POVZETEK
Članek obravnava vlogo trenerja pri oblikovanju vrednot mladih športnikov v ekipnih športih ter poudarja njegov pomen kot vzgojitelja in pomembnega zgleda v procesu odraščanja mladostnikov. V teoretičnem delu so predstavljene značilnosti mladostništva, pomen športa za osebnostni in socialni razvoj ter ključne vrednote, ki jih je mogoče razvijati skozi športno dejavnost. Poseben poudarek je namenjen vzgojni vlogi trenerja, njegovemu osebnemu zgledu, načinu komunikacije in ustvarjanju spodbudnega športnega okolja. Empirični del temelji na kvalitativni raziskavi, izvedeni s polstrukturiranimi intervjuji s tremi trenerji ekipnih športov. Rezultati kažejo, da trenerji svojo vlogo razumejo širše od razvijanja športnih sposobnosti ter jo povezujejo z oblikovanjem spoštovanja, odgovornosti, poštenosti, sodelovanja, vztrajnosti in discipline. Ugotovitve poudarjajo, da se vrednote pri mladih športnikih razvijajo predvsem skozi vsakodnevne odnose, osebni zgled trenerja in dosledno vzgojno delovanje. Prispevek opozarja, da pozitivni vzgojni učinki športa niso samoumevni, temveč so v veliki meri odvisni od kakovosti trenerjevega vodenja ter načrtnega povezovanja športnih izkušenj z življenjem zunaj športnega okolja.
Ključne besede: trener, mladi športniki, vrednote, ekipni športi, vzgoja, mladostniki
ABSTRACT
The article examines the role of the coach in shaping the values of young athletes in team sports, emphasizing the coach's educational role and importance as a role model during adolescence. The theoretical part presents the characteristics of adolescence, the significance of sport for personal and social development, and the key values that can be fostered through sports participation. Special attention is given to the coach's educational role, personal example, communication, and the creation of a supportive sporting environment. The empirical part is based on a qualitative study involving semi-structured interviews with three team sport coaches. The findings indicate that coaches perceive their role as extending beyond the development of athletic performance to include fostering respect, responsibility, fairness, cooperation, perseverance, and discipline. The results highlight that values are primarily developed through everyday interactions, the coach's personal example, and consistent educational practice. The article concludes that the positive educational effects of sport are not automatic but largely depend on the quality of coaching and the intentional transfer of values and life skills beyond the sporting context.
Keywords: coach, young athletes, values, team sports, youth development, education
UVOD
Mladostništvo je obdobje intenzivnega telesnega, čustvenega in socialnega razvoja, v katerem imajo izkušnje iz različnih življenjskih okolij pomemben vpliv na oblikovanje osebnosti in vrednot. Šport predstavlja eno izmed pomembnih okolij, kjer mladi razvijajo ne le športne sposobnosti, temveč tudi sodelovanje, odgovornost, spoštovanje in druge vrednote, ki jih spremljajo tudi v vsakdanjem življenju. Pri tem ima pomembno vlogo trener, ki s svojim načinom vodenja, komunikacijo in osebnim zgledom pomembno vpliva na razvoj mladih športnikov. Njegova naloga ni zgolj načrtovanje in izvajanje športnega procesa, temveč tudi ustvarjanje spodbudnega okolja, v katerem se mladi učijo odgovornega ravnanja, medsebojnega spoštovanja in sodelovanja.
Namen članka je predstaviti vlogo trenerja pri oblikovanju vrednot mladih športnikov v ekipnih športih. Raziskava se osredotoča na vprašanja, kako trenerji razumejo svojo vzgojno vlogo, katere vrednote pri mladih športnikih najpogosteje spodbujajo ter kako jih vključujejo v svoje vsakodnevno delo.
MLADOSTNIŠTVO IN POMEN ŠPORTA
Mladostništvo je prehodno razvojno obdobje med otroštvom in odraslostjo, v katerem posameznik doživlja izrazite telesne, spoznavne, čustvene in socialne spremembe. Običajno ga umeščamo približno med 10. in 19. leto starosti, pri čemer začetek, potek in zaključek razvojnih procesov niso pri vseh mladostnikih enaki. V tem času se intenzivno oblikujejo identiteta, samopodoba, odnosi z vrstniki, vrednostne usmeritve in življenjski slog, mladostnik pa postopoma prevzema večjo odgovornost za lastne odločitve in ravnanja (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004; World Health Organization, 2020).
Telesni razvoj zaznamujejo hitra rast, hormonske spremembe in spolno dozorevanje. Ker razvoj ne poteka pri vseh enako hitro, se med vrstniki pojavljajo razlike v telesni zrelosti, mišični moči, koordinaciji in zmogljivosti, kar lahko vpliva tudi na doživljanje lastnega telesa, samozavest in vključevanje v skupino. Na spoznavnem področju mladostniki razvijajo abstraktno in kritično mišljenje, sposobnost presojanja posledic ter vse bolj samostojno oblikujejo stališča o sebi, drugih in družbi (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004; Papalia, Feldman in Martorell, 2013).
Vrstniški odnosi v mladostništvu pridobijo posebno težo, saj mladostniki v skupinah iščejo sprejetost, podporo, primerjavo in občutek pripadnosti. S sodelovanjem se učijo komunikacije, empatije, reševanja konfliktov in prevzemanja različnih socialnih vlog. Družina ostaja temeljno razvojno okolje, pomemben vpliv pa imajo tudi šola, športni klub in druge organizirane dejavnosti, v katerih mladi preživijo veliko časa ter opazujejo ravnanje odraslih in vrstnikov (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).
Šport lahko v tem obdobju prispeva k telesnemu zdravju, gibalnemu razvoju in oblikovanju zdravega življenjskega sloga. Redna vadba podpira razvoj mišično-skeletnega in srčno-žilnega sistema ter izboljšuje koordinacijo, ravnotežje, gibljivost in vzdržljivost. Svetovna zdravstvena organizacija priporoča, da so otroci in mladostniki v povprečju dnevno vsaj 60 minut zmerno do visoko intenzivno telesno dejavni, ob tem pa naj večkrat tedensko izvajajo dejavnosti za krepitev mišic in kosti (World Health Organization, 2020).
Pomen športa ni omejen na telesni razvoj. Športno udejstvovanje lahko mladostniku ponudi strukturirano okolje, jasne cilje, povratne informacije in izkušnje obvladovanja napora. Ob ustreznem vodenju spodbuja samozavest, občutek kompetentnosti, vztrajnost in sposobnost soočanja z neuspehom. Doseganje ciljev mladim pokaže, da napredek praviloma zahteva redno delo, potrpežljivost in samonadzor, kar se lahko odraža tudi pri šolskih in drugih življenjskih obveznostih (Kajtna in Tušak, 2007; Tušak in Tušak, 2003).
Ekipni športi imajo izrazito socialno razsežnost, saj posameznik svojega delovanja ne more ločiti od delovanja drugih članov ekipe. Pri treningih in tekmovanjih se mladostniki učijo usklajevati osebne želje s skupnimi cilji, sprejemati različne vloge, komunicirati pod časovnim in tekmovalnim pritiskom ter prispevati k skupnemu uspehu. Občutek pripadnosti ekipi lahko krepi motivacijo in zadovoljstvo, kakovost odnosov pa je pomembna tudi za vztrajanje v športu (Carron in Hausenblas, 1998; Weinberg in Gould, 2019).
V ekipnem okolju se mladi vsakodnevno srečujejo s pravili, delitvijo odgovornosti, avtoriteto, konkurenco in medsebojno odvisnostjo. Takšne situacije omogočajo učenje poštenosti, spoštovanja, sodelovanja, samokontrole in primernega odnosa do zmage ter poraza. Vendar šport sam po sebi ne zagotavlja pozitivnega osebnostnega ali moralnega razvoja. Učinki so odvisni od načina vodenja, odnosov v ekipi, ravnanja ob napakah in konfliktih ter od tega, katere oblike vedenja odrasli nagrajujejo ali dopuščajo (Gould in Carson, 2008; Holt et al., 2017).
Trener ima zato v mladinskem ekipnem športu posebno odgovornost. Poleg načrtovanja vadbe in razvijanja športnih sposobnosti soustvarja socialno in moralno okolje ekipe. Z izbiro pravil, načinom komunikacije, odzivom na uspeh in neuspeh ter odnosom do sodnikov, nasprotnikov in staršev mladim sporoča, katera ravnanja so sprejemljiva. Prav ta vsakodnevna praksa predstavlja izhodišče za vprašanje, kako trenerji razumejo svojo vzgojno vlogo in katere vrednote zavestno spodbujajo pri mladih športnikih.
VREDNOTE V ŠPORTU
Vrednote so razmeroma trajna prepričanja o tem, kaj je za posameznika ali skupnost pomembno, zaželeno in vredno prizadevanja. Delujejo kot splošna merila, s katerimi ljudje presojajo dejanja, dogodke in cilje, zato vplivajo na odločanje tudi takrat, ko ni neposrednega nadzora ali natančnega pravila. Posameznik vrednot ne razvršča naključno, temveč oblikuje hierarhijo, v kateri imajo nekatere večjo težo kot druge. Vrednostni sistem se razvija v procesu socializacije in se lahko spreminja ob novih izkušnjah, odnosih ter prevzemanju različnih življenjskih vlog (Musek, 2000; Schwartz, 2012).
Pri mladostnikih postajajo vrednote vse bolj zavestno povezane z identiteto. Mladi ne prevzemajo več samo pravil odraslih, temveč jih primerjajo z ravnanjem vrstnikov, trenerjev, učiteljev in drugih pomembnih oseb. Posebej vplivne so situacije, v katerih mladostnik opazuje skladnost med izrečenimi načeli in dejanskim vedenjem odraslega. Kadar trener govori o spoštovanju, hkrati pa žali sodnika ali ponižuje športnika po napaki, je praktično sporočilo močnejše od formalnega pravila. Vrednote se zato ne prenašajo le z razlago, temveč predvsem z zgledom, ponavljajočimi se izkušnjami in posledicami, ki jih ima določeno vedenje v skupini.
Šport je lahko pomembno vzgojno okolje, ker ustvarja konkretne moralne in socialne dileme: ali posameznik prizna napako, kako ravna ob nepravični odločitvi, ali pomaga soigralcu, ki je v slabši formi, ter ali postavi rezultat pred zdravje in dostojanstvo drugega. Prav zaradi tekmovalnosti pa lahko šport spodbuja tudi neustrezna vedenja, kadar prevlada miselnost, da je zmaga pomembnejša od načina, kako je dosežena. Razvoj pozitivnih vrednot zato zahteva namerno in dosledno vzgojno usmerjanje, ne zgolj vključitve mladostnika v športno dejavnost (Gould in Carson, 2008; Holt et al., 2017).
Odgovornost v športu pomeni zanesljivo izpolnjevanje dogovorov, skrb za lastno pripravo, pravočasen prihod, varen odnos do telesa in opreme ter sprejemanje posledic lastnih odločitev. V ekipnem športu se njena vsebina razširi, saj neodgovornost posameznika vpliva tudi na soigralce. Trener jo lahko spodbuja tako, da mladim dodeljuje primerne naloge, jasno opredeli pričakovanja in jih vključuje v razmislek o posledicah ravnanja, namesto da vse obveznosti prevzame sam.
Spoštovanje vključuje odnos do soigralcev, nasprotnikov, trenerjev, sodnikov, pravil in samega sebe. Ne pomeni nekritične poslušnosti, temveč priznavanje dostojanstva drugega tudi v nesoglasju. V praksi se kaže v načinu govora, sprejemanju različnosti, varovanju šibkejših članov ekipe in zavračanju poniževanja. Etični kodeks delovanja v športu posebej poudarja trenerjevo dolžnost, da je s svojim vedenjem vzornik ter da varuje dostojanstvo in dobrobit športnikov (Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez, 2021).
Disciplina pomeni sposobnost vztrajanja pri dogovorjenem načinu dela tudi takrat, ko je naporno ali ko neposredni rezultat ni takoj viden. Pri mladih športnikih je smiselno razlikovati med disciplino kot samouravnavanjem in disciplino kot slepo podreditvijo. Vzgojno učinkovita disciplina vključuje razumevanje namena pravil, predvidljive posledice in možnost, da športnik prevzame odgovornost ter popravi svoje ravnanje. Pretirano kaznovalen pristop lahko sicer doseže kratkotrajno poslušnost, vendar ne nujno notranjega sprejemanja vrednot.
Poštenost in načela poštene igre se nanašajo na spoštovanje pravil in na širše etično ravnanje, ki presega formalno dovoljeno. Športnik se lahko znajde v položaju, ko bi lahko izkoristil napako sodnika ali prikril lastno kršitev, ne da bi bil kaznovan. V takih trenutkih se pokaže, ali je poštenost notranje sprejeta vrednota ali le vedenje zaradi strahu pred sankcijo. Trenerjeva reakcija na nepošteno pridobljeno prednost je zato pomembnejša od splošnih izjav o fair playu.
Vztrajnost omogoča dolgoročno delo kljub napakam, porazom in nihanjem motivacije. V športu jo je treba povezovati tudi s presojo in skrbjo za zdravje, saj vztrajnost ne pomeni ignoriranja poškodbe ali prenašanja neprimernega ravnanja. Sodelovanje pa vključuje komunikacijo, medsebojno pomoč, usklajevanje vlog in pripravljenost, da posameznik včasih omeji lastno izpostavljenost v korist ekipe. Ekipni cilj ne sme izničiti posameznika, temveč mora omogočati, da so različni prispevki prepoznani in smiselno povezani (Carron in Hausenblas, 1998; Weinberg in Gould, 2019).
Prenos vrednot in življenjskih spretnosti zunaj športa
V športni literaturi se poleg vrednot pogosto uporablja pojem življenjskih spretnosti. Mednje sodijo postavljanje ciljev, komunikacija, sodelovanje, samouravnavanje, reševanje problemov in obvladovanje čustev. Da bi športna izkušnja dobila širši razvojni pomen, mora mladostnik razumeti, kako lahko določeno spretnost ali vrednoto uporabi tudi v šoli, družini, prijateljskih odnosih in pozneje pri delu. Prenos ni samodejen; zahteva prepoznavanje povezav, pogovor in priložnost za uporabo naučenega v drugem okolju (Gould in Carson, 2008).
Raziskave kažejo, da trenerji prenos olajšajo, kadar vrednote poimenujejo, pojasnijo njihov pomen in po dogodku skupaj s športniki razmislijo o ravnanju. Učinkovite so tudi praktične strategije, kot so vključevanje športnikov v oblikovanje ekipnih pravil, menjavanje odgovornosti, načrtno reševanje konfliktov in vprašanja, ki mlade spodbujajo k samostojni presoji. Modelni srednješolski trenerji so življenjske spretnosti razvijali z neposrednim poučevanjem, osebnim zgledom in ustvarjanjem možnosti, da jih športniki vadijo ter prenašajo v druga področja življenja (Camiré et al., 2012).
Pozitivni razvoj mladih skozi šport je najverjetnejši, kadar se povežejo kakovostni odnosi, primerna struktura programa in namerno usmerjanje v osebnostni ter socialni razvoj. Holt et al. (2017) poudarjajo, da izidi nastajajo v medsebojnem delovanju mladostnikovih značilnosti, socialnega okolja in konkretnih športnih izkušenj. Zato je za empirični del članka pomembno ugotoviti, katere vrednote trenerji postavljajo v ospredje, s katerimi ravnanji jih udejanjajo in ali zavestno spodbujajo njihov prenos zunaj športnega okolja.
TRENER KOT VZGOJITELJ
Trenerjevo delo z mladimi športniki vključuje več medsebojno povezanih nalog. Strokovna vloga obsega načrtovanje in izvajanje vadbe, spremljanje napredka, preprečevanje poškodb ter prilagajanje obremenitev razvojni stopnji športnikov. Organizacijska vloga vključuje urejanje pravil, vlog in sodelovanja s starši ter klubom. Motivacijska in odnosna vloga pa se kaže v načinu, kako trener oblikuje cilje, daje povratne informacije, obravnava napake in ustvarja občutek varnosti ter pripadnosti. V mladinskem športu se tem nalogam nujno pridružuje vzgojna odgovornost (Kajtna in Tušak, 2007; Škof, 2007).
Côté in Gilbert (2009) učinkovito trenerstvo opredeljujeta kot dosledno uporabo strokovnega, medosebnega in znotrajosebnega znanja, usmerjenega v razvoj športnikov v konkretnem okolju. Pri izidih ne izpostavljata le športne kompetentnosti, temveč tudi samozavest, povezanost z drugimi in značaj. Takšno razumevanje je posebej primerno za mladinski šport, saj uspešnosti trenerja ni mogoče presojati samo po rezultatu ekipe. Pomembni so tudi dolgoročno vključevanje mladih v šport, kakovost odnosov, varnost in razvoj samostojnih ter odgovornih posameznikov.
Vzgojna vloga trenerja ne pomeni, da prevzema naloge staršev ali šole. Pomeni pa, da se zaveda vpliva, ki ga ima kot odrasla avtoriteta v okolju z jasnimi pravili, čustveno intenzivnimi dogodki in pogostimi medosebnimi interakcijami. Mladi trenerjeve odzive opazujejo zlasti v zahtevnih trenutkih: po porazu, ob sporu, ob napaki sodnika, pri izbiri igralcev in kadar mora odločiti med rezultatom ter dobrobitjo športnika. V teh situacijah se pokažejo dejanske prednostne vrednote ekipe.
Osebni zgled je eden najmočnejših načinov vzgojnega vplivanja. Trener, ki ostaja spoštljiv pod pritiskom, prizna lastno napako, drži dogovore in enaka pravila uporablja tudi zase, mladim ponuja konkreten model odgovornega ravnanja. Nasprotno pa lahko neskladje med zahtevami in vedenjem trenerja zmanjšuje njegovo verodostojnost. Kadar trener zahteva samokontrolo, sam pa reagira impulzivno, se mladi učijo, da pravila veljajo selektivno.
Ekipna kultura nastaja iz ponavljajočih se sporočil o tem, kaj je cenjeno in kaj se dopušča. Trener jo oblikuje z izbiro ciljev, razporejanjem pozornosti in pohvale ter z odzivom na vedenje, ki je sicer učinkovito, vendar ni skladno z vrednotami. Če pohvali le dosežek najboljšega posameznika, prezre pa sodelovanje in napredek drugih, lahko nehote utrjuje tekmovalnost znotraj ekipe. Transformacijski pristop k vodenju poudarja jasen pozitiven zgled, navdihujočo skupno vizijo, razvoj posameznika in spodbujanje športnikov k razmišljanju ter prevzemanju odgovornosti (Turnnidge in Côté, 2018).
Pri mladih je posebej pomembno, da trener ustvarja klimo, v kateri napaka ni razlog za ponižanje, ampak informacija za učenje. To ne pomeni zmanjševanja zahtevnosti. Zahtevnost in podpora se lahko dopolnjujeta, kadar so pričakovanja jasna, povratna informacija konkretna in usmerjena v vedenje, športnik pa razume, kaj lahko naredi drugače. Takšno okolje spodbuja notranjo motivacijo, vztrajanje in pripravljenost, da športnik prevzame odgovornost za napredek (Weinberg in Gould, 2019).
Razmerje med podporo in zahtevnostjo je mogoče pojasniti tudi z motivacijskim modelom odnosa med trenerjem in športnikom. Mageau in Vallerand (2003) poudarjata, da učinkovito vodenje združuje podporo športnikovi samostojnosti, jasno strukturo in trenerjevo vključenost. Podpora samostojnosti ne pomeni odsotnosti pravil, temveč pojasnjevanje njihovega namena, upoštevanje športnikovega pogleda in postopno vključevanje mladih v sprejemanje odgovornosti. Jasna pričakovanja in dosledne meje pa ustvarjajo predvidljivo okolje, v katerem se lahko razvijajo občutek kompetentnosti, notranja motivacija in pripadnost. Podporni in zahtevni pristop zato nista nujno nasprotna, če trener pravila uporablja pravično, spoštljivo in razvojni stopnji primerno.
Komunikacija je osrednje orodje trenerjevega strokovnega in vzgojnega dela. Njena kakovost se ne kaže le v tem, ali trener jasno razloži vajo, temveč tudi v tonu, času, vsebini in načinu podajanja povratne informacije. Kritika, usmerjena v konkretno ravnanje, športniku omogoča izboljšanje, medtem ko označevanje osebnosti lahko povzroči sram, odpor ali umik. Pri mladostnikih je pomembno tudi poslušanje, saj trener tako pridobi informacije o doživljanju obremenitev, odnosih v ekipi in morebitnih težavah, ki jih pri samem treningu ne opazi.
Pravičnost ne pomeni, da trener vse športnike obravnava povsem enako, saj se razlikujejo po starosti, zrelosti, sposobnostih in potrebah. Pomeni pa, da so merila razumljiva, odločitve utemeljene in dostojanstvo vsakega člana ekipe enako varovano. Pri določanju igralnega časa, vlog in posledic kršitev je pomembna preglednost. Občutek samovolje ali favoriziranja lahko oslabi zaupanje, povezanost ekipe in pripravljenost mladih sprejeti trenerjevo avtoriteto.
Doslednost zagotavlja predvidljivost. Mladostniki lažje ponotranjijo pravila, kadar vedo, da se trener nanje odziva podobno ne glede na pomembnost tekme ali status športnika. Vendar doslednost ne izključuje presojanja okoliščin. Vzgojno smiselna posledica mora upoštevati namen pravila, težo ravnanja in možnost poprave. Cilj ni kaznovanje samo po sebi, temveč razvoj razumevanja, samonadzora in odgovornosti.
Kakovosten odnos med trenerjem in športnikom temelji na zaupanju, spoštovanju, sodelovanju in jasnih mejah. Zaupanje omogoča, da športnik spregovori o napaki, strahu, poškodbi ali konfliktu, ne da bi pričakoval ponižanje ali maščevanje. Spoštovanje se kaže v priznavanju športnikovega dostojanstva in v upoštevanju njegove razvojne stopnje. Sodelovanje pomeni, da trener ohranja odgovornost za strokovne odločitve, hkrati pa mladim postopoma omogoča glas in primerno stopnjo samostojnosti.
Pregled 25 let raziskovanja odnosa med trenerjem in športnikom izpostavlja bližino, zavezanost, dopolnjevanje vlog in usklajenost zaznav kot ključne razsežnosti kakovostnega odnosa. Tak odnos ni pomemben le za športno uspešnost, temveč ustvarja okvir, v katerem lahko športnik šport doživlja kot razvojno in varno izkušnjo (Jowett, 2025). Pri ekipnih športih je trenerjev odnos do posameznika hkrati javno sporočilo celotni skupini o tem, kako se obravnavajo napake, razlike in ranljivost.
Ker je razmerje moči med odraslim trenerjem in mladim športnikom neenako, je nujno spoštovanje strokovnih in etičnih meja. Trener mora varovati telesno ter psihološko varnost, preprečevati nasilje, diskriminacijo in izključevanje ter se odzvati na poniževanje med vrstniki. Etična odgovornost vključuje tudi primerno komunikacijo zunaj treninga, varovanje zasebnosti in sodelovanje z drugimi odraslimi, kadar je ogrožena dobrobit mladostnika (Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez, 2021).
Vrednote je mogoče razvijati z vsakodnevnimi, razmeroma preprostimi postopki: s skupnim oblikovanjem pravil, določanjem odgovornosti, rednim vrednotenjem vedenja ekipe, obravnavo konkretnih dilem in vodenim razmislekom po tekmi. Koristno je, da trener poleg vprašanja, kaj je ekipa dosegla, odpre tudi vprašanja, kako je sodelovala, kako je reagirala ob napaki in ali je bilo ravnanje skladno z dogovorjenimi vrednotami. S tem vrednote postanejo merilo procesa, ne le deklaracija na začetku sezone.
Posebno vzgojno priložnost predstavljata zmaga in poraz. Ob zmagi trener usmerja športnike k dostojnemu odnosu do nasprotnika in realni presoji lastnega prispevka; ob porazu pa k sprejemanju odgovornosti brez iskanja grešnega kozla. Konflikti so prav tako del ekipnega življenja. Njihovo zgolj hitro zatiranje lahko ohrani navidezni mir, ne razvije pa sposobnosti poslušanja, pogajanja in poprave odnosa. Ustrezno voden konflikt lahko postane vaja iz spoštovanja, samokontrole in skupinskega reševanja problemov.
Trenerji se pri vzgojnem delu srečujejo s pritiskom rezultatov, pričakovanji staršev, razlikami v zrelosti športnikov, omejenim časom in različnimi vrednostnimi usmeritvami družin ter klubov. Težavo predstavlja tudi morebitno neskladje med javno zapisanimi načeli in dejanskim nagrajevanjem tekmovalnega uspeha. Zato trener potrebuje poleg športno-strokovnega znanja tudi medosebne kompetence, sposobnost samorefleksije in podporo organizacije. Učinkovito trenerstvo je proces stalnega učenja, v katerem trener presoja tudi lastna čustva, predsodke in odzive (Côté in Gilbert, 2009).
Predstavljena teoretična izhodišča so bila podlaga za kvalitativno raziskavo med trenerji ekipnih športov. Intervjuji so omogočili vpogled v to, kako trenerji razumejo svojo vzgojno odgovornost, katere vrednote najpogosteje spodbujajo, katere metode uporabljajo ter s katerimi pritiski in dilemami se srečujejo. Posebej pomembna je bila primerjava med splošnimi prepričanji trenerjev in konkretnimi primeri njihovega ravnanja, saj se vzgojna vloga najbolj jasno kaže v vsakodnevnih odločitvah, pravilih in odnosih.
RAZISKAVA: POGLED TRENERJEV NA OBLIKOVANJE VREDNOT MLADIH ŠPORTNIKOV
Namen raziskave je bil ugotoviti, kako trenerji ekipnih športov razumejo svojo vlogo pri oblikovanju vrednot mladih športnikov, katere vrednote pri svojem delu postavljajo v ospredje in na kakšne načine jih vključujejo v vsakodnevne treninge, tekmovanja ter odnose v ekipi. Posebna pozornost je bila namenjena tudi razlikam med bolj odnosnim in podpornim načinom vodenja ter bolj zahtevnim pristopom, ki temelji na redu, disciplini in doslednem spoštovanju pravil. Cilj raziskave ni bil ocenjevati, kateri trenerski pristop je najboljši, temveč prepoznati skupne vzgojne usmeritve in posebnosti posameznih trenerjev. Zanimalo nas je, kako trenerji povezujejo športni napredek z osebnostnim razvojem mladih ter ali vrednote, pridobljene v športu, razumejo kot pomembne tudi za šolo, družino, medosebne odnose in poznejše delovno življenje.
V empiričnem delu je bil uporabljen kvalitativni raziskovalni pristop. Podatki so bili zbrani s polstrukturiranimi intervjuji s petimi trenerji ekipnih športov, med katerimi so bili trije trenerji odbojke in dva trenerja košarke. Trenerji so delali z različnimi starostnimi skupinami mladih športnikov ter se razlikovali glede na trenerske izkušnje in način vodenja ekipe.
Intervjuji so bili usmerjeni v razumevanje vzgojne vloge trenerja, vrednot, ki jih trenerji spodbujajo, načinov njihovega razvijanja ter izzivov pri delu z mladimi. Obravnavani so bili tudi trenerjev osebni zgled, odnos do zmage in poraza ter pomen ekipnega športa za razvoj mladostnikov.
Odgovori so bili vsebinsko analizirani in razvrščeni v tematske sklope. Pri analizi so bile upoštevane skupne ugotovitve in razlike med trenerji. Nekateri so večji poudarek namenjali podpori, razumevanju mladostnikov in dobrim odnosom v ekipi, drugi pa predvsem redu, disciplini, odgovornosti in doslednemu spoštovanju pravil. Zaradi varovanja zasebnosti so bile njihove značilnosti in ugotovitve predstavljene opisno, brez osebnih podatkov.
Razumevanje vzgojne vloge trenerja: Analiza intervjujev je pokazala, da vseh pet trenerjev svojo vlogo razume širše od poučevanja tehnike, taktike in telesne priprave. Trener je zanje odrasla oseba, ki postavlja okvir dela, usmerja odnose ter s svojim odzivanjem mladim kaže, kako ravnati ob napaki, konfliktu, zmagi ali porazu. Med sodelujočimi ni bilo bistvenega razhajanja glede vprašanja, ali ima trener vzgojno vlogo. Razlike so se pojavile predvsem v načinu, kako posamezni trenerji to vlogo uresničujejo.
Več trenerjev je poudarilo, da mora biti športno okolje zahtevno, vendar hkrati varno in spodbudno. Napaka po njihovem mnenju ne sme biti razlog za poniževanje, temveč izhodišče za učenje. Del trenerjev je vzgojno vlogo povezal predvsem z razumevanjem mladostniškega odraščanja. Pri svojem delu so pozorni na počutje mladih, odnose v ekipi, prehranjevalne navade, šolske obveznosti in organiziranost. Športnega uspeha zato ne ločujejo od širšega razvoja mlade osebe.
Pri nekaterih trenerjih je bil bolj izražen strog in formalno urejen pristop. V ospredje postavljajo red, disciplino, točnost, osebno higieno, primerno vedenje in kulturen način izražanja. Takšen pristop temelji na prepričanju, da jasno postavljene zahteve mladim pomagajo razvijati zanesljivost, samostojnost in odgovornost. Pri starejših športnikih trenerji pričakujejo tudi več samostojnega izpolnjevanja dogovorov, zato je vključevanje staršev praviloma manj potrebno.
Najpomembnejše vrednote, ki jih trenerji razvijajo: Spoštovanje je bilo najizrazitejša skupna vrednota vseh petih intervjujev. Trenerji ga niso razumeli le kot poslušnost trenerju, temveč kot primeren odnos do soigralcev, nasprotnikov, sodnikov, pravil in samega sebe. V praksi se spoštovanje kaže v načinu komunikacije, preprečevanju posmehovanja, dostojnem vedenju po tekmi in sposobnosti sprejeti odločitev sodnika tudi takrat, ko se športnik z njo ne strinja.
Poleg spoštovanja so trenerji pogosto izpostavljali odgovornost, delavnost, poštenost, vztrajnost, sodelovanje in ekipni duh. Odgovornost povezujejo s pravočasnim prihodom, skrbjo za opremo, obveščanjem o odsotnosti, izpolnjevanjem dogovorov in pripravljenostjo priznati napako. Pri ekipnem športu je odgovornost še posebej pomembna, saj ravnanje posameznika neposredno vpliva na druge člane ekipe.
Posamezni trenerji so nabor vrednot razširili še na kolegialnost, družbeno odgovornost, skrb za zdravje, organiziranost in odgovoren odnos do učenja. Drugi so disciplino tesneje povezovali z urejenostjo, higieno, točnostjo, lepim vedenjem ter pravilno in spoštljivo rabo slovenskega jezika. Čeprav se njihovi pristopi razlikujejo, vsi šport razumejo tudi kot pripravo na odgovorno delovanje zunaj športnega okolja.
Trener kot zgled mladim športnikom: Vsi sodelujoči so osebni zgled opredelili kot enega najpomembnejših načinov vplivanja na mlade. Trener, ki zahteva spoštovanje, mirnost, poštenost in točnost, mora te lastnosti najprej pokazati sam. Trenerji se zavedajo, da mladi pozorno opazujejo njihovo vedenje ob sodniških odločitvah, porazu, napaki igralca ali konfliktu v ekipi. Neskladje med izrečenimi pravili in trenerjevim ravnanjem bi zmanjšalo njegovo verodostojnost.
Pomemben del zgleda je tudi način komunikacije. Večina trenerjev je poudarila miren pogovor, pojasnjevanje razlogov in kritiko, usmerjeno v konkretno vedenje, ne v osebnost športnika. Pri kršitvah pravil praviloma najprej uporabijo individualni pogovor, saj želijo razumeti vzrok vedenja in se izogniti javnemu poniževanju.
Nekateri trenerji uporabljajo bolj neposredno in zahtevno komunikacijo, vendar tudi njihov pristop temelji na jasnosti, doslednosti in osebnem zgledu. Strogost ni predstavljena kot samovoljno kaznovanje, temveč kot vnaprej znan standard vedenja.
Rezultati kažejo, da podpora in zahtevnost nista nujno nasprotji. Nekateri trenerji gradijo avtoriteto predvsem z bližino, razumevanjem in spodbujanjem, drugi pa z redom in doslednimi zahtevami. Oba pristopa sta lahko vzgojno učinkovita, kadar so pravila razumljiva, trener ravna pravično in ohranja spoštovanje do športnika.
Odnosi v ekipi, sodelovanje in reševanje konfliktov: Sodelujoči trenerji ekipni duh razvijajo z vajami, pri katerih uspeh ni odvisen le od posameznika, temveč od sodelovanja celotne skupine. Pozornost namenjajo tudi vedenjem, ki jih tekmovalna statistika ne pokaže, kot so pomoč soigralcu, spodbujanje, dobra komunikacija in sprejemanje manj izpostavljene vloge. Posebej pomembno se jim zdi preprečevanje posmehovanja in nastajanja zaprtih skupin znotraj ekipe.
Pri delu z mladostniki so nekateri trenerji posebej pozorni na njihovo čustveno doživljanje, spreminjajoče se odnose in občutek pripadnosti. Konflikte razumejo kot sestavni del odraščanja, zato jih rešujejo s pogovorom in spodbujanjem medsebojnega razumevanja.
Trenerji praviloma najprej prisluhnejo vpletenim in jih usmerijo k temu, da sami prepoznajo posledice svojega ravnanja. Pri bolj discipliniranem načinu vodenja se odnosi urejajo z jasno določenimi mejami vedenja. Spoštljiv govor, red in izpolnjevanje dogovorov so pri takšnem pristopu osnovni pogoji za sodelovanje v skupini.
Odnos do zmage, poraza in nasprotnika: Vseh pet trenerjev je poraz predstavilo kot pomembno vzgojno in učno izkušnjo. Njihov skupni poudarek je, da poraz ne določa vrednosti športnika, temveč pokaže področja za nadaljnje delo. Pri mlajših športnikih je pomembno najprej umiriti čustva, nato pa skupaj pregledati, kaj je bilo dobro in kaj je mogoče izboljšati. S tem trener zmanjšuje strah pred napako in spodbuja vztrajnost.
Tudi zmaga po mnenju trenerjev zahteva vzgojno usmerjanje. Veselje je sprejemljivo, vendar ne sme vključevati poniževanja nasprotnika, nespoštljivega vedenja ali pretiranega poveličevanja posameznika.
Trenerji poudarjajo spoštovanje nasprotnika in sprejemanje poraza kot del športnega in življenjskega razvoja. Od mladih pričakujejo dostojno in odgovorno vedenje ne glede na rezultat. Njihovi odgovori potrjujejo, da je način odziva na zmago ali poraz pomembnejši od samega izida tekme.
Izzivi pri delu z mladimi športniki: Med pogostejšimi izzivi so trenerji navedli neredno obiskovanje treningov, kratkotrajno zbranost, željo po hitrem uspehu, težje sprejemanje kritike ter vpliv telefonov in družbenih omrežij. Opažajo tudi, da avtoriteta trenerja danes ni več samoumevna. Mladi pogosteje zahtevajo pojasnilo, zakaj je določeno pravilo potrebno. Trenerji tega ne ocenjujejo nujno negativno, vendar takšen odnos od njih zahteva več potrpežljivosti, jasnejšo komunikacijo in sposobnost utemeljevanja zahtev.
Pri mlajših selekcijah se kot poseben izziv pojavljajo pričakovanja staršev in pritisk rezultatov. Prevelik pritisk lahko poveča strah pred napako, iskanje izgovorov, obtoževanje soigralcev ali celo opustitev športa.
Nekateri trenerji so dodatno opozorili na občutljivost mladostniškega obdobja, pomen uravnotežene prehrane ter usklajevanje športnih in šolskih obveznosti. Pri starejših športnikih je manj težav, povezanih z vključevanjem staršev, več pozornosti pa je namenjene samostojnosti, točnosti, higieni in kulturi vedenja.
Razlike med trenerji kažejo, da vzgojnega dela ni mogoče izvajati po enem samem obrazcu. Starost, spol, zrelost skupine, športno okolje in osebnost trenerja vplivajo na izbiro pristopa. Skupni imenovalci uspešnega vodenja ostajajo jasna pričakovanja, pravičnost, doslednost in pripravljenost trenerja, da športnika obravnava kot razvijajočo se osebo, ne le kot izvajalca športnih nalog.
Pomen ekipnega športa za razvoj mladostnikov: Trenerji ocenjujejo, da ekipni šport mladim omogoča neposredno izkušnjo medsebojne odvisnosti. Športnik se uči, da njegov odnos, prihod na trening, prizadevanje in odziv ob napaki vplivajo na celotno skupino. Ob tem razvija sodelovanje, potrpežljivost, zaupanje, komunikacijo, sprejemanje različnih vlog in sposobnost postaviti skupni cilj pred osebno statistiko.
Pomembna ugotovitev intervjujev je, da trenerji vrednot ne omejujejo na športno okolje. Odgovornost, organiziranost, spoštovanje in vztrajnost povezujejo s šolskim delom, družinskimi odnosi in poznejšo zaposlitvijo.
Trenerji želijo, da se mladi športniki razvijajo v odgovorne učence, kolegialne člane skupine in družbeno občutljive posameznike. Šport razumejo kot okolje, v katerem ne nastajajo le dobri igralci, temveč tudi dobri ljudje in zanesljivi prihodnji delavci.
Na podlagi vseh petih intervjujev je mogoče povzeti, da trenerji ekipni šport razumejo kot pomembno, vendar ne samodejno vzgojno okolje. Pozitivni učinki nastanejo takrat, ko trener vrednote jasno poimenuje, jih sam dosledno udejanja in jih povezuje s konkretnimi situacijami. Največ skupnih poudarkov je bilo pri spoštovanju, odgovornosti, poštenosti, sodelovanju, vztrajnosti in osebnem zgledu. Različni načini vodenja pa kažejo, da je mogoče do podobnih vzgojnih ciljev prihajati z različno kombinacijo podpore, pogovora, zahtevnosti in discipline.
RAZPRAVA
Ugotovitve raziskave kažejo, da trenerji svoje delo z mladimi razumejo kot preplet strokovne, odnosne in vzgojne vloge. Športnega napredka ne ločujejo od razvoja odgovornosti, spoštovanja, samostojnosti in primernega odnosa do drugih. To je skladno z ugotovitvami Côtéja in Gilberta (2009), ki učinkovitost trenerja povezujeta tudi s samozavestjo, povezanostjo in značajem športnikov, ter Kajtne in Tušaka (2007), ki trenerja opredeljujeta kot pomembno avtoriteto in zgled. Uspešnosti trenerja mladih zato ni mogoče presojati samo na podlagi tekmovalnih rezultatov, temveč tudi glede na kakovost odnosov in osebnostni razvoj športnikov.
Posebej izrazita je bila ugotovitev, da trenerji vrednote najpogosteje prenašajo z lastnim vedenjem. Mladi opazujejo način trenerjeve komunikacije, njegov odnos do sodnikov, obravnavo napak ter odzive ob zmagi in porazu. To se ujema z ugotovitvami Turnnidgea in Côtéja (2018), da transformacijsko vodenje temelji na verodostojnem zgledu, skupni usmeritvi in spodbujanju odgovornosti. Tudi Jowett (2025) kakovosten odnos med trenerjem in športnikom povezuje z bližino, zavezanostjo, dopolnjevanjem vlog in usklajenostjo. Osebni zgled je zato temelj trenerjeve vzgojne verodostojnosti.
Spoštovanje, odgovornost, poštenost, sodelovanje in vztrajnost so bile osrednje vrednote v vseh intervjujih. Trenerji jih povezujejo s konkretnimi ravnanji, kot so pravočasen prihod, skrb za opremo, obveščanje o odsotnosti, pomoč soigralcem in primeren odnos do nasprotnika. Takšne ugotovitve so skladne s Carronom in Hausenblasom (1998) ter Weinbergom in Gouldom (2019), ki poudarjajo pomen ekipne povezanosti, sprejemanja različnih vlog in usklajevanja osebnih interesov s skupnim ciljem.
Pomen sodelovanja in kakovostnih odnosov potrjuje tudi slovenska raziskava Železnik Mežan et al. (2025), v kateri se je sodelovalno učenje pokazalo kot učinkovito pri izboljševanju motivacijske klime, vrstniških odnosov in čustvene samopodobe mladih športnikov. Trenerji v naši raziskavi sodelovanje spodbujajo z ekipnimi vajami, vrednotenjem medsebojne pomoči in preprečevanjem posmehovanja ter izključevanja. S tem ustvarjajo okolje, v katerem sta poleg dosežka pomembna tudi pripadnost in varnost članov ekipe.
Rezultati potrjujejo opozorilo Goulda in Carsonove (2008) ter Holta et al. (2017), da šport sam po sebi ne zagotavlja pozitivnega osebnostnega razvoja. Tekmovalno okolje lahko spodbuja sodelovanje in poštenost, ob neustreznem vodenju pa tudi sebičnost, strah pred napako in poniževanje manj uspešnih športnikov. Odločilno je, katera vedenja trener spodbuja, pohvali ali dopušča. Če je edino merilo uspeha rezultat, lahko vzgojni namen športa ostane zgolj načelen.
Med sodelujočimi so se pokazale razlike med bolj podpornim in bolj zahtevnim načinom vodenja. Teh pristopov ni smiselno razlagati kot preprosto nasprotje med dobrim in slabim vodenjem. Mageau in Vallerand (2003) poudarjata, da učinkovito trenerstvo združuje podporo športnikovi samostojnosti, jasno strukturo in trenerjevo vključenost. Tudi naši rezultati kažejo, da je mogoče avtoriteto graditi s pogovorom in razumevanjem ali z večjim poudarkom na redu in disciplini. V obeh primerih morajo biti pravila razumljiva, trener pa pravičen, spoštljiv in dosleden.
Način vodenja je treba prilagajati starosti, zrelosti in značilnostim športnikov. Knez (2020) je pri trenerjih mladih alpskih smučarjev ugotovila, da adolescenca pomembno vpliva na motivacijo in psihološko pripravljenost ter da je treba poleg športnega razvoja upoštevati tudi psihosocialno in šolsko področje. Podobno so sodelujoči trenerji opozorili na čustveno občutljivost mladostnikov, spreminjanje odnosov, prehrano, šolske obveznosti in postopno osamosvajanje. Mlajši športniki praviloma potrebujejo več podpore in sodelovanja s starši, starejši pa več samostojne odgovornosti za dogovore in posledice svojega vedenja.
Pomembna vzgojna priložnost sta tudi zmaga in poraz. Trenerji poraz razumejo kot možnost za analizo, učenje in nadaljnje delo, ne kot dokaz nesposobnosti. Ob zmagi poudarjajo dostojanstvo in spoštovanje nasprotnika. Takšen pristop zmanjšuje vezanje lastne vrednosti izključno na rezultat ter spodbuja trud, napredek in čustveno samokontrolo. Zmage, porazi in konflikti postanejo vzgojne izkušnje predvsem takrat, ko jih trener zavestno uporabi za pogovor in razmislek.
Trenerji vrednote, pridobljene v športu, povezujejo tudi s šolskim delom, družinskimi odnosi, družbeno odgovornostjo in poznejšo zaposlitvijo. Gould in Carson (2008) opozarjata, da prenos življenjskih spretnosti iz športa v druga okolja ni samodejen. Camiré et al. (2012) ugotavljajo, da je učinkovitejši, kadar trenerji vrednote jasno poimenujejo, pojasnijo njihov pomen in omogočijo njihovo uporabo. V intervjujih se to kaže pri povezovanju točnosti z zanesljivostjo, ekipne odgovornosti s skupinskim delom ter sprejemanja poraza s soočanjem z življenjskimi neuspehi. Prenos bi bilo mogoče še okrepiti s kratkimi pogovori po treningih in tekmah.
Rezultati imajo neposreden pomen za športno prakso. Športni klubi bi morali jasno opredeliti vrednote, ki jih želijo razvijati, ter jih pretvoriti v razumljiva pravila vedenja na treningih, tekmah, potovanjih in v spletni komunikaciji. Smiselno je, da trenerji skupaj s športniki oblikujejo temeljne dogovore in jih povezujejo s konkretnimi dogodki. Tako vrednote postanejo del vsakodnevnega dela, ne le zapis v klubskem pravilniku.
Pomembno je tudi pedagoško in psihološko znanje trenerjev. Kolman (2018) je pri trenerjih mlajših selekcij ugotovila povezavo med kakovostjo pedagoškega dela, trenerjevo izobrazbo in pripravo na trening. Naši rezultati kažejo, da trener potrebuje tudi znanje o mladostniškem razvoju, komunikaciji, motivaciji, reševanju konfliktov, sodelovanju s starši in zagotavljanju psihološke varnosti. Izobraževanja trenerjev bi zato morala poleg športno-tehničnih vsebin vključevati obravnavo konkretnih vzgojnih položajev.
Podporo mora zagotavljati tudi športni klub. Od posameznega trenerja ni mogoče pričakovati, da bo sam reševal vse odnosne, vzgojne in organizacijske izzive. Klub mora zagotoviti jasna pravila, usklajeno sodelovanje s starši, strokovno pomoč in okolje, v katerem rezultat ni edino merilo kakovosti dela. Koristni bi bili tudi redni pogovori med trenerji različnih selekcij in usklajeno prenašanje odgovornosti s staršev na športnike glede na njihovo starost.
Ugotovitve intervjujev se v veliki meri ujemajo z domačo in tujo literaturo. Šport postane pozitivno razvojno okolje predvsem ob kakovostnih odnosih, jasnih pravilih in namernem vzgojnem delovanju. Posebna vrednost raziskave je prikaz, kako se ta načela uresničujejo v vsakodnevni praksi trenerjev. Čeprav ugotovitev zaradi majhnega števila sodelujočih ni mogoče posplošiti, rezultati kažejo, da so osebni zgled, spoštljiva komunikacija, doslednost in povezovanje športnih izkušenj z vsakdanjim življenjem osrednji elementi vzgojnega dela v ekipnem športu.
ZAKLJUČEK
Raziskava je pokazala, da trenerji ekipnih športov svoje vloge ne omejujejo le na razvijanje športnih sposobnosti, tehnike in taktike, temveč jo razumejo tudi kot pomembno vzgojno odgovornost. Vsi sodelujoči trenerji so poudarili, da s svojim načinom vodenja, komunikacijo, postavljanjem pravil in osebnim zgledom vplivajo na osebnostni in socialni razvoj mladih športnikov. Kot najpomembnejše vrednote so izpostavili spoštovanje, odgovornost, poštenost, sodelovanje, vztrajnost, disciplino in ekipni duh. Pri tem se je pokazalo, da se vrednote ne razvijajo le z razlago, temveč predvsem z vsakodnevnim ravnanjem trenerja in z načinom, kako ta obravnava napake, konflikte, zmage in poraze.
Ugotovitve potrjujejo, da lahko trenerji do podobnih vzgojnih ciljev prihajajo z različnimi načini vodenja. Nekateri dajejo večji poudarek razumevanju, pogovoru, podpori in občutku varnosti, drugi pa jasnim pravilom, redu, disciplini in doslednosti. Razlike med pristopi same po sebi niso nujno problematične. Pomembno je, da so zahteve razumljive, pravične in prilagojene starosti ter zrelosti športnikov. Zahtevnost je lahko vzgojno učinkovita, kadar je povezana s spoštovanjem, podporo in jasnim namenom, medtem ko lahko tudi bolj podporen pristop ohranja visoka pričakovanja glede odgovornosti in vedenja.
Pomembna ugotovitev raziskave je, da trenerji vrednot, pridobljenih v športu, ne omejujejo na treninge in tekmovanja. Odgovornost, organiziranost, zanesljivost, kolegialnost in spoštovanje povezujejo tudi s šolskim delom, družinskimi odnosi, vključevanjem v družbo in poznejšim delovnim življenjem. Ekipni šport tako predstavlja okolje, v katerem se mladi učijo, da njihovo ravnanje vpliva tudi na druge. Ob tem razvijajo sposobnost sodelovanja, sprejemanja različnih vlog, obvladovanja čustev ter postavljanja skupnega cilja pred lastne interese. Vendar pozitivni vzgojni učinki športa niso samoumevni, temveč so v veliki meri odvisni od kakovosti odnosov in načina trenerjevega vodenja.
Za športno stroko rezultati poudarjajo potrebo po širšem razumevanju uspešnosti trenerja. Delo trenerja mladih športnikov ne bi smelo biti vrednoteno le na podlagi tekmovalnih rezultatov, temveč tudi glede na kakovost odnosov, varnost športnega okolja, dolgoročno vključevanje mladih v šport ter razvoj njihove samostojnosti in odgovornosti. Smiselno bi bilo, da športni klubi vzgojne vrednote vključijo v svoje programe dela, jih jasno predstavijo trenerjem, športnikom in staršem ter jih dosledno udejanjajo v vsakodnevni praksi. Koristna bi bila tudi dodatna izobraževanja trenerjev s področij razvojne psihologije, pedagogike, komunikacije, reševanja konfliktov in varovanja dobrobiti mladih.
V praksi bi bilo priporočljivo, da trenerji skupaj s športniki na začetku sezone oblikujejo razumljiva ekipna pravila in opredelijo vedenja, ki jih želijo spodbujati. Poleg športnih ciljev bi lahko spremljali tudi sodelovanje, pravočasnost, spoštljiv način komunikacije, pomoč soigralcem in odzivanje ob neuspehu. Pomembno je, da se o vrednotah ne govori le ob kršitvah, temveč tudi takrat, ko jih športniki uspešno pokažejo. Pri mlajših selekcijah je priporočljivo tudi usklajeno sodelovanje s starši, da njihova pričakovanja in odzivi ne povečujejo pritiska na otroka ali zmanjšujejo veselja do športa.
Članek je namenjen trenerjem mladih športnikov, športnim pedagogom, vodstvom klubov, staršem in drugim strokovnjakom, ki sodelujejo pri organizaciji mladinskega športa. Ugotovitve so lahko koristne tudi za študente športnih in pedagoških smeri, saj prikazujejo, kako se teoretična izhodišča o vzgojni vlogi športa odražajo v vsakodnevnem delu trenerjev.
Pri razlagi rezultatov je treba upoštevati omejitve raziskave. Vključenih je bilo pet trenerjev iz dveh ekipnih športov, zato ugotovitev ni mogoče neposredno posplošiti na vse trenerje, športne panoge ali starostne skupine. Raziskava temelji na izjavah trenerjev in tako prikazuje predvsem njihovo razumevanje lastnega dela. Ni bilo preverjeno, kako njihove pristope in vzgojni vpliv doživljajo mladi športniki, njihovi starši ali vodstva klubov. Prav tako ni bilo mogoče spremljati, v kolikšni meri mladi vrednote, razvite v športu, dejansko prenesejo v druga življenjska okolja.
V nadaljnjih raziskavah bi bilo smiselno vključiti več trenerjev iz različnih ekipnih in individualnih športov ter primerjati delo z mlajšimi in starejšimi športniki. Posebej zanimiva bi bila primerjava pogledov trenerjev, športnikov in staršev. Raziskovanje bi lahko usmerili tudi v spremljanje konkretnih ravnanj na treningih in tekmovanjih ter v dolgoročno preverjanje, kako športno okolje vpliva na razvoj odgovornosti, spoštovanja, sodelovanja in drugih življenjskih spretnosti. Koristno bi bilo raziskati tudi, katera izobraževanja in oblike podpore trenerjem najbolj učinkovito pomagajo pri njihovi vzgojni vlogi.
Osrednje sporočilo raziskave je, da kakovosten trener mladih ne oblikuje le boljših športnikov, temveč s svojim zgledom, komunikacijo in doslednim ravnanjem prispeva tudi k njihovemu razvoju v odgovorne, spoštljive in zanesljive ljudi. Šport lahko postane pomembna šola za življenje predvsem takrat, ko so vrednote zavestno vključene v način dela in imajo v vsakodnevnih odločitvah enako težo kot športni rezultat.
LITERATURA
Camiré, M., Trudel, P., & Forneris, T. (2012). Coaching and transferring life skills: Philosophies and strategies used by model high school coaches. The Sport Psychologist, 26(2), 243–260. https://doi.org/10.1123/tsp.26.2.243 [12. 3. 2026]
Carron, A. V., & Hausenblas, H. A. (1998). Group dynamics in sport (2nd ed.). Fitness Information Technology.
Côté, J., & Gilbert, W. (2009). An integrative definition of coaching effectiveness and expertise. International Journal of Sports Science & Coaching, 4(3), 307–323. https://doi.org/10.1260/174795409789623892 [24. 3. 2026]
Gould, D., & Carson, S. (2008). Life skills development through sport: Current status and future directions. International Review of Sport and Exercise Psychology, 1(1), 58–78. https://doi.org/10.1080/17509840701834573 [8. 4. 2026]
Holt, N. L., Neely, K. C., Slater, L. G., Camiré, M., Côté, J., Fraser-Thomas, J., MacDonald, D., Strachan, L., & Tamminen, K. A. (2017). A grounded theory of positive youth development through sport based on results from a qualitative meta-study. International Review of Sport and Exercise Psychology, 10(1), 1–49. https://doi.org/10.1080/1750984X.2016.1180704 [21. 4. 2026]
Jowett, S. (2025). 25 years of relationship research in sport: The quality of the coach-athlete relationship as defined by closeness, commitment, complementarity and co-orientation (3+1Cs model). Psychology of Sport and Exercise, 80, 102909. https://doi.org/10.1016/j.psychsport.2025.102909 [6. 5. 2026]
Kajtna, T., & Tušak, M. (2007). Trener: Športna psihologija in trenerji. Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
Knez, N. (2020). Trenerjevo zaznavanje značilnosti razvoja športne kariere mladih alpskih smučarjev [Magistrsko delo, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport]. Repozitorij Univerze v Ljubljani. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=116618
Kolman, T. (2018). Kakovost dela trenerjev z mlajšimi selekcijami [Diplomsko delo, Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta]. Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru. https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=72389
Mageau, G. A., & Vallerand, R. J. (2003). The coach–athlete relationship: A motivational model. Journal of Sports Sciences, 21(11), 883–904. https://doi.org/10.1080/0264041031000140374
Marjanovič Umek, L., & Zupančič, M. (ur.). (2004). Razvojna psihologija. Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.
Musek, J. (2000). Nova psihološka teorija vrednot. Educy.
Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez. (2021). Etični kodeks delovanja v športu. https://www.olympic.si/datoteke/Eticni_kodeks_oks_2021_web.pdf [18. 5. 2026]
Papalia, D. E., Feldman, R. D., & Martorell, G. (2013). Experience human development (12th ed.). McGraw-Hill.
Schwartz, S. H. (2012). An overview of the Schwartz theory of basic values. Online Readings in Psychology and Culture, 2(1). https://doi.org/10.9707/2307-0919.1116 [2. 6. 2026]
Škof, B. (ur.). (2007). Šport po meri otrok in mladostnikov: Pedagoško-psihološki in biološki vidiki kondicijske vadbe mladih. Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
Turnnidge, J., & Côté, J. (2018). Applying transformational leadership theory to coaching research in youth sport: A systematic literature review. International Journal of Sport and Exercise Psychology, 16(3), 327–342. https://doi.org/10.1080/1612197X.2016.1189948 [15. 6. 2026]
Tušak, M., & Tušak, M. (2003). Psihologija športa (3. dopolnjena izd.). Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
Weinberg, R. S., & Gould, D. (2019). Foundations of sport and exercise psychology (7th ed.). Human Kinetics.
World Health Organization. (2020). WHO guidelines on physical activity and sedentary behaviour. https://www.who.int/publications/i/item/9789240015128 [26. 6. 2026]
Železnik Mežan, L., Škof, B., Leskošek, B., & Cecić Erpič, S. (2025). Effects of cooperative learning in youth athletics’ motivational climate, peer relationships and self-concept. Physical Education and Sport Pedagogy, 30(4), 444–461. https://doi.org/10.1080/17408989.2023.2232814