskava Pirc et al. (2016) sicer ni proučevala ozaveščenosti, vendar vsebinsko potrjuje dejansko okoljsko ozadje obravnavanega problema. Ugotovitev, da so se vlakna iz novega poliestrskega flisa sproščala pri vseh desetih zaporednih pranjih, pri sušenju v sušilnem stroju pa še izraziteje pojasnjuje, zakaj je poznavanje materialov in načinov vzdrževanja pomembno. Naša raziskava to tehnično ugotovitev dopolnjuje s potrošniškega in izobraževalnega vidika: kaže, da je bilo pred ozaveščanjem s povezavo med pranjem sintetičnih oblačil in sproščanjem mikrovlaken seznanjenih manj kot polovica mladih, kratko pojasnilo pa je njihovo znanje in vedenjske namere izrazito izboljšalo.
Za izobraževalno stroko je raziskava pomembna, ker jasno pokaže, pri katerih pojmih nastajajo največje vrzeli. Vsebine o mikroplastiki je smiselno povezovati z izdelki, ki jih mladi vsakodnevno uporabljajo. Šole, fakultete, športna društva in mladinske organizacije lahko temo vključijo v okoljsko vzgojo, naravoslovne vsebine, športno vzgojo in potrošniško izobraževanje. Učinkovita bi bila kratka praktična dejavnost, pri kateri mladi pregledajo etikete svojih športnih oblačil, razvrstijo materiale ter razpravljajo o funkcionalnosti, trajnosti in okoljskih posledicah posameznih izbir.
Za proizvajalce in trgovce rezultati poudarjajo pomen razumljivega in preglednega označevanja. Potrošniku podatek o sestavi pogosto ne pojasni, da gre za sintetični polimer, niti mu ne pomaga oceniti trajnosti, popravljivosti in pravilnega vzdrževanja izdelka. Koristne bi bile jasne informacije o vrsti materiala, deležu reciklirane surovine, pričakovani življenjski dobi, možnostih popravila in načinu nege. Okoljske trditve morajo biti konkretne in preverljive, saj splošni izrazi, kot so zeleno, odgovorno ali okolju prijazno, brez dodatnih pojasnil povečujejo nevarnost zelenega zavajanja.
Rezultati so pomembni tudi za oblikovalce javnih politik. Ozaveščanje posameznika je nujno, vendar ne more nadomestiti ukrepov za kakovostnejše oblikovanje tekstilij, standardizirano merjenje sproščanja vlaken, učinkovitejše čiščenje odpadnih voda, razvoj filtrov, odgovornost proizvajalcev in zmanjševanje čezmerne proizvodnje. Ukrepi morajo upoštevati funkcionalne zahteve športnih oblačil, saj preprosta zamenjava sintetičnih vlaken z naravnimi brez presoje celotnega življenjskega cikla ni vedno okoljsko najustreznejša rešitev.
Med omejitvami raziskave je treba izpostaviti priložnostni spletni vzorec, zaradi katerega rezultatov ni mogoče posplošiti na vse mlade v Sloveniji. Podatki o nakupnih in pralnih navadah so temeljili na samooceni, zato so mogoči spominske napake in socialno zaželeni odgovori. Anketiranci, ki jih okoljske teme bolj zanimajo, so se morda pogosteje odločili za sodelovanje. Učinek ozaveščanja je bil izmerjen neposredno po prikazu informacije, zato raziskava ne omogoča sklepanja o dolgoročnem ohranjanju znanja ali dejanski spremembi vedenja.
V nadaljnjih raziskavah bi bilo smiselno ponoviti merjenje po nekaj tednih ali mesecih ter preveriti, ali so udeleženci začeli pogosteje preverjati etikete, kupovati manj, izbirati trajnejše izdelke ali spreminjati način pranja. Koristna bi bila primerjava med mladimi tekmovalnimi športniki, rekreativci in osebami, ki športna oblačila uporabljajo predvsem kot vsakdanjo modo. Raziskavo bi bilo mogoče nadgraditi z laboratorijskim prikazom sproščanja vlaken iz različnih športnih materialov ter z analizo etiket najpogosteje uporabljenih izdelkov.
Prispevek predstavlja neposredno nadgradnjo raziskovanja okoljske zavesti mladih o plastiki. Namesto vidne plastike za enkratno uporabo obravnava plastiko, skrito v vlaknih pogosto uporabljenih športnih oblačil. Potrjene hipoteze kažejo, da mladi sintetične materiale uporabljajo pogosteje, kot jih prepoznavajo, da je preverjanje etiket povezano z boljšim znanjem, da med okoljskimi stališči in ravnanjem obstaja razkorak ter da lahko kratko ozaveščanje znanje neposredno izboljša. Strokovni prispevek raziskave je predvsem v povezovanju materialne pismenosti, potrošniških navad in praktičnega okoljskega izobraževanja.
LITERATURA
Ajzen, I. (1991). The theory of planned behavior. Organizational Behavior and Human Decision Processes, 50(2), 179–211. https://doi.org/10.1016/0749-5978(91)90020-T. [16. 1. 2026]
Atalie, D., Tesinova, P., Tadesse, M. G., Ferede, E., Dulgheriu, I., & Loghin, E. (2021). Thermo-physiological comfort properties of sportswear with different combination of inner and outer layers. Materials, 14(22), 6863. https://doi.org/10.3390/ma14226863. [16. 5. 2026]
De Falco, F., Gullo, M. P., Gentile, G., Di Pace, E., Cocca, M., Gelabert, L., Brouta-Agnésa, M., Rovira, A., Escudero, R., Villalba, R., Mossotti, R., Montarsolo, A., Gavignano, S., Tonin, C., & Avella, M. (2018). Evaluation of microplastic release caused by textile washing processes of synthetic fabrics. Environmental Pollution, 236, 916–925. https://doi.org/10.1016/j.envpol.2017.10.057. [13. 1. 2026]
De Falco, F., Di Pace, E., Cocca, M., & Avella, M. (2019). The contribution of washing processes of synthetic clothes to microplastic pollution. Scientific Reports, 9, 6633. https://doi.org/10.1038/s41598-019-43023-x. [16. 5. 2026]
Diddi, S., Yan, R. N., Bloodhart, B., Bajtelsmit, V., & McShane, K. (2019). Exploring young adult consumers’ sustainable clothing consumption intention–behavior gap: A behavioral reasoning theory perspective. Sustainable Production and Consumption, 18, 200–209. https://doi.org/10.1016/j.spc.2019.02.009. [13. 5. 2026]
European Commission. (2022). EU strategy for sustainable and circular textiles. https://environment.ec.europa.eu/strategy/textiles-strategy_en. [16. 1. 2026]
European Environment Agency. (2022). Microplastics from textiles: Towards a circular economy for textiles in Europe. https://www.eea.europa.eu/en/analysis/publications/microplastics-from-textiles-towards-a-circular-economy-for-textiles-in-europe. [28. 3. 2026]
European Environment Agency. (2025). Microplastic from synthetic textiles unintentionally released into the environment in the EU. https://www.eea.europa.eu/en/circularity/sectoral-modules/textiles/microplastic-from-synthetic-textiles-unintentionally-released-into-the-environment-in-the-eu. [13. 5. 2026]
Hernandez, E., Nowack, B., & Mitrano, D. M. (2017). Polyester textiles as a source of microplastics from households: A mechanistic study to understand microfiber release during washing. Environmental Science & Technology, 51(12), 7036–7046. https://doi.org/10.1021/acs.est.7b01750. [10. 5. 2026]
McIlwraith, H. K., Lin, J., Erdle, L. M., Mallos, N., Diamond, M. L., & Rochman, C. M. (2019). Capturing microfibers – marketed technologies reduce microfiber emissions from washing machines. Marine Pollution Bulletin, 139, 40–45. https://doi.org/10.1016/j.marpolbul.2018.12.012. [16. 6. 2026]
McNeill, L., & Moore, R. (2015). Sustainable fashion consumption and the fast fashion conundrum: Fashionable consumers and attitudes to sustainability in clothing choice. International Journal of Consumer Studies, 39(3), 212–222. https://doi.org/10.1111/ijcs.12169. [10. 5. 2026]
Napper, I. E., & Thompson, R. C. (2016). Release of synthetic microplastic plastic fibres from domestic washing machines: Effects of fabric type and washing conditions. Marine Pollution Bulletin, 112(1–2), 39–45. https://doi.org/10.1016/j.marpolbul.2016.09.025. [16. 4. 2026]
Park, H. J., & Lin, L. M. (2020). Exploring attitude–behavior gap in sustainable consumption: Comparison of recycled and upcycled fashion products. Journal of Business Research, 117, 623–628. https://doi.org/10.1016/j.jbusres.2018.08.025. [18. 3. 2026]
Pirc, U., Vidmar, M., Mozer, A., & Kržan, A. (2016). Emissions of microplastic fibers from microfiber fleece during domestic washing. Environmental Science and Pollution Research, 23, 22206–22211. https://doi.org/10.1007/s11356-016-7703-0. [18. 4. 2026]
Polajnar Horvat, K., & Šrimpf Vendramin, K. (2021). Issues surrounding behavior towards discarded textiles and garments in Ljubljana. Sustainability, 13(11), 6491. https://doi.org/10.3390/su13116491. [18. 4. 2026]
Ribič, L., Devetak, I., & Hergan, I. (2025). Fourteen-year-old students’ understanding of problems related to microplastics in the environment. Sustainability, 17(24), 11139. https://doi.org/10.3390/su172411139. [16. 3. 2026]
Vassilenko, E., Watkins, M., Chastain, S., Mertens, J., Posacka, A. M., Patankar, S., & Ross, P. S. (2021). Domestic laundry and microfiber pollution: Exploring fiber shedding from consumer apparel textiles. PLOS ONE, 16(7), e0250346. https://doi.org/10.1371/journal.pone.0250346. [16. 2. 2026]
Yang, L., Qiao, F., Lei, K., Li, H., Kang, Y., Cui, S., & An, L. (2019). Microfiber release from different fabrics during washing. Environmental Pollution, 249, 136–143. https://doi.org/10.1016/j.envpol.2019.03.011. [12. 5. 2026]
Zaman, B., & Lovšin Kozina, F. (2021). Textile literacy of ninth-grade students in the context of sustainable development. Problems of Education in the 21st Century, 79(4), 674–685. https://doi.org/10.33225/pec/21.79.674. [18. 2. 2026]